Kako naprej?

[Kekoa]

Zelo dolgo sem zbirala pogum, da bi tole napisala na forum...Povedati ne upam nikomur...

Začelo se je po koncu moje mature (ki mi je zelo izčprala, čeprav sem jo opravila z odličnim uspehom), pred dvemi leti in pol. Vpisala sem se na veterinarsko fakulteto-tja sem si želela že od malih nog, pred vpisom sem se resnično dobro pozanimala o vsem, nekaj časa sem celo hodila na kliniko gledat operacije. Vendar sem sredi leta prenehala hoditi na omenjeno fakulteto-imela sem občutek, da tega ne zmorem, bilo mi je slabo, izgubila sem vso voljo do učenja, čeprav mi prej to res nikoli ni bil problem. Istega leta sta se mi ločila tudi starša, in sploh so to leto močno zaznamovali prepiri s starši-bilo je že blizu tega, da se (čeprav še ne polnoletna) odselim. Potem sem se nekako zbrala, počakala do konca leta in se vpisala na novo fakulteto. Prve pol leta mi je šlo odlično, opravila sem 3 izpite, v drugi polovici leta pa...se je spet ponovilo kot pred letom dni: občutek, da ničesar ne zmorem, veliko prejokanih ur, težave s spanjem, res velike težave s koncentracijo, izgubila sem veselje do hobijev, nisem želela več hoditi na fakulteto ali v družbo na sploh. S fantom sva se preselila na svoje, kar je za nekaj časa malo omililo vse. Vendar sem pogosto zelo razdražljiva in se brez razloga derem, izgubim živce, počutim se ničvredno, sploh ne vem, kaj naj še počnem v življenju.
Letošnjega oktobra sem se ponovno vpisala v prvi letnik moje druge fakultete, se učila za izpit, ki ga nato nisem naredila. In vsak tak neuspeh samo še poslabša vse skupaj. Vedno pogostejše razmišljam, zakaj naj bi sploh še živela, saj nimam kaj od življenja. V dveh letih sem se tudi zelo zredila-za 30kg.
Poskusila sem se rešiti teh težav s športom, sproščanjem, sprehodi,...nič ne pomaga.
Nikomur ne upam povedati, še najmanj pa staršem, ki bi bili verjetno mnenja, da itak samo jamram...mogoče pa res? Bila sem pri osebnem zdravniku, vendar nisem zbrala poguma, da bi mu povedala za vse simptome, zato mi je rekel samo, da sem pod stresom in naj se skušam sprostiti.
Res nevem, kako naprej...Včasih je bilo toliko stvari, ki bi jih želela doživeti, narediti, zdaj pa cele dneve ležim in pogosto jokam, česar se lotim, vse mi je težko, utrujena sem, čeprav ničesar ne počnem.
Kaj naj?

[alexx]

Obišči zdravnika in mu odkrito povej. Zakaj bi te bilo sram. Saj zato je tam. Meni se zdi, da imaš vse klasične znake depresije in da bi ti pogovor in mogoče kakšen antidepresiv zelo pomagal.
Te mora zvije vsako leto bolj ta čas? Na prehodu v jesen/zimo.

[Ajla]

Čao Kekoa,

tudi jaz bi ti svetovala enako kot alexx. Ponovno do osebnega zdravnika in mu odkrito povej, kar si napisala. To so znaki depresije. In prej, ko se boš začela zdraviti, bolje bo. Naj te ne bo sram. Nisi edina in osamljena v tem 

[Kekoa]

Bom mogoče za pomoč prosila fanta, da gre z menoj k zdravniku. Nekako so me vzgajali, da ni lepo 'jamrati' zaradi svojih težav. Zato že od nekdaj zdravniku ali komurkoli zelo težko povem, če je kaj narobe-a gre za zlomljeno nogo ali kaj drugega.
Alexx, prvič se je pojavilo nekje na prehodu med oktobrom in novembrom predlani, potem se malo umirilo, pa spet marca in aprila lani, spet malo umirilo in zdaj se precej intenzivno vleče od letošnjega aprila do zdaj.

[Arwen]

da ni lepo 'jamrati' zaradi svojih težav. Zato že od nekdaj zdravniku ali komurkoli zelo težko povem, če je kaj narobe-a gre za zlomljeno nogo ali kaj drugega.

to ni jamranje ampak pogum (namreč prositi za pomoč)

[majč]

Jaz pa mislim, da so tako uspehi kot ovire del življenja in da imamo vso pravico mal pojamrat, ko nam je težko, da damo malo iz sebe in se naslednji trenutek lahko spet zberemo in nadaljujemo svojo pot.

Mislim, da je bilo vsega preveč v preteklih letih, kot si opisala in da zato rabiš nekaj časa, da splavaš iz te krize, da se postaviš nazaj na noge in nadaljuješ svojo pot. Če se to zgodi, kar se je in če gre pot v drugo smer, kot si sprva načrtovala, ni s tem nič narobe; ti je že bilo tako namenjeno. Koncentracija je verjetno slabša pod vpliovm depre, kar se bo gotovo sčasoma uredilo in zadeva ni trajno taka. Kaj pa ta novi študij? te veseli? Predlagam ti dolge sprehode v naravi. Opazuj okolico. Pa imej malo nadzora nad tem, koiliko poješ. Že če si v zvezek pišeš, kaj ješ in kdaj, dobiš občutek, koliko poješ. Kakih diet se nima smisla jit, ker ko se boš dovolj gibala in boš imela normalen vnos glede na porabo, se ti bo teža počasi stabilizirala. Najbrž pa si bila prej, predno si se zredila,  zelo suha, kajne?

Srečno!

maja

[Kekoa]

Hvala za spodbudne besede.
Sem kar zbrala pogum in se naročila na pregled k psihiatru-samoplačniško. Bom v četrtek videla, kako bo...

[Arwen]