V službi je res napeto.Saj veste,veliko dela,malo ljudi.Včasih sem tako jezna,ampak ko pa hočem z nadrejenim kaj spregovorit,mi gre pa kar na jok in sploh ne morem povedat kar bi rada.Saj še ko pridem k zdravniku se najprej zjočem,potem šele zadiham in spregovorim.Povem dve besedi potem pa fertik in v jok.Groza,ni prijetno.Še manj potem ko greš ves objokan in rdeč v glavo ven in te vsi sprašujejo"a si v redu".Mislim da bom morala spet zbrati pogum in si poiskati dobrega psihiatra,ker tukaj kjer sem zdaj bila nočem več,ker je ravno v našem kraju in saj veste,mala vas,vsi te poznajo.Če greš k psihiatru si že malo nor.Ampak ko si enkrat tam šele vidiš,kakšni fini ljudje tudi hodijo tja.Ja,malo se moram razpisat ,ker jeza spet kar vre iz mene in solze kar same silijo ven.Hvala tistim,ki si vzamete čas kaj nazaj napisat.
Verjamem Jana, kako se počutiš v službi, značilno za vse nas je, da vedno, ko se
hočemo kaj pogovoriti z nadrejenimi nam zmanjka besed, enostavno si ne upamo, čeprav imamo v glavi točno zamišljeno kaj in kako se bomo pogovorili.
Besede pa ne gredo iz ust, to sem tudi sama doživela.
Ha...kar se zdravnika tiče, se tudi prepoznam, tudi meni se to dogaja, sploh
ko sem v stresu in strahu, kakšen bo izzid pregleda.
Zdaj sem se že naučila, da mi uspe se skoncentrirat, da tudi jok ni več prisoten,
samo je pa to trajalo zelo dolgo.
Tudi panični napad sem tam že doživela
čeprav sem bila v varnih rokah,
posledično pa jok in potem so me pacienti v čakalnici gledali kot deveto čudo.
Hudo je, ker obiskuješ psihiatra v manjšem kraju, kjer ljudje še vedno gledajo
na to kot na neke vrste duševno bolezen in ne znajo ločit, da naša težava
še zdaleč ni neka "norost", temveč blažja oblika psihičnega obolenja.
Ja, veliko "finih" ljudi se znajde v čakalnicah in prav včasih je opaziti, da umikajo poglede....jaz ga ne, ker sem ponosna, da si upam priznat, da imam težavo...ni
me sram...saj sem ozaveščena in vem, da se bližamo času, ko bo ta naša težava ali bolezen, kakor jo pač imenujem na prvem mestu obolenj, saj statistike kažejo vsako leto velik porast.
Če ne zmoreš v tvojem kraju obiskovati psihiatra, je edina rešitev, da greš in zamenjaš okolje zdravljenja, to ti bo veliko pomagalo.
Jana, drži se...bodi pogumna in naj te ne bo sram, bodi ponosna, da si si znala
poiskati pomoč!
Solze naj kar tečejo, to je zelo dobro za dušo, pa tudi organizem se razbremeni
in sprosti!
T
