V stresu zaradi obvladovanja svojega časa-domača opravila in iskanje službe

[strelka]

Pozdravljeni vsi skupaj,
sm še nova na tem forumu in bi me veselilo slišat še kakšno mnenje, iskušnjo, mogoče kaj, kar bi spremenilo moj pogled na celotno situacijo. Pred pol leta sem odšla k psihijatrinji, ki mi je diagnosticirala depresivno motnjo s tesnobo in mi predpisala 100 mg Zolofta, ker imam vzporedno še motnjo kompulzivnega prenajedanja (tole se je nehalo na srečo, ostaja debelost). Imam občutek, da mi je tesnoba v veliki meri odšla, prav tako obsesivne misli in predvsem razdražljivost, zato si ne želim povečevanja odmerka. Kljub temu pa imam že od dijaških let nek občutek tesnobe, ki me spremlja ne glede na to kaj počnem. Kakor sem se včasih tresla, da ne znam dovolj, da nimam dosti časa za predelat snovi, se tako sedaj sekiram, da nikoli ne naredim dovolj hitro vse doma in da ne naredim dovolj glede iskanja službe. Ves čas me spremlja neka krivda, nek perfekcionizem in pa občutek, da nisem dovolj dobra. Imam dokaj stroge starše, ki so malenkostni in verjamem, da je to stvar vzgoje. V skupini kamor hodim so mi rekli, da je to problem pretirane samokritičnosti do same sebe in da bi rada preveč naenkrat. Istočasno pa imam občutek, da se v meni oglaša tudi nek občutek odgovornosti in da je del tega upravičen, saj včasih odlašam s kakšnimi neprijetnimi nalogami, ki sicer niso težke ali pa se težko držim zastavljenega urnika. Sebe sicer smatram kot uspešno in produktivno osebo, ki se bori na vse pretege a ostaja neko nezadovoljstvo s samo seboj. Hvala!

[Arwen]

Imam dokaj stroge starše, ki so malenkostni in verjamem, da je to stvar vzgoje. V skupini kamor hodim so

zna biti; a to je preteklost, sedaj pa je na tebi, da tole

Kljub temu pa imam že od dijaških let nek občutek tesnobe, ki me spremlja ne glede na to kaj počnem. Kakor sem se včasih tresla, da ne znam dovolj, da nimam dosti časa za predelat snovi, se tako sedaj sekiram, da nikoli ne naredim dovolj hitro vse doma in da ne naredim dovolj glede iskanja službe. Ves čas me spremlja neka krivda, nek perfekcionizem in pa občutek, da nisem dovolj dobra.

nekako saniraš in začneš živet tako, da boš TI zadovoljna s sabo.

[Francka]

Čao, Strelka.
Kar opisuješ se da v veliki meri rešiti z dobro terapijo. Ogromno nas je, ki smo v tej smeri spremenili veliko. Spremenili pogled na svet, nase.
Kot oseba, ki se zdravim za depresijo in ki sem veliko sprememb naredila in sprobala ti odkrito polagam na srce: dober terapevt je edina pot, ki s tvojim učenjem in spreminjanjem vodi k izboljšanju.
Tako to je. Žal.
Veliko je knjig napisanjih na to temo, tudi z namenom samoterapiranja. Samo: bereš pa tiste besede TI in jih povdarjaš po svoji presoji in tako napisano izgubi neverjetno veliko.
Razmišljanje, ki ga imaš je napačno. Do tega si sama prišla. Spremeniti ga ne moreš sama. Le kako bi ga lahko? Bilo bi zelo nasprotujoče, kajne?
Zavestno sem se sedaj vrgla v zobe vsem, ki trdijo kako so se uspešno samoterapirali. OK! Kaj naj rečem? Jaz tega ne razumem. Kako sam sebe prepričuješ v napačnost svojega razmišljanja je izven zmožnosti mojega razumevanja. Kako sebi daješ argumente in kontra argumente?
Lej: ne vem. Vsekakor lahko preko knjig bolje spoznaš to bolezen. Lahko celo dojameš kje imaš težave.
Jih lahko samo s knjigami rešiš? Mogoče. Moje izkušnje niso take. Sploh!
Pomagajo zdravila? Ja. A dolgoročno moraš kaj narediti.
Pomaga čas? Ja, nekaterim, ki imajo depresijo vezano na težke trenutke (izgube). A še večkrat čas le poglobi in poslabša stanje.
Torej se vrnem na začetek. Dober terapevt in močna volja je edina pot.