Mieaid

[mieaid]

Hojla vsem, ki si bodo drznili brati to temo

Najprej bi rada poasnila, da mi je grozno težko začeti pisati nekaj o meni tko da ne me sodit. Pravzaprav ne vem kam sploh spada ta tema, ker niti ne vem o čem (ali čemu ) pišem. Vsi zame strokovni izrazi (anksiozne motnje, depresija, AD...) so mi precej tuji in za mnoge pravzaprav ne vem kaj pomenijo-saj sem nekaj že brala po netu, na forumu pa sem (verjetno) premalo pametna, da bi kaj konkretno razumela...ugotovila pa sem, da so mi nekateri simptomi nevarno znani-kar me straši. Nikoli nisem pomisila, da bi bilo lahko z mano dejansko kaj narobe, ne psihično ne fizično. Pa se mi vse bolj dozdeva, da nisem 'normalna' (saj vem izraz normalno je zelo relativno pa vseeno). Problem pa je, ker moje razmišljanje, razpoloženje ZELO niha: od zelo odločene osebe, ki točno ve kaj hoče v življenju se lahko samo v trenutku povsem brez razloga prelevim v eno veliko vrečo zmede, ki ji ni jasno kaj sploh še počne na svetu

Ne vem kaj naj sama s sabo. Želim se spremeniti, želim pozabiti vso mojo preteklost(ki sicer ni bila nikoli slaba ali bi imela slabe starše, družino ali kaj podobnega!) in začeti na novo; želim živeti polno življenje, imeti veliko prijateljev, želim potovati, govoriti vse možne jezike, želim biti koristna tako družbi kakor sami sebi, želim biti ponosna sama nase...a tu nastane problem: nekaj v notranjosti mene mi je dovoli, da bi živela moje sanje, nekaj kar me blokira pred svetom, pred ljudmi, nekaj zaradi česa se počutim samo, nevredno in nemalokrat izpadem čudna, smešna, celo nesramna pred drugimi; nekaj kar ne vem kaj je niti ne znam opisati povsem dobro...nesamozavest?? manjvrednost?? morda, a kaj naj naredim zoper to, kako naj se soočim s tem...

[Arwen]

Čestitam !  da si spregovorila, namreč 

Če se mene vpraša - človek ostaja bolj ali manj isti, spreminja se pa pogled na svet, spreminjamo naše reakcije, .... prepoznamo lahko vzorce, ki nas silijo v neko vedenje in se trudimo to spremeniti... Vzorce pokasiramo od staršev, poberemo gene od vesoljne žlahte, nekaj prinesemo s sabo, na nas vpliva tudi okolje, pa šola.... pa seveda vzgoja svoje doprinese, pa par "tapravih" momentov, pa je šmorn (tak ali drugačen) tu...

Mieaid, eno je dejstvo: to je, da SI normalna in NISI čudna. Pika. Potemtakem vsak človek, ki zboli za katerokoli boleznijo, postane nenormalen?  naka, le zboli, to je vse.

Jaz te vidim kot osebo z zelo slabo samopodobo, nizko samozavestjo,... z znaki socialne fobije (pa verjetno še kakšna fobija zraven)... kot osebo, ki zelo težko zaupa,...

Si katero od teh knjig prebrala? http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Depresija je čustvena motnja (jaz zase pravim, da sem čustveni invalid)...  Nekaj o depresiji najdeš tudi tu http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/

http://www.psihiater-leser.com/452/27501.html

Anksiozna motnja je... huda zaskrbljenost, tesnoba... http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html

Socialna fobija pa strah pred ljudmi (enostavno se človek raje izogne ljudem kot pa sooči z npr. skupino neznancev... mene je bilo svoje čase blazno strah ljudi - če sem šla po cesti in se bližala skupini ljudi, ki je stala na pločniku in se pogovarjala, sem : ali se obrnila, ali poiskala drugo pot ali pa šla čez cesto in kar precej pospešila ....) 

želim pozabiti vso mojo preteklost(ki sicer ni bila nikoli slaba ali bi imela slabe starše, družino ali kaj podobnega!)

si prepričana?

Kako pa kaj študij? Živiš pa še pri starših, al kako?

[mieaid]

Hmmm...provzaprov sem imela v misli tisoč drugih stvari, ki sem jih hotela napisati samo mi je nekako zmanjkalo besed

Pri meni ni toliko problem biti v družbi, še toliko bolje če je še več ljudi, problem mi je govoriti pred družbo, pa naj bodo to poznani ali pa nepoznani-od nekdaj imam bolj tih glas in se lahko še tako zelo trudim, pa me bodo ljudje ali napol razumeli ali pa sploh ne in ponavljanje me moti ker vem da bolj naglas enostavno ne morem...

Drgač pa študij super samo malce me skrbi kako bo zneslo vse skupaj: 4jeziki & lenoba & ostalo

[Arwen]

Drgač pa študij

superca 

Hmmm...provzaprov sem imela v misli tisoč drugih stvari, ki sem jih hotela napisati samo mi je nekako zmanjkalo besed  

kar korajžno nadaljuj  poslušam 

Pri meni ni toliko problem biti v družbi, še toliko bolje če je še več ljudi, problem mi je govoriti pred družbo, pa naj bodo to poznani ali pa nepoznani-od nekdaj imam bolj tih glas in se lahko še tako zelo trudim, pa me bodo ljudje ali napol razumeli ali pa sploh ne in ponavljanje me moti ker vem da bolj naglas enostavno ne morem...

hja, če tako praviš....

sem pač na podlagi teh vpisov sklepala drugače...

Ko bi vsaj imela koga, prijatelja/co..., ki bi mu lahko popolnoma zaupala. Trajalo je 12 let preden sem se z dvema prijateljicama nekako zbližala(vendar še vedno obstaja nekakšno nazaupanje), ki pa so bo po vsej veretnosti zdaj končalo, ko gre vsaka na svoj fax..

nikjer še nisem zasledila da bi kdo imel take probleme in upam, da ne bo kdo mislil da sem nora ker se tako počutim.  Mogoče se bo slišalo bedno, sam nikjer se ne počutim dobro, ne vem kako se obnašati. Zmedena sem in ne vem kam spadam: ali sem podeželjski tip ali mestni. Živim v malem mestecu med podeželjem in mestom, za povrhu pa imam dve, enako stari sestrični, od katerih ena živi na podeželju, druga pa v mestu. obe sta starejši od mene in zame kot sestre. mučno mi je predvsem to ker se ko sem v mestu počutim kot manjvredna ker se ne znam obnašati in oblačiti kot mestni ljudje, ko pa sem na podeželju pa je spet narobe, saj se počutim kot da ne spadam k njim, ker sem preveč vzvišena, preveč elegantna....

Ne vem kam spadam, če sploh kam. Čeprav se trudim, se mi zdi da ne bom nikoli dovolj dobra da bi kam spadala. Na podeželju sem preveč razvajena, v mestu pa premalo

Jst mam tud podoben problem-bojim se novih ljudi in se jih izogibam ker mam ful slabo samopodobo in se bojim kako me bodo sprejeli, kaj si bodo mislili o meni...

ja, kar se pa glasnosti govorjenja tiče...

.saj se trudim da bi govorila glasneje samo ne morem...mogoče iz strahu da bom rekla kaj neprimernega govorim samo še bolj tiho....

lahko da svoje pripomore tudi slaba samopodoba....

[mieaid]

  tisto nism jst pisala .....v bistvu sm sam to je že doooooooooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooolg nazaj in definitivno ne vela več

[Arwen]

   in definitivno ne vela več

me veseli  ; kaj pa potem sedaj velja? kako bi opisala sebe, Mieaid? 

[mieaid]

  NE VEM

[mieaid]

strah

[mieaid]

pred ne vem čem, in ne vem zakaj

[Arwen]

strah ... pred prihodnostjo? pred samoto? ... kam s sabo? ...

[mieaid]

zdaj je pa spet isto....karkoližebodi bom napisala, si bo nekdo napačno razlagal ali pa še huje če bom to jst čez nekaj časa brala....sem že čisto pozabila kaj sem takrat pisala in sedaj se mi dejansko zdi, da tisto nisem jaz nikoli pisala. In dejansko res je moj problem velik problem, da nenehno niham med eno skrajnostjo in drugo.

[Arwen]

kaj pa vem, Mieaid... jaz bi si pa upala trdit, da je v tebi kopica frustracij, zakompleksanosti... pač nizka samopodoba, samozavest na nuli... hrepeniš po ljubezni, objemu, po tem, da te kdo sliši... če te pa kdo sliši, se pa takoj zapreš ko školjka, ker se bojiš razočaranja, bolečine....

[mieaid]

Morda bi še najbolj ustrezal-strah pred sprejetjem same sebe in pred tem, da ne morem kontrolirati sama sebe-želim storiti nekaj, pa naredim ravno obratno: ko sem bolna in se slabo počutim grem na vsa predavanja, ko se bolje počutim, si preprosto rečem, da ni nič hudega če zamudim ena predavanja

[Arwen]

Morda bi še najbolj ustrezal-strah pred sprejetjem same sebe

jp, zna biti

[utrujena1]

kaj pa vem, Mieaid... jaz bi si pa upala trdit, da je v tebi kopica frustracij, zakompleksanosti... pač nizka samopodoba, samozavest na nuli... hrepeniš po ljubezni, objemu, po tem, da te kdo sliši... če te pa kdo sliši, se pa takoj zapreš ko školjka, ker se bojiš razočaranja, bolečine....

se strinjam z napisanim. po drugi strani pa je to, kar si napisala mieaid, da nihaš med eno skrajnostjo in drugo, čisto normalno. enkrat čutiš tako, čez pet minut drugače. ko boš prišla na zeleno vejo, ne boš več tako nihala in boš pisala tisto kar čutiš zdaj in čez pet minut boš čutila isto in vsi tvoji zapisi bojo bolj ali manj pozitivni. enkrat boš prišla tja, kjer je sonce. želim ti čimprejšnje izboljšanje in čim več delaj na tem.
 

[mieaid]

Super, samo sprejmem sama sebe in vsi moji problemi bodo izginili

kaj pa vem, Mieaid... jaz bi si pa upala trdit, da je v tebi kopica frustracij, zakompleksanosti... pač nizka samopodoba, samozavest na nuli... hrepeniš po ljubezni, objemu, po tem, da te kdo sliši... če te pa kdo sliši, se pa takoj zapreš ko školjka, ker se bojiš razočaranja, bolečine....

mislim da je bolj problem v tem, da hrepenim po nečemu, česar občutka ne poznam a vem da obstaja in je zato toliko bolj mamljivo

Sicer pa nisi prva, ki mi to reče, ampak žal zelo napačna oseba...zelo

[mieaid]

Sicer je pa vsakemu težko sprejeti svoje napake-se mi zdi....in več kot jih imaš težje se je sprejeti

[mieaid]

Sicer pa nisi prva, ki mi to reče, ampak žal zelo napačna oseba...zelo

Mislim pač tista oseba, ki mi je to prva rekla, pač neka osebax, ki je ne želim omenjati, ki je ni več v mojem življenju(ne da bi kdaj sploh dejansko bila) in upam, da je nikoi več ne srečam(pa ne da bi bila slaba oseba, prav nasprotno)...v glavnem če je kdo mislil kaj drugega, se zdej opravičujem, ker sm misnla na eno totalno drugo osebo...drugače pa ja blestim v tem, da se pogovajam sama s sabo oz. pač tuki gor pač pišem sama sebi...no ja sej....če sm na začetku želela ustvarit povsem drugačno temo, mi je to uspelo zelo v negativnem smislu, kot bi na termometru kazalo -63C namesto +30C

[Arwen]

Super, samo sprejmem sama sebe in vsi moji problemi bodo izginili

ja pa ne... Glej, vsak zakaj ima svoj zato... saj je dovolj že, da veš, od kje v tebi vse to - saj veš, kako to gre: nekaj prinesemo s sabo na ta svet, nekaj dobimo preko genov, veliko nam pa ožja družina da, to je vzorci staršev (ki so jih dobili od svojih staršev, ti pa od svojih...), pa seveda okolje, v katerem rastemo.... pa šola, vrstniki,....

Pomembno je, da razumeš, da SI ok, da je lepo, da si  in da prepoznaš vzorce, ki te begajo in "silijo" iz ene skrajnosti v drugo in da jih počasi saniraš, odstranjaš iz svojega življenja, spreminjaš svoj pogled, popravljaš lastni zemljevid...

mislim da je bolj problem v tem, da hrepenim po nečemu, česar občutka ne poznam a vem da obstaja in

no saj, saj to je - to

[mieaid]

ampak jaz ne vem od kod vse to, ne razumem zakaj moram bit jst taka, zakaj morm jst tko razmišlljat zakaj morm jst tko ravnat, ko mi je pravzaprav čisto lepo v življenju-nobene večje tragedije v življenju nisem mela, na fax mi gre (zaenkrat) vredu, v družini je vse ok...sve ok

No ja, pač če ne omenjam, da brat obiskuje psih in je imela (kolikor je meni znano) moja stara mama neke psih težave, preganjavico, paranojo ali kaj jaz vem nekaj podobnega,....ampak to je grozzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzno zakaj bi morala jaz trpeti zaradi nekaj genov, ko pa jaz nimam in nisem imela nikoli nič s tem, to bi isto pomenilo, da vsi trpimo za domnevnimi genskimi težavami/posledicami kakor jih je imel domnevni Adam (in Eva)....

To je ravno  in ni več vredno drugega kot kroglo v glavo(oz. kamorkoli pač že, da te ubije)