Brezosebnost

[Milan]

V bistvu sploh ne vem zakaj tole pišem. Nisem človek, ki bi pričakoval pomoč od neznancev, niti ne verjamem, da mi je možno kako pomagati, saj bi težko zase rekel, da imam v resnici kakšno bolezen. Verjetno gre bolj za olajšanje lastne duše, če pa bo nekomu lažje ob branju (češ obstajajo podobni ali hujši primeri) tudi prav. Skratka, da ne dolgovezim preveč, star sem 22 let in že precej časa me preganja občutek, da nimam neke lastne osebnosti oz. da je ta zelo, zelo "prazna". Vsi (oz. vsaj tak je občutek) iz moje generacije so se že zdavnaj spustili v neko iskanje samega sebe in dali že marsikaj čez, jaz pa se svojega preteklega živeljnja niti ne spominjam preveč, ker je bilo tako pusto, enolično in dolgočasno. V bistvu sem večji del le-tega preživel kot moderna verzija Akakija Akakijevića (če je kdo bral Gogoljevo novelo Plašč). Pa saj sem se poskušal družiti z ljudmi, ampak so ta druženja izpadla bolj kot srečanja tretje (ali katerekoli že) vrste, kot pa neka normalna človeška interakcija. In to celo z ljudmi, pred katerimi sploh nisem imel neke nervoze ali strahu! Zato sem sčasoma opustil še tisti minimum socialnosti, ki sem ga vzdrževal prej.

Aja imam pa tudi problem, za katerega mislim, da je v neki meri krivec za stvari opisane zgoraj (ker se nikdar nisem mogel soočiti in sprijazniti z njim). Sem-ne morem se drugače izraziti-neumen. Ampak ne v smislu neke izkrivljene podobe o sebi, ampak dejansko neumen. Ob vsakem najmanjšem logičnem problemu, ob vsaki novi, neznani situaciji (pa če ta vključuje ljudi ali pa ne) enostavno zmrznem, saj moji možgani očitno nimajo prevelike sposobnosti procesiranja. Včasih se počutim, kot bi dobesedno ravnokar padel z Marsa in mi ni preveč jasno, kako stvari funkcionirajo na Zemlji. Hodim sicer na faks, ki me relativno zanima, ampak kaj ko je povsem brezperspektiven, in to tudi za ljudi, ki so veliko pametnejši in sposobnejši od mene.

Z vsem temi stvarmi sem šel tudi k psihiatru (v bistvu me je tja poslala familija, ker sem v nekem momentu povsem nehal funkcionirati in sem v napadih tesnobe omenjal neke neumnosti), ki mi je postavil diagnozo depresije. Zato sem jemal antidepresive in hodil na psihoterapije. Težko rečem kako je vse to vplivalo name, starih občutkov se nikdar nisem znebil, vendar pa sem se z njim nekako pomril in začel vsaj kolikor toliko funkcionirati. Bral sem tudi neke knjige za samopomoč, a sem ob vseh dobil občutek, da se ne tičejo mene, temveč nekih drugih, racionalnih ljudi, ki so pač v neki točki življenja zašli v težave.

[Arwen]

ki mi je postavil diagnozo depresije. Zato sem jemal antidepresive in hodil na psihoterapije. Težko rečem

če prav razumem, na terapije ne hodiš več?

[Milan]

Ne, že dobre pol leta ne več. Niti ni imala psihiatrinja kakih novih idej, niti nisem imel jaz kaj več za povedat in sva se zato nekako stalno vrtela v krogu. Poleg tega pa so me minili napadi tesnobe in sem se res počutil nekako "pomirjeno", zato sva se odločila da prekineva zdravljenje. Potem sem res imel obdobja, ko so me preplavili vali optimizma, samo dejansko nisem vedel kaj s tem počet.  Česarkoli sem se lotil, me je samo spomnilo na stvari, ki sem jih navedel zgoraj, zato sem zapadel v stanje stagnacije v katerem se trenutno nahajam.

[Arwen]

saj bi težko zase rekel, da imam v resnici kakšno bolezen.

in kaj praviš potem na to

ki mi je postavil diagnozo depresije.

?

[matheu__]

Sem-ne morem se drugače izraziti-neumen. Ampak ne v smislu neke izkrivljene podobe o sebi, ampak dejansko neumen. Ob vsakem najmanjšem logičnem problemu, ob vsaki novi, neznani situaciji (pa če ta vključuje ljudi ali pa ne) enostavno zmrznem, saj moji možgani očitno nimajo prevelike sposobnosti procesiranja

Sam sem imel iste občutke tam od 19 do 24 leta. Zdej sem še vedno relativno butast, s to razliko da me to ne vznemirja več    Zdej nevem kako je pri tebi. Ampak sam sem mel problem v "osveževanju". Ko sem jst stare zadeve premlel, je bil folk že 10 korakov pred mano. Nisem sledil. No zdej precej hitro osvežujem, ampak tud hitreje pozabljam :] To je ta odnos; bolj kot si odziven v družbi, manj so izkušnje intenzivne.  Kar je kul, če nočeš bit luknjast ko luna vsakič ko greš z nekom na pijačo. 
Pa še to: Obstajajo še bolj butasti kot sva midva - to so tisti, k mislijo, da brihtni   

[Luti]

Bolj samo en kratek nasvet ali mnenje ali kaj bi rekel, namreč: Nehaj brat to sranje iz 19. stoletja! Akakij Akakijevič, pa lepo te prosim! V 19. stoletju so bili vsi, posebej pa Rusi, histerični in prifuknjeni in so omedlevali, če je kdo samo malo bolj glasno zaprl vrata salona in je Marfa Petrovna takoj dobila napad živčne trzavice.

Saj je "velika literatura 19. stoletja" (beri: literatura malomeščanske histerije, predsodkov, izkrivljenih predstav o človeku in socialnega sadizma) neke vrste splošna izobrazba, ampak vedi: mladeniče 22 let zelo rada zasvoji, potem smo pa tam.

Poglej malo okoli, veliko je zanimivega, vsekakor bolj od zaprašenih bukel! Ničesar ne vidiš? No, pa poglej tole in potem govori!
http://www.youtube.com/watch?v=HEheh1BH34Q

LP!

[Arwen]

oh ja Luti

čez, jaz pa se svojega preteklega živeljnja niti ne spominjam preveč, ker je bilo tako pusto, enolično in dolgočasno. V bistvu sem večji del le-tega preživel kot moderna verzija Akakija Akakijevića (če je kdo bral Gogoljevo novelo Plašč).

[Milan]

Bolj samo en kratek nasvet ali mnenje ali kaj bi rekel, namreč: Nehaj brat to sranje iz 19. stoletja! Akakij Akakijevič, pa lepo te prosim! V 19. stoletju so bili vsi, posebej pa Rusi, histerični in prifuknjeni in so omedlevali, če je kdo samo malo bolj glasno zaprl vrata salona in je Marfa Petrovna takoj dobila napad živčne trzavice.

Saj je "velika literatura 19. stoletja" (beri: literatura malomeščanske histerije, predsodkov, izkrivljenih predstav o človeku in socialnega sadizma) neke vrste splošna izobrazba, ampak vedi: mladeniče 22 let zelo rada zasvoji, potem smo pa tam.

Poglej malo okoli, veliko je zanimivega, vsekakor bolj od zaprašenih bukel! Ničesar ne vidiš? No, pa poglej tole in potem govori!
http://www.youtube.com/watch?v=HEheh1BH34Q

LP!

LOL zna bit nekaj na tem! Vedno me je zanimala preteklost (zato sem jo šel tudi študirat), ker se očitno v sedanjosti nisem najbolje znašel. Ampak to ne pomeni, da so te knjige sranje, temveč, da je v meni nek manko. Probleme imajo tudi tisti, ki jih zasvoji moderna znanost ali kaka filozofska vprašanja...

[Milan]

Sem-ne morem se drugače izraziti-neumen. Ampak ne v smislu neke izkrivljene podobe o sebi, ampak dejansko neumen. Ob vsakem najmanjšem logičnem problemu, ob vsaki novi, neznani situaciji (pa če ta vključuje ljudi ali pa ne) enostavno zmrznem, saj moji možgani očitno nimajo prevelike sposobnosti procesiranja

Sam sem imel iste občutke tam od 19 do 24 leta. Zdej sem še vedno relativno butast, s to razliko da me to ne vznemirja več    Zdej nevem kako je pri tebi. Ampak sam sem mel problem v "osveževanju". Ko sem jst stare zadeve premlel, je bil folk že 10 korakov pred mano. Nisem sledil. No zdej precej hitro osvežujem, ampak tud hitreje pozabljam :] To je ta odnos; bolj kot si odziven v družbi, manj so izkušnje intenzivne.  Kar je kul, če nočeš bit luknjast ko luna vsakič ko greš z nekom na pijačo. 
Pa še to: Obstajajo še bolj butasti kot sva midva - to so tisti, k mislijo, da brihtni   

Ne vem. Enostavno je občutek tak, kot bi reševel neznansko težak matematični problem in bi se ti zdelo, da je nerešljiv, potem pa bi mimo prišel kak mat. genij in ga rešil v nekaj sekundah, ti pa bi spoznal kako preprosta je rešitev v resnici bila in se tepel po glavi češ, kako da se nisi sam tega spomnil. S to razliko, da se meni podobno dogaja ob preprostih, vsakodnevnih situacijah in to stalno! (ne gre za občasne blokade ali kaj podobnega)


PS: to z inteligenco verjetno niti ne bi bil tako velik problem, če ne bi bilo enega faktorja in sicer tega, da je bil moj oče po poklicu mehanik in eden od predstavnikov tiste "izumrle vrste moških", ki so znali popraviti in narediti prav vse. Fora je v tem, da je bil na vse to "malce" preponosen, tako da sta se mi pojma "praktičnost" in "iznajdljivost" že v zgodnjem otroštvu zagravžala bolj, kot bi se mi verjetno smela..

[Milan]

saj bi težko zase rekel, da imam v resnici kakšno bolezen.

in kaj praviš potem na to

ki mi je postavil diagnozo depresije.

?

No, verjetno sem se nerodno izrazli. Mislil sem pač, da gre za neko stanje (ki nikakor ni pozitivno), ki pa je pri vsakem človeku posledica nekih specifičnih prepletov raznoraznih dejavnikov ter da takemu stanju malo težje damo enotno "diagnozo" (čeprav so nekateri "simptomi" morda podobni ali enaki).

[ljubica]

No, vsekakor ne moreš biti "butast", kajti resnično butasti ljudje ne zmorejo
tvoriti takih stavkov, niti ne poznajo Gogolja, Plašča, literature nasploh.....

Se morda počutiš, kot da nimaš identitete?
Kot da bi ti jo - nekako, nekdo - ukradel?

[Arwen]

. Fora je v tem, da je bil na vse to "malce" preponosen, ..

pa verjetno še kaj zraven...

[Juliette]

Jaz se strinjam z Ljubico. Po tvojem izražanju in razmišljanju sodeč bi te prej uvrstila med bolj kot pa manj inteligentne. Tako na prvo žogo se mi je ob branju tvojih postov zazdelo, da se ti v pomembnih situacijah oziroma situacijah, ki jih ti dojameš kot tiste, v katerih moraš na hitro razrešit nek problem ali najti neko logično rešitev, v možganih pojavijo blokade. Zakaj je tako, bi najbrž lahko ugotovil s katero od globinsko usmerjenih psihoterapij in to težavo odstranil. Vendar s tvojo inteligenco ni pa res čisto nič narobe. Morda si pa tudi samo malo drugačen od večine - dandanes je svet pač ponorel za to vsesplošno naglico, vse mora biti takoj, v vsakem trenutku moramo biti v 120% pripravljenosti rešit 10 težav hkrati. No go, po mojem. Tudi jaz zafunkcioniram bolj počasi, ampak na koncu pa dobro naredim in meni je to pomembno. In zato se ne počutim čisto nič podpovprečno inteligentna.

[Milan]

No v zadnjih dneh sem spet razmišljal o splošni in vseobči zafuranosti svojega življenja in ugotovil (kot verjetno mnogi med vami), da živim v neki izprijeni udobnosti samopomilovanja in se odločil, da se nekako izvijem iz nje. Kakor pravi zapornik iz tistega filma: "Get busy living or get busy dying". Verjetno je še najboljša verzija tisti zlajnani moto "korak za korakom", zato sem se odločil, da končno zberem dovolj jajc in grem delat izpit za avto. Vem, da se sliši smešno, da ga pri teh letih še nimam, ampak sem se enostavno vedno bal, da bom zaradi svoje dekoncentracije in nesposobnosti razmišljanja fenatal nekoga na cesti. Klinc gleda, mogoče ga pa naredim, mogoče se potem odprejo kake druge možnosti,itd.. mogoče pa ne. Zmeraj preostane še štrik...

[Janja]

Milan!

Jaz sem se našla v tistem delu tvojega pisanja, kjer opisuješ, da ob vsaki novi situaciji zamrzneš. Ja, tudi jaz. In jaz potrebujem veliko ponovitev, da zadevo osvojim. Ko pa jo osvojim, jo obvladam v 'nulo'. Ne vem, kaj je krivo. Nimam se za neumno, mogoče me je določenih novih stvari tako zelo strah, da enostavno zamrznem.

In tudi jaz bi te, tako kot Ljubica in Juliette, uvrstila med bolj inteligentne. No, jaz sebe smatram za popolnoma povprečno inteligentno, imam pa konstanto te probleme, ki sem jih zgoraj opisala.

In da te potolažim, jaz sem naredila izpit za avto. Tudi ti ga boš.

Štrika pa, prosim te lepo, ne omenjaj. Prav?!

Lepo se imej!

[Toja]

Vem, da se sliši smešno, da ga pri teh letih še nimam, ampak sem se enostavno vedno bal, da bom zaradi svoje dekoncentracije in nesposobnosti razmišljanja fenatal nekoga na cesti. Klinc gleda, mogoče ga pa naredim, mogoče se potem odprejo kake druge možnosti,itd..

Milan...tudi jaz sem se našla v delu tvojega posta in moram ti povedati, da ne naredi iste napake kot sem jo sama...namreč tri dni pred praktičnim delom izpita
sem odstopila iz istega razloga kot  razmišljaš ti... , naredila sem veliko napako, ki si je še danes ne morem oprostit...bila sem dober voznik v AŠ, vendar tako labilna in prestrašena...hm, tudi jaz se danes sprašujem kakšne možnosti
bi se mi odprle...zame je prepozno, zate pa ne...
Mene takrat ni nihče malo "porinil", tebe pa zdaj jaz in želim ti, da ti uspe

[tiranozaver]

Verjetno je še najboljša verzija tisti zlajnani moto "korak za korakom", zato sem se odločil, da končno zberem dovolj jajc in grem delat izpit za avto. Vem, da se sliši smešno, da ga pri teh letih še nimam, ampak sem se enostavno vedno bal, da bom zaradi svoje dekoncentracije in nesposobnosti razmišljanja fenatal nekoga na cesti. Klinc gleda, mogoče ga pa naredim, mogoče se potem odprejo kake druge možnosti,itd.. mogoče pa ne. Zmeraj preostane še štrik...

Ahaha, pa kaj so nas v kaki fabriki štancali enega za drugim?

Izpit pri 22 ni smešno, niti ni tako zelo pozno. Ogromno ljudi ne gre delat takoj pri 18, ampak med študijem. Ali ni denarja, ali pa ni potrebe, dokler se ne preseliš. Mičkeno smešno je delati pri 32, kot sem jaz, ampak nisem bil edini. Že na tečaju za CCP je bila še ena, ki je pri 30+ prvič delala izpit.

Kar pa se "dekoncentracije in nesposobnosti razmišljanja" tiče - sam sem imel čisto enak stah. Ne rečem, da ni bil res nekoliko utemeljen: svoj avto sem že grdo popraskal med parkiranjem, do opravljenega izpita pa sem naredil nekaj čez 60 ur. Ampak, da bi zdaj bil splošna nevarnost drugim na cesti... Če se primerjam samo glede tega, koliko ostali vozniki opazijo pešce na prehodu (ustavi itak vsak dvajseti, jebiga, Balkan do Karavank...), sem med najboljšimi. Je pa res, da je vsaj prvih par let bolje malo (ampak res malo) bati kot pa se imeti za šoferskega supermana.

[tiranozaver]

Aja, sicer pa je to, da si začel delati na izpitu, res super super super dober in pravilen korak! 

Če te kdaj prime, da bi nehal, ali pa naletiš na težave (karkšnekoli), piši sem na ta forum ali mi pošlji na zasebno sporočilo. Pot do izpita zna biti težka, ampak se da vse rešiti!

[Sofia-Del_Sati]

Citat: Milan na sobota, 15. januar 2011  ura:  19:16Verjetno je še najboljša verzija tisti zlajnani moto "korak za korakom", zato sem se odločil, da končno zberem dovolj jajc in grem delat izpit za avto. Vem, da se sliši smešno, da ga pri teh letih še nimam, ampak sem se enostavno vedno bal, da bom zaradi svoje dekoncentracije in nesposobnosti razmišljanja fenatal nekoga na cesti. Klinc gleda, mogoče ga pa naredim, mogoče se potem odprejo kake druge možnosti,itd.. mogoče pa ne. Zmeraj preostane še štrik...

Zelo na kratko, ker sem o tem že pisala v neki drugi temi:

- izpit delala zelo pozno ravno zaradi strahu pred vožnjo in še bolj avtocesto
- po ne vem koliko zapravljenih urah (skoraj 70), sem si vzela 1 leto prosto
- po tem letu spet ogrooomno ur
- 4x delala glavno vožnjo (3x padla samo zaradi strahu in nervoze)
- danes imam izpit že 10 let in nisem še nobenega povozila, vmes zamenjala 3 avte (ne zarad karambola!), in v glavnem furam po avtocestah!!!
- na teden opravim več kot 300 km

* pred vpisom v avtošolo: 2h prižigala družinski avto in se niti za mm premaknila, ker mi je skoz ugašal čim sem problala speljat (in to sem probavala par dni preden sem se premaknila za cm in veeeeeeeliko kasneje kak m in šele potem kilometri)!

Tak da pogum Milan!

Lp-Sofie

[mieaid]

Milan

Ti samo vztrajaj, ker verjami mi občutek, ko enkrat imaš v rokah list papirja, ki ga dobiš ob opravljenem izpitu je enkraten, če ne drugega ti dvigne samozavest-pomisli vsaj dva človeka ti zaupata in verjameta vate da si varen voznik in ti da podpis.

Ti samo ne obupaj, ker huje kot ko sem jaz ne more biti...pa se danes, leto po opravljenem izpitu, ne sekiram, ker nikjer nič ne piše, noben nič ne ve, jaz imam pa kartico v roki tak da--->se lahka samo še hvalim ker (vsaj nekaj!) imam! (če že diplome nimam, imam pa vsaj vozniški izpit )

 

Drgače pa nikol nikjer nihče ne sme obupat, ker če si nekaj resnično želiš to dobiš, seveda se moraš za slednje potruditi ampak saj če bi pa vse na pladnju dobili bi bilo pa povsem brezveze v življenju-ane?