Panične napade in anksioznost si prikličem sama - kaj storiti

[ROLIPOLI]

Sama nase sem jezna.

Tudi če sem čisto OK, začnem kar fantazirat da se mi bo začelo vrtet , pa da bom padla skupaj. Potem pa roke potne, noge se mi kar šibijo.....mislim obup. Sploh na javnih mestih in pa v službi. Imam zahtevno delo, delam v računovodstvu in namesto da bom čim bolj natačna kar bluzim in se ubadam sama s seboj !

Kako naj preusmerim misli kam drugam ? Jemljem Cipralex, ampak včasih je pa za ponoret.

[Francka]

Prišla si do pravega zaključka.
Prikljičeš jih sama.
Kaj storiti? Preusmerjanje misli je fina zadeva. Tu je še dihanje in ostalo.
Za začetek bi bilo fino, da greš na tečaj sproščanja in kak terapevt ti ne bi škodil. 
Se pa da zadevo dokaj močno zatret.
Potrudi se.

Vse dobro ti želim.

[trzinka]

Rolipoli, sama sem bila enaka. Moram priznati , da so mi kognitivno vedenjske terapije zelo pomagale, kar se tiče takega razmišljanja.
Treba je znati preusmeriti misli in vedeti, kaj je realno in kaj ni.

Ti toplo priporočam 

[ROLIPOLI]

Hvala obema za odgovor.

Trzinka januarja grem na kognitivno vedenjsko terapijo in upam  :oki:da bom potem bolj znala upravljat sama s seboj.

Zdaj imam namreč občutek da panika upravlja mene.

[anuj]

Tudi jaz se soočam s podobnimi težavami, več o tem sem pisala na začetku, ko sem se včlanila na ta forum. Če te bo zanimalo, si lahko prebereš, če se morda v čem najdeš. Tukaj sta linka: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5766.msg162238.html#msg162238 in http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5886.msg164646.html#msg164646. Sama še nimam nekega učinkovitega načina, kako preusmeriti lastne misli, jih pretentati. Recimo, da mi je Paroxat (40 mg) kar pomagal, vendar sem zaradi različnih razlogov prezgodaj prenehala s terapijo (če bi bil sploh kdaj pravi čas). Trenutno jemljem kombinacijo Wellbutrina (150 mg) in Asentre (100 mg), vendar sem še na začetku, tako da težko kaj rečem, pravzaprav doživljam celo poslabšanje, ampak to je menda običajno. Sem pa zaradi vsega tega razvila kar precejšnjo socialno fobijo (prej je šlo, vsaj po mojem mnenju, bolj za (občasno) socialno nelagodje), pa tudi ko sem "sama s sabo", znam biti pravi "živec". Pravzaprav mi misli še najbolje preusmeri utrujenost, zaspanost - takrat se mi niti ne ljubi več toliko ukvarjati se s sabo, paničariti in potem tudi simptomi "čudežno" izginejo. Seveda so precej učinkovita tudi pomirjevala (medicinska in "nemedicinska", heh), ampak se tega poskušam čim bolj izogibati. Verjetno bi mi ustrezna terapija, morda celo hipnoza, pomagala, ampak sem hkrati skeptična do vsega tega. V smislu, da se zadeve ne bom mogla nikoli (popolnoma) znebiti. 

[ROLIPOLI]

Joj to preusmerjanje misli. Ne gre, pa ne gre.

Evo pridem v službo, se usedem, začnem delat in kar naenkrat kot iz zasede BUM. Nervoza, potne roke, občutek da bom omedlela.

Potem pa strah, kaj če res omedlim, pa smejali se mi bodo, a me bo sploh kdo pobral.... Grem na WC imam občutek da me zanaša - evo mislili bodo da sem nasekana.

Skratka OBUP. Samo to kaj se mi lahko zgodi  :seznojim:in kako bodo drugi gledali na to.

[Arwen]

in kako bodo drugi gledali na to.

in čemu je to tako zelo pomembno?

[ROLIPOLI]

Saj to je to ! Moja samopodoba je očitno na psu. 

Obremenjuje me 1000 in ena stvar, namesto da bi SEBE postavila na 1.mesto.

[Arwen]

torej bi bilo verjetno pametno gradit na pozitivni samopodobi in samozavesti 

[trzinka]

Se strinjam z Arwen. Pa še to, spoznanje, preusmerjanje misli in ostale stvari ne pridejo čez noč. Potrebno je veliko dela in truda, da sam spoznaš kako in kaj.

[Maycha]

Hey,

uh, ROLIPOLI, to je stalna praksa pri nas, ki trpimo za paniko. Naš um producira strah vzbujajoče misli, telo pa mu nasede...in takrat usmerimo vso pozornost na te grozne simptome.  Tudi mene ta strah venomer ohromi, kadar kam grem.

Pri meni gre nekako takole: ...že preden grem kam od doma, razmišljam kako bo...kaj, če me napad zagrabi...in vsi ljudje bodo to videli...in me duši v prsih, nato pa me preplavi vsesplošna napetost po telesu...grozen nemir, strah pred omedlevico, rešilcem, bolnišnico...začnem si mrščit lase in si grist ustnice...srčni utrip se mi poveča in občutek je, kot da me bo zdaj zdaj zmanjkalo...

Takrat si sama v sebi govorim - Telo, ne nasedi umu. Ne nasedi spet umu. Um samo straši z nerealnimi mislimi... Skušam pa čimbolj umirjeno dihati, čeprav se mi zdi, da ne bom prišla več do zraka....

Ja, res je hudo in še bolj me je postalo strah, ko sem brala, da marsikdo za tem trpi že več let ... hjoj, jaz ne bi zdržala... to je pekel =/

Lp

[ROLIPOLI]

Evo Maycha pri meni je točno tako. Še preden kam grem si že ustvarim sliko kako bom kje dol padla, al mi bo slabo.... ma ni da ni !

Recimo primer.... grem k maši in takoj ko se usedem že vse . Ker si TOČNO TAKO predstavljam da bo.

Potem pa se mirim in trpim, namesto da bi našla duševni mir !

[anuj]

Najhuje je, če se potem človek usmeri samo v en simptom, ga tako ves čas potencira, premleva. Potem niti ne gre več za panični napad, ampak kar za paniko, ki je prisotna ves čas, tesnobo. Jaz bi rekla, da sem nekaj podobnega, kot je panični napad, doživela že zelo zgodaj, pri sedemnajstih. Vendar sem se takrat osredotočila zgolj na potne roke. No, od takrat naprej jih imam večino časa v mislih, se zaradi tega obremenjujem, iščem raznorazne rešitve, paničarim, skrivam. Po vsem tem živciranju potem tudi dejansko postanejo potne, postanem še bolj živčna, tesnobna, nesamozavestna, potenje se še poveča. Začaran krog. Vnaprej se bojim situacij, kot ste nekateri tu pisali. In če greš v vsako stvar prestrašen, potem se pojavijo ravno tisti simptomi, ki se jih bojiš. Vse to mi je razumsko jasno, vendar v praksi vsega skupaj ne morem in ne morem ustaviti. Vse bolj se zapiram vase, se umikam pred ljudmi - in na ta način ustvarjam še večji kompleks, skorajda psihozo. Strah me je, da mi ne bo nikoli uspelo preusmeriti misli, zmanjšati pomen, ki ga pripisujem temu potenju, se umiriti, se sprostiti.

[Maycha]

Pozdrav,

ja...točno to je, mi v sebi trpimo in se mučimo s svojimi simptomi, namesto da bi lahko zaživeli normalno in se sprostili. Anuj, tako kot si zapisala, pri meni je tudi bolj prisotna ta tesnoba in strah pred ponovnim napadom, predvsem pa se zmeraj osredotočam na dušenje v prsih, ker je tako neznosno. 
Pravega napada nisem imela že od junija, a takrat sem imela tako hudega in pogubnega, da me strah spremlja vsak dan od te preživete izkušnje. Težko kamorkoli sploh grem in najhuje mi je, ko se moram peljati z avtom. Sicer sem vedno na sovoznikovem sedežu, ampak hudo je... Ampak ni vrag, da se ne bomo tega znebili.
Veliko ljudi se je že uspešno rešilo panike in tudi nam bo  zagotovo uspelo! Očitno še nimamo dovolj trde kože in nas panika želi narediti še trdnejše in močnejše, kot smo   

Lp

[anuj]

Mene skrbi, da je moja osredotočenost na določen simptom (potenje rok) enostavno prevelika, da bi se tega kadarkoli zares otresla, da me bo vedno preganjalo, obremenjevalo, spravljalo v paniko, tesnobo ... Ker se s tem (sicer z nekaj pavzami) ubadam že nekje tri leta. Ko že mislim, da je ta kompleks končno izginil, se zopet pojavi, ponavadi v še hujši obliki. In me enostavno neverjetno izčrpuje, zbija samozavest, obseda. In ne vidim neke konkretne rešitve, čeprav je problem navzven banalen. Banalni pa niso vsi ti občutki, ki jih povleče za sabo. Žal. Vso voljo do študiranja, dejavnosti, ki me veselijo, zanimajo, mi je vzelo. Sedaj večino dneva nekako preživotarim in čakam na večer, ko se zaradi utrujenosti vsaj malo umirim.

[sabina2]

totalno te razumem, ker se tudi sama ukvarjam s podobnimi problemi. Tudi jaz nimam nobene volje več do ničesar, nič me več ne veseli, ker kamor koli grem sem potem napeta in v pričakovanju napada panike. To je tako težko.ukvarjam se cel dan sama s seboj in s tem ali bom doživela panični napad ali ne. Kakšen dan sem ok in polna zagona za naprej, da bom šla tja in tja in da se ne bom ukvarjala s to grozoto. Potem pa pride spet dan, k se že zbudim vsa tesnobna in razmišljam spet samo o tem joj kaj bo kaj bo...in tako životarim in se borim namesto da bi uživala  v trenutkih ki so mi dani. To je res tako težko in nevem kako uiti iz tega začarnega kroga.

[ROLIPOLI]

Res je težko. Pa vem da moram delat na sebi, postat bolj samozavestna, delat na samopodobi. A kaj ko se mi zdi da me vsaka stvar vrže iz tira.

Recimo pride mož in mi reče da ima problem. Pa starši s svojimi problemi, tašča, otroci.... jaz pa kar dol lezem.

Služba tudi.... stalno nove in nove zahteve.

[vanesa]

....meni se isto dogaja....

[ROLIPOLI]

Vidim da nas je več takih. Ampak ko gledam ljudi okoli sebe, se mi zdi da sem samo jaz "en živčen posrane" , vsi okoli mene pa so skulirani v nulo.

Eh ko bi obstajal tabletek, ki bi ga pojedel in panike ne bi bilo več. 

[Toja]

Eh ko bi obstajal tabletek, ki bi ga pojedel in panike ne bi bilo več.