Jaz si od takrat naprej smrt predstavljam tako - kot spanje, ko nič ne sanjaš, nič ne veš, te nič ne boli, ker te pač več ni.
Evo sem sprocesiral vse skupi in še najbolj mi je pomagal odgovor od ribice. Zdej že slab mesec nisem paniciral, kar je kul. Če se zdej stegnem bo glih tko uredu. Ne bom pa glih ekstatičen, priznam...
Pa minfulness for dummies berem, k je aslan neki omenjala na prejšni strani. Me like. Sploh ker ne gre za neko mistiko in energije. Če so tvoja pričakovanja sinhronizirana s tem kar ti lahko svet ponudi, pol je kul, ker boš pač vedno dobil natanko tisto, kar si pričakoval. Kako pridet do tega stanja duha? Opazuješ realnost tako kot je, brez predsodkov, neobremenjeno in z nekim otroškim čudom. To kapaciteto že mam hvalabogu minus otroški čud

Se mi pa dopadejo ti budisti. Človek bi pričakoval neke mistike in ezoterike, uresnici pa so kot neki dobrotljivi ciniki. LIKELIKELIKE

Evo ena zgodbica iz knjige; govorim na pamet:
Se odpravi en tip na sprehod in pride do reke. Tok reke je močan in ne ve, kje bi jo prečkal, nakar zagleda meniha na drugi strani in mu zakriči: EJ JOU, KAKO PRIDEM NA DRUGO STRAN!!? Pravi menih: SAJ SI ŽE NA DRUGI STRANI
