Iz komedijanta v skrivača

[Toja]

Sofija težka je pot po stopnicah, a vendar si jo premagala... ,
zavedaj se, da bo vsakič lažje....

Lepa in zanimiva je ta tvoja izpoved...

[Sofia-Del_Sati]

Nekaj pomembnega sem spoznala v svojem samozdravljenju (kadar nisem s terapevtko):

pisala sem že, kako sem se nekega dne spet podala v boj z negativnimi mislimi in pohod v tretji štuk mimo ljudi. Neprestano sem si govorila: "nesmiseln strah", "nesmiseln strah", "nesmiseln strah", potem pa mi od drugod pride neg. misel: "ocenjujejo te", "lej kaka si", "zasmehoval te bodo",... in ker te misli niso mogle po isti poti kjer so bile poz.misli, so šle po ovinku(!) in do možganov....vse to sem jasno videla in pol si lohk mislite, kako sem se počutila. Kot v trojčku, vendar samo jaz (butasto) gledam.

Ok, dost šale. To mi je dalo misliti. In ker svoje možgane večkrat teram na pašo, sem tudi dojela možnost takšnega, da ne rečem inteligentnega razmišljanja lastnih neg. misli in njihovem obvozu;

kar imam lepo samopodobo o sebi, je levi lopar, kar slabo, desni, in ta dva sta sedaj skupaj, kar pride popačena slika. Namesto, da bi bila narazen, vsak na svojem koncu. Igrati ne moremo, če levi lopar ni v backingu in desni v forwardu, ščitimo si le obraz, čeprav nam nihče nič noče, in ne igramo igre življenja!!! Stojimo pri miru in se strahujemo.
Čeprav se zavedam o nečem, razmišljam o tem istem drugače, četudi mi škodi!!??
In ta dva loparja morata biti narazen, če hočem udariti partijo tenisa (igro življenja ne?), medtem, ko so žogice naši padci in uspehi v življenju. Lahko jo zadanemo, lahko falimo, lahko nam v glavo prileti, ali čez igrišče, ampak igramo dalje! In vedno jo (se) poberemo!!!

Pa še to je: igraš z enim loparjem in ne dvema, če ne samo opletaš kot veša!! En ti je  oviro! Izbereš pač tistega, ki boljše tolče žogce 

No, to se mi je zdelo sila pomembno!

POzdravček............. Sofie   

[Sofia-Del_Sati]

Aja, glavno pa sem pozabila omeniti: bivšemu (ta zadnjemu) sem tudi povedala, da imam psht., sicer po mejlu, ker drgač ne b mogla 

Kokr širim krog zaveščanja, tko bo zgleda se krog prjatljov ožil....

no, ta pravih ne - hope! Lp-Sofie

[Tačka]

ej Zofka, človek ima 2-3 res dobre prijatelje, vse več pač niso prijaltelji, ja so znanci, tisti ki se družimo, niso pa prijatelji v pravem pomenu besede.. Saj veš, to je oseba, ki ji lahko poveš najbolj intimne , osebne, družinske, službene stvari , si bo vzela čas.. jaz imam samo dve taki.. Čisto dovolj.

Zato se ne sekiraj, če zgubljaš.. Na številki 1 ali 2 se bo kazalec sigurno ustavil.. 

Sicer pa, koga pa briga , kaj "tebe matra",.. saj ni traba na široko in dolgo jim razlagati..

psht .. predvidevam, da to misliš "psihične težave"  .. mah, saj smi vsi na tem.. "normalni " in "nenormalni" 

[Sofia-Del_Sati]

Tačka oj! Maš prav, 1-2 prijateljici imam tudi jaz, ki jima lahko vse zaupam in mi je kar lažje ob tem spoznanju, saj izgleda, zelo hitro in tiho padeš pod vpliv, več prijateljev, več si vreden. Ko pa si v težavah, pa se prijatelji razpršijo kot razpršilec zraka!!

PSHT= psihoterapija_______________________________________ __________________

Drgač pa, poročam, kaj sem še spoznala v vezi z motnjo - po knjigi o Anks.za telebane:

Bi že včeraj poročala, če ne bi, jst gigantski butl, pozabla knjigo na šihtu. In to je pri meni tako, kot, če bi olagumi pozabil v samostanu!!

Skratka, poleg tega, da sem na mojo žalost, čisto vse simptome za SF obkljukala, pa čeprav nisem hotela, sem spoznala tudi to, da nisem "edina in posebna" v neg. smislu. Glede SF ni zadosti, da imaš strah pred ljudmi, psihični, ampak, da si medtem še kot hodajoča jelka, okrašena z elektriko - ko ves bingljaš v duši, se treseš, srce ti nabija kot cerkveni zvon in kar izgubljaš tla pod nogami. Skratka, pijana osvetlena jelka, poleti, med listavci!!

Pa sem prišla do poglavja, ki me je najbolj zanimal: Premagovanje ovir na poti do sprememb! Zdaj pa bo! Prvo preberem, da se moram zavedati, da včasih na pot do sprememb stopimo z najboljšimi nameni, nato pa se nenadoma znajdemo na poledeneli cesti, izgubimo stik s cestiščem, vrtimo kolesa v prazno in zdrsnemo s ceste. Torej, japanke dol in Cormoran čevlje gor Všeč mi je bila tudi primerjava (samo)zdravljenja kot sol in pesek na cesto, da gremo lahko naprej!

Anksioznost ne pride kar od nikoder, ampak so njeni 3 dejavniki (glavni zlobneži hahaha):
- genetika - biološka dediščina TE NIMAM
- starševski stil - vzgoja ŽAL, LAHKO PRIPIŠEM PLUS
- travma - pripet grozne stvari DVA PLUSA

In ker imam že tako in tako anksioznost, se potem sekiram še za to, ker jo imam. Skratka, zakaj bi se enojno sekirala, če se lahko dvojno!!?? NE! Grem na varianto enojnega sekiranja ali še bolje, nultega sekiranja (govorim seveda o nepotrebnem strahu)!
I
Začela sem že s seznamom "krivcev" za mojo anksioznost, čeprav moram priznati, še predno sem prišla do tega poglavja v knjigi (op.p. kako sprejeti samega sebe), da sem že par stvari sama ugotovila in kar vesela postala, da le nisem tak brezupnež. No, po tem pregledamo dogodke, ki so nam sprožili tesnobnost in na koncu, ko naštejemo vse mogoče krivce, ki so vodili v težave, si zastavimo temeljna vprašanja:
1. ALI SEM ZA SVOJO ANK. KRIV? NISEM
2. ALI SEM KDAJ V ŽIVLJENJU DEJANSKO ŽELELA BITI TESNOBNA? GLEDE NA TO DA NISEM MAZO, TOK SE MAM ŠE RADA, JE ODG. NE
3. ALI SEM SAMA KRIVA ZA SVOJE SKRBI? DELNO JA, KER SEM TO DOPUSTILA, DA ME JE PRIZADELO, NE PA ZATO, KER ČE NE BI TEGA IZKUSILA, BI BILA ZDAJ "NORMALNA"
4. KOLIKŠEN % KRIVDE LAHKO REALISTIČNO PRIPIŠEM SEBI V PRIMERJAVI Z GENI, VZGOJO TER STARIMI IN NOVIMI DOGODKI? 35% (AHA, ZDAJ VIDIM, DA SE NANAŠA NA VPR. ŠT. 3 )
5. ČE BI NEKAJ MOJIH PRIJATELJEV TRPELO ZA ANKS., KOT GA IMAM O SEBI?
- ALI BI MISLILA, DA JE KRIVDA NJIHOVA? NE (KHM, ZANIMIVO, A ZASE PA JA?!)
- BI O NJIH IMEL TAKO SLABO MNENJE, KOT GA IMAM O SEBI? (NE. MI JE PA ŽE JASNO, NA KAJ SE NANAŠA. HVALA KNJIGA!!)
6. ALI MI MOJE SLABO MNENJE O SEBI POMAGA PREMAGOVATI ANKS.? NIKAKOR NE!
7. ČE BI SE ODLOČILA, DA SE NEHAM TRPINČITI, ALI BI IMELA VEČ ENERGIJE ZA SPOPRIJEMANJE S SVOJIMI TEŽAVAMI? VSEKAKOR JA!

Evo, spregledala! In tukaj bom končala, ker si moram ta vprašanja sedaj vgravirati v možgane, samo gravator še najdem No, verjetno bom še kdaj padla v samoobtoževanje, vendar je VELIKO LAŽJE, ker sedaj vidim, kje je problemček, ki vodi do big boss problema! IN kot pravi moja prijateljica (t.j. knjiga): ta vprašanja so lahko v pomoč na poti do sprejemanja samega sebe in pri odkrivanju, da anks. nima nobene veze s tem, koliko smo vredni kot človeško bitje (kaj sem v prejšnjih postih skoz tulila o počutiti se kot človek??!!). Takrat bomo morda do sebe malce prizanesljivejši.

Upam, da sem s prepisovanjem delčkov iz knjige in z opisom svojih izkušenj vsaj komu pomagala!

Vaša........... VREDNA Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

tokrat seanse nimam na 1 teden ampak že čez 3 dni (al 2, skratka v pon.).

potem pa ima dopust, če sem prav razumela....

.... 

[Sofia-Del_Sati]

Ojla!

Moja 3. terapija je potekala veliko bolje, saj sva sedeli na tleh, kar mi je velikooooooooooo boljše od stola!!

Na psht je tko, da je psihično itak zelo mučno in stresno, govorim o bolečih zadevah, pol me je pa vprašala banalno vprašanje ala kako se počutim tukaj in zdaj, pa sam tupo gledam, ker mam prazno glavo in se počutim kot bi me vprašala kvantno fiziko!!
Čez čas le dojela, da ti to delajo zato, da ne zaplavaš v pret., da se vrneš v sed., in da znaš realizirat oz. povezat dogodke.

In ravno zaradi teh poti, ala, dobre misli desno, slabe levo in ne pomešano, sem danes bila parkrat kar sproščena v službi (oz. zunaj pisarne  ). Prebrala sem tudi, ne vem že kje, da je potrebno, da je um prazen list papirja, kjer so sicer barve, vendar glavno je, da ostane bel. (če koga zanima podrobno, bom našla zadevo!). In ker sem včera spet spucala svoje miselne kanale, mislim, da je bilo to to. Vse je bilo isto kot 20 let nazaj, samo moj um je bil tokrat bolj "bel" in ni bil popacan.

Drgač pa sm tko.... danes me je silno raznerviral dogodek že ob 7 zjutraj, ko se je šefica zjokala, da ji je umrla prjatlca in jst sm bla čist paf. Sam vidla sm jok, pa smrt, pa bolezen-rak, pa žalost, žalost, neizmerno žalost.

AMPAK ona se je skulirala čez dan, jaz pa ne! Čutila, da je moja psiho-sposobnost na 80% in da gre dol. Strah me je, da se nekaj z mano resnega dogaja, da se ne  bom mela v kontroli, da.... ne vem!
Tonem v žalost in sam slišim gljub, gljub, gljub. Na psht sva se zdj nazadnje vse lepo pomenili, vse sem povedala ampak res vse, še prekinila me je 2x (to je tisto, ko me je hotla zmest in da se vrnem v tukaj in zdaj, pa se nism mogla in se je vmes vrinil še strah,....).

Skupaj sva šle ven iz sobe (kar sem jo nazadnje prosila, da bi raje šla sama potem pa sem se počutila še bolj bad....sj kdaj se zadnje cajte sploh ne??!!), ampak ven iz stavbe pa ne....in sm spet čutila poraz.

Tak ti je to! Ampak upam, da enkrat  nekoč rečem: tak ti je to blo!

Pozravček!!! Sofie 

[noname1]

Zanimivo, da je tebe tista smrt bolj šokirala, kot šefico. A vidiš kakšna dobrina si.

[Sofia-Del_Sati]

Od včeraj naprej je moja "dobrina" minljiva kot led v lavi za to šefico.

Tokrat me je že namočila, jaz pa sem bila toliko zadev pripravljena storiti za njo, da je tega nepreklicno konec.

Vprašanje je samo še, ali naj zahtevam opravičilo za njen včerajšnji neutemeljeni napad ali požrem to in ob naslednjem postavim, ne mejo, ampak bodečo žico?

Zarad nje pa res ne mislim slabe volje prihajat v službo - mam že tko al tko veliko vzrokov za slabo voljo

Sofie 

[Arwen]

. A vidiš kakšna dobrina si.

jaz bi temu drugače rekla....

[Sofia-Del_Sati]

Butl?

[Arwen]

  ne, Sofia, res ne! (joj, tko prisrčno tole zveni, da sem se prav zasmejala - čeprav vem, da ni smešno, sploh, ker približno vem, kako te stvari potekajo...)

Človek je mojster v t.i. boju in begu, v obrambnih mehanizmih... in tekom let oblikuje razno razne strategije, si nadene razno razne maske... vse za preživetje in vse za to, da nas z leti čimmanj boli...(v bistvu pa pravzaprav ves čas bijemo bitko za naklonjenost)  in skozi vse to se v nas oblikujejo napačna čustva (osebno rada uporabim oznako čustveni invalid) - in posledično nas smrt nekoga, ki nima z nami pravzaprav nobene veze, prizadane....

[Sofia-Del_Sati]

Se zelo strinjam, draga Arwen!

Učenje je sedaj na tem, da že neham vpijati bolečino celega sveta, ker mam že svoje zadost in da realiziram, kdaj žalovati in kdaj ne, kdaj si podreti dober dan in kdaj ne, predvsem pa realizirati miselne vzorce o svoji samopodobi, ki je vse prej kot podoba - prej polomija.

Ampak, delamo, delamo..... Oz. garamo, garamo LPS

[Sofia-Del_Sati]

Najslabši dan danes, pa je trajal samo 38min (psht.), da mi je vse dol padl in spet sm doooool ..... 

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem kontaktirala drugo terapevtko... 

...vidim, da se upanje pri meni spet vrača, nekaj volje je tudi že, .... 

... vem pa kaj je pomagalo: smski, chatki (sicer spanje ob 00:30h ne  ), zs-jčki, podpora, mir na šihtu, petek, ipd. 

*sam čutim pa nekje drugje uiber močn filing nazadovanja oz. poraza....khm, kdaj bo že tega vsega konec??? * 

Bolj ko silim zrak vohat, bolj dobivam cunjo aldehida v nos 

Sofi 

[Sofia-Del_Sati]

Včeraj sem pisala mejl svojii psht glede svojih občutkov po zadnji terapiji, namreč, da je blo strašno in da sm zdj še bolj živčna in v nazadujočem stanju namesto napredujočem. (opazila sem samo to, da kar se mi danes nekak dogajajo krivice, da se znam ubraniti in ne popuščam, še vvedno pa sem obstala v preteklosti in paničarim za prihodnost - kot naprimer zdele, ko mi je že scary že cel teden za naprej.). Zaprla sem se, kar sem prej govorila o sebi in najtežjih stvareh, danes niti pisati ne morem več o tem (oz. če že moram, zelooo težko). In tudi, da me je strah nasl. ter., ki je v torek, ter da bi raje čez 2 tedna (beri: never!). In da kaj bova sedaj, kaj priporoča?

Odpisala mi je, da bi bilo dobro, če bi vseeno prišla, kajti vse to je del terapije in da če sem v stiski, da naj jo vseeno pokličem.
(če bi bla žleht, bi pomislila, da jih skrbi, da ne bi poravnala stroškov! Vendar, sem že pisala kam naj jim pošljem denar tak da ni panike.)

Ok, fajn. Zadovoljna z odg.

Samo..... kako hudiča, ko pa sem zdj čist hroma od strahu, ko me ne veseli nič več, ko ne berem niti moje biblije več Ank. za telebane, ko so mi sveče na tirih spet kot notranji mir v duši (to sm ji pozabla al pa nism hotla, ne vem več, oment), ko itak nben moj frend nima časa zame, tisti novi iz tukaj, pa me vabijo ven, jaz butl pa nečem/ne morem (čeprav bi rada šla!!!), in ko omenim drugi svoji best frendici tudi socialki svoje stiske, prvič seveda, pa mi nazaj ne reče ne bu ne mu, ko se ne počutim več človek ? ? ? ? ? ?

Če bi se počutila kot človek, bi se počutila vredno in bi se počutila kot človek s težavami, ki jih rešuje. Tko pa se počutim kot ena smet, ki ni vredna žvet! Ni vredna težav imet, ni vredna da pojamra, ni vredna družbe, pohval, sreče. Niti besede "vredna".
"Vredna" je vse slabega!

Moja babica, ki je umrla decembra, je rekla, da si zelo želi doživeti še zadnjo pomlad. To si tudi jaz želim.
------------------------------------------------------------------------------------------
Dodajam kar tukaj: skenslala sem vse terapije, nehala sem se tresti, jutri se dobim z dvema iz foruma. Mogoče bom umrla od strahu, ampak Ok, ke grem vseeno
Vrgla se bom v prelepi ocean družbe, in zaplavala. Ali pa utonila. Ampak do danes še nisem, ker vsaj pod vodo znam plavati Ne vem, na terapiji sem dala skozi kar mi je bilo najtežje, pač govoriti o svoji diagnozi in samomoru (kristus jezus), spoznala sem, da nekaj še moram pospraviti v preteklosti, kar ne vem česa še, ampak da se danes kar borbeno soočam s krivicami in bodo zobozdravniki obogateli, ker bodo ljudje ob meni samo še po nove zobe hodili  Predvsem pa to, da moram gledati lepe stvari, stvari, ki jih imam in jih cenim, stvari, ki so mi dane....porkafliks, saj imam špegle, ali moram res gledati vso to svinjarijo in ji dajati prednost. Upam, da ne. IN naslednja postaja? Da se fliknem kdaj na karaoke zapet  in počnem vse tisto, kar bi rada, pa me je nerazumsko strah. Bomo videli kak bo šlo. Zaenkrat kaže dobru, saj sem dobila spet zagon in življenjsko energijo. IN predvsem razum, da se spodbujam in strah sprejmem in kot sem že rekla....ga počasi in vljudno pospremim ven!

Če bodo ljudje razumeli moj strah in včasih še vedno kakšno fobijco, so zame, če pa ne, pa naj gredo stran od mene! Sofie...........  p.s. če me ne bo usoda zafrknila, mislim še par pomladi doživet in tudi temne dni preživet.

[Sofia-Del_Sati]

Včeraj sem skenslala vse psht, ker najbolj potrebujem srčne ljudi ob sebi, da se malo pogovorimo, o mojih, tvojih težavah, da vidim, da so še ljudje okoli mene, ko vidijo človeka s težavami in tudi veseljem, ne pa ljudi, ki vidijo samo človeka-ki-ga-je-treba-zjebat ali izkoristit.

Sita sem te oves hrane za dušo in rabm eno orng porcijo!

Ker odločitev ni kar tako in se zavedam tudi možnih posledic, se bom zdaj 1 mesec opazovala, kako bo z mano.

Čeprav sem danes 2x sfriznila, da nism mogla do človeka, sem si odpustila in rekla: saj bo Sofie, saj bo. In zvečer sem le stopila iz začaranega kroga ven, ko sem se dobila s super človekoma iz tle (op.p. foruma Nebojse.si) in smo se super imeli, vsaj jaz

Imam kolikor toliko kontrolo nad sabo, samo trenutno zdele že čutim tesnobo - pa ne vem zakaj??? Vendar, ker grem kmalu spat, čeprav sem rekla to že pred 2 urama, ampak OK, vem, da bo tesnoba minila. Če ne jo bom s svetilko po buč.

December me ne iritira več toliko, nasprotno, lep mi je postal. Pač jeb.... ga, delam cel december, ampak bo pa toliko bolj fajn, k bo manj folka v službi, pa sami pridni bomo hahaha.

Počasi grem naprej, počasi, ne upam prehitro, ker sem videla kam me to pelje. Moram pa nujno knjige začet brat, kar sem sedaj to malce opustila. Bomo videli kako bo naprej. Zaenkrat mi laufa samokontrola - navkljub občasni izjemni živčnosti!

Malce se obračam na Višjo silo, da mi le pomaga Čez par let bom pa verjetno že skakala po oglju ---> žerjavici 

[Arwen]

 

[Danijel85]

  a na grad si mogla it...  

[Sofia-Del_Sati]

sj, če sm včer bla ok, mora dons hudič pokazat zobe.

dons mi je blo tok bad, da sm kr šla k zdravnici.... in ji z muko povem kaj in kako, pa predtem obvezno, da nism vajena o čustvih govorit in da lahko povedano izpade napačno iterpretirano, v smislu, saj ni tako grozno....

1.) sred sestanka dobi urgenco in sva končali (hotla sm vsaj tablete za sprostitev, da vsaj funkcioniram namesto zdajšnjih 1,2% vsaj 40% pa bom že najbolj hepi človek na svetu)

2.) reče da sm ok!!!!!!!!!!???

 

Jutri mava kao nadaljevanje........... čega kej........... da sm tok kul da grem lahko komot za miss.

Ej pa komi sem se sprvla ke........ pa še povedala sem ji, da so zame čakalnice kot miški kačji brlog....
Porajtala sm da sploh ne jem več tok, ker mi iitak ne paše......... aja, sj sm tok ql, da za missico morm bit suha!!!

pa kaj če sm živčna k električna žica, znervirana, da spim ne, da jem ne, da mi do družbe ni, da se sovraštvo sam še veča, da sm že tokrat bla down, da mi bo hudič že najemnino dal ............. vse je brez smisla, ............. KOmi gor, pa spet duplo dol...za koji k....

Za mene zgleda več ne, za ostale pa itak...........sam se rodiš in sam umreš!!!