FORUM Nebojse.si

da zacnem... pred parimi dnevi sm vidla ta forum ko sm bla ze cisto v neki krizi depresije in joka....ampak nism bla niti zmozna pisat, zdaj pa sm malo boljse volje, pa sm si rekla ok, moram probat, ker dosti krat kaj berem iz interneta pol pa samo preberem, grem mimo, pozabim....

sem 21letna studentka z ocitnimi problemi s komunikacijo in blokadami pred ljudmi, ki posledicno povzrocajo tudi depresijo...verjetno,...ceprav mi gre tako govorjenje na zivce ker se mi zdi samopomilovanje, mogoce pa ne zmoznost da bi te probleme sprejela.

ko sm bla majhna sm bila mislim, da precej ziv otrok, nikoli spala, se igrala z drugimi otroci itd ceprav mislim, da me je ze takrat zelo prizadelo ce mi je kdo reku kaj grdega.sm obiskovala pa solo z majhnim stevilom ljudi. pol pa krnaenkrat sm iz nekih razlogov zamenjala šolo. prišla sm v razred s 30 ucenci. kriza. en bolj neumen od drugega.ze skoraj od samega zacetka pljuvanje, izmisljevanje zgodbic o meni, metanje zog v glavo, zmerjanje in podobne reci. na koncu se mi je tako zagablo, da sploh nism skoraj vec govorila, samo eno prijateljco sm imela (katera se strinja da je bil tisti razred katastrofa od ljudi), tovarisice mlade in nezainteresirane... enih par pa se je odloclo da me ne bojo niti sprasevale vec, ker sm bla pri sprasevanjih tiho, ceprav sm znala.

vpisala sm se na srednjo solo in je bilo ljudi v razredu zelo malo, bilo mi je zelo vredu, vsi smo se razumeli, ceprav sm bla js iz nekega bolj oddaljenega kraja, tako da se nism skoraj z nobenim zares druzla, hodla zurat al kaj takega, in mi je zelo zal

fax- studiram stvar kar me ne veseli posebej, ker se za druge stvari pocutim nesposobna, sm na ff-u, malo sm se prepisala,morda nesmiselno, tako da prakticno obiskujem vec razlicnih razredov in se pocutim totalno zgubljena.

bivam v studentu in tukaj prav tako noben prijatelj.

medtem pa se mi je le zgodilo, da je nekako fant "padu z neba" in vedno bolj opazam, da je podoben vsem mojim prijateljcam, ki sm jih kdaj mela, izredno komunikativen, zurerski ampak tudi delaven in studiozen, in vse mu uspe. vedno sm se druzla z izredno socializiranimi ljudmi. zdaj pa jih nikakor ne najdem.

ne znam zadrzati prijateljstva, nasplosno me muci to, da bi se druzla z ljudmi nekako iz razlicnih skupin.

starsa sta zelo vredu, nikoli nic ne tezita al pa kaj, ceprav nista bila nikoli skupaj, in sm js bla nekako napaka,ampak vem da me mata oba zelo rada. ceprav je moj oce v tej "ljubezni" do mene, precej  tezaski, v tem smislu da mi celo zivljenje govori naj se bojim, bojim, bojim: tujcev, ceste, avtov, karkoli.

in pol pogledam strica: cez 40 let, samski, brez otrok, prijatelj shizofrenik, nic ne konca kar zacne, totalen socijofob, jeclja ko govori z ljudmi itd s tem da ga je moj oce non stop tiraniziral.

ce pogledam sebe pa: sm totalno nesposobna v komunikaciji ko sta vec kot 2 cloveka, ne znam se pogovarjat o resnih stvareh, ne vem ce sm sposobna ljubiti, ko pridem pred ljudi me zmanjka, grem mimo, ceprav jih poznam, najhuje je z ljudmi, ki jih poznam bezno, tistih me je najbolj strah, kdaj pa tudi tistih ki jih dobro poznam,pomembno mi je se skriti, iti stran od une poti, reagiram pocasi na vprasanja in skoraj edini odgovor je: ne vem, sm bolano neodlocena pri vseh stvareh,nekaj bi in ne zmorem, se jokam pogosto, ceprav hocem to ze celo zivljenje obrnit, ampak mi ne uspe, ko si recem bo, sm sposobna ,...takrat mi nic ne uspe.... kdaj me dajejo samomorilske misli, ceprav zdaj ne vec, kdaj se sama sebe tolcem do modric, tudi rezala sm se,... zdaj pa samo se jokam nad svojo nezmoznostjo. nesamostojnost. obcutek sramote, ko hodim mimo ljudi. se to, ko hocem govorit glasno, pa se mi zacnejo zatikat besede in zgledam pijana.

ker mam rada ljudi, in nasplosno mi rabijo,ampak ne znam.... cele dneve sm zaprta v sobi in razmisljam dokler me ne zacne bolet glava. rada bi sla vn,ampak ne znam. sm vedno na uni meji. neodlocenost. nihanje.nobene samoiniciativnosti ali navdusenja ali koncentracije, tako da studij trpi. ljudi, ki pa nekako obcudujem pa sploh ne morem z njimi spregovoriti. dostikrat odgovarjam neumne stvari.  kako se da to resit? se da narediti uni preobrat iz nekega socijofobika v normalno osebo, ki govori in ne zmrzne ob vprasanju. a za to tudi obstajajo kaksne skupine za samopomoc,ceprav js ponavadi se ne rada druzim z ljudmi z isto tezavo kot js, ker se mi zdi tako zivljenje bedno. razmisljala pa sm tudi o kasnem krozku, npr gledaliski, likovni, a to obstaja v Lj? pa da ni predrag pa prevec zacetniski. ker vem da se morem prisilit se druzit z ljudmi, ampak me tako potre pol ko nism sposobna rect nic. a se je komu uspelo resiti iz tega. se da postati dober govornik?
ta pasivnost in izgubljanje casa mi grejo ze tako na zivce. jezna sm nase.

hej tia...js sm bla tut taka...nekomunikativna v družbi tiha itd ....če sva bila dva je šlo če ne pa tišina...in ravno v študentu se je začel preobrat...k se skor moraš kaj družit...enkrat me je ena iz ene družbe napizd...zakaj sm pa js skos tih in zakaj nikol nč ne povem...takrat sm se sam pobrala v svojo sobo...potem pa po pogovoru z mojo dobro prijateljico iz iste družbe mi predlaga eno stvar, meni je nekak delovala...rekla mi je da pa vidi da vem različne stvari in da nej včasih pa pač kr rečem kej...naprimer...zadnjič sem pa brala to in to..ali pa zadnjič sem gledala dokumentarc...film karkoli...trači, politika, vreme, globalno segrevanje...hmm karkoli...in sm začela počasi...in je blo kul...bolš(še zmerej me je strah novih ljudi, pa tut zmrznem še...je pa velik boljš kot je blo)...potem itak pogovor kar sam gre naprej...pa v študentu je res prilika...k zmer se kdo najde...za kaki čvek...

Za kaki krožek pa mogoč poglej mal na agrft...vrjetno imajo kaj...al pa priporočam kak tečaj retorike, vem da je na šoltu z Ido baš...cenovno kar ugoden...

drži se, pozdravčk

Tia pozdravljena !

Ce bi rada "stestirala" tvojo komunikativnost se oglasi na nasih skupinah za samopomoc.
Do sedaj SMO se se vsi po nekaj obiskih odprli kot rozice in zaceli govoriti.
Na zacetku je mogoce malo tesnobe pri vsakem, ker je nakaj novincev, na koncu pa
nase srecanje prekasa marsikatero trznico. Govorimo en ce drugega.Tam bos spoznala
ljudi ki imajo podobne, hujse in lazje tezave. Eni stopajo na pot boja proti anski in depri,
nekateri smo ze veterani v tem, toda vsi z spoznanjem da NISMO EDINI.
Vseeno bi ti pa svetoval da si poisces terapevta, da prekines ta krog anksioznosti in
zazivis. Veliko nasvetov in zgodb bos nasla na arhiviranem forumu, pa tudi tvoja tema
se bo pocasi polnila. Odlocila si se tem narediti konec....veliko ljudi pa trpi to do konca zivljenja
ker niso sposobni zaradi strahu ali pa tega ne zelijo.

tia, tvoj opis je podoben mnogim izmed nas in zelo spominja na depresijo; mogoče bi bilo pametno stopit do zdravnika, poiskat strokovno pomoč, ... se pridružit kaki skupini za samopomoč... načinov je ogromno.

predvsem pa
to ni samopomilovanje, ampak dejstvo, bolezensko stanje, ki se ga da pozdravit. In očitno je, da ti nosiš zametke s sabo že od otroštva


in kateri so bili razlog, da si zamenjala šolo?

kaj pa starši, kako se razumeš z njimi...

Napiši še kaj
Objem  :-*
arwen

ja, no. tudi js sm mislila, da bom v studentu spoznala ful ljudi itd, ker me je tudi mama in vsi prepricievali v to. pol pa sm prisla mogoce v neugodnem casu, al ne vem. prva cimra ni iz nasega nadstropja poznala nikogar, bla je malo psihopatska in nesramna, na sreco se je pa hitro izselila, malo se mi je zagablo,  ljudje pa tudi vsi so mi rekli uni bezni cau in odsli, in nism razumela ce je to normalno, in sm jih zacela tudi js bezno pozdravljat, so pa tudi totalno razlicni ljudje od mene, od glasbe naprej. menjala sm dosti cimer, ki so ble sicer vse ful vredu, samo so takoj odsle, pa ne zaradi mene, ker so ze od zacetka vedle tocno datum s katerim bodo odsle, in tako...ja...nic od tega... zdaj pa sm ze dosti casa brez cimre...
ampak, ja no ko sm rekla, da ko sm bila majhna me je kaj prizadelo, mislim, da to vsakega otroka malo prizadane, bolj je blo potem, menjava sole, menjala sm jo zaradi najboljse prijateljce, ki naj bi prisla na uno solo, pol pa seveda ni, in nism poznala totlno nobenega, in vbistvu vem da se mi je takrat zagablo zivljenje in ljudje. ker sm takrat nehala govorit v razredu, postala pasivna...
pol se je v gimnaziji stanje izboljsalo, zdaj pa se spet pocutim zgubljeno. mogoce, tudi ker nimam vec najboljse prijateljce, ker me je malo pozabla, ker ma svoje prijatelje. 
najbolj me pa muci neodlocenost, nezmoznost navdusenja, pasivnost, nesposobnost koncentriranja, in to da ne spim vec kot 3/4 ure na dan. vedno me neki skrbi. in ja nezmoznost govorjenja, prazna glava ob neki nenavadni situaciji ali ob temu ko vidim vec ljudi skupaj. pol zbezim, ceprav jih poznam, skusam gledat v tla, da jih ne vidim.in to je nespostovanje ljudi. groza.
in kaj se dela na teh delavnicah za samopomoc? malo bolj nazorno.
js, sm vidla, ja ...da ocitno nism edina s to tezavo. tudi na faxu mam tako sosolko, in mi gre prav na zivce, ker je mislim, da izgubljeni primer asocialnosti in neke fobicnosti, in se me je oprijela, zdaj pa se mi zdi da me ljudje se bolj cudno gledajo, ko mi zenska vedno sledi.kamorkoli.in ji prav skusam uiti. ker je se bolj depresivna in kritizira vse po vrsti.pa vedno caka,da bom js kaj spregovorila. zadnjic smo hodle do doma in zanalasc nism odprla ust....in ona niti... in vem da nocem bit taka... in hocem cim prej obrnit stvari...
zato sm mislila na kaksno gledalisce, ampak iscem ze dosti casa, pa nic ne najdem, ali prepozno. kako se pa vi spoprijemate s to stvarjo? mislim, da je najbolj pomembna konstantna druzba....in te ne najdem.... 

Zdravo Tia,

cez nekaj podobnega sem sel tudi sam.

Lahko ti recem, da se ves potencial skriva v tebi. Trenutna situacija pa te nekako omejuje, da ne izrazis sebe, vse tisto kar si in si zelis poceti. Vse se lahko precej hitro spremeni, ce si natancno zastavis cilje in zacnes sprejemati odlocitve, ki te bodo spravile na prave tirnice zivljenja.

Ce zelis ti lahko na ZS posljem povezave do knjig, audio materialov, ki pomagajo razsiriti pogled na svet iz razlicnih zornih kotov. Naj le se dodam, da ne mislim s temi gradivi na Overcoming Social Anxiety Step by Step, ki pa je seveda tudi vrhunsko zasnovan audio program kognitivno vedenjske terapije.

Pa se povsem moje mnenje.
Takoj, ko clovek opravi s preteklostjo, padejo ovire uspeha prihodnosti.

Zdravo vsem strahcem!!

Zelo rada bi se udeležila kake skupine - mogoče kje v okolici Celja? Nujno moram nekaj narediti, ker imam dosti tega straha pred ljudmi in tesnob in posledično glavobolov ....

LP, Nejca

No, bom še jaz semle dodal svoj problem, morda pa se najde kdo z odgovorom.

Najprej na kratko, star sem 27 let in še nisem imel resne partnerske zveze. Za tem stavkom bi se lahko skrival podatek, da sem imel cel kup neresnih zvez ali da sem nekakšen Cassanova, ki se pač ne zna ustaliti, ampak žal temu niti tako ni  :(

Pa še malce na daljše. Ljudje mi pravijo, da sem vizualno privlačen, pravijo, da sem celo nadpovprečno inteligenten, po današnjih standardih bi lahko rekli, da sem tudi nadpovprečno uspešen. Ko sem v družbi sem resda med bolj zadržanimi a kadar želim izrazit svoje mnenje ga tudi izrazim. Kar se prijateljstev tiče, lahko rečem, da imam nekaj dobrih prijateljstev, ki trajajo že celo življenje, nimam pa niti težav sklepati nova poznanstva in prijateljstva. Vse pa se ustavi pri iskanju partnerke. V srednji šoli sem se tolažil, da se bo na faksu začelo tisto pravo in da itak še nihče nima resnega partnerja (ponovno, jaz nisem imel niti neresnih). Na faksu se je zgodba peljala iz leta v leto, ljudje okoli mene so si našli stalne partnerje ali so skakali iz zveze v zvezo in nekako aktivno iskali pravo osebo, jaz pa sem ostajal samski in čedalje bolj osamljen in težava se še vedno vleče in vleče. Ne vem, ali sem tako skrajno nezanimiv ali samo nesposoben ustvariti odnos s puncami, ki bi pripeljal do kaj več kot le poznanstva ali prijateljstva. Dodatno me obremenjuje tudi dejstvo, da imam cel kup stricev, ki so bili in so celo življenje samski, in odkrito rečeno, nikakor ne želim končati kot oni, ampak vse bolj in bolj me je strah, da se bo zgodilo ravno to. Dolgo sem se tolažil tudi, da sem še razmeroma mlad in da pač še nisem našel "ta prave", ampak tudi to mi je vse slabša tolažba.

Morda se bi nekomu, ki bere tole zazdelo, da težava ni ravno kritična, ampak dejstvo je, da o tem razmišljam cele dneve, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in počasi se spreminjam v popolnoma zagrenjenega človeka, ki ga prav nobena stvar več ne veseli. Načrtno delam stvari, s katerimi zaposlim svoje možgane, da nimam časa razmišljati, a kljub temu se ob vsakem prostem trenutku takoj vračajo ene in iste misli in takoj nastopi skrajen občutek tesnobe, žalosti in nezadovoljstva z življenjem.

Lahko bi tudi pomislili, da sem mogoče samo preveč izbirčen ampak za kaj takšnega bi moralo obstajati več možnosti, med katerimi bi lahko izbiral. Res je, da pa si ne želim zveze, ki je sama sebi namen, se pravi, da bi bil z nekom samo zato, da ne bi bil sam.

Zavedam se, da mi drugi ne morejo pomagati pri iskanju živjenjske sopotnice, upam pa, da mi bo kdo lahko pomagal, da se s tem ne bi toliko obremenjeval, ker sem prepričan, da so moje možnosti za uspeh tako še slabše. Ne vem niti kje in kako naj si poiščem pomoč, kajti vse bolj jasno je, da nekakšno pomoč  potrebujem.

Hvala za kakršen koli nasvet

pozdravljen med nami Jon

kot sem prebrala v tvojem prispevku bi rekla da se, kot si ze rekel sam, prevec obremenjujes s tem da bi imel resno partnerko,..in da ti dejansko ze vse te misli in nenehne zelje preprecujejo, da bi mogoce ze spoznal kaksno dekle,...jaz mislim, da si ti to partnerko predstavljas kot nek ideal (mogoce se motim), in da si niti ne das moznosti da bi sprejel mogoce dekle, ki se ti dopade in pac pustis stvarem da tecejo lepo mirno in pocasi,...jaz vidim problem v temu, da ko spoznas neko dekle, da si takoj zastavljas vprasanja ali je prava ali ni in da v to zelo dvomis,...

vsak si po svoje predstavlja idealnega partnerja s katerim bi zivel celo zivljenje,..normalno,..tudi sama se vedno cakam na KLIK, da bom vedela kateri je pravi,...
vendar nikoli ne ves,..ni vedno vse samo v kliku kot opazam,..lahko te zbega tudi oseba s katero se poznas in se skozi komunikacijo razvije nek lep odnos, ki kasneje preraste v ljubezen,...

nikakor se ne obremenjuj s tem, da imajo tvoji prijatelji ze vsi partnerje,..saj ne ves ali jih bodo imeli vecno ali je to le obdobje na faksu ko vse mecejo hormoni,...
tudi dejstvo, da so vsi tvoji strici samski,...so se verjetno sami odlocili, da jim mogoce tak nacin zivljenja bolj ustreza,...

si mogoce pomislil da imas tezave z izrazanjem custev? mogoce se tezko odpres in pokazes custva dekletom in se s tem zadeva ne razvije v kaj vec?,...

edini nasvet, ki bi ti ga jaz namenila je ta, da se mogoce pogovoris s kaksnim psihoterapevtom in da delas na sebi s tem, da si krepis samozavest,...

(upam da nisem prevec nerazumljivo napisala,..ampak je ze bolj pozna ura pa mozgancki ne delujejo vec na 100% :zardevam:)

oglasi se se kaj

A.

pozdravljen Jon
Mislim, da je Starlihgt dobro napisala in se pod njeno sporočilo v celoti podpišem
dodala bi le to, da je prvi pogoj da nekoga spoznaš, to da hodiš v družbo in se ne zapiraš med štiri stene. ne vem sicer ali kako je s teboj, ampak včasih ljudje doma naivno čakajo da bodo nekoga spoznali, pa se jim sploh ne zgodi da bi kdo na vrata potrkal..

Da najprej odgovorim tebi, pupika. Daleč od tega, da bi dneve in dneve sameval v sobi. Kot dijak in študent sem precej veliko zahajal ven, dandanes mi tega služba razen kakšne popoldanske kave ali večernega piva vsaj med tednom ne dopušča, se pa pogosto med vikendi odpravim kam v družbo tudi za dlje časa (čeprav resnici na ljubo, se prav v družbi najpogosteje zavem kako osamljen sem). Prav tako v okviru službe nenehno spoznavam veliko novih ljudi, tako v doma kot po svetu. Ponavljam, težava ni v spoznavanju novih ljudi, temveč bolj v navezovanju globljih odnosov. Na tem mestu naj morda še dodam, da tudi tesnega prijateljstva nisem vzpostavil po srednji šoli. Vsi resnično dobri prijatelji prihajajo iz otroštva.

Da pa se vrnem k tebi Starlight. Sam pri sebi mislim, da nimam neke fiksne ideje o partnerju (niti fizične, niti osebnostne) oz. nekega ideala, ki bi postavljal merila vsem ostalim in pač zavračal punce, ker ne dosegajo teh idealov. No vsekakor imam nekakšna okvirna merila, ampak vedno znova srečujem punce, ki ta merila zlahka dosegajo. Tudi z izražanjem čustev je tako, da ko se enkrat počutim lagodno v družbi nekoga, jasno izrazim čustva. Mislim celo, da sem včasih preveč neposreden in da morda tudi s tem prestrašim punco, ki mi je všeč.

Ne vem več kaj bi s sabo, predvsem pa ne vem kako naj preneham razmišljati o tem.

Jon

ne vem, nimam ideje kaj bi ti lahko svetovala.
sem se pa ob tvojem pisanju zamislila in nekako se mi zdi, da je v sodobni družni zelo prisoten problem z navezovanjem nekih globjih stikov.
meni načeloma ni težko iti v družbo, tudi če ljudi ne poznam. in vedno spoznavam nove ljudi, se mi zdi da hitro navežem stik. ampak vse je nekako bolj površinsko.
in tudi sama imam prave prijatelje še iz otroštva. V bistvu sem po končani srednji šoli pridobila samo eno prijateljico, in pa en cel kup znancev, kolegov...

Jon, pozdravljen; če je kaj v tolažbo, jih je kar nekaj, ki so prvega resnega partnerja spoznali šele pri 30 in čez, tako da... mogoče se ti zdi, da šteješ že veliko pomladi, a resnica je, da si še mlad  :)

Povej še kaj o sebi, če se ti zdi; kako pa drugače? kaj počneš službeno in privatno, hobiji...živiš sam, pri starših? se s slednjimi razumeš oz. so še živi? pa bratje , sestre? tko, malce več mogoče o sebi, da si mogoče laže eno sliko ustvarimo in so morebitni nasveti, izkušnje bolj tapravi.

Objem
arwen

Kaj več o sebi …

No pa začnimo s službo. Zaposlen sem v srednje velikem podjetju, kjer sem se v precej hitrem času po diplomi povzpel do tako imenovanega »middle managementa«. Ne bom šel v podrobnosti svoje branže, ampak načeloma vodim manjše in večje skupine ljudi, odvisno od velikosti projekta, aktivno sodelujem v izvedbi in izvajam nadzor nad podrejenimi. Zdaj, ko tole berem, se sliši zelo »corporate«, ampak smo v bistvu zelo povezana skupina, kjer se nekako meje med podrejenim in nadrejenim hitro zabrišejo (vsaj dokler stvari potekajo po načrtih  :)). Delo je občasno zelo, zelo stresno in naporno, pridejo pa tudi dnevi, ko več ali manj sedimo v pisarni in čakamo na konec službenega časa. S službo sem trenutno zadovoljen, se pa v tistih bolj stresnih trenutkih vprašam: »a mi je res tega treba …«, ampak mislim, da se to dogaja več ali manj vsem.

Privatno pa je tako kot sem že rekel. Resnično dobrih prijateljev imam malo in še te vidim poredko. Zakaj poredko? Prvi prijatelj je moj najstarejši prijatelj iz otroštva in tako rekoč iz domačih logov. Jaz sem odšel v Ljubljano, on je ostal doma, kljub temu ohranjava tesne stike in se ob vsaki priliki dobiva na kakšni pijači ali greva na kak žur. Drugi prijatelj je sicer tudi študiral v Ljubljani, ampak sedaj ga služba nenehno vodi po svetu, zato se tudi vidiva mogoče enkrat na mesec. Potem je tu še skupina prijateljev od doma, ki se pač niso odločili ostati v Ljubljani (ali sploh niso bili tukaj) in jih tudi zato videvam le, ko se vrnem v domače kraje za kakšen vikend. Prosti čas preživljam doma ob kakšni knjigi ali filmu, občasno zabrenkam kaj na kitaro, predvsem pa veliko pojem (da, sem eden tistih, ki na vsakem koraku prepevajo  ;D). Med tednom občasno grem še na kakšno pijačo s sodelavci ali kolegom/kolegico, včasih kakšna košarka ali badminton, sicer pa je moje življenje med tednom bolj monotono (pogosto mi resnično zmanjka energije). Si pa skušam v čim večji meri popestriti vikende. Včasih je to le obisk domačih, včasih je to kakšna dolgotrajnejša športna aktivnost ali pa kakšna zabava.

Živim v podnajemniškem stanovanju v Ljubljani, ki si ga delim s sostanovalci. V prihodnosti si seveda želim svojega stanovanja, ampak zaenkrat se mi to pač finančno še ne izide. S starši se sicer dobro razumem, vendar pa nimamo tistega tesnega odnosa, ki ga imajo nekateri odrasli ljudje s svojimi starši (zdi se mi pa, da je to precej redek pojav). Tukaj naj omenim, da pa se starša med sabo ne razumeta najbolje, saj sta se razšla (ne pa tudi uradno ločila), ko sem bil star 5 let, tako da sem odraščal v hiši z mamo, babico in sestro, vendar pa sem očeta videval skoraj vsakodnevno, ker se ni preselil ravno daleč. S sestro sva nekje po koncu moje srednje šole razvila precej tesen odnos (ko sva enkrat prešla tisto tipično kreganje med brati in sestrami). Sestra še vedno živi doma, vendar pričakujem, da si bosta s fantom v kratkem ustvarila nov dom.

Imam se za enega tistih nepoboljšljivih romantikov, ki še vedno verjamejo v resnično ljubezen, kljub temu da je večina človeških odnosov danes izjemno plitkih, kot smo že ugotovili. Kljub temu, da verjamem v resnično ljubezen, sem pa tudi prepričan, da ni vsem usojeno, da doživijo takšno ljubezen, ampak kot pravijo, upanje umre zadnje  :-*

No, mislim da sem se kar razpisal, če pa koga zanima še kaj, pa kar ...

Jon

hej!
cist slucajno sem danes zasla sem... pa naj se jaz pristavim svoj loncek.. odgovor..

najprej tii - vse se da. spremenit, izboljsat itd. Res, verjemi!! Stvar je v tem, da spremembe terjajo čas in energijo, vsekakor pa potrebuješ kakšne smernice... In preden zares dojameš, da se spremembe zares "zgodijo" (beseda lih ni dobra, ker je point ravno v tem, da ni kar naenkrat pa vse ok), potrebuješ oporo, podporo, pomoč... Vsekakor ti priporočam kakšnega psihoterapevta ali skupino in knjige za samopomoč... Ne razmišljaj - če nimaš druge ideje (jaz je nekoč nisem imela) greš lahko za zacetek na aškerčevo k študentskemu psihiatru, on te tudi lahko da na skupino, če boš želela - vtipkaj na google, poišči številko, pokliči - tudi, če z gsma, ne boš obubožala zaradi 1 klica - zdaj, danes oz jutri. Ne potem. Be active, ne odlagaj. Itak je čakalna vrsta. Jaz sem šla na skupino preprosto zato, ker mi je bilo dosti prejemanja nasvetov s strani ljudi, ki so imeli več ali manj pojma, o čem govorijo, jaz pa sem imela še manj pojma, koliko imajo prav. Ni mi žal. Iti k psihoterapevtu ni nikakršna sramota, kvečjemu si lahko ponosen, ker si med tistimi, ki so dejansko na poti izboljšanja svojega življenja. Skupina, čeprav ne morem reči, da sem danes najbolj zadovoljna z njeno organizacijo in vodenjem, mi je dala vsaj en občutek, da nisem sama in edina s težavami, in mi je bilo precej lazje preživeti čas čez teden, teden za tednom, dokler nisem začela ugotavljati, da spreminjam zadeve... Odtenek za odtenkom... Skupina je bila bolj opora, vmes sem brala knjige za samopomoč, iz katerih sem dobila ogromno; spoznala par ljudi, od katerih sem čisto na prijateljski ravni dobila ogromno energije - pa by the way - razen ene prijateljce so bli ostalo vsi tujci - Slovenci smo provzaprov bolj zaprti in prestrašeni en pred drugim, kot bi si upal priznat...

Jz sem na faksu dobila blazen strah pri komunikaciji z "avtoriteto". Začelo se je tako, da me je nekaj zanimalo, sem šla po uri vprašat in sredi vprašanja se mi je začel tresti vrat... Sploh mi ni bilo jasno, kaj se mi dogaja, odgovora sploh nisem slišala, vse, kar je ostalo, je bil strah pred ponovitvijo. In ravno to, da te je strah ponovitve in se koncentriras na dogodek, pomaga pri tem, da se zares ponovi... Sicer nisem šla zaradi tega na skupino, ampak lahko rečem, da sem potrebovala podlago za spremembe na različnih področjih (se mi ne da zdle pisat)... Še vedno se mi to kdaj zgodi, ampak se ful vzpodbujam, da se mi ne bo, da sem ok, da sem dovolj pametna, da lahko samozavestno komuniciram itd. Predvsem pa, če se mi to zgodi, si rečem, da ok, pač se mi je, drugič se bom bolj potrudila, da se mi ne bo. Največja napaka, ki se je ogibam, je, da ti takoj postane bed, da je vse isto, kot je blo, da nisi nic izboljsala, da se spustis nazaj v nezaupanje vase in strah pred "naslednjic"... Ravno fora sprememb je, da so zahtevne in pocasne, ker moraš verjet v spremembo kljub padcem. Lahko še precej padcev vmes, preden se naučiš dobro hodit. Pa še potem lahko kdaj padeš. Ampak to ni razlog, da bi ostal zato do konca življenja na tleh. Koncentrirat se moraš na pozitivno sliko, na to, da boš "vstala", ker če misliš, da ne boš, ne boš niti poskušala "vstati".
Iz tvojega posta je očitno, da si pametna punca, fanta tudi imaš, zato poskušaj malo bolj oddaljeno pogledati nase... Si OK. Maš še kar nekaj za prehodit pred sabo, ampak lahko se spremeniš - ne boš Miša Molk v 1 mesecu, ampak npr v 1 ali 2 letih lahko narediš neverjetne spremembe s seboj. Mogoče se ti zdi veliko, ampak že mali korakci vmes so ful razveseljivi; po drugi strani je pa ravno od ene do druge točke potrebna kaksna opora, tako kot sem ti napisala; na začetku po mojem najbolje strokovna, ker te lahko malo pomiri in da spet malo upanja. Če je potrebno, predpise kaksna zdravila za na pot. Jaz jih nisem imela, ampak v vsakem primeru je to samo dodatna pomoč, ki je včasih potrebna, da gres lazje naprej...
Še zdalec ne mislim bit pametna - ti pisem stvari, ki jih govorim tudi sebi in bi jih z veseljem nekaj let nazaj tudi sama slisala... Sicer sem mičkn utrujena, tko da ne vem, kok sem ti zares napisala, kar bi ti želela, ampak bistveno sem ti - vse se da & vztrajaj. Pa zavedaj se, da ne mislijo vsi ljudje tako slabo, kot se ti zdi, in da imajo probleme tudi drugi sami s sabo - in zato kdaj ne pozdravijo, niso najbolj prijazni itd... Baje tud jaz zgledam precej samozavestna drugim, pa je bla to zame ena izmed najbolj neverjetnih informacij... Tud drugi nismo vse, kar se zdimo...
Sej res, še to - čisto razumljivo, da se ti to pozna pri študiju. I know how it is... Gre na boljše, ko gre tebi na boljše... Tako da ne obupat in poskušaj najti zanimiva vprašanja v snovi in isci v njej odgovore. Ful se hitreje naučiš in lažje osredotočiš... Pa tudi glede iskanja ljudi - na faksu tudi meni precej težje najti sebi podobne ali zanimive ljudi, ampak to je že zato, ker smo manj povezani kot v gim... Se pa da - s kakšno ekskurzijo, žurom... Pa res se vpiši na kaj, kar te veseli, pa mogoče na kakšen zanimiv šport, da ti da energijo...


Sej sem najprej misnla odgovorit Jonu. Ravno včeraj sem dojela, da je res skrajni čas, da tud jz spremenim kaj na tem področju. Sem namreč v zelo podobni situaciji, in sploh ne zato, ker bi imela kakšno idealizirano sliko tipa pred sabo. In tudi, iz ust drugih, sem zanimiva za pogovor in dobro izgledam, sem uspesna itd. Spoznavam ogromno ljudi. Res pa je, da sama ne verjamem dovolj v to, da sem pametna in da dobro izgledam. Kar seveda odvzame lep del vsega.
Nekaj fantov mi je bilo v preteklosti dovolj všeč, da bi z njimi lahko imela resno zvezo, ampak je vedno prišlo kaj vmes. Zdaj mi je popolnoma jasno, da če bi zares hotela zvezo, bi se že potrudila zanjo... Oziroma zvezo sem hotela, ampak sem imela (in imam še vedno) očitno nek velik strah pred njo... Stara sem sicer "šele" 23 let, ampak te popolnoma razumem. Že pri teh letih je družbeni pritisk ZELO močan. Pa niti ni nujno, da imaš resno zvezo, ampak da si vsaj imel nekaj, čemur lahko rečeš zveza. Včeraj me je nekdo presenetil z izjavo, da mu jaz delujem kot oseba, ki bi ji čisto pristajalo biti samska... Dolgoročno gledano. Da bi bilo to "kul". Jao :o. To je bila ta prelomna točka, ko mi je postalo jasno, da moram zavestno kaj narest - če sevaš nekaj popolnoma obratnega od tistega, kar hočeš, bo treba zares nekaj spremeniti. Sicer ima ta prijatelj tudi malo drugačne standarde, ampak vseeno je nekaj na tem...
Pišem ti predvsem zato, da veš, da nisi edini... Definitivno tudi po letih ne. Zdajle, ko pišem to, si bom zastavila plan, da ugotovim, kaj je fora pri meni (nenavajenost, samopodoba, strah pred izgubo/zavrnitvijo/prizadetostjo,... ne vem, kaj vse je možno. we'll see..) in da to zavestno spremenim. Vem, da je pri meni najbolj potrebno, da se ne obsojam, da pošljem pritisk družbe nekam in grem s svojo hitrostjo naprej... ker se pač ne da preskočit neke blokade in it lepo naprej, ne da bi si prislužil za naprej kakšno depresijo ali še kaj hujšega... Po mojem je najboljše, da poskusiš malo bolj analizirati, kje gre pri tebi narobe. Mogoče res s pomočjo psihoterapevta - js bi šla takoj (in bom šla, ampak trenutno to še ni možno)... Pa knjige seveda...
aja, samo še to - ful zanimivo, da si napisal, da verjameš v "resnično" ljubezen... Ker pravzaprav iz tvojega opisa bi rekla, da verjameš v "pravo" ljubezen... Razlika je v tem, da je prvo ljubezen, ki nastane s spoznavanjem partnerja in s sprejemanjem njega kot osebe, s tem, da si rad s človekom, kakršen je, in da si se sposoben tudi čemu odpovedati za osebo, druga , "prava" ljubezen, je pa idealizirana ljubezen, izhaja iz nekih predstav o ljubezni, ki nimajo zveze s to osebo... Jaz tudi še nisem povsem razčistila s temi svojimi predstavami... Sicer ne vem, ali si to mislil, ali si se samo tako izrazil. Ampak dokončno v besedo usoda v tem smislu ne verjamem več...
Good luck nama obema :)

aja, p.s. nisem še prebrala, ampak slisala sem, da je kul knjiga Formule ljubezni... čau  :)

Pozdravljeni!
Še ena nova med vami. Verjetno bi še naprej forum le prebirala, potem pa sem naletela na post od tie, v katerem sem se v precejšnjem delu našla.

ja. tudi jaz sem mislila, da bo to pomagalo, ampak enostavno se v večjo skupino ljudi ne morem vključit, kot bi želela. In vem, da te ljudje večinoma brez problema sprejmejo v svoj krog in da sem sama kriva, ko se pač izogibam... potem pa valda postaneš čuden, beden.

vedno po določenem času pride do tega, da se mi zdi, da nisem dovolj dobra kot prijateljica; začnem se primerjati z drugimi... in prevečkrat sem se že odmaknila od vsega. potem mi je žal in hočem to popravit, ampak seveda ni več nikoli isto.


ja. to se tudi meni dogaja. prava beda. želim biti med ljudmi, a ko sem tam, bi si želela biti sama. ko pa sem sama, sem takooo osamljena in nimam nikogar.


predvsem, ko vem, da mi ni hudega v življenju. in ko pomislim na to, da bom nekoč lahko rekla samo, za kaj vse mi je žal, da nisem storila.

Poleg tega je pri meni problem še v tem, da se nikakor ne morem sprijazniti z dejstvom (ki se ga do pred kratkim sploh nisem zavedala ), da sem se v bistvu vse življenje kazala in imela za nekaj drugega, kot sem. vedno, kadar se nisem uspela nekje pokazati v takšni luči, kot sem si želela, so bili krivi ljudje, ki me seveda sploh ne poznajo ipd. Vem, da sem (kot vsi) najboljša, ko sem tisto, kar sem; ko sem sproščena med ljudmi, ko se ne trudim biti nekaj. Ampak mi ne uspeva (vedno). Potem pa vedno nova razočaranja... včasih se sama sebi zdim kot dva človeka v enem. dve skrajnosti. in ne maram več teh nihanj, ki se mi dogajajo zadnje leto. iz ene skrajnosti v drugo. od evforije do obupa. pa se vmes nič posebnega ne zgodi. Mislim, da je vse odvisno od tega, kako uresničujem svojo želeno podobo... pač vsak dan posebej, v vsaki situaciji...

Manjvrednostni občutki me spremljajo že vse življenje. Ne bom pisala na forum, ker itak ne zmorem napisat enega korektnega posta. Ne bom šla na ta in ta krožek, ker jaz pač nisem za to. Ne bom se pogovarjala s temi fanti, ker sta zraven moji kolegici, ki zgledata bolje, kar pomeni, da sem bedna, če mislim, da se bo nekdo potem ukvarjal z mano. _{sick sick sick}

dobrodošla, Wannabe  :)


he, če malo pobrskaš po forumu, nas najdeš ogromno, ki ustrezamo - oz. smo ustrezali - temu opisu.

arwen

Pozdravljena Wannabe,
se kar najdem v tvojih besedah...
Že pred časom sem si iz knjige Življenjski diamant izpisala tole (z nekaj svojimi dodatki) o znakih nizke samozavesti in izkrivljene samopodobe (katere neponosna lastnica sem tudi sama):

1. Težko sprejemamo komplimente. Ne verjamemo v iskrenost komplimentov. Prepričani smo, da gre za šalo na naš račun ali da je kompliment izraz pomilovanja.

2. Verjamemo, da smo tako neprivlačni in neopazni, da nas nihče nikoli ne bo opazil. (O vsakem, ki nas opazi, mislimo, da je čudak ali da je z njim nekaj narobe.) _{Tukaj se moram nasmehniti}  :sesmejem:

3. Stoječ pred ogledalom se mučimo do onemoglosti. Na sebi opazimo preštevilne pomanjkljivosti in četudi banalne, so za nas boleče.

4. V pogovore se ne vključujemo, saj vendar nimamo česa povedati.

5. Bojimo se tvegati, ker nas je strah, da nam ne bi uspelo in bi se nam drugi posmehovali.

6. Nenehno iščemo potrditev pri drugih.

7. Ko nam kaj ne uspe, si tega nikakor ne moremo odpustiti. Sami sebe obtožujemo in krivimo v nedogled.

Vedno znova ko to preberem, se me dotakne.

Betka

Betka,
ob teh 7 točkah, ki si jih naštela pa ne vem ali bi se smejala ali zjokala. Kar preveč držijo, ja.
*in že gre v knjižnico po knjigo*

Pozdrav.

Sem prebral tole temo in sem se zelo prepoznal v njej (predvsem v zgodbi od Jona, pri nekaterih stvareh) :(
Tudi sam imam podobne probleme z asocialnostjo, ki je posledica tega da sem svoja srednješolska leta presedel za računalnikom za štirimi stenami, zaradi tega še nisem nikoli imel punce in sem zadna leta zaradi tega brez pravih prijateljev in skoraj brez stikov z zunanjim svetom in po izgubi službe se je to še poslabšalo. Sedaj nevem kako se naj vrnem v "real life" in normalno zaživim ker mam vedno v glavi to preteklost, ni pa nobenih ljudi v okolici ki bi mi pri tem lahko pomagali oz. bi jih lahko poklical za družbo (ker sem brez službe niti ni sodelavcev ki bi lahko bili izhod iz tega, tak da dokler sem brezposeln enostavno ni izhoda  :'(). Že prej sem se, sedaj pa se še bolj med ljudmi počutim kot vesoljec, čudak, imam občutek da ne spadam med njih, da so vsi boljši od mene glede na to kaj so vse že doživeli in dosegli pri teh letih jaz pa nič, da nisem enako vreden zaradi tega. Posledica tega je seveda zaprtost vase, redno zardevanje ob temah ki se nanašajo na moje življenje, občutek manjvrednosti, samozavest na 0, sramežljivost, težko gledanje v oči in zaradi vsega tega redkobesednost v družbi. Tudi ko je redko priložnost da bi se lahko izkazal da sem zanimiv in razgledan človek, zablokiram ker se zaperem in porinem v ozadje. Tudi v trgovini se spravljam za bzv pod pritisk, češ da me vsi opazujejo. In ti problemi me ubijajo (sploh nevem kako sem tak dolgo zdržal vsa ta leta), vendar vseeno ne zberem poguma za psihoterapevta, ker se mi zdijo moji problemi sramotni oz. kaj sem naredil iz svojega življenja, da nimam prijateljev in sem totalna zguba. Zato ne vidim izhoda kako iz te situacije, saj človek brez samozavesti v družbi danes ne more uspešno funkcionirati. Doma v sobi pa več ne zdržim v samoti, saj je enako kot v zaporu in čas in moja mladost gre mimo mene (res je zadnji čas)...

Predvsem tale del od Jona drži popolnoma:

"Morda se bi nekomu, ki bere tole zazdelo, da težava ni ravno kritična, ampak dejstvo je, da o tem razmišljam cele dneve, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in počasi se spreminjam v popolnoma zagrenjenega človeka, ki ga prav nobena stvar več ne veseli. Načrtno delam stvari, s katerimi zaposlim svoje možgane, da nimam časa razmišljati, a kljub temu se ob vsakem prostem trenutku takoj vračajo ene in iste misli in takoj nastopi skrajen občutek tesnobe, žalosti in nezadovoljstva z življenjem."

Ta razmišljanja so glavni problem te bolezni in te uničujejo psihično do konca in jemlejo voljo in energijo in se jih ne moreš rešit.

Če ima kdo podobne težave al pa je za kakšne pogovore privat, bi bil vesel če bi si lahko izmenjali MSN in se tam pogovarjali kdaj pa kdaj  :nazdravje:

Mario, težave kot jih opisuješ ti, so zelo pogoste, le da jih ti pri drugih ne opaziš. Drugi pa ne pri tebi, čeprav misliš, da te vsi opazujejo. Veš, ljudje smo večinoma igralci in pod navidez samozavestnim nastopom in načinom obnašanja, se ponavadi skriva zelo prestrašena duša, ki se neprestano ukvarja samo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njej sami in o njenem obnašanju. Privošči si kdaj opazovanje drugih, opazuj jih tako, kot misliš, da oni opazujejo tebe. Prav kmalu boš opazil znake negotovosti, ki so za bežnega opazovalca praktično nevidni. Mogoče se tisti, ki ga opazuješ, prav zdaj počuti enako kot ti, mogoče ima občutek, da bo pravkar zardel, ne ve, kam gledati in zato upira svoj pogled v tla...

Pri ljudeh s takimi težavami je praviloma psihoterapija zelo uspešna, zato ti vsekakor priporočam, da se odločiš za to. Še lažje pa je, da se opogumiš in prideš na eno naših skupin za samopomoč. Tam so taki problemi nekaj najbolj običajnega in pogostega. V varnem okolju in ob popolni podpori udeležencev boš spoznal, da so tvoje težave rešljive. Tako kot zmoreš iti v trgovino, se odpravi k nam. Dovolj si močan in pogumen, da narediš ta svoj prvi korak v svobodo. :)
 

Žal ne zberem poguma za psihoterapevta, ker ko bi mu razlagal te probleme bi si zraven mislil kaj si misli o meni kakšna zguba sem in kak je to mogoče da sem lahko takšen kot sem...na srečanju kjer je več ljudi pa bi bilo še huje.

Mario, pred 3 leti bi se podpisal pod tvoj post.....danes vem da so bile to vse MISLI ki so se zacele
rušiti ko sem tako na skupina za samopomoč kot pri svoji terapevtki dozivel ravno naprotno.

Zato se pa DANES podpisem pod post nevenke.......

zivjo

popolnoma se najdem v tvojih težavah, tudi jaz sem brez prijateljev, službe in v odnosih se težko sprostim. Vem kaj bi bilo zame dobro to je dobra psihoterapija in po potrebi še kemija, vendar tudi to vzame čas, sama ne vem kaj čakam, upam da bo bolje. Mene zelo sprosti če tečem, kar par km in potem začutim, sprostitev in energijo. V takšni situaciji je najbolje, da nekaj počneš karkoli, ker zase vem, da kadar sem na dnu ne morem veliko odločat, zato se trudim da nekako plavam in upam in si želim da pridejo lepši dnevi oziroma priložnost. Če ti je lažje, naj ti povem, da nisi sam in vem kako je ampak želja po spremembi ti ne bo dala miru in te bo vodila naprej, vsekakor pride sončen dan.

Mario, kako kaže s psihoterapijo?

pardon, šele sedaj vidim vprašanje...

nič ne napreduje, vsak dan je huje in nevzdržno, ker še nisem šel, ker sem se vdal v usodo in še samo čakam da dokončno poči in končam vse...žal nimam poguma in moči za to življenje...

Mario,
čeprav si obupan, imaš vse možnosti, da se rešiš svojih težav. Poskušaj priti do psihoterapevta, boš videl, ne bo ti žal. Že en pogovor ti lahko povrne upanje in da moči za nadaljne delo.
Želim ti vse dobro!  :rozicodam:

Hvala, vendar nimam več moči za ta boj. Tudi če se sedaj rešim tega, sem zapravil vso svojo mladost z depresijo in tega časa se več ne da vrnit in počutim se oropan nekih izkušenj, ki se jih ne da nadomestiti v prihodnosti in tega si ne bom mogel nikoli oprostiti oz. preboleti.

Pri vsaki punci, ki jo vidim in mi je všeč me zgrabi panika in me pobije totalno na tla, ampak ne ker bi se je bal, ampak ker se zavem, da enostavno nisem sposoben imeti takšne punce in imeti normalnega odnosa, ker je boljša od mene, normalna, živi resnično življenje, pa čeprav mi drugi pravijo da bi lahko dobil katero bi hotel, vendar to meni ne pomeni nič kaj drugi mislijo.

Psihoterapevt pa itak vem kaj bi rekel. Naj hodim na sprehode ven, se začnem z kakim športom ukvarjat... vendar to ni mogoče če nimaš družbe in se med ljudmi počutim kot izmeček.

Dejstvo je, da realnost ni taka, kot jo trenutno vidiš. Obremenjuješ se s svojimi "pomanjkljivostmi" in obžaluješ stvari, ki jih v preteklosti nisi doživel in poskusil. Ta način gledanja LAHKO spremeniš. S pomočjo psihoterapevta je to mogoče, ker se dela na tvojih neustreznih miselnih vzorcih, predstavah, občutjih. Ne bo te samo poslal v naravo.
Skupaj lahko zrušita tvoja negativna prepričanja in zgradita prijaznejši odnos do sebe.... Glede na tvoj opis sem ti (bila) kar podobna, pa sem se v zadnjem letu precej spremenila, zato prosim ne vrzi puške v koruzo, ker si tudi ti lahko SREČEN in imaš vso pravico do pomoči in zadovoljstva v življenju!!

 :clap: :clap: :clap:

Živijo tia. Naj ti predstavim svojo zgodbo. Tvoja zgodba je na las podobna moji. Samo sam sem po srednji šoli šel v tovarno. Doma sem bil prav tako zavit v "vato". Prav tako oče kot pri tebi: Ne plezaj po drevju, pazi se tega, pazi se onega... V vrtec nisem hodi. V vasi ni bilo nobenih vrstnikov. Prvi stik s mularijo se je začel v prvem razredu. Komaj sem se vživel v družbo sošolcev. Že sem zamenjal okolje. Po treh letih podeželske šole smo v četrti razred šli v mesto. Že prej nesamozavesten. Potem pa mislim, da so prav zavohali moj strah. Kot psi. Eno leto maltretiranja s strani "večvrednih" špotnikov. Bili smo športni razred(SMUČARJI). Vsi so bili napumpani z svojim egom. Peti razred drugi sošolci, drugo okolje. Do osmega razreda sem imel mir. Sem se pa držal bolj zase. V srednji šoli pa sem se ponovno znašel v istem razredu z glavnim mučiteljem. Dve leti s sošolci nisem spregovoril niti besede. Le najnujnejše. Vedno sem šel sam domov, nič druženja, nič žuriranja,.. Šele v tretjem letniku sem si našel prijatelje. S mučiteljem pa do koca 4. letnika nisemspregovoril besede.Posledice mobinga so se vlekle do 31. leta starosti. To sociofobijo sem premagal s psihoterapijo, po dveh letih dela na sebi in ob pomoči zdravil.  Še vedno pa imam problem. Nikogar ne spustim v intimno bližino. Tako se bojim ljubezni, da do svojega 35. leta še nimam izkušenj s partnersko vezo. Imam nekaj dobrih prijateljev, ki vejo za moje probleme. Dekletom pa ne pustim blizu.To bo še treba predelati.
 Mami pa mi od dvajsetega leta pridiga:"Najdi si žensko, sam ne smeš bit..." Depresivnost pa se je kar nekako vrasla v moj značaj. Se vleče že od 12 leta... Bojim da že predogo da bi jo izkoreninil. A s pomočjo zdravil se da kar normalno živeti.
Tako vedi, da se da tvoje strahove prerasti, uničiti. Jaz sem živ dokaz za to. Le pogumno. Čim prej se vključi v psihoterapijo, sama boš strahove težko premagala. Svetujem ti čim prej. Imaš 10 let prednosti pred mano. Ne zapravi jih kot sem jih jaz. Veliko se da nadoknaditi. Sam opažam, da sem sedaj samozavestnejši od vsaj  8)polovice znancev. Tudi mene še čaka ljubezen ,nekje, nekoč... Še nisem obupal.

Moj prvi post tukaj.

Mario imava podobne probleme. Tudi jaz se zapiram vase tudi jaz imam občutek, da sem bil izropan lepih stvari v preteklosti. Prav tako se mi počasi začenja po domače povedano jebati za vse...za izpite se mi ne da več učit. Izgubljam voljo do življenja,...Ampak nekako me moj lastni razum drži pokonci nič drugega. Tudi sam sem večkrat pomislil, da bi se samo vrgil čez most ali pa nastavil vlaku, ampak razum je edini, ki me drži pokonci. Pravzaprav je edini razlog, da se ne zabrišem čez most samo ta, ker vem kako bi moji najbljižji trpeli in tega nočem. Imam prijatelje a včasih imam občutek, da jih zavračam ne vem zakaj...poglej kateri dan je danes 31.december in jaz tukaj pisem na internetu namesto, da bi sprejel povabilo prijateljev in bi skupaj preživeli silvestrovo ne vem kaj se mi dogaja najbrž se mi ne ljubi več gledat kako vsi uživajo s svojim puncam jaz pa tam sam ne vem... enostavno nisem srečen in sem popolnoma brez volje. Ti pa nekaj svetujem meni to pomaga...kakšni psihiatri itd...to sem jaz že skos dal in sem po 2 mesecih skenslov tam te neki sprašuje bedarije...ŠPORT!!! ti rečem tudi, če si sam nobenega ne rabiš samo lenobo na stran in pozabi na to, da nimaš volje samo pojdi kupi karto za bazen pojdi plavat gibanje res res res pomaga to ti iz mojih iskusenj govorim!! Zaradi športa se boš sam pri sebi dobro počutil, ker veš, da si nekaj koristnega naredil zase in take malenkosti te počasi vzignejo. Kakšen mesec nisem nič športal se mi takoj pozna iz dneva v dan je slabše komaj čakam, da grem naslednjič na bazen, ker mi res dobro dene.

 :strah:
star si pa?  :unsure:... ja, če kaj pomaga... jaz šele sedaj, pri 40 pa še nekaj čez, lahko rečem, da sem začela živet, zahvaljujoč odločitvi pred par leti - oziroma: to bi danes res zelo težko izjavila, če se ne bi pred časom odločila za pomoč...

star sem 24 let... ja, se sliši verjetno malo za tiste starejše in verjetno boste rekli vse je še pred mano, vendar kot 24 letnik vidiš da vsi okrog tebe že leta redno seksajo in doživljajo vse mogoče na področju spolnosti, ti pa si ostal na nivoju enga mladostnika in si zaostal... in teh let se ne da nadoknadit in boli ko vidiš vsak mlad par in si rečeš, ti pa tega nisi imel in si misliš, da si zaradi tega manj vreden ker tega ne doživljaš.

V bistvu me te misli odvračajo od tega da bi bil srečen in se sploh še smejal, saj vedno ko bi morda lahko bil dobre volje mi pridejo te misli in se spet vse poruši.

ja, očitno se tega prepričanja držiš  :kiselnasmeh:.. a dejstvo je, da temu ni tako.

Jaz te popolnoma razumem in vem, kaj si želel s tem povedati. Tudi jaz sem zbolela zelo mlada in tudi jaz sem imela podobne občutke kot ti, vendar s to razliko, da jaz sem imela vezo. "Prikrajšana" pa sem bila za mnogo stvari, ki so jih takrat mladi počeli, pa jih jaz zaradi mojih omejitev nisem. Besedo prikrajšana sem dala v navednice zato, ker sem jaz takrat tako mislila, sedaj pa razmišljam drugače. Če ga nisem "žurala" in popivala okrog z drugimi, se mi zdi, da nisem nič zamujala. Tako sedaj razmišljam, takrat pa se mi je zdelo vse to blazno krivično. :o

Je pa tako, da so vsa življenska obdobja po svoje lepa in zdi se mi, da če sedaj ne živiš tako kot si v tem trenutku želiš, to ne pomeni, da nikoli ne boš živel tako kot si ti želiš. Najprej je potrebno razčistiti s tem, da za druge nikoli ne vemo, kako v resnici živijo. Lahko si ti za druge misliš, da imajo krasno življenje, pa ga v resnici nimajo. Potem pa bi bilo pametno razmisliti, da boš ti lahko kasneje v življenju užival, mogoče pa nekdo drug ne bo.:zvizgam:

Svetujem ti, da delaš na ozdravitvi in tvoji samozavesti. Delo res ni lahko in potrebno se je potruditi na daljši rok, pa vendar jaz verjamem, da ti bo uspelo. :rozicodam:

Mario, kako kaj?

nič bolje...

skušam se nekako sprijaznit da ne bom nikoli užival v spolnosti kot večina drugih in sposoben normalnega odnosa s puncami in nekako odpisati to temo iz moje glave...

nikoli ne reci nikoli...

Če si se pripavljen spremenit in boš delal na tem, s pravim psihoterapevtom, mi verjemi, da lahko vsa tvoja "izgubljena" leta nadoknadiš. Tudi jaz sem malo čez 40, pa se sedaj učim po dolgih letih imeti rada samo sebe in uživati v življenju. Pa verjemi, da ni vse v spolnosti, ta pride nazadnje. Najprej moraš odstranit napačne miselne vzorce, potem pa sledi korak naprej.

Če boš vedno tako razmišljal, ne bo nič iz tega :ne:, zato se zmigaj, premakni se, ne jamraj, ne obupuj, ampak si poišči ustrezno pomoč, da boš zaživel, tako kot je treba in da se boš čez nekaj let zamislil in ugotovil kako lepo je življenje.
Kaj pa manjka, če greš sam na sprehod ali pa v kino, na fitness.... :o Tudi mi smo začeli tako in sprememba tudi ne pride čez noč, ampak je potrebno veliko volje, truda in predvsem se ne smeš smilit sam sebi :ne:.
Tisti ki sedijo, se smilijo sami sebi, jamrajo in čakajo, da pride rešitev sama od sebe se motijo. Res se je težko kam premaknit, posebno kadar psiha trpi, ampak le tako se pride do željenih rezultatov.

Torej, prični delat :rozicodam:

Mario, oprosti, mogoče se ne boš strinjal, ampak če bi šel za nekaj časa v bolnišnico, bi tam dobil lahko veliko prijateljev. Vsaj moja izkušnja je taka. Tam so ljudje, ki se ne norčujejo iz tujih problemov, ampak imajo čut za razumevanje, saj imajo tudi sami take ali drugačne težave. Meni je bivanje v bolnišnici zelo odgovarjalo in mi je veliko pomenilo, da so bili tam ljudje, ki te lahko razumejo. Tudi ko smo zapustili bolnišnico, smo obdržali stike.

Isto je pri meni in puncah 22letni devicnik, sam nisem nikoli izbral poguma da bi vsaj poizkusil katero osvojit, osvajale sta me 2 lustni punci samo tega je ze kar nekaj let nazaj (4-7) in jaz sem seveda glumil da me ne zanimajo (ena me res ni) ceprav me je druga izjemno,ta me je celo vprasala ce bi hodil z njo pa sem nekaj zamutil ( to je bilo 8 razred osnovne)  druga me je ocitno osvajala v srednji, na koncu mi je celo nakazala kak kreten sem. Vglavnem sedaj ko se je srednja sola koncala in nekaj bluzim na faksu je samo se slabse. Obrambni mehanizem imam na najvisji stopnji, celo prijateljske stike ne znam navezovat, ker ne upam biti jaz tisti ki zacne navezovat stik, ker me je strah da bom vsiljiv in zavrnjen, pri puncah pa lahko to zadevo pomnozimo z 1000.  Jasno da danes mislim(upam) da bi seveda odreagiral drugace ce bi me punca ki me interesira vprasala ce me zanima, ampak tega preprosto ni, ker vsi pricakujejo da bo fant tisti ki pristopi, sploh pa delujem hladno (naucen izraz ali bolje receno ''pokerface'' brez custev). Sedaj bolj razmisljam kaj sem zapravil, bolj sem v bedi.  Seveda tudi tako v druzbi, je kriza tezko sem v prostorih kjer je vec ljudi, skos se pocutim nek outsider, imam obcutek kot da me cisto vsi opazujejo in celo opazijo mojo negotovost/strah, ceprav sem na zunanjost 190cm visoki fant, dokaj simpaticen (vsaj tako so mi rekli) ceprav se sam nimam ravno za simpaticnega ampak se pa zavedam da nisem neka spaka. Glede iskanja pomoci je pa tako, da me je strah, nimam poguma to iskat, razlagati nekemu cloveku svoje tezave, sploh pa kako bo odreagirala mama, z ocetom ne zivim, mislim da je to tudi en izmed razlogov zakaj sem tak, saj nisem imel nobenega vzora in nobenega za pogovor, sicer za mamo pa lahko recem da jih ni veliko takih ki bi se tako trudile za svoje otroke, kaj vse je ona prezivela in kako se je namatrala in cemu vse odpovedala da nas je prezivela, ampak za tiste pogovore osebne narave ni bila, no jaz sem odkar pomnim zaprt bolj vase. Sploh imam obcutek da sem jo razocaral, saj sem v osnovni soli imel zelo dobre ocene in nasploh sem vedno bil brihten za vse zadeve (kar se tice tekomovanj logike itd ) ampak nekje v 6. razredu ko so se tovrstne moje tezave zacenjale je so padle tudi ocene iz petic na trojke v srednji se na dvojke, prakticno sem prelagal vse na zadnje in mi je bilo nekako ze vseeno za ocene., jaz sem samo videl ostale normalne ljudi ki so hodili ven, ki so imeli punce in se znasli v njihovi druzbi, jaz sem pa svojo zalost utapljal v racunalniskih igricah, katere na sreco sem ze pred nekaj leti prerastel.Sicerhitro navezem na cloveka in sem mocno razocaran ko me on prakticno izkoristi in potem te skorajda vec ne pozna. Pa vem da se to povsod dogaja, ampak ko ze tako nimas prijateljev in te prijatel iz male sole pa se v srednjo sva hodila skupaj izda je pa res neverjetno. Sicer jaz zase vem da nisem perfekten clovek in imam svoje pomankljivost kar se tice prijatelskih zvez, ampak lahko mirno recem da tega cloveka nisem res nikoli izkoriscal in sem mu res bil zmeraj dober prijatel brez tistih dvojnih igric kot se jih je sel on (vsaj proti koncu). Seveda je pa bilo se malo morje takih ki z katerimi sem navezal prijatelske stike in smo se druzili par mesecev, res vsak dan ampak to je trajalo samo toliko casa dokler so dobili od mene tisto kar so hoteli, dandanes me pa sploh ne poznajo.  In vidim da vas je kar nekaj meni podobnih pa sem se odlocil se jaz prispevat nekaj iz moje strani ce vam bo kaj lazje, ko vidite da nas je vec. No vsaj meni je nekoliko lazje ko sem videl da nisem sam z takimi obcutki, za katere sem mislil da si jih domisljam in da so ze resen znak norosti  :sesmejem: