Hej,
upam, da si OK.
Ne jemljem nobenih ADjev in jih nikoli nisem.
Strah te je, da ne boš dobila zraka, da se boš zrušila, jaz ti predlagam, da si v takih trenutkih rečeš. no pa me daj, pa me stisni zdaj, pa mi vzemi sapo ... najhujše kar se ti lahko zgodi, je torej, da boš padla po tleh. OK. In kaj pol? Od tega še nihče ni umrl. Pa se vleži en dan na tla, na asfalt, pa boš videla, da ni tako hudo.
Jaz sem tudi že zružla po stopnicah po tleh, ko sem sla iz zdravstvenega doma, ko je folk dajal kri in si potem muckal tisto vato pri žili. Pa sem se zbudila na hodniku zdravstvenega doma in nad mano zdravnica in polno folka, ki so me not prinesli. Pa nisem čist nič čutla bolečine. Še drla se je po hodniku, da me pogledajo za drogo, ker sem ji prej na sistematskem rekla, da sem ze travo kadila (tega itak nihce ne prizna). In sem bila clean ko suzica in potem se mi je opravicevala.
Potem sem imela kup preiskav glede nezavesti, ker sem veckrat zruzla skupaj, tud ze po umivalniku tresnila, pa mi ni bilo nič. In potem so mi kao diagnosticirali sinkopo (omedlevico) po testu na faking nagibni mizi. Vležeš se na neko mizo in te dajo pod kot 45 stopinj in potem se rezis in unmu govoris, kaj zdaj, da ti nič ni in potem naenkrat pades v nezavest. Meni je vmes srce zastalo za 5 sekund, ampak me je vmes svinjsko roka bolela tam, kjer so mi poleg pritisk merli. Pritiska pa sem imela oba pod 40. Verjetno sem bila kao skoraj hin!
In potem so mi dali betablokatroje za srce, da bo malo vec pritiskalo, sam jih nisem nikoli vzela, ker sem prebrala spremno besedilo, ki je bilo zelo negativno.
Vsakic ko sem sla dat kri, sem bila panicna, da bom ne vem kako zruzla in svasta. In potem sem imela ze poln kur.c vsega. Pa sem si rekla, hej, Temnolaska, glej kako močne so tvoje misli, da se lahko spravis v popolno paniko in strah, daj ti te misli spreobrni sebi v prid. Tako sem si naslednjic ko sem sla dat kri ali kar koli v bolnico al zdravniku predstavljala, da sem zdravnica in da tam delam. Od takrat nisem vec nikoli v lajfu padla v nezavest.
Tudi ko so moji nekdanji muci dajali injekcije, sem mogla bit zunaj, da ne bi padla skup. Ko pa je bila res boga, in ni šlo drugače, sem ji zacela celo sama dajati injekcije po navodilih veterinarja med prazniki. Tudi ko je umirala, sem imela k sreči doma injekcijo proti bolečinam in sem ji pomagala. Skratka premagala sem vse svoje strahove glede injekcij. Tudi luknje v ušesih sem si sama naredila.
Res je, da bi me bilo strah, ce bi mi kdo hotel debelo iglo kam zapicit, ampak to za kri pa se mi ze cist je.e!
Za razna šumenja v usesih in nabijanje srca, pa samo sama pri sebi reči, pa me ubij zdaj od bitja in piskaj še bolj v ušesih, pa boš vidla, kako hitro bo nehalo.
Jaz ti odsvetujem tablete in podobno. Pojej kak vitamin b12 ali bkompleks, c-vitamin al pa kar koli v normalnih mejah.
Jaz še vedno vsak dan kričim v avtu, ker imam trenutno ful stresa, pa svašta si govorim, pa še vseeno živim.
Vse bo kul, samo verjemi vase in si najdi nek projekt, da boš pozabila na vso to sranje in razrešila dejanske vzroke le-tega!
