PA SMO SPET TAM

[alexx]

Jazzika 

Vem kako se počutiš. Tudi jaz sem se letos kar nekaj krat. 

V čem je smisel?  V majhnih stvareh. Vsi to vemo, a ne vemo kako doseči, da bi se veselili kostanjev, cvetja, otroškega nasmeha...
Morda so nas  tako vzgojili, da želimo "nekaj več".  Mediji nas prepričujejo, da potrebujemo "nekaj". A poglejmo Afriška plemena (ali druga). Nasmeh vse povsod. Oni so odkrili "modrost". V bistvu je niti niso odkrili. Živijo v skladu z modrostjo in naravo.
Veliko krat se sprašujem (takrat ko pomislim, da bi vse pustila in odšla), ali bi sploh znala živeti na tak "sproščen" način. Sem že prestara? Preveč naveličana?

Kaj naj ti svetujem? Ne vem. Pojdi ven...kamorkoli. Še vedno je bolje, kot čepeti doma. Jemlješ AD-je? Upam, da.

Drži se Jazzi.

[jazzjazz20]

hvala, alexx

bez ADjev sploh ne vem, če bi šlo...še tako slabo...

nisem ravno tip, da pričakujem nekaj več...bolijo me pa stvari, ki morda druge ne...
ne bi sploh smela gledati poročil in podobnih oddaj...ko vidim kaj se dogaja drugim...trpim še jaz zanje...boli me brezbrižnost ostalega sveta...krivice...

prepričana sem, da bi lahko šlo bolje za vse...če bi le bilo vse bolj pravično...
prepričana sem, da bi morali omogočiti izobrazbo čim širšemu krogu ljudi...ker le z znanjem napreduješ...se boriš proti primitivizmu, ki predstavlja okove...

ne vem no...tko čudno sem narejena...da me zelo  briga kako gre ta svet...
npr. stvari, ki jih jaz ne rabim ne gredo kar tako v kanto...ampak vedno pomislim, da bi morda komu prišle prav...končajo, pri znancih, prijateljih, sosedih, RK, karitasu, azilu za živali, rumenih kontejnerjih, spletni strani podarimo.si...že leta zbiram zamaške, ki naj bi pomagali komu priti do invalidskega vozička...prav tako sortiram plastiko, konzerve, steklo, časopise...

ker me briga...

ne vem kako zmanjšati občutljivost...in niti ne vem, če bi bilo to prav...

tako se matram dalje...na tem svetu, ki je močno krivičen in brezbrižen...

[Janja]

Jazzika, pozdravljena!

Že nekaj časa te prebiram in danes se ti oglašam.

Zakaj?

Zato, ker vidim toliko podobnosti med nama, čeprav sva si dejansko zelo različni. Da sva si različni pa sklepam po tvojih zapisih še na starem forumu, ko sem ga jaz samo prebirala.

nisem ravno tip, da pričakujem nekaj več...bolijo me pa stvari, ki morda druge ne...
ne bi sploh smela gledati poročil in podobnih oddaj...ko vidim kaj se dogaja drugim...trpim še jaz zanje...boli me brezbrižnost ostalega sveta...krivice...

prepričana sem, da bi lahko šlo bolje za vse...če bi le bilo vse bolj pravično...
prepričana sem, da bi morali omogočiti izobrazbo čim širšemu krogu ljudi...ker le z znanjem napreduješ...se boriš proti primitivizmu, ki predstavlja okove...

ne vem no...tko čudno sem narejena...da me zelo  briga kako gre ta svet...

ker me briga...

Kako zelo te razumem...

Ne vem, če je potrebno tukaj sploh še kaj dodajati. Mogoče bi napisala samo to, da jaz tako čutim že od mojega zgodnjega otroštva. Mogoče sem preveč senzibilna za občutke drugih ljudi, za dogajanje okoli sebe...

Dosti lažje bi mi bilo, če ne bi tako čutila. Jaz se tega sedaj poskušam naučiti. Vendar to ni lahko in kratkotrajno učenje.

Jaz sama nimam depresije, sem pa imela marsikaj drugega. Z nekaterimi stvarmi se še sedaj ubadam, vendar je napredek, čeprav mogoče ne tako zelo velik, ampak je.

ne vem kako zmanjšati občutljivost...in niti ne vem, če bi bilo to prav...

Tudi to sem se jaz zelo dolgo spraševala in prišla do zaključka, da jaz želim biti občutljiva za druge ljudi, živali...

Ne želim pa si biti več tako zelo občutljiva, da potem to negativno vpliva na moje počutje. Ne, tega si resnično ne želim več. In delam na tem, da bi bila občutljiva, vendar NE preobčutljiva.

Jazzika, drži se!

[jazzjazz20]

hvala za komentar...

no, kar jaz pomnem sem občutljiva...čeprav po eni strani močna, racionalna, vendar vedno me briga za druge...

prepričana sem, da je lahko pravičnost za vse, da bi lahko vsi imeli boljše življenje...

npr. gledam članek o najdražjih mobitelih...2,2 mio, 5,5 mio...pa se vprašam: čemu vraga je to treba...konec koncev je to samo telefon...nemanjen telefoniraju....in zelo dobrega dobiš že za zelooooo nižjo ceno...po drugi srani gledam umiranje otrok od LAKOTE, od bolezni, ki so v zahodnem svetu popolnoma ozdravljive....etc...in se sprašujem, kako lahko nekdo kupi tako drag mobilni telefon in raje ne da' tega denarja za lačne otroke?!

danes zjutraj sem se zbudila z mislijo na nek posnetek na you tube, kjer mularija v srbiji muči psa in ga nato zabriše nekam daleč...sliši se le cviljenje...

kako?! kako lahko to nekdo naredi živemu bitju?
ni se zgodilo meni, niti mojemu psu...vendar me boli, kot bi to bilo narejeno meni...


in tako živim...probam preživeti...

mislim, da če bi totalno odklopila to, da me BRIGA, ne bi bila sploh človek....

[Arwen]

objem zate, Jazzjazz 

[mina]

eeee...zdaj pa ti razloži folku, da si žalosten...ma žalosten, žalosten...izven vsake mere in brez vsakega pravega razloga (oz. ga morda ne poznaš, zaznaš ali razumeš)

Ja. Razloži. Nisem vedela, da si tudi ti tako dol. Fasada dobro skriva razpoke v duši.
In ko mi kdo reče..."saj hodiš okoli po svetu, saj imaš to, pa ono,...kaj ti pa manjka ipd floskule, bi najraje kar ponorela. Da ne govorim o psihiatru...
Pa sem tiho in se smejim. Noter pa jokam, tulim, trpim.
Ne hodim več k psihoterapevtki, ne hodim več na skupino, ne hodim več nikamor. Saj me nihče ne razume. Saj sem itak samo razvajena...
Danes sem doma, po dolgem času sem pokukala sem gor....ker jokam odkar sem včeraj stopila čez vrata mojega (je še moj?) doma. Razmišljam, da bi kar odšla. Za vedno. Pa še tega ne morem, ker imam za poplačat račune, urediti to in ono....in ne nazadnje...ker upam, da je res samo jesensko malodušje. Čeprav globoko v sebi vem, da to ni.

Nisem si niti predstavljala, da ti je tako...Jazzika... Verjetno te tvoj K. razume. Vsaj njega imaš.

[Kristy]

ne vem no...tko čudno sem narejena...da me zelo  briga kako gre ta svet...
npr. stvari, ki jih jaz ne rabim ne gredo kar tako v kanto...ampak vedno pomislim, da bi morda komu prišle prav...končajo, pri znancih, prijateljih, sosedih, RK, karitasu, azilu za živali, rumenih kontejnerjih, spletni strani podarimo.si...že leta zbiram zamaške, ki naj bi pomagali komu priti do invalidskega vozička...prav tako sortiram plastiko, konzerve, steklo, časopise...

zard tega nisi nič čudna ....jaz isto delam  - točno vse kar si opisala  .... pa se zarad tega sploh nič ne počutim čudna.... edino srečna, če lahko komu pomagam  .

[jazzjazz20]

kristy...sam večina to mirne duše zabriše v kante...ne, da bi pomislili na koga, ki res nima...in bi bil zadovoljen, da dobi nekaj...

vsaka čast tistim ki mislijo na druge...

[jazzjazz20]

mina....bolje bi bilo, da greš k psihoterepavtki in k zdravniku ter, da upoštevaš navodila...

ja, res je...jaz imam svojega dragega, ampak on proba razumeti, vem pa da ne more razumeti te žalosti, ki je bolezenska žalost...

saj kakšen dan je bolje...

[Kristy]

kristy...sam večina to mirne duše zabriše v kante...ne, da bi pomislili na koga, ki res nima...in bi bil zadovoljen, da dobi nekaj...

vsaka čast tistim ki mislijo na druge...

Joj, da bi ljudje vedeli kako znajo ti, ki nimajo ceniti, če jim kaj podariš !!!
Dobim take zahvale, da mi je kar nerodno in po drugi strani težko pri srcu vsaj par dni....in gruntam kako bi lahko še pomagala.... tako mi je hudo, ker mora biti res grozno, če nimaš ali si ne moreš kupiti .... nikol ne veš kdaj lahko tebi usoda naredi kaj tako hudega....


... tut slikce mi pošljejo ljudje... za zahvalo al pa tako, da se me spomnijo...ali pa kakšne lepe besede napišejo...

uh...ne smem več pisat, mi kar hudo pride pri duši ...

[mina]

mina....bolje bi bilo, da greš k psihoterepavtki in k zdravniku ter, da upoštevaš navodila...

Psihiatrova navodila upoštevam dosledno - terapija + obiski pri njemu.
Od psihoterapevtke pa tudi, razen kar se tiče moje hčere. Saj veš...ne morem je brcniti čez vrata. Že zaradi tamale ne. In to zna dobro izkoristiti.
Na žalost ne morem, ne zmorem in niti nočem živeti z njo. Sva si preveč različni. Sicer na trenutke upam, da bo bolje, pa ni.

...sam večina to mirne duše zabriše v kante...ne, da bi pomislili na koga, ki res nima...in bi bil zadovoljen, da dobi nekaj

Pospravljam omare in sem nabrala polne vreče oblačil. Nekatere stvari niti enkrat oblečene, ostalo dobro ohranjeno - veličina M, obutev 37. Če komu pride prav, naj mi javi, sicer bom dala kot ponavadi na Karitas.

[Aslan]

Mina, Jazz obema pošiljam objem 

Kukrkol se sliši znucano, psihoterapija (če je kvalitetna in ne kr neki) pomaga.
Ker skozi njo začnemo razumet sebe, sprejmemo sebe in si upamo biti to kar smo.
Ponovno odkrijemo in ojačamo svoje vire moči.
Spremeni se naš odnos do sebe, do našega življenja, osmislimo bivanje.

Tist terapevt k ti reče da si razvajena se obrni in pojdi stran zavedno od njega.
Pravi terapevt je tisti, ki verjame vate, ki ne sodi tvojega vedenja in razmišljanja, ki sprejema tebe in ti pomaga TEBI odkrivati SEBE...

[jazzjazz20]

mina, kdaj si bila nazadnje na psihoterepiji...kdaj pri zdravniku?

[mina]

Tist terapevt k ti reče da si razvajena se obrni in pojdi stran zavedno od njega.

Mi ni rekla psihoterapevtka. Na srečo je moja zelo ok.

mina, kdaj si bila nazadnje na psihoterepiji...kdaj pri zdravniku?

Pred enim mesecem. Imam spet kontrolo komaj 29.11. - pri zdravniku. Sem bila pa pri splošni, ko me je malo zvilo.

Pri psihoterapevtki tudi tam nekje. Pred mesecem. Kako naj ji grem pred obličje, ko ne (z)morem rešiti s hčero. Tako kot mi je bilo svetovano/dogovorjeno...postaviti pogoje, dogovoriti se o sobivanju...ko se pa tega ne drži. Ne samo to, ne dovoli, da ji niti kaj omenim. Saj veš sama, kakšna je.
Ali prenašam ali se umaknem. Drugega ni. In kot izgleda sem se umaknila od vsega. Od nje, od doma, od vseh. Ne vidim, me ni in ne trpim. Tiste dva dni, ko sem doma....pač nekako preživim.

Ne vem, morda sem pa nora in vidim stvari, ki jih ni... . Da je vse v redu, življenje drugih pravilno in moje zgrešeno.  Mah...ne vem...

[Arwen]

Ne vem, morda sem pa nora in vidim stvari, ki jih ni... . Da je vse v redu, življenje drugih pravilno in moje zgrešeno. 

daleč od tega... in ti to veš!

[jazzjazz20]

1 mesec je preveč...
psihoterapija 1x tedensko...to je to

in...kja nisi odrasla...zakaj se ji bojiš stopiti pred obličje...? vse je na tebi kako boš rešila...

iskreno povedano pa jaz ne vidim tistih stvari, ki jih ti...glede tvoje hčere
ampak vse je subjektivno, kajne?

[Aslan]

Kako naj ji grem pred obličje, ko ne (z)morem rešiti s hčero. Tako kot mi je bilo svetovano/dogovorjeno...postaviti pogoje, dogovoriti se o sobivanju...

Lahko je reči, teže narediti spremembe!
Ne iti k terapevtki ker ne zmoreš uresničiti dogovorjeno je nesmisel.

Terapevt je zato tam, da je ob tebi skozi težke trenutke!
Da te posluša, da ti pomaga najti pot skozi stisko...da razume tvoja čustva,
da te nauči da jih tudi ti sprejmeš, da si lahko jezna na svojo hči itd ...
Skupaj odkrijta kaj vse še tiči v tem odnosu z hčerko ...

Mina skozi to boš ojačala sebe, našla pot do svojega miru...si upala narest spremembe ki jih želiš.

Topel, res topel objem.

[trzinka]

Mina, tudi jaz mislim, da se je brez veze izogibati terapevtki, saj je tam zato, da te spodbuja, ti svetuje, skuša pomagati in ne kritizirati. Kar pogumno, prej boš še bolj neodločna, če ne boš šla

[mina]

Ko je kriza, se umaknem. Nimam moci. In potem je tudi to, da vem, kaj bi morala narediti, pa ne.
Se ne upam pognati punco cez prag. Zaradi vnukinje. In to dobro izkorisca.
Bom prezivela, bo ze...
Ja, moram do terapevtke. Resnicno.

[alexx]

Ko je kriza, se umaknem. Nimam moči. In potem je tudi to, da vem, kaj bi morala narediti, pa ne.

Saj pameti nam ne manjka mina. Le tako presneto utrujeni smo včasih.

Drži se punca.