Evo, sem spet odprla novo temo, moderatorjem pa se že vnaprej opravičujem, če forum balastiram.
Ker me danes zvečer verjetno ne bo na forumu, saj sem že psihično zelo utrujena od vsega tega, bom malce napisala svoje misli, če bo komu kaj pomagalo ali vsaj povedalo, da ne čuti sam istega.
Lahko pa seveda tudi vi napišete vaše izkušnje z druženjem z ljudmi, z družbo, socializacijo nasploh, ipd.!Že od nekdaj sovražim ljudi (ne me takoj obsojat, preberi do konca
)! Niti ne toliko od nekdaj ampak od cca leta 1992, ko mi je sočlovek pokazal, da zna biti zloben, nesramen, mučeniški, a hkrati ignorantski do rešitve problema, ipd. Ko sem izkusila prva ponižanja, posmehovanja, zaničevanja, in z njim tudi moji delovni zvezki, pulover, in druge stvari, kar je trajalo 3 leta, sem zaprla svoje srce za človeka! In odprla za živali. Že od nekdaj sem rada imela živali. Moji prvi zajčki pri stari mami, pa potem kužki, ribe, mucka, hrčki, skakači, papigi, ipd. Bili so moja luč, moj zaveznik, ki ne "laja", obsoja, muči, maltretira, posmehuje, zaničuje, ipd. Ima te le brezpogojno rad in to ljubezen sem morala občutiti. Doma je takrat nisem, saj oče čustev ne zna pokazati razen zamer, mami pa je takrat imela začetek poti do alkoholizma.
A navkljub grozni izkušnji v OŠ, kjer sem v težavi ostala SAMA (kar sem najbolj zamerila odraslim), sem v srednji šoli spoznala predmet sociologija, in takrat sem se odločila študirati socialno delo. Za živali? Če ne maram ljudi? NE. Za ljudi! Ki so ostali sami v težavi, hočejo reševati problem, a potrebujejo pomoč. Ljudem, da ne bodo ostali sami, kot sem ostala jaz.
Življenje je teklo dalje, odprla sem srce tudi človeku in velikokrat pomagala ljudem. Eni so bili hvaležni, drugi so izkoriščali, tretji niso znali pokazati čustev, ipd. Ni mi žal!
Neznansko pa mi je žal, da sem se sama kar naenkrat zaklenila pred družbo. Zakaj? Ne vem. Ne rečem, odgovarjam še vedno na svojem forumu, občasni obisk raznih zavetišč,... (ne bom nadaljevala, da ne bo izpadlo, da se hvalim), vendar se naenkrat grozovito bojim druženja z vsemi in vsakomur. Če pa me že spravijo med družbo, pa me motijo zunanji zvoki!! Postala sem kot mučena lisica v cirkusu, kjer ji je travma in kruta človeška roka prišla do živega, pa tudi nastopanje v javnosti, kjer diktirajo tvoje ravnanje in se folk smeji!!!
Zaprla sem svoj biser bita (bit=obstoj) za človeka. Spet! In tukaj bi rada povedala bistvo odprtja teme. Če mi dovolite, bi pisala dobre izkušnje z ljudmi, ki so me res frapirale. Ideja o tem, pa se je začela z branjem revije Jane, kjer so bile kar tri zgodbe o dobrih delih ljudeh. In bila sem vesela, da so še pravi ljudje na svetu, ki delajo dobro vse živim, vključno z naravo
Čeprav kar velikokrat doživim pozitivne izkušnje z ljudmi, začenši tudi tukaj na forumu, kjer me par forumskih prijateljev sliši in vidi, predvsem pa se pogovarjate z mano, hočem na tak način, da sprejmem dobra dela ljudi in ne slaba, kajti pri 31. letih pa že lahko vem, kaj me prizadane in kaj ne, da bi z zgolj pozitivnimi izkušnjami odprla spet ta biser, in bi dragulj svobodno zaplaval po oceanu. Četudi me morski pes požre, bo vsaj sral trdo
In izjemna izkušnja se mi je pripetila na zavodu za transfuzijo. Izberem seveda čas, kjer bo najmanj (beri nič) folka v čakalnici. Moj strah se že začne z vstopom in pregledom čakalnice. Ko vidim, da je OK, je prva postaja laboratorij. Ker že vem, da tisto pikanje ni hudo, sem kar sproščena. Tudi iz laboratorija pokletam z žensko, ki je zunaj čakala zastonj in bi še danes, če ji ne bi povedala, da gre lahko not, ko gori zelena luč....in gorela je dolgo, glede na to, da je bila čakalnica prazna in da sta 2 stola v laboratoriju.
Težje je pri merjenju pritiska in srca, kjer imam vedno(!) oba zelo visoka, zaradi stresa/strahu. In vedno povem, da se počutim nelagodno pri zdravnikih (tudi zaradi večinoma slabih izkušenj)! Ker "pritiskomerka" ni verjela aparatu, smo ponovili vajo. Pritisk 117/90 in srce 130! Potem ji le povem, da je to pač vedno ko sem pri zdravniku. Pride pregled pri zdravniku in seveda, spet srce, povem, da mi je nelagodno, pa zdravnica kar vrta vame, da zakaj. Ker vidim, da jo res zanimam, pač izustim, da ne maram družbe in čakalnice polne ljudi, ker so me kot otroka maltretirali v razredu in sem se zato zasovražila, mi zdravnica začne pripovedovati svoje izkušnje isto z maltretiranjem v OŠ!!! Bila sem paf. Nekomu sem se zdela vredna človeka in zaupanja. HVALA ZDRAVNICA!!! In čeprav sem spet čutila strah v nogah in tresenje, sem si tokrat rekla, da me je lahko strah, ampak da ni nič hudega. Ulalala, zagovornik (jaz) se je spet oglasil. TUDI TEBI HVALA! Zaupala sem ji še, da delam na sebi, da sem imela prvo psht, in da bom sigurno rešila strah. Izjemno res, vam rečem! SF, slabo se ti piše
Na stolu, jasno, spet so me dal na sredo, sta me obkrožali dve spet izjemni ženski (nedavno sem pisala, da so me pri prvem krvd. stlačili v sendvič in sem se počutila sila nelagodno), in ob pogovoru, je krvd. minilo kot piks. Med temo smo nekaj govorile o sociali in sm bla tok jezna, da sem kar spontano začela stiskati pest preintenzivno, da mi je morala reči, da naj ne stiskam toliko
Po tem, sem šla v jedilnico, kar je za ljudi s SF oz. vsaj zame isto kot bi gos obiskala Martina. Vendar je bila prazna-yesss! Gospa me vpraša, ali bi kavo, sok, vse zavrnem, čeprav bi zelo rada, vendar si ne morem prinesti. Pa me še enkrat vpraša in rečem, da bom, a če bi mi lahko prinesla, ker sama ne zmorem zaradi nemirnih rok (uffffff, priznanje, bravo Sofie), in mi prinese, tud sok
Bila sem zaprepadena, koliko ljudi me je danes razumelo!!
In verjamem, da me jih še več, vendar v svojem strahu, obupu in slabih izkušenj, večkrat vidim skozi meglo. Zatorej, hočem pisati o dobrih ljudeh do mene, ne da se sama, navkljub strahu in zameri do družbe, vseeno razdajam za druge. Zakaj? Sigurno ne zaradi sovraštva do ljudi! Ne. Pravzaprav imam rada ljudi, in veliko je izjemnih ljudi, veliko povprečnih in malo tistih, ki so izgubljeni v svojem svetu pohlepa in sovraštva. In h kateri skupini bom šla? (realist bi reku, da k nobeni dokler imam SF hehehe).
Res je da k nobeni, kajti vsak človek je sam zase, ki ima nekaj slabih, nekaj dobrih trenutkov in temu primerne odzive. Vendar srčnost ostaja ne glede na trenutke, izkušnje in čas. Ali jo daš na plano, ali pa ne. In jaz želim dati na plano srčnost, strah pa pospraviti nekam daleč stran, v vesolje, v galaksijo, v deželo Adijo!
Pozdravček........... Sofie
