Moja zgodba ... Svetujte mi, prosim

[Jesen]

Pozdravljeni!

Stara sem 21 let in sem depresivna že skoraj od kar vem zase … Vse skupaj se je začelo že z mojim rojstvom. Rodila sem se kot nedonošenček, 2 meseca in pol prezgodaj. Ob rojstvu sem »pokasirala« tudi delno paralizo desnega dela telesa. To je zaznamovalo moje življenje. Najprej s tem, da sem s težka shodila. Dolgo časa sem desno nogico vlekla za seboj. Z leti fizioterapije sem počasi začela normalno hoditi in se pri normalni hoji paraliziranosti sploh ne opazi. Pri vseh ostalih športnih aktivnostih pa se je to še kako poznalo in me je oviralo. Poleg tega, da sem se morala odpovedati marsikaterim svojim sanjam… (od majhnega sem ni namreč potihem želela postati plesalka, če bi se dalo, celo poklicna …) nisem imela ravno brezskrbnega otroštva. Zaradi paraliziranosti sem bila vedno tarča posmeha, zbadljivk, žaljivk in podobno … Vedno me je bilo strah telovadbe, kjer so me prisilili v vse mogoče, dokler se nisem popolnoma osmešila in se niso že skoraj vsi prisotni valjali po tleh od smeha. Potem so mi učitelji seveda rekli, da lahko neham … ampak vedno po storjeni »škodi«. Vse to me je in me še vedno boli, če se le spomnim na to. Tudi kasneje v srednji šoli ni bilo veliko boljše. Že res, da se hvala bogu niso več toliko delali »norca iz mene«, strah in manjvrednost, ki sta se naselila v mene v osnovni šoli, pa sta me vseeno spremljala povsod. Z srednjo šolo sem začela obiskovati tudi psihiatrinjo in jemati antidepresive. Najprej sem se res počutila boljše. Nato pa je bilo vse po starem. Kmalu sem bila primorana zamenjati psihiatrinjo, saj je odšla na porodniško. Dobila sem drugo, s katero sem se sicer površinsko ujela, a v resnici nikoli nisem čutila tistega pravega odnosa, le nujno formalnost med zdravnikom in pacientom. Počutila sem se vse slabše. Po 3 letih sem prenehala z vsemi terapijami in zdravljenjem. Enostavno nisem več verjela, da mi kaj od tega lahko pomaga … Nisem čutila učinka antidepresivov, čeprav sem baje jemala maximalno dozo - 200mg. Pogovori z psihiatrinjo pa so se mi zdeli že nesmiselni. Čedalje bolj sem se spraševala, kako mi lahko pomaga nekdo, ki me v resnici sploh ne pozna, mu je na splošno vseeno zame in mi zaradi službene dolžnosti navidezno stoji ob strani, mi vedno postavlja ista vprašanja, nanje dobi skoraj vedno iste odgovore, ne odgovori skoraj ničesar, na koncu le vpraša, če imam še dosti tablet in »se vidiva naslednjič«... Čista rutina, tako avtomatična, da verjetno obe psihično sploh nisva bili več popolnoma prisotni.

Če mi kdo lahko pomaga, sem seveda jaz sama. Seveda z močno podporo bližnjih, ki mi bodo pomagali vstati po vsakem padcu … Ja lepo se sliši, a nikoli ni bilo ravno izvedljivo. Na samem začetku sta me starša razumela in mi stala ob strani, ko sem bila še majhna, potem pa vsakič manj. Nikoli nista povsem razumela mojega počutja in strahu prej celotnim svetom, ki  se je z leti vse bolj nabiral v meni. Zanju, oz. predvsem za mojo mamo je bilo to le eno prehodno obdobje, ki bi moralo sorazmerno hitro izzveneti, pa ni… Kot, da že nebi imela sama s sabo dovolj težav, mi je skrbi začela povzročati še ona. Zanjo sem le redko dobra hčerka. Dobra bi bila, če bi vse dneve skakala s cunjo po hiši in pospravljala, zraven pa naredila še kak tečaj, našla službo … itd.  Mimogrede, lani sem diplomirala iz multimedije, potem delala pol leta kot telefonistka, z letošnjim letom pa sem upala, na eno službo v moji smeri, ki pa je na koncu nisem dobila, ker nimam delavnih izkušanj. Januarja sem bila večino časa doma in zdaj že poslušam očitke, da bom šolsko leto vrgla stran, sej nisem naredila še nič koristnega, da se nič ne trudim in da naj se že enkrat spravim k sebi… Ko bi bilo vse tako enostavno, kot je to očitati … »Z veseljem, mami, če bi bilo tako enostavno…« Iz dneva v dan se sekiram kaj bo z mano, kako naj prekinem ta začarani krog… vse manj imam tudi energije. Neprestano sem utrujena. Včasih mi je že prav nerodno, saj lahko spim 12 ur skupaj, vstanem utrujena in bi lahko šla spet spat… Vsi prepiri mi še dodatno odžirajo energijo in sem po navadi po njih čisto sesuta, nimam moči, ne volje, samo jočem. Napadi panike so spet vse bolj pogosti. Opazila sem, da več kot sem doma (drugače sem med tednom stanovala v LJ) slabša sem. Z leti sem zaradi nerazumevanja začela napade panike in tesnobe skrivati pred mojimi. Zdi se mi še slabše, če za to vesta, saj me tako še bolj »zdelata«.

Zaradi depresije tudi nikoli nisem bila dobra pri ohranjanju stikov z ljudmi, še manj pri navezovanju novih, zato tudi nimam ravno veliko prijateljev, pa še tiste katere imam, ne morem ravno reči, da se lahko 100% zanesem na njih. Po navadi me je strah biti med ljudmi. Počutim se manj vredno. Vedno sem se trudila, da se nebi počutila tako, saj če sem v pravi družbi, se dobro počutim med ljudmi in ne maram biti preveč sama. Ko sem šla vem sem se vedno kar se da uredila, oblekla, namazala, ampak vseeno se nisem znebila občutka manjvrednosti. Manjvrednost je izzvenela le kadar sem bila v družbi z eno prijateljico (sicer 20 let starejšo od mene). Zmeraj ko sem bila z njo tudi med popolnimi neznanci, sem dobila občutek, da me ljudje ne gledajo z viška, da sem tisti trenutek njim enakovredna. Saj ne vem čisto kako bi temu rekla… kot da bi me ona in njena prezenca ovila skupaj z njo v »mehurček«, v katerem mi nihče nič ne more… Saj vem, sliši se malo čudno, vendar zdaj, ko gledam nazaj na vse to, sem to dejansko opazila. Včasih tega nisem videla, enostavno uživala sem, če sem bila lahko z njo, saj sem se takrat počutila odlično. Polna energije, samozavestna, taka kot bi morala biti vseskozi. Lahko bi rekla, da je to postal skoraj moj hobi.  Prav potrebovala sem malo druženja z njo, tisto njeno pozitivno energijo. Zmeraj po najinem druženju sem še nekaj časa delovala bolj pozitivno. Lažje sem se pripravila do česarkoli in predvsem lažje skoncentreirala. Ko zdaj malo bolj objektivno gledam na to, že opažam, da to na dolgi rok ni dobro, saj sem na nek način postala odvisna od tega. Čez leta se je sicer marsikaj spremenilo. Na začetku se tudi nisva prav dobro poznali. Bili sva bolj dobri znanki, kok prijateljici. Potem je počasi postajala skoraj moja druga mama. Z njo sem se lažje kaj pogovorila, kot s svojo mamo, čeprav ji vsega tega vseeno nisem nikoli zaupala. Še vedno ne ve za depresijo, saj je nikoli nisem želela s tem obremenjevati. Skrbelo me je tudi kako bi to razumela. Ne, ne, raje nisem rekla nič, da nebi izgubila še tisto malo, ki me je držalo pokonci. Zdaj je najin odnos spet na drugačni ravni. Sva prijateljici in občasno ji tudi poslovno malo pomagam, ker sem pač v multimediji doma, kar je tesno povezano z njenim poklicem. Za razliko od prej se znava zdaj tudi kdaj sporeči in ujeziti druga na drugo, za kar mi po navadi sploh ni vseeno. Je ena redkih oseb, če ne celo edina, ki sem jo čez leta, praktično iz otroštva obdržala ob sebi. Veliko sem premišljala zakaj prav ona, zakaj mi kot oseba toliko pomeni. Okolica je vedno malo čudno gledala na to, sploh, ker sva 20 let razlike. Marsikdo si je že pomislil in morda si tudi kdo od vas misli, ko tole bere … ne nisem istospolno usmerjena. Všeč so mi fantje, čeprav tudi na ljubezenskem področju nimam ravno lepih izkušenj prav zaradi depresije. V najhujšem trenutku sem očitno našla neko začasno rešitev, da sem shajala naprej, to je bila ta prijateljica in se zraven navezala na njo. Z njo sem preživela še največ časa, čeprav se nisva ravno pogosto videvali. Se je zgodilo, da tudi po več mescev ne. Večino preostalega časa pa sem bila sama, kar verjetno ni bilo najboljše, sej sem po navadi tuhtala o grdih stvareh in o smislu življenja …
Zdaj je spet prišlo obdobje, ko ne vidim izhoda. Sem pa že tako jezna sama nase, ker ne najdem rešitve iz tega začaranega kroga. Sita sem teh strahov. Stvari tudi malo drugače vidim, kot prej. Rada bi končala to agonijo pozitivno, pa ne vem kako, zato se obračam na vse tiste, ki ste mi pripravljeni kakorkoli svetovati. Trenutno sem res v takem življenjskem obdobju, ko se od mene pričakuje največ, jaz pa ne znam dati tisto pravo do sebe …

Še vedno nisem naredila izpita za avto, ker me je strah glavne vožnje. Že nekaj časa se odpravljam na tečaj angleščine, da še nisem zbrala poguma in energije. Morala bi skakati okoli z življenjepisom za službami, pa imam vedno strah, da bom razočarala (tudi samo sebe). V bistvu sploh ne vem kaj naj sama s sabo. Leta tečejo in iz mene ni nič …

Malo sem razvlekla del moje zgodbe, čeprav to še zdaleč ni vse, morda pa boste le dobili eno sliko o meni.
Če bi kdo želel izvedeti več, vam lahko pošljem tudi kratko osebno zgodbo, ki sem jo še v času srednje šole napisala za nek natečaj.

Hvala za vaše odgovore že zdaj!

[vesnav]

Izpit za avto sem naredila pri 30-ih..

Ja...

Meni lahko pošlješ osebno zgodbo.
Z veseljem jo preberem.

Ne vem, kaj naj ti rečem.

Drugačna, zaznamovana, kljub temu uspešna.

Jaz, punca, ne vidim nič tako temnega v tem tvojem trenutnem stanju.
Ne vidim začaranega kroga.
IN teme.

Vidim eno uspešno dekle, ki se je kljub travmam prebilo, jap, ranjeno, a glej.. Nisi edina, čeprav ti ne zveni kot tolažba, ne?

21 let.
Spomnim se, da sem stara 21 let, misleč, da ima najhujše težave na svetu, še posebej so bile povezane z moškimi, vprašala mojega takratnega šefa, mentorja, kaj bi on storil. Bil je tudi 20 let starejši od mene.
Nasmehnil se je, iztegnil roko, mi s prsti demnostriral: Imaš pet prstov?
Sem rekla: Imam.
Imaš 5 problemov?
Sem rekla: Približno..
Torej, daj zdaj rešuj prvega po vrsti...

In tako jaz danes povem tebi.
Ko sem v njegovih letih..

Kaj torej zdaj?
Oddaj prvo prošnjo.
Potem pa čakaj.
Ali jih oddaj več.
Razočarana ne boš. Danes marsikaj ni odvisno, še zdaleč ne, od naših sposobnosti....

Tudi tvoj stavek, da leta tečejo, iz tebe pa ni nič... Mi je znan.
)
Tudi moja tečejo.
Pa ti povem, da se jih da pomalem ustavit.
Zato, ne hiti, čas je na tvoji strani...

Čutim, da se znaš smejati. In kaj napiši. Pa počas...

[Arwen]

Če bi kdo želel izvedeti več, vam lahko pošljem tudi kratko osebno zgodbo, ki sem jo še v času srednje šole napisala za nek natečaj.

saj jo lahko na forumu objaviš, bomo prebrali (razen, če ni preveč osebno, seveda)

[Jesen]

vesnav - Hvala za vse vzpodbudne besede in nasvete!
Trenutno sem spet v fazi, ko vidim samo temo, je pa vselej pomirjajoče slišati, da je nekdo drug v meni ne vidi. Hvala! Morda ni prav, da odgovarjam prav v tem trenutku, ko doživljam zraven še napad panike, ampak nekako takrat ko se počutim najhujše najlažje pišem...

Arwen - Zgodbe raje nebi objavila prav na forum, ker vse kar je na internetu, ostane za večno gor in nebi rada, da bi ta zgodba prišla bogve kam, morda celo v napačne roke. Pošljem jo vsakemu, ki bi si jo želel prebrati, prav na forum pa je rajši ne dam.

Obema jo pošljem po zasebcu.

Zgodbo sem takrat zaključila, ker se je zgodba pač mora končati, čeprav se v resnici še ni ....

LP

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Jesen!

A lahko še meni pošlješ zgodbo?

Imava kar skupno zgodbo (moj prvi post najdeš ravno tukaj Za nove na forumu, naslov pa je Iz komedijanta v skrivača).

Pišem drugič kaj več, ker se moram zate prav pripraviti

Pozdravček Sofie 

[Jesen]

Živjo Sofia!

Ravnokar sem ti jo poslala, zdaj pa grem poiskat tvoj post, kar me raz zanima tvoja zgodba.

LP, Jesen

[Arwen]

 

[roky87]

Stara sem 21 let in sem depresivna že skoraj od kar vem zase …

Tudi jaz...no v bistvu, sem se resneje zavedal svojih težav pri 15 letih, ampak tudi prej nisem bil nikoli pozitivna oseba...

Zaradi paraliziranosti sem bila vedno tarča posmeha, zbadljivk, žaljivk in podobno … Vedno me je bilo strah telovadbe, kjer so me prisilili v vse mogoče, dokler se nisem popolnoma osmešila in se niso že skoraj vsi prisotni valjali po tleh od smeha. Potem so mi učitelji seveda rekli, da lahko neham … ampak vedno po storjeni »škodi«.

Takšni ljudje se mi smilijo...upam, da bodo v življenju vsaj 1x okusili počutje ob njihovem dejanju...pa učitelji...te bi pa bilo treba zapret v samico za par let, da bi malo razmislili o svojih dejanjih. Verjamem, da ti ob vsem tem ni bilo lahko shajat in tega prenašat, saj sem tudi sam v osnovni šoli bil večkrat žrtev posmehovanja in norčevanja...ker nisem bil dober športnik, povrhu vsega še štorast, nesamozavesten, zadirčen in je nastalo kar je pač nastalo...in tudi, sam sem si to zelo jemal k srcu...celo tako, da me sedaj tepe... 

Čedalje bolj sem se spraševala, kako mi lahko pomaga nekdo, ki me v resnici sploh ne pozna, mu je na splošno vseeno zame in mi zaradi službene dolžnosti navidezno stoji ob strani, mi vedno postavlja ista vprašanja, nanje dobi skoraj vedno iste odgovore, ne odgovori skoraj ničesar, na koncu le vpraša, če imam še dosti tablet in »se vidiva naslednjič«... Čista rutina, tako avtomatična, da verjetno obe psihično sploh nisva bili več popolnoma prisotni.

Hm, pri psihiatrinji dvomim, da se bo spuščala v detajle glede tvojega počutja, preteklosti, misli, itd. Razen, če se ukvarja tudi s psihoterapijo. Jaz imam psihiatra samo za tablete, za psihoterapije imam psihoterapevtko. Psihiatri imajo ponavadi (iz mojih izkušenj) bolj kot ne hladen odnos do tebe, nekako je njihova naloga, da ti poiščejo primerne AD-je za tebe in te z njimi zalagajo. 

Če mi kdo lahko pomaga, sem seveda jaz sama. Seveda z močno podporo bližnjih, ki mi bodo pomagali vstati po vsakem padcu …

Vsekakor. Največ naredimo sami s sabo prav mi sami. Strokovnjaki nas usmerjajo, prijatelji in bližnji nas podpirajo in poslušajo, sami izvajamo dejanja. Nekako takole to gre. Slišati je seveda zelo lahko, udejaniti malo težje. Vem iz lastnih izkušenj. Tudi glede staršev te popolnoma razumem. Tudi moji so bili prepričani, da je to samo prehodno obdobje, ampak sedaj jim je znano, da temu ni tako. Počasi se tudi zavedajo, da so moji miselni vzorci takšni kot so, prav zaradi njih. Oni so bili moji življenski učitelji, od njih sem se učil, od njih sem pridobil pogled na življenje. V večini negativen. Sedaj zadeve rešujem, počasi, ampak gre. In bo šlo. Meni, prav tako pa tebi Jesen.

Opazila sem, da več kot sem doma (drugače sem med tednom stanovala v LJ) slabša sem.

Tudi pri meni je tako. Več sem doma pri starših, bolj sem tesnoben. Ne vem zakaj oz. vem. Zato ker so ravno oni tisti, ki so me učili, da tako ne smem razmišljati, kot poskušam sedaj razmišljati. Pozitivno, v vsem slabem poskušam najti nekaj dobrega, odprt sem za vsa razmišljanja na svetu.  Moji starši so bili ponavadi taki, da so v nečem super dobrem, našli nekaj ekstremno slabega in to je seveda kasneje zavladalo.  Moje stanovanje je v MB, kjer živim s še dvema cimroma in se v večini dobro počutim oz. ni tiste napetosti pred starši...upam, da bo v prihodnosti tudi ta izginila.

Zaradi depresije tudi nikoli nisem bila dobra pri ohranjanju stikov z ljudmi, še manj pri navezovanju novih, zato tudi nimam ravno veliko prijateljev, pa še tiste katere imam, ne morem ravno reči, da se lahko 100% zanesem na njih. Po navadi me je strah biti med ljudmi. Počutim se manj vredno. Vedno sem se trudila, da se nebi počutila tako, saj če sem v pravi družbi, se dobro počutim med ljudmi in ne maram biti preveč sama. Ko sem šla vem sem se vedno kar se da uredila, oblekla, namazala, ampak vseeno se nisem znebila občutka manjvrednosti.

Tudi pri meni je bilo tako. Sedaj veliko lažje navezujem stike z ljudmi - razen s puncami, ki so mi vizualno všeč.  Jaz sicer imam eno prijateljico na katero se lahko popolnoma zanesem in vem, da me nebo pustila na cedilu. Druga oseba na katero se lahko 110% zanesem je moja botra - moj angel varuh. Manjvrednost. Hm...so dnevi, ko se počutim popolnoma manjvrednega od drugih, so dnevi, ko se počutim enakovrednega in so dnevi, ko se počutim večvrednega.  Včasih sem se počutil v večini manjvrednega. Zelo mučen občutek.  Sedaj se zelo rad družim z ljudmi, znanimi, neznanimi, malo znanimi, malo manj znanimi, skratka z vsemi - razen eno področje me še tepe (omenil že par vrstic zgoraj). V večini imam vedno kaj za povedat, velikokrat je to nekaj butastega, ampak vsaj smejemo se takrat. 

Večino preostalega časa pa sem bila sama, kar verjetno ni bilo najboljše, sej sem po navadi tuhtala o grdih stvareh in o smislu življenja …

O ja. Tudi jaz. Veliko, veliko, veliko, veliko, preveč časa. Včasih po cele dneve. In v teh mislih ni bilo nikoli nič pozitivnega.

Zdaj je spet prišlo obdobje, ko ne vidim izhoda. Sem pa že tako jezna sama nase, ker ne najdem rešitve iz tega začaranega kroga. Sita sem teh strahov. Stvari tudi malo drugače vidim, kot prej. Rada bi končala to agonijo pozitivno, pa ne vem kako, zato se obračam na vse tiste, ki ste mi pripravljeni kakorkoli svetovati. Trenutno sem res v takem življenjskem obdobju, ko se od mene pričakuje največ, jaz pa ne znam dati tisto pravo do sebe …

Vsi tukaj smo zato, da ti stojimo ob strani, te poslušamo, ti odgovarjamo, ti svetujemo, te vzpodbujamo oz. smo tukaj, da se obnašamo kot tvoji najboljši prijatelji. Verjemi. 

Še vedno nisem naredila izpita za avto, ker me je strah glavne vožnje.

Ojoj, pri meni je bila cela ceremonija glede vozniškega izpita. 3 leta sem rabil, da sem se ga spravil delat in še za to je bil povod služba. In ti nekaj povem. Vse sem opravil v prvo. Občinske pole, one navadne pole, glavno vožnjo. Brez problema.  Nato sem šele dobil strahe pred vožnjo avtomobila. Lahko pobrskaš po mojih starih postih. Kar sram me je.  Nato pa sem kupil Twingota, 1.2, ni 16V, imam letne in zimske gume, oboje vozne, ne vem koliko konjev, v glavnem, ko sem jaz v njem je en več... Sedaj uživam v vožnji. Če mi vzameš avto, mi vzameš življenje. 

Leta tečejo in iz mene ni nič …

Kako iz tebe nič? Si naredila osnovno šolo in se vpisala v srednjo? Omenila si tudi, da si multimedijsko končala? Si uspešno opravila fizioterapijo in normalno shodila? Si si priznala da imaš bolezen? Si se začela zdraviti? JA ali NE? Torej? Ne reči, da ni iz tebe nič, ker je veliko. In še več bo. 

Pogumno naprej, mi smo s tabo. Tukaj in zdaj. 

Prosim te tudi, da mi pošlješ tvojo osebno zgodbo. 

Pridna bodi, piši, čečkaj, riši po forumu. Ne šparaj placa. Serverji se dajo nadgraditi. 

[Jesen]

Roky87 - Res hvala za tale post!
Upam, da bom jaz enkrat tako razmišljala kot zdaj ti, pozitivno!
Trenutno še zmeraj vidim en sam začaran krog ...

[Sofia-Del_Sati]

Upam, da bom jaz enkrat tako razmišljala kot zdaj ti, pozitivno!
Trenutno še zmeraj vidim en sam začaran krog ...

valda, da boš, jesen. al ti rečem pomlad, poletje?

samo delati moraš na sebi.... jaz opažam spremembe pri sebi, da ko že 1 mesec aktivno delam miselno na sebi, s pozitivnimi mislimi ipd., začaran krog postaja če dalje manjši, in še manj začaran!!! 

p.s. hhvala za zgodbo...jo bom prebrala zvečer, k je mir

poozdravček sofie