It's too bad, but that's me :)

[Temnolaska]

O la la vsem skupaj.

Tudi sama sem nova na forumu. Običajno sem zelo pozitivna, zato me mnogi sprašujejo, kaj me je prineslo k vam. No pa dajmo ...

Dve leti nazaj sem (bom rekla kar) preživela hudo 1,5 leta trajajočo krizo. Jaz ji pravim kar življenjska kriza. 10 ur dnevno sem preživljala v stresni službi ob zamorjenih ljudeh, ki se samo pritožujejo. Eno leto sem se še trudila z norčevanjem na svoj račun, da so se okoli mene vsaj smejali in posledično kot vsi drugi ustvarili mišljenje, da sem NORA (v pozitivnem smislu - večinoma vsaj no ). Čez čas je seveda tudi meni že šlo vse na živce in začela sem neprestano gledati na uro, kdaj bom lahko šla domov. To je bilo navadno okrog šeste popoldan. Kar me je izredno jezilo. Stranke so mi šle na živce, saj je telefon zvonil vsaki 2 minuti, skoz so si nekaj premišljevale in gnjavile. Tudi to sem začela reševati s sarkazmom.

Takrat sem imela že ca. 2 leti punco (ja, sem tudi odprta (z žal tako sluzasto besedo rečeno  ) lezbijka). Imeli sva se super, a ful me je motilo, da se ni preselila k meni. Problem je bil v tem, da takrat še ni povedala staršem, ki bi jo po njenem mnenju ob selitvi k meni, odkrižali. Ima namreč "južno kri" in pri njih so glede tega še bolj zapeti. Skratka, ta situacija me je spravljala ob živce, saj sem imela v glavi skoz, da se me sramuje. Sem pač tak tip osebnosti, ki mu ni jasno, zakaj bi se me nekdo lahko sramoval.

Spomnim se, da je bil ravno november 2006 in v službi so vsi govorili o božičnici. Naši avstrijski kolegi so dobili celotno plačo za darilo, pri nas pa se je govorilo, da ne bomo dobili nič. Sama sem že vnaprej zaplanirala celotno božičnico, zato me je misel na to, da bom dobila prst v r.t, spravljala ob živce. Tako vem, da sem se s tem ful ubadala.

Ker sem imela že vsega dovolj, sem se odločila, da grem na fitnes in spraznim glavo. Bilo je odlično, spremenila sem tudi prehrano (beljakovine) in začela delat na sebi. Počutila sem se fantastično, tudi s službo se nisem več ubadala. Bila sem kot prerojena. Po 14 dneh fitnesa me je doma na dan pred rojstnim dnem, po tem, ko sem spekla torto, noro zaštihalo v levem delu prsnega koša, direkt pri srcu. Bilo je tako močno, da se nisem mogla premikat.  Vsak najmnjši vdih me je grozno razeral pri srcu. Tako sem 6 ur nepremično sedela v kotu in plitko dihala, dokler ni popustilo. Takšno bolečino sem dozivela samo enkrat v otroštvu, ko sem imela trebušno gripo in šla bruhat, se prepognila in me je usekalo.

Tokrat je bilo drugače, saj me je pri srcu pikalo tudi vsak naslednji dan. Začela sem s preiskavami, EKG, kri, rentgen, dihalni testi, UZV, CT, kardiolog. Vse BP. Potem so mislili, da sem si zlomila rebro, ker me je ze cel prsni koš bolel, dobesedno vsaka kost, tudi izboklino sem imela na levi strani prsnega koša. Bila sem tudi v avstriji pri zdravniku, pa vse BP. Bila sem pri kiropraktiku, ki je ugotovil, da imam zvito hrbtenico, nato me je nalomil, a mene je še vedno bolelo. Takrat sem bila na bolniški že tri mesece.

večinoma sem doma ležala, kupila novo posteljo in najboljšo možno vzmetnico, ker sem mislila, da je kaj z rebri. Ker ni nič pomagalo, sem šla še na akupunkturo. Ta mi je ful pomagala, ampak je vedno samo en dan držala. Včasih sem šla za kak dan v sluzbo, kjer sem včasih kar jokala od bolečin in šla domov. Zdravniki so me začeli imeti za simulantko in mi predpisali pomirjevala. Ki pa spet niso pomagala (apaurin vzela ene 3). Odkrito rečeno nisem bila nikoli panična, niti prestrašena, dokler nisem izkusila teh bolečin. Pred njimi sem na fitnesu dobesedno na novo zazivela, vse je bilo super, potem pa me je valda panika od bolečin. Zdravniku je potem najlažje rečt, da sem tesnobna in mi ponujat tablete, ampak kdo pa ne bi postal tesnoben od grozljivih bolecin, zaradi katerih ne moreš več v službo niti se premikat po stanovanju. Ob tem bi vsak postal tesnoben in prestrašen.

V tem času sem poskusila vse živo, tudi poste, spremembe prehrane, čiščenje jeter (po tem me celo 1 teden ni nič bolelo). Pustila sem službo, se preselila domov, kjer so me vsi samo še bolj živcirali. Jokala sem ziher 3 mesece  v kosu. Shujšala sem 12 kil. Začelo me je tudi mravljinčiti v levi roki vse do mezinca. Ker so mi pomagale predvsem zadeve, ki so imele veze s prehrano in prehrambenimi navadami (tudi čiščenje jeter), sem začela raziskovati v tej smeri. Aja, nenehno sem tudi sama raziskovala, kaj bi lahko bilo.

Tako sem prišla do tega, da mora biti nekaj okrog prebavnega trakta. Gastroskopija je bila BP, čeprav me je še pred in med njo svinjsko pekla zgaga. Nato sem našla zanimiv članek o splenični fleksiji, to je zavoj, ki ga naredi debelo črevo direktno v levem delu pod rebri pri vranici. Pisalo je, da se prinekaterih ljudeh, ki so kdaj živčni ali pa jejo napačno hrano potem pa še športajo takoj po tem, nabira ful zraka, ki se tam ujame v nekak žep in dvigne kot balon. Če je tega zraka ful, te lahko tam (pri srcu) zagrabi tako močna bolečina, ki posnema srčni infarkt. ETO in to je bilo to. Ko se ta zrak nabere, pritisne tudi na vagusni živec ob hrbtenici, zato lahko boli tudi rama, hrbet in mravljinči v roki do mezinca. JEEEE

Pa sem našla razlog bolečin. Nikjer pa ni pisalo, kako se tega rešit, razen z rupuruti in podobnim proti kislini, ki je kao nisem imela. Sama pa vem, da sem jo imela, ker se mi je vcasih vracala. Aja, pa vmes sem tudi nehala kadit. Vedela sem, kaj je vzrok, a odpravit ga nisem znala. Dokler nisem šla en dan na pohorje, gori sem se med razgbavanjem prepognila in me je spet noro zastihalo. Takrat sem imela vsega dovolj, vstala sem kljub bolecinam, jim rekla, ko vas jeb. in v silovitem joku tekla in skakala po hribu dol. Po 200 m se mi je spahnilo ful zraka (verjetno od skakanja) in bolecina je izginila. Ja, dobesedno izginila!!! Potem pa sem jokala od sreče do dol.

V času bolečin in bivanja doma me je mama ful tolazila, dokler je mislila, da imam zlomljeno rebro, ko pa so zdravniki rekli, da je kao psihično, pa mi je rekla, da se itak vsi sekiramo in da to ni nič takega. Punco sem s svojim jamranjem tudi ze spravila do obupa, da je potem še ona zacela jamrat in dejansko sem potem jaz njo tolažila. Dejansko lahko rečem, da sem bila praktično sama s svojo bolečino. Še najbolj mi je pomagala moja muca Gucci, ki je prihitela ob vsakem joku in žalosti. Edino ona je cutila mojo bolecino, za kar je ne bom nikoli pozabila (letos je žal umrla za strdkom).

Moram še povedati, da sem bila sicer vse življenje pozitivna oseba, polna zagona, smeha in življenja. Vedno sem verjela, da je vse mogoče, če se za to potrudiš in tudi vedno mi je vse uspelo. Ko sem sprejela to službo, pa sem videla in potem tudi verjela,  da je treba za lep denar in lepo zivljenje garati. To je bila moja GLAVNA NAPAKA! TO NAMREČ NI RES! Bom razložila.

Vmes sem naredila tudi tečaj za reiki in si polagala roke, kar mi je celo tudi pomagalo za kakšen teden. V svojem času krize, brez stanovanja, brez denarja, brez podpore, kot sem jo potrebovala (predvsem veliko ljubezni in sočutja) sem se začela sama učit delat spletne strani. Vedela sem, da moram cim prej spizdit nazaj v LJ, ker bom doma znorela. Aja, vmes sem še napisala diplomo in hitro diplomirala. Hotela sem začet novo življenje. Hitro sem postavila prvo spletno stran za eno storitev in stranke so kmalu za tem začela ful povpraševat. Ker to še vseeno ni bilo sigurno, sem se vmes še 100ič prijavila za neko delovno mesto urednice nekih spletnih stvari ful velike svetovne firme. Prvič sem doćivela razgovor, kjer so bili naravnost navdušeni nad mojim samonaučenim spletnih znanjem in so me hoteli takoj zaposliti za precej velik denar in mi dat cel tim ljudi. Prestati sem morala še tri praktične teste in 5 ur psiholoških testov. Vse sem prestala z odliko in dobila službo. Doma so bili nad tem navdušeni. Čez teden dni sem se preselila v LJ.

Povpraševanje prek moje spletne strani je še precej naraslo in skupaj z mamo sva imeli fajn biznis. V treh dneh na novem delovnem mestu, kjer so bile okrog mene punce, ki so se neprestano nekaj šuntale in se mi smejale, sem se vprašala: A mi je tega treba? Šla sem do šefa in dala odpoved, češ da ne morem delat v takšni negativni klimi. Za sabo sem imela hudo krizo in res mi ni bilo treba še tega tle prenašat. Hotel mi je dati svojo pisarno, a sem rekla, da mi gre lasten biznis od doma z balkona v pižami vedno bolje in da čutim, da se mu moram v celoti posvetit.

Tako sem spet začela verjeti, da se da doseči vse možne cilje na svetu, le če vanje verjameš in delaš na tem, da jih dosežeš. Od takrat živim zame sanjsko življenje in sem sama svoj šef. Zdaj obožujem delo s strankami, ker so MOJE stranke, tudi če težijo.

Odkar sem prebolela krizo, ne delam več ničesar, kar mi vzbuja nelagodje, ne družim se z ljudmi, ki so nevoščljivi, zahrbtni, ki samo jamrajo in ničesar ne naredijo.

Tudi punca je vmes prebolele svoj strah in o naju povedala svoji mami, se preselila k sebi. Odprli sva tudi lokal v BTC, ki mi, po pravici povedano, spije veliko energije, me pogosto spravi ob živce itd. a težave rešujem sproti, tako da mi ne pride do živega.

Skratka, vse je v glavi. Vse svoje življenje krojimo z mislimi. Odkar spet verjamem, da je vse mogoče, je tudi vse zakon! Seveda se kdaj zgodi, da se mi pri čem, kar ni odvisno od mene, zalomi, in sem potem žalostna, a tudi to mine, če zadevo prebrodiš in greš naprej. Pri tem si vsak dan rečem, da ne glede na to, kaj se bo zgodilo, bo JUTRI vedno NOV DAN.

Tudi sama sem pogosto osamljena, pogosto se mi zdi, da me nihče ne razume, ampak se potolažim s tem, da smo ljudje pač drugačni in da vsem pač ne paše moje razmišljanje, seveda pa tudi meni ne ustreza vsak človek. Tako sem se nekako navadila, da večino časa preživim sama, saj punca precej dela, in se pač zamotim z raznimi zadevami. Naučila sem se igrat klavir, kitaro, delam spletne strani, športam, delam skladbe, imam novi dve muci itd. Sama sem sicer zelo družabna, vendar sem redko v lajfu naletela na koga, ki je bil resnicno v redu, ki bi me imel res rad. Od malih nog sem imela težave z zahrbtneži, zavistneži, pač s Slovenci, kot jih opevajo po časopisih. Seveda verjamem, da obstajamo tudi taki, ki smo srečni, če se komu kaj lepega zgodi in nismo takoj nevoščljivi. Vsaj sama sem taka. In upam, da bom tle spoznala še kaj takšnih.

Drugače pa sem vedno za hece, ne briga me za socialne norme, bistveno v lajfu mi je, da sem srečna in ful mi pomeni, če lahko osrečim ljudi okoli sebe. Imam ful energije in pogosto vesoljske ideje, ki pa jih najpogosteje tudi uresničim. Kot rečeno, nič  ni nemogoče. Po naravi sem healer, kar pomeni,da ful rada pomagam, pri čemer ljudje pogosto mislijo, da mi morajo dati kaj nazaj, da so mi dolžni. To mi ful ni všeč. Seveda imam tudi sama dneve, ko sem tečna, ko sam satan, ko ne vem, kaj si naj začnem, ko gledam v steno k en butl, pa mi je dolgcas. Pogosto tudi idealiziram osebe, ki jih ne poznam, in si tako za nekaj časa ustvarim zabavno življenje. Seveda sem potem potrta, ko se izkaže, da je bilo vse v moji glavi. Ampak, kot rečeno, vse prebrodim in se imam večinoma fajn.

Upam, da se bomo imeli skupaj fajn in da je kdo našel kaj pozitivnega zase iz moje predstavitve.

Have fun,

Temnolaska 

[tejčka]

Temnoloska super si! 

[harlekina]

jap, prava osvežitev na tem forumu

[nebesno modra]

Ojla temnolaska !

Hvala za tvojo zgodbo, zanimivo, lepo in polno optimizma. Take rabimo tukaj

Upam, da še kaj napišeš, lp

[Suzy]

jap, prava osvežitev na tem forumu

[Ventilator]

po opisu sodeč si zanimiva in zrela oseba, samo nekaj me je zmotilo na začetku tvojega zapisa. Praviš, da si se norčevala iz sebe. To načeloma ni ok, ker to ne daje pozitivne slike o tebi (ok, morda v smislu, da se znaš zajebavat tudi na svoj račun, ampak to je redko), zato se je norčevanju iz sebe dobro izogibat, tudi ker tako ne gledaš nase z negativne plati.

[trzinka]

no, končno še ena pozitivka , poleg mene seveda 

[Danijel85]

 

[Temnolaska]

Tnx za lep odziv. Tudi mene veseli, da vas je tok, ki se radi smejete. Tudi na moj račun )

Bom večkrat kaj napisala.

@Ventilator: Ja, zrela sem, ko je treba bit, drugače pa večinoma večni otrok. Kar pa se tiče norčevanja iz sebe, je to pri meni skrajno pozitivno. Drugal pa se poleg milijona pozitivnih stvari zavedam tudi milijona svojih napakic, iz katerih se da zelo zabavno norčevat!

[pipi :D]

Temnolaska ti si carica imava podoben pogled na svet, le da jaz nima toliko energije in poguma za uresničevanje svoje želja.

lep in uspešen dan ti želim

[Temnolaska]

En happy nalgezinast morning!

Tale vremenski pritisk mi bo že tretji dan sfaširal glavo.

Nice 2 meet you Pipi:). Boš že zbrala pogum, ko boš imela dovolj močno voljo. Če ne drugega, za začetek naredi vsak dan nekaj, česar te je strah. To zna bit prav zabavno. Čeprav rata potem dolgčas, ko se nekega dne več ničesar ne spomniš.

Če smo že pri dolgčasu, a je še kdo tle, ko mu je tud skoz dolgčas? Pa ne tko, da nimas kaj za delat, ampak da imas delo, pa še polno drugih stvari, ki te vidno čakajo okoli tebe, da bi jih moral že zdavnaj naredit (pospravit na primer), pa se ti kar ne da ... Meni je bilo od nekdaj dolgčas, če se ni skoz kaj dogajalo, že če grem na pijačo z ljudmi, ki jih dolgo poznam in nimajo kaj povedat, komaj sedim na tistem stolu.

Včasih mi je ful zanimivo opazovat ljudi, kot je bila moja bivša punca, ki lahko po 5 ur sedijo za mizo in se pogovarjajo o eni majcki ... jao Al pa ljudi, ki se z ničemer ne obremenjujejo ... kako jim to rata. Moja bivša je na primer še dan pred izpitom šla žurat do jutranjih ur, cele dneve prezivela na kavi, sluzbo sem ji morala jaz zrihtat, da mi ni bilo treba cele najemnine in stroskov placevat, 150 krat je podaljsala status studenta, da je po ociju dobila penzijo ... skratka imela je popolnoma neobremenjeno zivljenje, v katerem seveda ni nic dosegla, ampak ona je delovala srecno, cist mirno. To je res ful zanimivo.

Jaz sem po drugi strani človek, ki skoz premleva, kako bi to in ono in zakaj tako in ne drugace. To je seveda miselno, o tem ne nakladam folku naokol. Če sem iskrena, sem ze vedno miselno popolnoma v tisti situaciji, ki jo šele zelim doseci. Mislim, da so to te miselne predstave, ki ti v končni fazi tudi omogočijo, da nekaj res dosežeš - ker se že vidiš v tem. Je pa seveda fak, če dosežek ni odvisen samo od mene. Nazadnje je bilo tako glede dediščine moje ljube babi, s katero sem živela v času srednje šole, ker doma se mi bi res zmešalo. Zapustila je veliko stanovanje in hišo, kjer sem 100 % verjela, da si bosta mama in teta zadevi razdelili 1 na 1 in bom pol od mame dobila stanovanje, glede na to, da ima svojo hišo. No na koncu se je izkazalo, da teta noče nič v celoti, ampak vse prodat. Mislim, kera budala te prodaja stanovanje v času recesije? Sploh če ima otroke, ki živijo v najemu, namesto da bi jim pomagala. To me je pred časom tak razpizdilo, da sem mamo res tako nahrulila, da je kar pihalo vse naokoli. No saj pol sem videla, da je v bistvu teta tista, ki noče popustit, in da meni dejansko tudi nič ne manjka, razen pač da dam 600 EUR na mesec za flet in stroske. 

Ampak no, hočem povedat, da obstajajo pač ljudje, ki se za čist nič ne sekirajo, nimajo nobenih zivljenjskih ciljev, zato jih tudi nic ne potre. Živijo iz dneva v dan po načelu, kar bo, pač bo. In jaz sem prepričana, da je samo tak način zivljenja ključ do notranjega mira! Treba je torej biti recimo "neumen", da si lahko miren, srečen. Ampak to 100 %. Seveda sem tudi jaz pogosto mirna in vecinoma srecna, ampak imam vseeno neke cilje, za katerimi se naprezam, ki se vcasih ne uresničijo. Tudi zivciram se pogosto, če kaj ni tako, kot sem si predstavljala. Tudi dosežem marsikaj, ampak tudi plačam ceno za to.

Jaz mislim, da vsa tesnoba in depresija tega sveta izvira iz dejstva, da ljudje skoz po nečem hrepenimo. Materialnem ali čustvenem. Sama sem na primer pred časom gledala eno nadaljevanko, kjer se mi je ena punca zdela najprej ful budala, potem pa mi je prav prirasla k srcu, ker se je opogumila in zacela zivet, kot je cutila. Seveda mi je bila tudi ful lepa in strastna, odlocna. In pol sem jo kazala svoji punci in sprasevala, zakaj ona ne more bit taksna, zakaj so njej neke stvari tako tezke, ce pa je v bistvu vse ful lahko. In pol mi je rekla, da je to pač televizija.

Eto, pa smo pri televiziji. Saj vsi vemo, da je TV kao nerealna, da snemajo same stvari, ki so kao nemogoče, osladne, filmske pač. Ampak zakaj sem pol tle jaz, ki pa se mi to vse zdi povsem realno in mogoče? Zakaj bi človek delal nekaj, kar ga spravlja ob zivce, ce mu ni treba? Zakaj bi človek bil z nekom, od katerega ne dobi, po čem hrepeni? Zakaj bi človek vztrajal v nečem, kar je obsojeno na propad? Zakaj bi se človek sprijaznil z nečim, če dobro ve, da lahko dobi boljše? Zakaj bi se človek tolažil z dejstvi, da drugim gre še slabše? Zakaj ne bi nečesa spremenili in se raje tolazimo, da bi lahko bilo se hujse? Zakaj bi se druzili z ljudmi in potem za njihovim hrbtom drugim govorili, da so budale? Zakaj bi svoje želje podredili druzbenim normam? To so vprasanja, ki se mi zdijo zelo pomembna, vprasanja, ki ljudi ustavljajo pred tem, da bi si uredili lajf. To so vprasanja, ki vzdrzujejo depresijo in tesnobo. Vprasanja, ki se meni zdijo povsem enostavna in resljiva z zajemalko poguma.

In potem je tukaj še najbolje prodajana trotlarija vseh časov - brezpogojna ljubezen. Kaj to sploh je. Naj bi bil občutek ljubezni do neke osebe, ki ni z ničemer pogojevan. Če dobesedno razložimo. Torej nekoga ljubiš tako, da ga ljubiš brez vsakega pogoja. Ljubiš ljubiš ljubiš, ne glede na vse. Ljubiš ga/jo takšnega kot je, pa nič ne pričakuješ nazaj. Mislim, kdo tle buče prodaja. Seveda je logično, da če si zbereš partnerja, prej seveda vidiš, kakšen je, če ti ustreza in ti njemu. In pol ga moraš seveda sprejemati takšnega, kot je. To je seveda zelo zdravo in pravilno. Ampak a ni popolnoma neumno, da potem na primer brezpogojno ljubiš nekoga, ki ti ne vrača takšne ljubezni, kot si jo želiš? In si potem tiho in se s tem sprijazniš, češ da človek takšen pač je, sam pa si zaradi tega v depresiji? Ali moraš it pri tem ze tako dalec, da sam sebe prepricas, da taksen pac je, in da je to ful fajn in d best in da ga noro ljubiš, brez pogoja, da ti vrača ljubezen? Ljubezen je zame nekaj drugega kot pomoč. Pomoč je tista, ki bi morala biti vedno brezpogojna in bi morala izvirat iz naše dobrodušnosti, da nekomu pomagamo, saj s tem tudi sebi pomagamo postati boljši človek. Ampak ljubezen je pa ja drugačna!?

Ali lahko torej povezemo vzporednico s tistim, kar sem prej govorila o ljudeh, ki so brez ciljev in se z ničemer ne obremenjujejo, ne razmisljajo v nedogled in so v koncni fazi srecni, mirni (marsikdo jim pravi "neumni")? Pa da ne bo kdo mislil, da beseda neumen pomeni blesav, neinteligenten! Neumen v tem pomenu pomeni NE UMEN, torej da mu um ne narekuje skoz, kaj naj naredi, kaj naj spremeni, kaj izboljsa, ampak se pač sprijazni z vsem okoli sebe in se ne "obremeumlja"! A je torej za brezpogojno ljubezen treba bit NE UMEN, da se lahko sprijazniš prav z vsem in partnerju ne postavljas nobenih pogojev?

Potem pravijo, da je treba ljubezen najti v sebi, to je seveda ZELO res. In šele potem ko ljubiš sebe, lahko ljubiš drugega kao brezpogojno, ker vse najdeš pri sebi. Ampak zakaj potem sploh smo s kom, če itak dobimo vse od sebe? In v čem je sploh fora potem, če smo polni ljubezni do sebe, in potem ljubimo nekoga, ki nam ne daje niti osnovnih stvari? Aja, seveda, saj to moramo črpati vse iz sebe. Samo, kaj pa je potem sploh ljubezen  v dvoje? A vsak pač samo ljubi samega sebe, potem v dvoje pa pač da, kar lahko?

Seveda je tukaj še ljubezen matere do otroka, ampak tega jaz ne bi mešala s partnersko ljubeznijo. Otroka seveda rodiš, tvoj je vse življenje, je tvoja kri, valda da ga ljubiš za vsako ceno. Mu vedno pomagaš, ga imaš rad, čeprav je kdaj nesramen itd. Je pač tvoj otrok! TVOJ! Partnerja pa sam izbereš, sam ga zacnes ljubit, ampak seveda pričakuješ tudi, da on ljubi tebe. Ne vem, zakaj bi ga drugace izbral, če govorimo o ljubezni. Zame ljubiti pomeni dajati in prejemati. Pomeni, da imaš nekoga rad, mu stojiš ob strani, zaupaš, si iskren, mu pomagaš, ga objameš, ko mu je tezko, ga pomiris, ga tolazis in še kup stvari. Za vse pa ljubiti ne pomeni isto. Morda eni ljubijo že samo s tem, da so pač z nekom in bi moral biti partner srečen že zato, ker je on samo prisoten v zvezi. In kaj si naj drugi potem s tem začne? Ja že s tem, ko si od partnerja želi več kot samo fizično prisotnost, v mojih očeh nekaj pogojuje. Eni so potem tečni, drugi nesramni, tretji jočejo za pozornost. In potem tretja oseba reče: joj, ti pa partnerja izsiljuješ za ljubezen.

Skratka, jaz pravim, da ni brezpogojne ljubezni, razen če se srečata dva, ki IMATA POPOLNOMA ISTA pričakovanja od ljubezni in jima je samoumevno, da drug drugemu dajeta vse, kar potrebujeta za srečno ljubezen. Temu jaz pravim sorodne duše. Šele takrat bi lahko govorili o brezpogojni ljubezni, saj pogoji dejansko niso potrebni in sta oba ful srecna drug z drugim, ker imata ista pricakovanja. Takoj, ko pa ima eden drugačna pričakovanja, pa se ustvari to, čemur smo priča na vsakem koraku:

1. en partner je zaljubljen k budala in glasno ali tiho, opazno ali neopazno, potlačeno ali izraženo hlasta po ljubezni (podpori, ramenu, strasti, sočutju, objemu ali pa tudi pogovoru) svojega partnerja. Je osamljen, žalosten, prepuščen samemu sebi, najde ljubezen v sebi, a je še vedno razočaran nad svojim lajfom, ker pač ne skuži, da smo ljudje pač družabna bitja in da si vsi želimo nekoga, ki nam bo vračal takšno ljubezen, kot jo želimo, dajemo.
2. drugi partner pa se počuti močnega, ima ful ljubezni svojega partnerja, včasih ga celo zavrača, ker se mu zdi, da je drugi partner preveč zaljubljen v njega in ga otesnjuje. Ko je drugi partner zalosten ali tecen in tezi, zakaj ne dobi nazaj iste ljubezni ali vsaj malo, je ta razpickan in zacne tezit, da on pač ni tak in da saj ni nic narobe, da kaj dela neko paniko za vsako malenkost. Češ da saj daje podporo po svoji moči, ki se pač kaže kot fizična prisotnost ali en bežen poljub.

In tu imamo potem situacijo, ki je izredno privlacna za oba. V prvi fazi je tisti poln ljubezni se bolj nor na drugega, ker se pač dela nedosegljivega. Prvi partner seveda misli, da bi lahko dobil od drugega isto ljubezni in še naprej gnjavi po njej. V drugi fazi se prvi partner začne sam sebi smilit in je vse bolj zalosten a ljubi še vedno noro. No in ker noro ljubi in ker je ze preprican, da bi bilo z drugimi itak isto ali slabše, si reče sam pri sebi: čuj ti, saj mogoče pa je to, kar imam ful dobro, vsaj tepe me ne, pa tudi sex je fajn. Ker je logično, da samega sebe res ne moreš prepričat v nekaj, česar ne verjameš 100 %, postane prvi partner tesnoben ali depresiven od ljubezni do nekoga, ki mu je ne vrača na želen način. In tukaj se potem razvije brezpogojna ljubezen do partnerja - ki pa je v mojih očeh popolnoma bolana in destruktivna za prvega partnerja.

Zato menim, da je strupeno za civilizacijo, da knjige prodajajo pravljice o brezpogojni ljubezni v vsaki zvezi, ker je to mogoče samo v posebnem primeru, ko si dva samoumevno dajeta tisto, kar potrebujeta.

Statistike ločitev, razhajanj in predvsem statistike rasti tesnobe in depresije (zaradi neizpolnjene ljubezni) vsekakor potrjujejo mojo hipotezo.

[a*n*a]

jaz bi rekla samo to , da vse v eni osebi ne moreš dobiti, če pa kar hrepeniš in nisi zadovoljen s tem kar imaš pa te vodi v depresijo.
lp ana

[Ribica]

To o brezpogojni ljubezni v celoti podpiram. Tudi jaz ne verjamem vanjo, saj se v bistvu sploh ne zavedamo, da vendarle nekaj pogojujemo. Zvestobo npr. v večini primerov vsak pričakuje od partnerja, izjeme so, a so redke.  Ta brezpogojna ljubezen je zrasla na zelniku ameriških instat psihostrokovnjakov, ki so jo uspešno prodali celemu svetu.
Jaz verjamem v zdravo ljubezen s pričakovanji, pripadnostjo in zvestobo na obeh straneh.

Ribica

[ljubica]

Instant "strokovnjaki" so pogruntali, da se bo veliko ljudi sekiralo, ker ne uspejo "brezpogojno ljubiti".
Pa so uvedli "terapije"....
ki so lahko tudi doživljenske potemtakem.... ah, ja

[anuj]

Temnolaska, tudi meni se zdi tvoja zgodba super. Navdihujoče je brati, da se da sprejeti sebe, svet, urediti življenje po svoje, čeravno to pomeni okrnjena družba. Bi se pa "spotaknila" ob to, da punca (ni mi uspelo razbrati, če sta še skupaj) ni želela povedati mami za vaju. Ni nujno, da je posredi (samo) sram, sploh pa ne v obliki, kot ga najbrž dojemaš sama. Včasih so določene stvari, ki so večini običajne, tistim ljudem, ki s(m)o bolj zaprti, težje izvedljive. Morda enostavno ne želi govoriti s starši o partnerjih (pa četudi so "pravega" spola, narodnosti, veroizpovedi ...). Morda ni tako zelo navezana na starše, ni tudi na drugih področjih vzpostavila pristnega odnosa z njimi. In so njeni starši zgolj zato, ker jih pač povezuje krvna vez. Težko je vedeti, kaj vse se skriva za tem - boš pa najbrž sama bolje vedela kot jaz, če malo premisliš o vsem skupaj. Morda ji je neprijetno združevati ljudi iz različnih sfer življenja, ker mora biti potem ona posrednik. Nikoli se z različnimi ljudmi ne obnašamo povsem enako - drugačen odnos, teme pogovora ... In težko je vedeti, da si opazovan z dveh strani, kaj boš naredil, kaj boš rekel. Seveda pa vsi tega ne dojemajo tako. Zgolj v droben razmislek.
Pa veliko pozitivne energije še naprej.

[Temnolaska]

Ljubica, s tvojo trditvijo se v celoti strinjam! Brezpogojna ljubezen in podobne novodobne izumitve so zelo dobre tržne niše.

Ana tudi ti imaš prav. Vedno bo nekaj manjkalo in prav je tako, saj drugače bi bilo resnično dolgočasno! Vsekakor pa obstajajo ljudje, ki ti dajejo vsaj 75 % tistega, kar si želiš, in to je čudovito.

Anuj moja punca ima čudovit odnos s starši, ne vem, če sem ze spoznala koga, ki je imel tako super odnose doma. Je pa res, da tudi fantov ni nikoli vozila domov, ker pravi, da je to njena zasebnost. Tudi potrebe po tem, da bi komur koli kaj dokazovala, nima. Saj vem, da se tudi mene ne sramuje, samo ne da se ji izpostavljati ali poslušati kakšnih smešnih komentarjev. Čeprav moram poudarit, da se ona pogosto norčuje iz drugih, sama pa tega pač ne prenese! Jaz sem pač drugačna, jaz nimam ničesar za skrivat. In tudi smešni komentarji so mi zabavni. Nisem bila pa nikoli deležna grdih komentarjev, če bi jih bila, pa bi mi verjetno šli tu not in tam ven. Skratka jaz sem 95 % sprejela njen način življenja, vsake toliko časa pa pač popizdim, kar pa privede do napredka, tako da dejansko ni nobene panike.

[andra]

Brezpogojna ljubezen pomeni, da ne postavljaš pogojev, da boš ljubil, imel rad. Predvsem pa ne na način, da, če pogoja (želje) drugi ne izpolni, potem ljubezni ni.

Rada te imam, če dobiš petico. Rada te imam, če si odličen. Če otrok čuti, da ga brez petice nimamo radi, so to pogoji.

ni vse samo tržna niša.

[Temnolaska]

Nisem govorila o materinstvu, to da otroku postavljaš take pogoje, je meni itak mim.

 Sicer pa ljubiti začneš sam od sebe, brez pogojev, sam če potem čez čas npr. tega partnerja objameš, on pa stoji ko hlod, al pa jočeš on pa te glede ko tele v nova vrata in ti pol reče, da tak pač je in se sprijazni, verjetno ne boš še naprej brezpogojno ljubil, ampak mu bos brezpogojno rekel sajonara.

Sicer pa je vsak drugačen in vsak ima svoje mnenje, zame je to trzna nisa, ki sicer super zveni, kar se rima na HIHI! )

[majč]

Temnolaska, prvo pogovor v klepetalnici zdaj preberem tole v tvoji temi. Krasno! Zdiš se mi precej pogumna in zagnana punca, ki prime bika za roge kadarkoli ima kak problem. In ja res je, prekipevaš od energije to se vidi. In še enkrat: zelo si pogumna; enostavno upaš si; tudi tam, kjer sem npr. jaz sama, ki v primeru življenskih problemov kot so problemi z zdravjem ravnam enako, pa sem npr. na področju zaposlovanja itd. še povsem mrzla. Upaš si. Vse, kar se ti je zgodilo, te je vodilo k temu, da izbereš boljšo in bolj tebi ustrezno pot in čudovito se ti je odprlo. Močno ti želim, da tako ostane in da gre vse dobro dalje.
Lepo, da rada pomagaš, lepo da se znaš hecat, pa bit res ena taka bomba energična, ki potegne za sabo še druge in jim vliva upanje in moč ter vero v to, da bodo zmogli tudi sami uspeti.

Vse dobro še naprej. Pa se srečamo spet ob priliki v kakšni klepetalnici in kako rečemo. Res si pridna, zagnana in pogumna. Ostani takšna še naprej in vse dobro tako v biznisu kot v osebnem življenju.

Veš s tem, ko si omenila svojo muco, ki ti je stala ob strani v največji krizi, si me spomnila na mojega drgega Žaka (nemškega ovčarja), ki je tudi pomemben del mojega okrevanja na poti iz epizode psihoze, zelo srčen in ljubeč pes do nas domačih, ki pa je tudi na koncu umrl. Zdaj imamo pa Taro (nemško ovčarko), ki je pa tud ena pupa moja. Ja živali so neprecenljive.

Včasih nas krize, ki so neznosne v bistvu opozarjajo na to, da smo zašli s poti in nas na tak krut način povabijo, da uberemo boljšo, bolj našo pot.

Maja

[Temnolaska]

TNX Majč za te owesome in najsi besede. Saj veš, da si ti meni tudi ZAKON! V bistvu si edina, ki sem jo do zdaj srečala in je meni postavljala vprašanja, ko sem si mislila OMG, a ti to resno?? HAHA To je bilo ful zabavno!

Pa saj si ti tud ful pogumna in iskrena in polna energije in predvsem polna želj! Čeprav se drugim zdijo nerealne in te kdaj spravljajo ob živce - taki ljudje so najbolj zanimivi, vsaj meni!

"Zdrav človek ima 1000 želja, bolan pa samo eno, ta pa je, da bi ozdravel."

Kar se pa šihtov tiče, ne pusti si srat po glavi, ziher imaš kake fajne ideje in jih uresniči, namesto, da delaš za druge ...

Jaz imam tudi zdaj dve novi muci, ki sta super, ampak Gucci ne bo nihče nadomestil in bo vedno v mojem srčku.

Krize pa bodo vedno, glavno je, da najdemo izhod iz njih, če ga ni, pa ga moramo ustvariti - magari z glavo skozi zid.

Itak da si še piševa, če ne drugače pa na private!

Have fun girl!