Moja zgodba,ki je ni in konec

[LUČKA]

ja sem se odločila,da napišem moj boj z anksioznostjo, prvič sem jo imela leta 2007,v službi,prvi panični napad,ja nc jasn,dva meseca sploh nisem vedla kaj  se mi dogaja,samo vem,da sem bila težko v službi,ker so se mi tresle roke in me je bilo strah,da bi kdo to opazil,po neprespani noči napadov se zavem,ja nekaj je narobe z mano,ostanem na bolniški,začnem jesti cipralex,cez 5.tednov grem delat skoraj nič izboljšana,ker mi psihiater noče dati bolniške.vendar vztrajam,še zamenjam delovno mesto in v pol leta nekako vse izveni.nato neham z zdravili,zanosim in mislim sedaj bo ok.v 16 tednu nosečnosti se mi pojavi nemir,nespečnost,strah pred materinstvom,po posvetu psihiatra je bilo stanje zelo slabo in mi predpišejo zoloft 50 mg,en mesec tuhtam jesti ad ali ne,kaksen bo moj otrok,bo normalen.no ,ker je iz dneva v dan slabse ga zacnem jesti,prva dva tedna grozljivka,nato kar vse v redu dva tedna in nato spet padec,borba vsak dan,nespečnost,potem pa še prezgodnji porod.dva tedna po porodu stanje se ok,nato pa največja mora mojega zivljenja,vsiljive misli do otroka,tesnoba na najvišji ravni,bruhanje ,strah,ob tem pa en mesec v porodnišnici.zamenjam ad-cipralex 20mg,po dveh mesecih stanje bojse,ga jem se tri mesece,nato se psihiater odloči nižati,ker je stanje ok,cez en mesec zopet hud padec navzdol,vse se ponovi.natose vrstijo menjave ad-jev,sprva paroxat,prime po treh tednih,nato padec,zopet menjava cymbalta-plus eglonyl,stanje se stabilizira,vendar,ker ne dobim menstruacije ukinitev eglonyla,nato padec,menjam ad-coaxil,se slabse,odločim se za bolnico,tam mi uvedejo cipralex in nato se eglonyl v upanju,da bo menstruacija,grem delat,delam mesec in pol,ker zopet ni menstruacije,ukinitev eglonyla,poslabsanjre,zopet bolnica,uvedejo effectin-RISPERDAL,LAMICTAL,tam sem sedem tednov,po bolnici dobim mleko zaradi risperdala,ukinitev,psihiater rece,da ta ad sploh ni zame,ker me vznemirja,menjava zoloft,ker je najboljsi za okm-zyprexa,lamictal,lexaurin,zdravil čedalje vec,ves ta cas razen,ko sem bila v bolnici skrbim za svojega sinčka,ki raste,se lepo razvija,imam vmes lepa obdobja,ko čutim otroka,ko uživam,vendar vedno padem,vmes grem se na delavnico,športam,hodim sedaj še na psihoterapijo,se izpostavljam,se bojujem iz dneva v dan,obupujem,vedno znova verjamem v svojo ozdravitev,hvala bogu ne upoštevam psihiatrov glede helexov,ker bi bila že zdavnaj odvisna.spremljajo me občutki krivde,da sem slaba mama,partnerka,da bi mogel biti to time of my life.realnost je pa,da ni in da si tega časa ne morem povrniti,navdaja me le upanje,da je moj otrok zdrav,nadpovprečno razvit in da  moj boj splača.vmes pomislim tudi na samomor,vendar me se misel na sina drzi pokonci.sedaj je tri tedne odkar jem zoloft,imam 150mg,jem se lamictal in 5mg zyprexe,obiskujem psihoterapijo enkrat tedensko in upam,da tokrat zares zmagam,grem nazaj v službo,sem sproščena in živim kot si zaslužim.v sej tej zgodbi pa tudi ugotovim koliko prijateljev je sploh bilo prijateljev,kako je človek sam,ko se ne smeje,ko je žalosten,ko ne zmore več,ja in takrat,ko bi najbolj na svetu potreboval objem,ugotoviš,da imaš najboljšega  partnerja,ki verjame v ozdravitev.torej imam službo,imam partnerja,imam otroka,sem razgledana,imam avto,imam prijatelje,praktično imam vse,le sebe ni,ja in ob tem mi je strasno hudo,ker ni odvisno le od mene,vem da se mi je bolezen izbrala,da se nekaj naučim,da postanem jaz,da se soočim sama s sabo,samo je pa res kruto,da traja že dve leti.no tako dragi moji,to je v grobem moja zgodba,misli in moja pričakovanja ter tudi tistim,ki imate težave,da jo podelim z vami,sem malo dolga,vendar se je toliko dogajal,pa lp

[zala]

Lučka,
dolga in polna zgodba. A iz nje vidim eno: še vedno se boriš in ne odnehaš. In prav je tako. Meni se že zdi, da je največ na svetu vredno to, da najdeš mir in spravo sam s sabo, pa naj življenje na zunaj izgleda še tako idealno in dobro. a če ga ne začutiš....
Sama rada rečem, da pridejo v življenju neka "čudna" obdobja, v katerih se kar borimo sami s sabo. Pa ni hudič, da jih enkrat ne zmanjka.... Pa četudi takrat štejemo 80 let in bomo veliko bolj modri... in mirni in sproščeni. Kaj vem.
Lepo, da si zgodbo podelila z nami.

Vse dobro ti želim!
 

[Libby]

Lučka, jaz mislim, da ti imaš sebe, morda zakopano nekje globoko, a vendarle. V pisanju je pronicalo na dan, da imaš voljo za boj z boleznijo, da si si postavila cilje, da stremiš k boljšemu življenju in da imaš ob sebi sinka, ki ti vliva moč! In pametno praviš, ko napišeš, da se boš iz tega nekaj naučila, naj traja 2 leti ali 20 let...vse kar se boš naučila o sebi, te bo naredilo močnejšo!

Držim pesti glede zdravil. Zmogla boš vse, drži se!

[nebesno modra]

Draga Lučka !

Hvala za tvojo zgodbo. Žal mi je, da si morala v obdobju nosečnosti in začetkov materinstva tako trpeti. Žal je tako, da ima tudi materinstvo temne plati, čeprav se o njih ne govori toliko. Hormonske spremembe še dodatno vplivajo na žensko, ki je bila morebiti že prej nagnjena k tesnobi. Pri tebi se je kot zgleda po porodu to stopnjevalo v prisilne misli, da boš kaj storila svojemu otroku, kar je verjetno najhujši občutek, ki se lahko zgodi mami. Vendarle nisi edina, ki se ji to dogaja.
 Za podobne težave poglej še na forum mame zofe, http://med.over.net/forum5/list.php?123 , lahko se dogovoriš tudi za osebno svetovanje pri Radmili ali Zalki in se vključiš v kakšno podporno skupino.

Do zdaj si dala skozi bonico in menjavo mnogih zdravil. Čas je, da se posvetiš sebi kolikor se poleg majhnega otroka lahko, sreča da imaš razumevajočega partnerja, ki ti stoji ob strani, tako boš lažje našla kaj časa zase. Ni lahko skrbeti za majhneg otroka, ki je povsem odvisen od sebe, še toliko težje je, če nimaš pomoči ali če imaš težave s sabo kakor jih v tem obdobju imaš ti. Na srečo se zdi, da z odraščanjem otroka, tudi mnoge hude stiske izvenijo, ko si lahko vzameš več časa tudi zase, za svojoo duševno hrano in sprostitev.

Tukaj pa najdeš tudi knjigo Zima v srcu, ki opisuje temne plati materinstva, mogoče ti bo prišla prav http://ivz.arhiv.over.net/javne_datoteke/datoteke/1720-zima_v_srcu_ver2.pdf

Želim ti vse dobro in napiši še kaj

[trzinka]

Prava borka si  , taka tudi ostani, ne daj se. Družina naj ti bo svetla luč v življenju

[Francka]

Lučka, hvala za tvojo zgodbo.
Jaz razmišljam o otroku in hkrati se bojim kaj mi bo to prineslo.
Pri tebi vidim, da se boriš in imaš tudi dobra obdobja.
Verjamem, da se boš tudi pobrala.
Vse dobro želim tebi in tvoji družini. Pa prosim napiši še kaj.
Mene močno zanima kaj si spoznala v tem času terapij, kaj te je naredilo močnejšo.
LP

[LUČKA]

takole z gospo Radmilo sem že sodelovala,super zenska,kaj me je naredilo močnejšo,da ne obupam,vera v boljši jutri,spoznala sem,da sem sigurno 5let hodila po robu svojih zmožnosti,gnala sem se,ne glede na vse in sem pogorela pri svoji družini,vse pa itak izvira iz otroštva,to ugotavljam skozi terapije,najhuje pa se je sprijazniti s tem,da se to zgodilo meni in da zakaj,ampak se je.dons sm kr ok,sm optimistična,da bom s počasnimi koraki zmagala,premagala njo.nekje je konec te zgodbe in ko jo bo,bom zopet to delila z vami.ja jaz bi imela se enga otroka kljub vsemu,upam,da se mi zelja cez par let izpolni,tko da francka to je moja zgodba,tvoja zna bit drugacna,tko da kr pogumno

[LUČKA]

evo še devet dni,pa v službo,imam kar mešane občutke,strah me je ali bom zmogla materinstvo in še službo,skratka upam,da mi sedaj končno uspe vrnitev v službo,po porodniški je to že tretji poizkus,se počutim kr ok,samo preveč razmišljam kaj bo,ne morem bit tukaj in zdaj,kakšen dan pa tudi,včeraj sem imela psihiatra,zyprexo mi je znižal na 2.5mg in je rekel,da bova še to pšri naslednji kontroli ukinla,sedaj jemljem lamictal 150mg in zoloft,upam,da je ta terapija prava,ker berglo pa trenutno rabim,upam da nihanja ne bodo več tako močna in bom polno zaživela,tako kotz sem živela prej,samo bolj v stiku sama s sabo.skratka hvala,ker me berete,sem se kr razpisala,mal sem se brezvoljna,ampak sej bo,upam da se boljše kot zdaj,lp

[Onix]

Na koncu bo use ql!

[Gigli]

Lučka , držim pesti

lp,
gigli

[LUČKA]

evo pa se javljam,delala sem cela dva tedna in bila vsak dan tako panična,da sem mogla it spet na bolnisko.res sem tko kot porazenka,se ene sluzbe ne zmorem,res mi je tezko,pa se kaj bodo v sluzbi rekli,joj groza.sm res ni slo,tresla sem se tok kot se nikoli v zivljenju,sla k psihiatru in mi ji v enem dnevu znizal zoloft za 100mg,lamictal znizal,ukinil zyprexo in uvedel valdoxan,ki naj bi mi baje res pomagal,prisel je do ugotovitve,da mi ssri-ji ne pomagajo,res je,da se ne tresem vec,mam pa tak odtegnitveni sindrom,da se mi je dva dni zdelo,da sem za na luno,res kaj dajem vase.no in zdaj cakam na dan ko novi antidepresiv prime in grem naprej,se mi pa poraja vprasanje,a mi bo ta res prijel,zdej kr helexe jem,k jih nikoli zares nisem,ker ne morem vec,upam,da se ne navadim,zdej je en dober teden,kaksenn dan enega,kaksen dan dva,kaksen dan pa tud tri 0,25 mg,ja res upam,da jih kmal nam vec rabila.ja panika vsak dan,vsiljive misli,tesnoba,pa taka napetost celega telesa,da se mi zdi,da sem kot robot.ja na momente obupujem,pocutim se kot najbolj beden clovek na svetu,zakaj ne morem ven ze enkrat,kaj naj se naredim.dons naprimer sem sla z otrokom v trgovino,ven na sprehod,kuhala,se trudilla,da bo se sprostila,pa ni in ni slo,kaj naj res cakam,da mine in pač tko je.sm res ne vemkako bom zdrzala vse to,ker se mi dostikrat zdi nevzdrzno.vem,da ne smem obupat,ampak na momente se mi zdi da bi bilo boljš,da me ne bi bilo,da bi bilo vsem lazje,samo pol pomislim na sina in se zavem,da me potrebuje ter,da ne zelim,da odrasca brez mene.pravijo,dfa je vsake zgodebe enkrat konec,verjamem da tudi moje ze enkrat,da bi bilo vsaj pol boljse za zacetek,lp vsem in upam,da je vsaj vam boljsn in boljse

[Onix]

Lučka, to kar se teb dogaja z zdravili je res težko prenest. Ampak te pa poznam in vem, da ti nis tak človek, da bi obupala. In 100% se ti bo to na koncu obrestovalo. Svaka čast, da si se potrudila in probala s službo, ampak a veš, to res ni neuspeh, da si 14 dni delala, ampak velik pokazatelj, da si se pripravljena borit in temu naredit konec. Jest vrjamem, da ti bo ratal, pa tud ne bo dolg več tako težko, ti samo nadaljuj z borbo. Vztrajnost je tukej res zelo pomembna, ker res ni lahko in je to kr dolga in mučna pot. Ampak glej, večkrat si že padla in se pol tud pobrala, to mej v mislih ko ti je bed. Pa ne se sikirat zarad Helexa, ker tud če 3 uzameš ni to prov velika doza, jest poznam človeka, ki je jemal 10 Mg na dan. Kej poklič, če boš rabla pogovor .

Drži se!

[PETRAČKA]

Ojla.

Lučka res je, ti si prava borka in ostalim za navdih.
Saj vemo, da vsa menjava terapije povzroči dodatno tesnobe in se pojavi še več kaj pa če...in ali bom res..
Jaz se borim z OKM in anksioznostjo že deset let.
Trenutno sem brez zdravil, ampak imam vseeno dneve, ko je vse črno in takrat porabim še zadnji atom moči, da se sestavim in grem naprej.
Največ težav so mi in mi še povzročajo prisilne negativne, seksualne in agresivne misli.
Hodim tudi k psihologinji, ne zelo pogosto ampak mi pomaga.
Jaz osebno si takrat ko je kriza in ni pri roki psihiatra ali psihologa skušam pomagati tako, da si poskušam odgovorit na vprašanja na način kakršen oni odgovorijo. V bistvu si v mislih vodim dvogovor.
Pač na različne načine premagujemo motnje, in prav je da se o tem razpišemo in damo komu idejo.
Lp in obilo dobre volje.

[LUČKA]

Ja evo še vednoje vse tu,tesnoba,vsiljive misli in ta večna bitka,res ne vem več kaj naj ali naj se kr sprijaznim,da bo tako celo zivljenje,sedaj jem zoloft in valdoxan,hodim k novi terapevtki,ki je rekla,da imam notranji konflikt, skratka trudim se hodim v službo,velikokrat ne morem jesti,shujšala sem in tkole vse to,borba traja že več kot dve leti,kd
aj
to mine,vsaj tako, da je znosno,sedaj ze kaksne tri mesece nisem začutila kaksnega pretiranega izboljšanja,kaj naj se naredim?obupana

[Onix]

Definitivno bo še vse OK, pa tud vem, da si že zdej kr dost napredovala... Včasih stvari kr en čs ostajajo na slabšem, ampak ko se bo pa začel bolj hitro premikat, boš pa vidla, da ti bo ratal!

[Gigli]

Draga LUČKA,

Vrjamem, da ti ni lahko - vem, ker sem bila na istem. Vem, kako utrujajoče zna biti, brezizhodno, ampak ima Onix tudi prav - včasih se nekaj časa nič kaj dosti ne premakne, vendar ko se gre počasi navzgor. Koraki so majhni a odločni.
Kakšen notranji konflikt je mislila? Če ja tako je dobro, da ga poskušata ozavestiti, čeprav kolikor vem pri OKM-ju psihoanaliza niti ni tako uspešna kot so razne druge metode, kjer se učimo obvladovati anksioznost ter misli do te mere, da nam ne povzročajo toliko težav.
Za OKM je tudi značilno, da primejo višji (najvišji) odmerki ad-jev ali ap-jev ali kombinacije. Zoloft naj bi bil dober ad in predpisan predvsem za OKM. Če ne boš čutila nekega izboljšanja pa se dogovori z zdravnico za zamenjavo - poskušaj in ne obupaj!

še piši..

Upam, da boš kmalu bolje!

Lp,
gigli

[LUČKA]

pozdravljeni,skratka men se počasi že meša,ma to ni koca in konca,lahko naredim ne vem kaj,pa dlje kot od tri dni malo boljšega počutja ne pridem.no vmes se nisem nč oglasila,sedaj spet menjam terapijo in imam cipralex in torendo dva tedna,ja hodim v službo,probam preživeti dan,ampak to nisem jaz.misli so tu,tesnoba je tu,panika je tu,občutek mam da če se res počasi ne bo nehal se mi bo zmešal in ne bom več zdržala,želim si samo sproščenosti,ne pa da tuhtaš vsak svoj korak,aha zdajle tole,pa obvezno zraven a bom zmogla,mislim kakšen življenje je to,zame to ni življenje,pa namesto,da bi se veselil svojega otroka,se ga bojiš na nek način,mislim to ni normalno,ja zdej sem že prav jezna.hodim k Ravnik Slavici na polikliniko in moram reč,da je ful dobra,samo psihoterapija,to je dolgotrajen proces,ma ne vem več na kaj čakam,ko bi pa le rada normalno živela,hvala ker me prenašate

[jabolka]

joj lučka, ko sem brala tvojo zgodbo, sem našla veliko primerjav z mano. sicer še nisem bila niti pri zdravniku, ker me je strah iti ampak občutke, ki jih imaš do sina pa čisto razumem.
meni se tudi včasih zdi,kot da mi nekaj govori v glavi (a so to vsiljive misli?) in takrat me rata tako strah, da ne morem opisati.
nonstop me tudi tišči v prsih, je to normalno? ali tebe tudi kaj tišči?

kako pa kaj družina? jaz nisem še nikomur povedala, imam sina, starega 5 let in kar težko skrbim za njega in odgovarjam na njegove zahteve. mož nič ne opazi, da sem napeta in čudna. smo na svojem in sicer nam je v redu skupaj, se ne kregava, samo bojim se mu povedat, ker se bojim, da bo rekel, da si umišljam to tesnobo in te čudne misli. kakšne so tvoje izkušnje? imam še brata, ki ima tudi družino in ne vem ali bi njemu kaj povedala ali mogoče mami in očetu? misliš, da  bi mi lahko pomagali? ali je to samo prehodno? ali to lahko sam premagaš? jaz si res ne upam iti k zdravniku.

si pa pogumna, da to že toliko časa prenašaš. jaz se tako počutim kaka dva meseca in počasi se mi že kr meša.



srečno!
lp

[Gigli]

Lučka. , kako si?

gigli

[Koki]

Jabolko, to so vsiljive misli in se jih nič ne boj. Dobro bi bilo iti k zdravniku, da dobiš zdravila, da ti bo bolje n se ne boš več matrala.