pomagajte mi z nasveti

[žužu]

Prosim za pomoč  oziroma nasvete in izkušnje
Pred cca 10 leti sem se ponoči zbudila, ker me je dušilo. Nisem vedela zakaj. Spati zaradi dušenja nisem mogla. Jesti tudi ne. Dušila sem se tako močno, da mi je šlo na bruhanje, čeprav bruhala nisem. In to cele dneve. 1 leto je trajalo, da se je umirilo, čeprav sem hodila na terapijo, mislim da ko sem pričela jesti AD. Bila sem še študentka, jokava, nič nisem mogla, niti v trgovino. Šla sem k babi, da je bil nekdo ob meni, s fantom sem se razšla, ker nisem zmogla biti z njim, ker sem preveč zatajila sebe in ker so se nabrali problemi doma.
Sedaj sem spet na AD in je bilo še kar dobro. Dva dni nazaj pa spet tesnoba, zgodnje zbujanje, driska, ne morem jesti, najraje bi se nekam skrila. Babi je vmes že umrla, imam in živim z novim fantom, hodim v službo, a padam v krč. A bi mogla povečati dozo tablet. Jem Paroxat 20 mg. Ne vem kaj naj. Spet sem jokava. Nič mi ni prav. Obsojam se, da mi ne bo v življenju uspelo itd.

[Maycha]

Hey, žužu ...

najprej ti poklanjam en velik objem 

Očitno je po dolgem obdobju tvoje telo spet pokazalo, da nekaj ni v redu in da te nekaj bremeni. Pomembno je, da skušaš odkriti vzrok teh težav in tesnobe. Če čutiš, da si preveč tesnobna in jokava, potem bi bilo dobro kontaktirati psihiatrinjo in jo povprašati, če bi morda dvignila dozo za kakšne pol tablete. Tudi sama jem Paroxat (2 x dnevno po 20 mg), prej pa sem bila tudi samo na 20 mg. Ampak jaz imam višjo dozo zaradi močnih občutij panike, ki me navdajajo predvsem, ko sem kje zdoma. Ne razberem točno - a tudi tebe mučijo navali panike? Tista tvoja izkušnja izpred 10 let je namreč podobna večjemu paničnemu napadu. 

Vendar zavedaj se, da ad le omilijo, zadušijo simptome, veliko večje olajšanje pa je, če spremeniš stil življenja oziroma v življenje vneseš nekaj novih opravil, aktivnosti, predvsem je pomembno, da si vsak dan vzameš čas in se popolnoma posvetiš sama sebi. Imam občutek, da tudi preveč dvomiš vase ... morda bi se o svojih občutjih pogovorila s fantom? Veliko lažje ti bo.

Imaš morda naporno službo? Prevzemaš kakšno večjo odgovornost? Če tesnoba izvira od tu, potem na tem področju razrahljaj okove, ki te vkalupljajo. Veš - tukaj nas je veliko takšnih, ko večkrat podvomimo, da nam nekaj ne bo uspelo, vendar še vedno nam je uspelo - če ne takoj, pa po določenem času ... 

Poglej, 10 let se ti niso pojavila tista huda občutja, verjetno si vmes preveč zapostavljala sebe ali morda potlačila čustva in jih nisi izrazila. Sedaj pa te telo samo opozarja ... in zato boš stopila korak nazaj, se umirila in se ozrla vase. Piši dnevnik, sproščaj se vsakodnevno, hodi na sprehode, zavedaj se svoje svobode in možnosti. Temno obdobje je prišlo in tako bo tudi odšlo, saj veš - brez teme, ne bi vedeli, kako izgleda svetloba 

Drži se in imej se rada 

[žužu]

Najprej hvala za odgovor.
Svojo psihiatrinjo sem klicala, pa me še ni poklicala nazaj. Ne vem, kaj naj. Po moje sem bolj tesnobna kot panična. Me je pa strah, svojega strahu in da se bom vdala. Se mi zdi, da se moram sedaj tako truditi. Bojim se, da bom imela še večji občutek dolžnosti, da se moram truditi, če bom drugim povedala. Kakor da se mi to ne bi smelo zgoditi, če pa se mi je, pa da se moram res potruditi in iti naprej. Ne vem kaj naj.
Strah me je tudi, da se ne bo ponovilo tisto izpred desetih let, ko eno leto nisem spala, sem bila ves čas doma in se matrala jesti, pa se nekako probala miriti,pred drugimi mi je bilo nerodno....