Pozdravljeni,
Odločila sem se da napišem del svoje zgodbe, mogoče bo v vzpodbudo komu.
Torej če se premaknem nazaj za 13 let v svojem življenju.Bilo je čas pasivnosti, ko sem od sveta in drugih pričakovala in čakala, da mi bodo v življenje prinesli srečo, veselje. Tega pa seveda ni bilo in vedno bolj sem bila razočarana, žalostna in jezna na ves svet in tudi nase, čeprav si te jeze nisem priznala. Bila sem namreč vzgojena v družino, kjer izražanje jeze ni bilo zaželjeno. In ta jeza obrnjena navznoter proti meni se je manifestirala v bolečini, ki je postajala vse večja in me je razjedala v duši. Prišla sem do točke, ko sta bili možni samo dve poti, narditi nekaj zase ali pustiti vse in končati. In Izbrala sem prvo (kot je očitno, če ne ne bi tega danes pisala
) in postavila sem si drugačno vprašanje KAKO in ne več ZAKAJ.In prišli so tudi boljši odgovori na ta moj kako si lahko pomagam. Tu je vame prišel preobrat iz pasivne vloge žrtve, ki se samo odziva na življenjske situacije, v vlogo kreatorja svojega življenja.In moje življenje je šlo na bolje, še vedno pride dan ali par dni ko me odnese v stare vzorce razmišljanja in delovanja, a sedaj to prepoznam in vem kaj narediti, da mi je bolje in tako stari naučeni vzorci vedno bolj slabijo in nadomeščam jih z novimi ustreznejšimi.
Tako če gledam nazaj to mojo pot danes lahko rečem, da je bila depresija moj ''WAKE UP CALL'' moje največje darilo, da naredim nekaj zase, da imam možnost učenja, da sem sama tista, ki si naredim občutke sreče ali žalosti v sebi. In to znanje delim z ljudmi, ki si tega želijo.
LP
Uli
