Vzpodbuda, podpora in razumevanje

[Liber]

Malo razmišljam naglas

Zanimivo, da se v družbi relativno dobro znajdem in mi niti ni tako nelagodno (ko sem tam). Tudi moja komunikaivnost je solidna. Če pa nimam kaj pametnega povedati pa sem raje tiho. Vtis sproščenosti pa dobro »fejkam«. Vseeno, pa vedno v sebi čutim obremenitev, kot da bi s sabo, kamor grem, nosil utež.  Kar naprej neki zoprn občutek nesproščenosti, pritisk v prsih. In ko se že skoraj vklopim v družbo, (katerakoli že je), se vedno nekje v ozadju pojavi glas, ki mi govori: »da ne boš slučajno pozabil na vse probleme, ki jih imaš. Da ne boš slučajno pozabil na komplekse in fobije, ki jih imaš« in medtem ko poslušaš te svoje glasove v sebi, se pogovor (ob mizi) nadaljuje… Prav nič se to ne odrazi na pogovor. Odličen sproščen pogovor. Spet mi je uspelo! Preslepil sem sogovornike, kako dobro mi je in kako se imam odlično. Kajti to sem pač jaz, vedno dobre volje in pozitiven, tudi, ko mi gre slabo!! Car!!!!!!

Ja, edino, ko sem spet sam bi se pa najraje sesul v prah, ali pa šel vsaj na zelooo dolge počitnice pred samim sabo. In tukaj je že obdobje žalosti, tuge in smiljenja samemu sebi…  Glumljenje spužve in destrukcija česarkoli se pritaknem. Potem pa spet, jasno, kao posije sonce v moje življenje in spet pomislim, mogoče mi pa manjka samo malo, da bi se vse spremenilo. Mogoče res rabim samo malo, da naredim zasuk…

Ok, u redu, finance so bed, samo to se da na hitro obrnit če delaš. In delaš in ustvarjaš, če si kreativen in kreativen si, če si motiviran za razmišljanje ter delo in motiviran si če si dovolj trenutkov v dnevu srečen  In srečen si, če si v družbi, ki ti odgovarja, te vzpodbuja, imaš dovolj podpore in ljubezni, ter vidiš smisel in cilj. Če te razumejo, torej si med svojimi. In to je kar velik problem po mojem mnenju, ne samo pri meni, verjetno še pri kom. To nerazumevanje mene/tebe, kot človeka, ki se ne obnaša po pričakovanjih bližnjih, kar nekako vodi v oddaljevanje od družbe. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Saj se človeku pojavi marsikaj, kar lahko zazna kot problem. Veliko nas ima neke probleme s samim sabo. Nismo zadovoljni s svojim videzom, imamo preveč ali pa premalo kg, ne znamo tega ali onega, govorimo čudno, se premalo smejimo, nismo dovolj družabni po trenutnih normah in mislimo da je to nepremostljiva ovira. Taki smo. Družba kot celota (šošolci, prijatelji, tv, starši) še kako vplivajo na nas in naše dojemanje lepote, idealov, pričakovanj...


Večji problem kot vse to zadnje pa se mi zdi, da enostavno smo obkroženi, ali pa se v našem življenju nahajajo ljudje, ki z nami preprosto niso kompatibilni. Pa naj bodo to starši, partnerji, sošolci, kdorkoli pač. Enostavno nam ne odgovarjajo in te družbe si niti nismo izbirali, ampak nam je bila nekako posredovana. Kot na primer ne preveč dobri starši ali sošolci. Iz tega nastanejo konflikti in od tu dalje je samo še pot navzdol. Da ne govorimo koliko kompleksov človeku povzroči napačna družba... A je kaj čudno, da potem ko nekega dne spet posije sonce in spet začutiš veselje in življenje v sebi,  si rečeš wtf!?! Spet ta rolerkoster? Spet gor pa dol? Pa fukneš dol rolete in zaspiš naprej. Ha ha ha

[Arwen]

Večji problem kot vse to zadnje pa se mi zdi, da enostavno smo obkroženi, ali pa se v našem življenju nahajajo ljudje, ki z nami preprosto niso kompatibilni. Pa naj bodo to starši, partnerji, sošolci, kdorkoli pač. Enostavno nam ne odgovarjajo in te družbe si niti nismo izbirali, ampak nam je bila nekako posredovana. Kot na primer ne preveč dobri starši ali sošolci. Iz tega nastanejo konflikti in od tu dalje je samo še pot navzdol. 

al se pa s tem sprijazniš in sprejmeš ljudi take, kot so?

[Liber]

al se pa s tem sprijazniš in sprejmeš ljudi take, kot so?

Če zmoreš

No če ti nekdo ne skače po glavi ravno vsak dan, a ne, potem pa malo težje sprejmeš take ljudi kot so 

[Aslan]

Morda pomaga zavedanja, da niso takšni zato, da bi tebi nagajali namerno.
Imajo svoje vzorce razmišljanja, delovanja...

Na nas je ali dopuščamo, da nas to iritira ali pa se znamo distancirati in jih sprejmemo take kot so.
Jim postavimo jasne meje kako se bodo v odnosu do nas lahko vedli in kako ne.
To dosežemo z svojim vedenjem, svojimi odzivi, z zdravo distanco do dogajanja.

[harlekina]

al se pa s tem sprijazniš in sprejmeš ljudi take, kot so?

...sej po moje ni problem da se ne bi hotu sprijaznit in sprejet ljudi...jaz osebno sem zlo prizemljena in sprejemam ljudi natanko take kakrsni so, kar pa se ne pomen da mi je v njihovi druzbi fajn. Ni mi. Vsaj z vecino ne in to iz cist preprostega razloga, ki ga navaja  Liber, enostavno ni kompatibilnosti. Ni stroma, povezave, ni gushta.....zato mi u vecini primerov ostane sam prilagajanje. Pa se clovk po moje z veseljem prilagodi, ce ma kej od tega, ce pa ocen da mu tak odnos le jemlje in nicesar ne daje, se pa zdrava pamet zacne upirat in krivine hvatat in pol izpade asocialen.....

lp,
H

[Aslan]

Ni stroma, povezave, ni gushta.....zato mi u vecini primerov ostane sam prilagajanje. Pa se clovk po moje z veseljem prilagodi, ce ma kej od tega, ce pa ocen da mu tak odnos le jemlje in nicesar ne daje, se pa zdrava pamet zacne upirat in krivine hvatat in pol izpade asocialen.....

Poišči takšne ljudi ob katerih se fajn počutiš, ti njihova prisotnost polni tvoje baterije itd ...
To je TVOJ krog prijateljev...

Ostali ljudje, sorodstvo itd, ki ti energijo jemljejo pa si z nimi samo toliko kot pač neizogibno je treba ...
Se ne spuščaš z njimi u zaplete, si prijazen ampak na distanci...zato še nisi asocialna.

Če pa so zelo redki, ki so ti ok, se je pa vseenofajn tudi vprašat kaj ti pričakuješ od drugih,
so tvoja pričakovanja realna ... pač pobrskat pri sebi a dajemo na način kot si želimo dobivat ..

[Sofia-Del_Sati]

Ojla Liber!

Praviš, da na zunaj kažeš, da je vse OK, v notranjosti se pa ruši. Vse ratuje površinsko, odnosi itd., bolečina, ki pa bi lahko bila površinška, je ba kipeča in razjarjena, kot neka zver v tebi. ALi pa meni.

Ko želiš sodelovati z drugimi, in hkrati imeti mir - mislim pa, da bi bilo lažje, če bi se bolje razumeli med sabo, in bi bila potreba po miru potem manjša. Tako pa je vse zmedeno, hočeš mir, čutiš osamljenost, greš v družbo, se počutiš kot roza Schrek, same nejasnosti, zmede,...

Skratka, jaz osebno delujem kot da sem najbolj miren osebek na tem planetu, skorajda že vnukinja mati Terese in Ghandija skp. Na zunaj se smejim, veliko opletam z rokami, se zafrkavam, včasih sm clo šla na poslovni piknik, zažuramo ga lahko z alkoholčkom, itd.

Mogoče me kdaj niso videli na kakšni drugi zabavi, mogoče kdaj ne rečem oz. se ne vključim v debato, občasno se me ne dobi na telefon, ampak vsi smo ljudje.

Če dam smučarsko masko ljudem dol in obrišem njihove leče, pa je pogled takšne: že dolgo sem kot 100 letna vrba, v puščavi, kjer veter razpihuje pesek vsem v oči, da ne vidimo pravega sveta. Dan mi izsuši solze in ne jokam pred ljudmi NIKOLI. Enkrat samkrat sem potočila solzico na pogrebu ata, pa me je mami, opita, zafrkavala pred vsemi ljudmi, da se cmeram. Ljudje me ne bodo videli več jokati oz. me ranljivo! Vsak dan se delam močno, plesen nezadovoljstva s svetom pa se počasi razrašča v meni. In kjer je skoraj, ni nujno, da je tudi sredica. Potem, smeh je moj obrambni mehanizem; včasih sem bila izredno zajedljiva do drugih (obramba), danes sem raje v smislu "pusti živeti in ne spreminjaj drugih, ne obsojaj". Svoj prag se poravnala, da se ne spotikam. Ko opletam z rokami med govorom, ni to znak sproščenosti ali večjega prikaza kar govorim, saj mi drugače ni potrebno poleteti, temveč, tako sproščam svoje napete živce. Da sem sodelovala na pikniku v službi, je bil to dober trenutek, ko sem bila zadovoljna sama s sabo, danes, ne grem proti človeku, če se srečava na 1m, 50m ali 100m. Ko spijem alkohol, sem zelo sproščena in najraje bi ga popila celega. Dobro prenašam komo pri alkotu (4% promile izmerjenih na Urgenci) in naslednji dan, kot da ni bilo nič. Zato, moram full paziti, pa še pol sorodstva je alkoholikov. Ko sem omenjala tiste svoj minuske zgoraj, da sem kdaj izklopljena, je takrat kriza pri meni že skoraj 45%, po telefonu pa se ne maram meniti z nikomer, ker imam večni "kaj naj rečem".

Zato, te dobro razumem, kako je, ko se delaš, da si OK, ko nekak folglaš s to čedalje manj humano družbo. Veliko je bilo pri meni prejokanič noči, saj dan za to ni; zato kot praviš, včasih si želiš ugasniti tudi sonce tako, da spustiš rolete in povabiš temo. V sobo. V svojo dušo!

[tulipanka]

liber!

veš kk jaz tak problem pr seb naredim red v omari, beri v glavi kjer so zložene misli. enostavno v tem predalu so majice v tem puloverju tu pa spodnje gate.
in vedno iz enega predala jemljem ven iste oziroma enake stvari še v temi jih najdem, pa vedno pazim na zalogo.da me slučajno nered ne zmede
z drugimi besedami planiram znanstva, naključna, znana in kadar grem v neznana sploh nič ne mislim razen aha nov predal rabim ali pa v predalu bom naredila črto za še natančnejšo razdelitev cot, ki so nujno potrebna za normalno obnašanje tako v zdravstvenem in še enkrat zdravstvenem smislu
in potem
ne nič me več ne preseneti.
ker zakaj
predal se kupi ali pa se obstoječ prerazporedi
pa tudi
nekaterih cot se naveličaš ali se pa obrabijo pa jih vun vržeš za druge

tulipanka

[Liber]

...sej po moje ni problem da se ne bi hotu sprijaznit in sprejet ljudi...jaz osebno sem zlo prizemljena in sprejemam ljudi natanko take kakrsni so, kar pa se ne pomen da mi je v njihovi druzbi fajn. Ni mi. Vsaj z vecino ne in to iz cist preprostega razloga, ki ga navaja  Liber, enostavno ni kompatibilnosti. Ni stroma, povezave, ni gushta.....zato mi u vecini primerov ostane sam prilagajanje. Pa se clovk po moje z veseljem prilagodi, ce ma kej od tega, ce pa ocen da mu tak odnos le jemlje in nicesar ne daje, se pa zdrava pamet zacne upirat in krivine hvatat in pol izpade asocialen.....

lp,
H

Harlekina ti bolje razložiš moje misli, kakor jih jaz mislim 

Tako ja, premalo odnosov za gusht! Ne bi zdaj o tem, kako pride do tega - pač, enostavno pride in znajdeš se iz takih ali drugačnih razlogov nekako osamljen, pa čeprav morda imaš nekaj družbe. Nimaš pa tiste, ki ti daje (dodano) vrednost :-)  Saj veste, tisto družbo, ob kateri se smejiš, si imaš (kaj pametnega) za povedati, ali pa uživaš v tišini... Ja družbo, ki te ne maltretira z negativnimi dražljaji. Družbo, ki se ne sekira če pri njej razbiješ kozarec, še pomaga ti in razbije še sama enega  ha ha ha

[Liber]

Enkrat samkrat sem potočila solzico na pogrebu ata, pa me je mami, opita, zafrkavala pred vsemi ljudmi, da se cmeram.

Auch, tole je pa že kriza. 

Ejejej .... kera mat!

[Sofia-Del_Sati]

že takrat sem bla že v tem, da sem se panično bala vsega kar je povezano s smrtjo....

.... in pol ta pogreb, kjer sem mogla zbrat 1000% moči in volje, da sm sploh lohk stala, ob vseh teh svečah, krsti, črnini, rožah,....

...pol pa tole.

Jah, odpuščam in si delam črtice kot zaporniki, na duši, zgleda

[vista66]

Sofia, kaj odpuščaš? Manipulacije? Da mora biti nekdo kriv, da odrasel človek pije? Ker to je natanko to.

Liber, tistega otroškega zaupanja, veselja, sproščenosti ni več v nas, ker so nam življenske izkušnje povedale, kaj pravzaprav pomeni v praksi, da ni vredot, pomeni, da vsak na sebe gleda in se nikjer ne moreš počutiti 100% varen in sproščen, če nimaš miljonov, da boš z njimi podkupljal nasprotne odvetnike in sodnike, ko boš iskal pravico. Tako je to, če ni pravne države.

Prisiljeni smo sprejemat ljudi, ki nesprejemljivo ravnajo, nas recimo na delovnem mestu žalijo ali izvajajo kako drugo obliko nasilja, ker socialne podpore še zdaleč niso dovolj visoke, da bi z njimi plačal vse položnice in bi ti ostalo še kaj za jest. Lahko si kreativen, a še vedno rabiš pravo premoženje, če želiš imeti začetni kapital za zagon samostojne dejavnosti in kritje vseh stroškov prvih nekaj let + življenjenske stroške seveda.

Folk je pokvarjen, pravnega varstva ni...vedno sem mislila, da je v ZDA totalna kriza kar se tiče uveljavljanja pravic na sodišču, pa sploh ni res...te dni sem prebrala, da smo mi na tem področju v času lesenih žlic in se s tem močno strinjam po vsem, kar sem v življenju doživela. Ne le na sodiščih, na vsakem koraku.

Kaj nam ostane? Živeti si želimo vsi, to je prvinski nagon. Delo na sebi je tisto, ki omogoča, da iz dane situacije potegnemo največ. Eno od orodij je pisanje na forumu, dajanje ven, učenje o drugih, o funkcioniranju ljudi, si na dobri poti torej, kar tako naprej!

[Sofia-Del_Sati]

Glede sodišč smo mi v času, ko je orodje bilo iz kamna.

Prvinski nagon po živeti...vse lepo in prav, vendar je bolj po preživetju kot živetju samem, samo ne tako, da druge teptaš, odrivaš in mečeš na tla!!

Vsi tisti, ki so preživeli smrt, so se borili sami s sabo, da si preživeli, preživeti tako, kjer lahko živiš, v družbi, je pa eno samo natolcevanje in sprenevanje. Kjer folk gleda kot konj, samo naravnost, nič levo ali desno ali nazaj. In tepta pred sabo vse kar mu je na poti kot razjarjen bik. Vendar živali so živali in delajo nagosnko ali v ogroženosti, človek pa naj bi bil bolj umsko razvit - pa ja de. Trčeni smo kot kokos!

[vista66]

Sofia, človek ravna po istem principu kot živali, prva prioriteta mu je varnost. Boji se izpostaviti, boji potegniti zase, za druge...ko pride do tega, da je treba povedati resnico, bo našel 1000 argumentov, ki so povsem skregani z zdravo pametjo..in kaj je največja žalost..on se tega ne zaveda..on vidi to kot svojo resnico in čuti, da je upravičen do laganja v škodo drugega, ker laž ni laž, če ni lastne koristi s tem pa tudi tuje škode.

Drugač pa sem prej pozabila reči, da so zgoraj napisani nekateri uporabni nasveti glede odnosov...zelo se npr. strinjam z Aslan, ki pravi, da se je treba obdati z ljudmi, ki ti dajejo energijo...a je prava sreča, če jih najdeš, ni odvisno od nas.