sociofobija ali depresija in preobrat v zivljenju

[Mario]

Pozdrav.

Sem prebral tole temo in sem se zelo prepoznal v njej (predvsem v zgodbi od Jona, pri nekaterih stvareh)
Tudi sam imam podobne probleme z asocialnostjo, ki je posledica tega da sem svoja srednješolska leta presedel za računalnikom za štirimi stenami, zaradi tega še nisem nikoli imel punce in sem zadna leta zaradi tega brez pravih prijateljev in skoraj brez stikov z zunanjim svetom in po izgubi službe se je to še poslabšalo. Sedaj nevem kako se naj vrnem v "real life" in normalno zaživim ker mam vedno v glavi to preteklost, ni pa nobenih ljudi v okolici ki bi mi pri tem lahko pomagali oz. bi jih lahko poklical za družbo (ker sem brez službe niti ni sodelavcev ki bi lahko bili izhod iz tega, tak da dokler sem brezposeln enostavno ni izhoda  ). Že prej sem se, sedaj pa se še bolj med ljudmi počutim kot vesoljec, čudak, imam občutek da ne spadam med njih, da so vsi boljši od mene glede na to kaj so vse že doživeli in dosegli pri teh letih jaz pa nič, da nisem enako vreden zaradi tega. Posledica tega je seveda zaprtost vase, redno zardevanje ob temah ki se nanašajo na moje življenje, občutek manjvrednosti, samozavest na 0, sramežljivost, težko gledanje v oči in zaradi vsega tega redkobesednost v družbi. Tudi ko je redko priložnost da bi se lahko izkazal da sem zanimiv in razgledan človek, zablokiram ker se zaperem in porinem v ozadje. Tudi v trgovini se spravljam za bzv pod pritisk, češ da me vsi opazujejo. In ti problemi me ubijajo (sploh nevem kako sem tak dolgo zdržal vsa ta leta), vendar vseeno ne zberem poguma za psihoterapevta, ker se mi zdijo moji problemi sramotni oz. kaj sem naredil iz svojega življenja, da nimam prijateljev in sem totalna zguba. Zato ne vidim izhoda kako iz te situacije, saj človek brez samozavesti v družbi danes ne more uspešno funkcionirati. Doma v sobi pa več ne zdržim v samoti, saj je enako kot v zaporu in čas in moja mladost gre mimo mene (res je zadnji čas)...

Predvsem tale del od Jona drži popolnoma:

"Morda se bi nekomu, ki bere tole zazdelo, da težava ni ravno kritična, ampak dejstvo je, da o tem razmišljam cele dneve, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in počasi se spreminjam v popolnoma zagrenjenega človeka, ki ga prav nobena stvar več ne veseli. Načrtno delam stvari, s katerimi zaposlim svoje možgane, da nimam časa razmišljati, a kljub temu se ob vsakem prostem trenutku takoj vračajo ene in iste misli in takoj nastopi skrajen občutek tesnobe, žalosti in nezadovoljstva z življenjem."

Ta razmišljanja so glavni problem te bolezni in te uničujejo psihično do konca in jemlejo voljo in energijo in se jih ne moreš rešit.

Če ima kdo podobne težave al pa je za kakšne pogovore privat, bi bil vesel če bi si lahko izmenjali MSN in se tam pogovarjali kdaj pa kdaj 

[avtovita]

Mario, težave kot jih opisuješ ti, so zelo pogoste, le da jih ti pri drugih ne opaziš. Drugi pa ne pri tebi, čeprav misliš, da te vsi opazujejo. Veš, ljudje smo večinoma igralci in pod navidez samozavestnim nastopom in načinom obnašanja, se ponavadi skriva zelo prestrašena duša, ki se neprestano ukvarja samo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njej sami in o njenem obnašanju. Privošči si kdaj opazovanje drugih, opazuj jih tako, kot misliš, da oni opazujejo tebe. Prav kmalu boš opazil znake negotovosti, ki so za bežnega opazovalca praktično nevidni. Mogoče se tisti, ki ga opazuješ, prav zdaj počuti enako kot ti, mogoče ima občutek, da bo pravkar zardel, ne ve, kam gledati in zato upira svoj pogled v tla...

Pri ljudeh s takimi težavami je praviloma psihoterapija zelo uspešna, zato ti vsekakor priporočam, da se odločiš za to. Še lažje pa je, da se opogumiš in prideš na eno naših skupin za samopomoč. Tam so taki problemi nekaj najbolj običajnega in pogostega. V varnem okolju in ob popolni podpori udeležencev boš spoznal, da so tvoje težave rešljive. Tako kot zmoreš iti v trgovino, se odpravi k nam. Dovolj si močan in pogumen, da narediš ta svoj prvi korak v svobodo.
 

[Mario]

Žal ne zberem poguma za psihoterapevta, ker ko bi mu razlagal te probleme bi si zraven mislil kaj si misli o meni kakšna zguba sem in kak je to mogoče da sem lahko takšen kot sem...na srečanju kjer je več ljudi pa bi bilo še huje.

[Lost]

Žal ne zberem poguma za psihoterapevta, ker ko bi mu razlagal te probleme bi si zraven mislil kaj si misli o meni kakšna zguba sem in kak je to mogoče da sem lahko takšen kot sem...na srečanju kjer je več ljudi pa bi bilo še huje.

Mario, pred 3 leti bi se podpisal pod tvoj post.....danes vem da so bile to vse MISLI ki so se zacele
rušiti ko sem tako na skupina za samopomoč kot pri svoji terapevtki dozivel ravno naprotno.

Zato se pa DANES podpisem pod post nevenke.......

Tako kot zmoreš iti v trgovino, se odpravi k nam. Dovolj si močan in pogumen, da narediš ta svoj prvi korak v svobodo.
 

[dumi]

zivjo

popolnoma se najdem v tvojih težavah, tudi jaz sem brez prijateljev, službe in v odnosih se težko sprostim. Vem kaj bi bilo zame dobro to je dobra psihoterapija in po potrebi še kemija, vendar tudi to vzame čas, sama ne vem kaj čakam, upam da bo bolje. Mene zelo sprosti če tečem, kar par km in potem začutim, sprostitev in energijo. V takšni situaciji je najbolje, da nekaj počneš karkoli, ker zase vem, da kadar sem na dnu ne morem veliko odločat, zato se trudim da nekako plavam in upam in si želim da pridejo lepši dnevi oziroma priložnost. Če ti je lažje, naj ti povem, da nisi sam in vem kako je ampak želja po spremembi ti ne bo dala miru in te bo vodila naprej, vsekakor pride sončen dan.

[Arwen]

Mario, kako kaže s psihoterapijo?

[Mario]

pardon, šele sedaj vidim vprašanje...

nič ne napreduje, vsak dan je huje in nevzdržno, ker še nisem šel, ker sem se vdal v usodo in še samo čakam da dokončno poči in končam vse...žal nimam poguma in moči za to življenje...

[Betka]

Mario,
čeprav si obupan, imaš vse možnosti, da se rešiš svojih težav. Poskušaj priti do psihoterapevta, boš videl, ne bo ti žal. Že en pogovor ti lahko povrne upanje in da moči za nadaljne delo.
Želim ti vse dobro! 

[Mario]

Mario,
čeprav si obupan, imaš vse možnosti, da se rešiš svojih težav. Poskušaj priti do psihoterapevta, boš videl, ne bo ti žal. Že en pogovor ti lahko povrne upanje in da moči za nadaljne delo.
Želim ti vse dobro! 

Hvala, vendar nimam več moči za ta boj. Tudi če se sedaj rešim tega, sem zapravil vso svojo mladost z depresijo in tega časa se več ne da vrnit in počutim se oropan nekih izkušenj, ki se jih ne da nadomestiti v prihodnosti in tega si ne bom mogel nikoli oprostiti oz. preboleti.

Pri vsaki punci, ki jo vidim in mi je všeč me zgrabi panika in me pobije totalno na tla, ampak ne ker bi se je bal, ampak ker se zavem, da enostavno nisem sposoben imeti takšne punce in imeti normalnega odnosa, ker je boljša od mene, normalna, živi resnično življenje, pa čeprav mi drugi pravijo da bi lahko dobil katero bi hotel, vendar to meni ne pomeni nič kaj drugi mislijo.

Psihoterapevt pa itak vem kaj bi rekel. Naj hodim na sprehode ven, se začnem z kakim športom ukvarjat... vendar to ni mogoče če nimaš družbe in se med ljudmi počutim kot izmeček.

[Betka]

Dejstvo je, da realnost ni taka, kot jo trenutno vidiš. Obremenjuješ se s svojimi "pomanjkljivostmi" in obžaluješ stvari, ki jih v preteklosti nisi doživel in poskusil. Ta način gledanja LAHKO spremeniš. S pomočjo psihoterapevta je to mogoče, ker se dela na tvojih neustreznih miselnih vzorcih, predstavah, občutjih. Ne bo te samo poslal v naravo.
Skupaj lahko zrušita tvoja negativna prepričanja in zgradita prijaznejši odnos do sebe.... Glede na tvoj opis sem ti (bila) kar podobna, pa sem se v zadnjem letu precej spremenila, zato prosim ne vrzi puške v koruzo, ker si tudi ti lahko SREČEN in imaš vso pravico do pomoči in zadovoljstva v življenju!!

 

[anjamid]

Živijo tia. Naj ti predstavim svojo zgodbo. Tvoja zgodba je na las podobna moji. Samo sam sem po srednji šoli šel v tovarno. Doma sem bil prav tako zavit v "vato". Prav tako oče kot pri tebi: Ne plezaj po drevju, pazi se tega, pazi se onega... V vrtec nisem hodi. V vasi ni bilo nobenih vrstnikov. Prvi stik s mularijo se je začel v prvem razredu. Komaj sem se vživel v družbo sošolcev. Že sem zamenjal okolje. Po treh letih podeželske šole smo v četrti razred šli v mesto. Že prej nesamozavesten. Potem pa mislim, da so prav zavohali moj strah. Kot psi. Eno leto maltretiranja s strani "večvrednih" špotnikov. Bili smo športni razred(SMUČARJI). Vsi so bili napumpani z svojim egom. Peti razred drugi sošolci, drugo okolje. Do osmega razreda sem imel mir. Sem se pa držal bolj zase. V srednji šoli pa sem se ponovno znašel v istem razredu z glavnim mučiteljem. Dve leti s sošolci nisem spregovoril niti besede. Le najnujnejše. Vedno sem šel sam domov, nič druženja, nič žuriranja,.. Šele v tretjem letniku sem si našel prijatelje. S mučiteljem pa do koca 4. letnika nisemspregovoril besede.Posledice mobinga so se vlekle do 31. leta starosti. To sociofobijo sem premagal s psihoterapijo, po dveh letih dela na sebi in ob pomoči zdravil.  Še vedno pa imam problem. Nikogar ne spustim v intimno bližino. Tako se bojim ljubezni, da do svojega 35. leta še nimam izkušenj s partnersko vezo. Imam nekaj dobrih prijateljev, ki vejo za moje probleme. Dekletom pa ne pustim blizu.To bo še treba predelati.
 Mami pa mi od dvajsetega leta pridiga:"Najdi si žensko, sam ne smeš bit..." Depresivnost pa se je kar nekako vrasla v moj značaj. Se vleče že od 12 leta... Bojim da že predogo da bi jo izkoreninil. A s pomočjo zdravil se da kar normalno živeti.
Tako vedi, da se da tvoje strahove prerasti, uničiti. Jaz sem živ dokaz za to. Le pogumno. Čim prej se vključi v psihoterapijo, sama boš strahove težko premagala. Svetujem ti čim prej. Imaš 10 let prednosti pred mano. Ne zapravi jih kot sem jih jaz. Veliko se da nadoknaditi. Sam opažam, da sem sedaj samozavestnejši od vsaj  8)polovice znancev. Tudi mene še čaka ljubezen ,nekje, nekoč... Še nisem obupal.

[reno]

Moj prvi post tukaj.

Mario imava podobne probleme. Tudi jaz se zapiram vase tudi jaz imam občutek, da sem bil izropan lepih stvari v preteklosti. Prav tako se mi počasi začenja po domače povedano jebati za vse...za izpite se mi ne da več učit. Izgubljam voljo do življenja,...Ampak nekako me moj lastni razum drži pokonci nič drugega. Tudi sam sem večkrat pomislil, da bi se samo vrgil čez most ali pa nastavil vlaku, ampak razum je edini, ki me drži pokonci. Pravzaprav je edini razlog, da se ne zabrišem čez most samo ta, ker vem kako bi moji najbljižji trpeli in tega nočem. Imam prijatelje a včasih imam občutek, da jih zavračam ne vem zakaj...poglej kateri dan je danes 31.december in jaz tukaj pisem na internetu namesto, da bi sprejel povabilo prijateljev in bi skupaj preživeli silvestrovo ne vem kaj se mi dogaja najbrž se mi ne ljubi več gledat kako vsi uživajo s svojim puncam jaz pa tam sam ne vem... enostavno nisem srečen in sem popolnoma brez volje. Ti pa nekaj svetujem meni to pomaga...kakšni psihiatri itd...to sem jaz že skos dal in sem po 2 mesecih skenslov tam te neki sprašuje bedarije...ŠPORT!!! ti rečem tudi, če si sam nobenega ne rabiš samo lenobo na stran in pozabi na to, da nimaš volje samo pojdi kupi karto za bazen pojdi plavat gibanje res res res pomaga to ti iz mojih iskusenj govorim!! Zaradi športa se boš sam pri sebi dobro počutil, ker veš, da si nekaj koristnega naredil zase in take malenkosti te počasi vzignejo. Kakšen mesec nisem nič športal se mi takoj pozna iz dneva v dan je slabše komaj čakam, da grem naslednjič na bazen, ker mi res dobro dene.

[Arwen]

 

Tudi če se sedaj rešim tega, sem zapravil vso svojo mladost z depresijo in tega časa se več ne da vrnit in počutim se oropan nekih izkušenj, ki se jih ne da nadomestiti v prihodnosti in tega si ne bom mogel nikoli oprostiti oz. preboleti.

star si pa?  ... ja, če kaj pomaga... jaz šele sedaj, pri 40 pa še nekaj čez, lahko rečem, da sem začela živet, zahvaljujoč odločitvi pred par leti - oziroma: to bi danes res zelo težko izjavila, če se ne bi pred časom odločila za pomoč...

[Mario]

Tudi če se sedaj rešim tega, sem zapravil vso svojo mladost z depresijo in tega časa se več ne da vrnit in počutim se oropan nekih izkušenj, ki se jih ne da nadomestiti v prihodnosti in tega si ne bom mogel nikoli oprostiti oz. preboleti.

star si pa?  ... ja, če kaj pomaga... jaz šele sedaj, pri 40 pa še nekaj čez, lahko rečem, da sem začela živet, zahvaljujoč odločitvi pred par leti - oziroma: to bi danes res zelo težko izjavila, če se ne bi pred časom odločila za pomoč...

star sem 24 let... ja, se sliši verjetno malo za tiste starejše in verjetno boste rekli vse je še pred mano, vendar kot 24 letnik vidiš da vsi okrog tebe že leta redno seksajo in doživljajo vse mogoče na področju spolnosti, ti pa si ostal na nivoju enga mladostnika in si zaostal... in teh let se ne da nadoknadit in boli ko vidiš vsak mlad par in si rečeš, ti pa tega nisi imel in si misliš, da si zaradi tega manj vreden ker tega ne doživljaš.

V bistvu me te misli odvračajo od tega da bi bil srečen in se sploh še smejal, saj vedno ko bi morda lahko bil dobre volje mi pridejo te misli in se spet vse poruši.

[Arwen]

vendar kot 24 letnik vidiš da vsi okrog tebe že leta redno seksajo in doživljajo vse mogoče na področju spolnosti, ti pa si ostal na nivoju enga mladostnika in si zaostal...

ja, očitno se tega prepričanja držiš  .. a dejstvo je, da temu ni tako.

[Janja]

star sem 24 let... ja, se sliši verjetno malo za tiste starejše in verjetno boste rekli vse je še pred mano, vendar kot 24 letnik vidiš da vsi okrog tebe že leta redno seksajo in doživljajo vse mogoče na področju spolnosti, ti pa si ostal na nivoju enga mladostnika in si zaostal... in teh let se ne da nadoknadit in boli ko vidiš vsak mlad par in si rečeš, ti pa tega nisi imel in si misliš, da si zaradi tega manj vreden ker tega ne doživljaš.

Jaz te popolnoma razumem in vem, kaj si želel s tem povedati. Tudi jaz sem zbolela zelo mlada in tudi jaz sem imela podobne občutke kot ti, vendar s to razliko, da jaz sem imela vezo. "Prikrajšana" pa sem bila za mnogo stvari, ki so jih takrat mladi počeli, pa jih jaz zaradi mojih omejitev nisem. Besedo prikrajšana sem dala v navednice zato, ker sem jaz takrat tako mislila, sedaj pa razmišljam drugače. Če ga nisem "žurala" in popivala okrog z drugimi, se mi zdi, da nisem nič zamujala. Tako sedaj razmišljam, takrat pa se mi je zdelo vse to blazno krivično.

Je pa tako, da so vsa življenska obdobja po svoje lepa in zdi se mi, da če sedaj ne živiš tako kot si v tem trenutku želiš, to ne pomeni, da nikoli ne boš živel tako kot si ti želiš. Najprej je potrebno razčistiti s tem, da za druge nikoli ne vemo, kako v resnici živijo. Lahko si ti za druge misliš, da imajo krasno življenje, pa ga v resnici nimajo. Potem pa bi bilo pametno razmisliti, da boš ti lahko kasneje v življenju užival, mogoče pa nekdo drug ne bo.

Svetujem ti, da delaš na ozdravitvi in tvoji samozavesti. Delo res ni lahko in potrebno se je potruditi na daljši rok, pa vendar jaz verjamem, da ti bo uspelo.

[Arwen]

Mario, kako kaj?

[Mario]

nič bolje...

skušam se nekako sprijaznit da ne bom nikoli užival v spolnosti kot večina drugih in sposoben normalnega odnosa s puncami in nekako odpisati to temo iz moje glave...

[Arwen]

nikoli ne reci nikoli...

[trzinka]

nič bolje...

skušam se nekako sprijaznit da ne bom nikoli užival v spolnosti kot večina drugih in sposoben normalnega odnosa s puncami in nekako odpisati to temo iz moje glave...

Če si se pripavljen spremenit in boš delal na tem, s pravim psihoterapevtom, mi verjemi, da lahko vsa tvoja "izgubljena" leta nadoknadiš. Tudi jaz sem malo čez 40, pa se sedaj učim po dolgih letih imeti rada samo sebe in uživati v življenju. Pa verjemi, da ni vse v spolnosti, ta pride nazadnje. Najprej moraš odstranit napačne miselne vzorce, potem pa sledi korak naprej.

Če boš vedno tako razmišljal, ne bo nič iz tega , zato se zmigaj, premakni se, ne jamraj, ne obupuj, ampak si poišči ustrezno pomoč, da boš zaživel, tako kot je treba in da se boš čez nekaj let zamislil in ugotovil kako lepo je življenje.
Kaj pa manjka, če greš sam na sprehod ali pa v kino, na fitness.... Tudi mi smo začeli tako in sprememba tudi ne pride čez noč, ampak je potrebno veliko volje, truda in predvsem se ne smeš smilit sam sebi .
Tisti ki sedijo, se smilijo sami sebi, jamrajo in čakajo, da pride rešitev sama od sebe se motijo. Res se je težko kam premaknit, posebno kadar psiha trpi, ampak le tako se pride do željenih rezultatov.

Torej, prični delat