Anksioznost je moj nov štos...

[matheu__]

 

Zdi se tudi, da mnogo preveč folka s zgolj slabimi živci faše razne bedaste diagnoze kot recimo relationship compulsive disorder in moja najljubša ciklotimna motnja z majhno amplitudo 

moja nova psihiatrinja me je poslala na vse možne preglede glave (EEG, CT, pa še neki) in k nevrologu zaradi problema vročice in glavobolov. Pa še dvignila mi je AD-je. Seveda jo pri zadnjem nisem upošteval, ker mam ravno AD-je na sumu za moje probleme. In sem si jih še dodatno znižal. In ugotovim, da nimam več - prej vsakodnevnih - glavobolov, pa tudi vročine ne. Še več: Zebe me!  Pa niti nisem posebno depresiven zaradi odtegnitve. Ubistvu mi gre odkar sem razpolovil paroxat kar dobro 

[ljubica]

Ah, Matheu_, vidim, da se je teta psihiatrinja zavzela zate in to se mi zdi v redu.
Pomaga ti in te posluša, seveda pa v tvojem telesu ne biva nihče drug kot ti sam, kajne?
Srečno!

[Gigli]

meni se ni zdela ROCD čisto nič bedasta diagnoza. Zelo sem trpela in še imam težave. Po tvojem sem pač "čustveno inkontinentna". Tudi prav.

Nobeno duševno stanje/bolezen/motnja ni bedasto. Najlažje je komentirati nekaj o čemer pojma nimaš.

LP,

gigli

[majč]

meni se ni zdela ROCD čisto nič bedasta diagnoza. Zelo sem trpela in še imam težave. Po tvojem sem pač "čustveno inkontinentna". Tudi prav.

Nobeno duševno stanje/bolezen/motnja ni bedasto. Najlažje je komentirati nekaj o čemer pojma nimaš.

LP,

gigli

tudi sama se pod tole podpišem. sej ni istveno a diagnoza obstaja ali ne, to je problem in to je lahko motnja, to je nekaj, kar se začne dogajat neodvisno od volje posameznika, nasprotno, pogosto se dogaja kontra tej volji, pridejo močni občutki, ki za sabo potegnejo določene misli in ko se zaveš, da te je spet potegnilo vase, trpiš in se hočeš zadeve losat, ampak zlepa ne mine, drži te, dokler te ne izpusti samo od sebe in takrat pridejo moralni mački, četudi nisi ničesar storil namerno. Zadeva je lahko tako močna, da začneš obupovat sam nad sabo. In nihče si ne želi, da se to z njim dogaja. V bistvu tu gre za motnjo pa če mamo zanjo dg ali ne. Bolj bistveno je vprašanje, če imamo ustrezne recepte o tem, kaj bi lahko pri tem ali proti temu pomagalo. To je bolj bistveno. katere dejavnosti npr. in ja zadeva je ravno toliko smiselna oz. nesmiselna kot anksioznost, ki je prav tako brez razloga, enostavno zgodi se.

Tako jaz vidim.

maja

[matheu__]

Ah, Matheu_, vidim, da se je teta psihiatrinja zavzela zate in to se mi zdi v redu.

Ma meni tudi.

Nobeno duševno stanje/bolezen/motnja ni bedasto.

Sej nisem govoru o dejanskem trpljenju posameznika. Govoru sem o diagnozi. Diagnozo si pa en zmisli, izda nekaj člankov na to temo, odbor novo "bolezen/motnjo" potrdi, končni uporabnik jo faše in farmacevtska industrija zasluži. Tak je običajno proces.
In teh "poceni" diagnoz je že tolko, da bi loh reku da ima psihiatrična stroka skoraj večjo pokritost kot simobil. Za vsazga neki, ne? Ubistvu je to edina stroka, ki ti lahko neki najde že na podlagi tega da si obiskal psihiatra (po logiki, če si tam, s tabo že mora bit neki narobe ) In delnice Krke rastejo, ko vse drugo propada. 

, to je problem in to je lahko motnja, to je nekaj, kar se začne dogajat neodvisno od volje posameznika, nasprotno, pogosto se dogaja kontra tej volji, pridejo močni občutki, ki za sabo potegnejo določene misli in ko se zaveš, da te je spet potegnilo vase, trpiš in se hočeš zadeve losat, ampak zlepa ne mine, drži te, dokler te ne izpusti samo od sebe in takrat pridejo moralni mački, četudi nisi ničesar storil namerno.

Verjetno res ne razumem teh zadev. Lahko pa poskusim: Ko sem bil mlajši, mi je v družbi marsikaj ušlo (besede al pa dejanja) - včasih kaj takega zaradi česar mi je bilo pol nerodno ali pa kaj takega, da sem koga drugega spravil v zadrego. In sem se večkrat počutil slabo zarad tega. Ampak z leti sem vedno bolj opazoval in bil vsakič bolj spreten pri filtriranju, kaj je primerno kaj pa ni. Večkrat zelo zavestno, z leti pa vedno bolj avtomatično. Temu se reče samokontrola. In zdi se, da - govorim zase - je z neko zrelostjo, izkušnjami in postopnim čiščenjem podstrešja vedno manj zadev, ki se začnejo dogajat neodvisno od volje posameznika
Lahko bi pa na drugi strani rekel: mam motnjo, stvari se dogajajo onstran moje volje in se s tem postavil v trpni položaj in se nehal učit. Včasih "bodi, kar si" in "sprejmi se, kakršen si" ni ok, ker si potem zapremo pot do napredovanja. 

[Janja]

Gigli in Majč!

Želim vama, da vama uspe premagati motnjo, in sicer sami ali s strokovno pomočjo. To niti ni važno na kakšen način.

Verjetno res ne razumem teh zadev.

Se mi zdi, da jih res ne razumeš.

Jaz tudi te motnje ne poznam, ampak sem prebrala Gigline zapise na to temo in se mi zdi, da zadeva res ni tako zelo enostavna.

Kaj hočem s tem povedati? Da vsaka motnja, ki kakorkoli ovira naše normalno življenje, je motnja. In potrebno je nekaj narediti. Najbolje je, da jo začnemo sami odpravljati, če to seveda zmoremo. Če pa po večletnih neuspelih poizkusih, ni nikakršnih rezultatov, potem je najbrž res smiselno, da si poiščemo strokovno pomoč.

In tudi jaz nisem zagovornica predpisovanja raznoraznih zdravil kar vsevprek, ampak včasih ne gre drugače. Samo za informacijo: jaz konzumiram bolj malo zdravil. V domači lekarni imam samo Lekadol in čisto nič drugega, pa še to ga imam zadnji dve leti, prej je bila domača lekarna prazna.

Jaz tudi recimo ne poznam vsiljivih misli v okviru OKM-ja, pa to še ne pomeni, da to ne obstaja. Še kako obstaja in kar prebiram, je zadeva zelo boleča.

Lahko bi pa na drugi strani rekel: mam motnjo, stvari se dogajajo onstran moje volje in se s tem postavil v trpni položaj in se nehal učit. Včasih "bodi, kar si" in "sprejmi se, kakršen si" ni ok, ker si potem zapremo pot do napredovanja. 

S tem se pa absolutno strinjam.

Nikoli si ne smemo zapirati poti napredovanja v smislu, da nečesa ne zmoremo, ker imamo motnjo. Je pa res, da če nekaj neštetokrat poizkusimo in zadeva ne funkcionira, potem je smiselno po določenem času odnehati, ker očitno je nek vzrok ali razlog za to, da nam nekaj ne uspeva.

Nisem pa imela občutka, da bi se Gigli ali Majč zgovarjali na to motnjo, jaz sem imela bolj občutek, da sta o tem spregovorili.

Matheu_,  imej se fajn!

[matheu__]

Je pa res, da če nekaj neštetokrat poizkusimo in zadeva ne funkcionira, potem je smiselno po določenem času odnehati, ker očitno je nek vzrok ali razlog za to, da nam nekaj ne uspeva.

Če se ti jajce na oko vedno razlije, ne boš nehal jest jajca, ne? Ampak boš probal neki narest. Si tisočkrat probu in ti je splodletelo, kar ubistvu pomeni samo to, da k zadevi pristopaš narobe.

Nisem pa imela občutka, da bi se Gigli ali Majč zgovarjali na to motnjo

Jst sem pa mel ravno ta filing. Citiram:

...to je nekaj, kar se začne dogajat neodvisno od volje posameznika, nasprotno, pogosto se dogaja kontra tej volji, pridejo močni občutki, ki za sabo potegnejo določene misli in ko se zaveš, da te je spet potegnilo vase, trpiš in se hočeš zadeve losat, ampak zlepa ne mine, drži te, dokler te ne izpusti samo od sebe in takrat pridejo moralni mački, četudi nisi ničesar storil namerno. Zadeva je lahko tako močna, da začneš obupovat sam nad sabo. In nihče si ne želi, da se to z njim dogaja.

To so zame izgovori. Fora je v tem,  majč, da nobenga ne briga a si ti neki namerno naredila al ne. Če delaš škodo, boš odgovarjala. Bolezen ni nobeno opravičilo za neumnosti.

EDIT:

olj bistveno je vprašanje, če imamo ustrezne recepte o tem

en recept je, manj "srčnosti", več pameti 

[Janja]

Ja, Matheu_, drugače gledava na stvari.

Mogoče je razlog v tem, ker jaz Giglijino zgodbo poznam, ti pa po vsej verjetnosti ne. Ti si verjetno izhajal iz pisanja Majč, jaz pa sem izhajala iz Giglijine zgodbe še od prej.

Gigli!

Upam, da ne zameriš, ker te bom citirala iz prispevka, v katerem je razvidno, kaj naj bi ROCD pomenila. Zdi se mi namreč pomembno, da mogoče še kdo prebere tvojo zgodbo. Lahko, da se bo kdo našel v njej.

Dejansko pa se tukaj ne gre za predalčkanje, kam katera motnja spada, ker to po vsej verjetnosti niti ni tako pomembno. Pomembno se mi zdi posameznikovo doživljanje ob vsem tem in seveda načini, kako priti ven iz tega, ki se najbrž zopet razlikujejo med seboj.

Moja zgodba..
Že od nekdaj sem imela OKM (sedaj vem, ker vem kaj to je) vendar nekako v "mejah" normale.
Vse se je začelo s hudim paničnim napadom 6 let nazaj, ko sem imela občutek, da se mi bo utrgalo. Grozni časi.
Takoj so me peljali urgentno k psihiatru, ta je diagnosticiral depresijo, anksiozne motnje. Dobila sem ad. Ad mi je super pomagal..počutila sem se veliko bolje in ko mi jih je zmanjkalo sem sama prenehala jesti. za 6 mesecev. Kakšna napaka! Udarilo še huje in seveda zamenjala nekaj ad-jev, noben pa ni več tako dobro prijel kot prvi.
Vmes pa sem začela dobivati..no že nekako prej vsiljivke glede mojega takratnega partnerja, super fanta, ki mi je ves ta čas potrpežljivo stal ob strani. Da ga nimam rada, da nisem srečna z njim, da naj grem stran in tako dalje...
Najprej sem mislila, da imam pač tako obdobje in da bo minilo. Da sem enostavno doživela šok v življenju in da podzavestno mislim., da ga zato nisem vredna.
Vendar misli niso ponehale. Na začetku sicer niso bile tako pogoste..a vseeno sem jih imela vedno v ozadju. Vedno sem vedela, da so tam a sem lahko (še) normalno funkcionirala. Sebe sem krivila kakšen človek sem , da tako razmišljam, zakaj sem taka do njega?? on pa je tako skrben in predan..počasi se je vame plazila tudi krivda. Nisem si mogla razložit teh misli..dejstvo je bilo, da sem ko sem bila ok vedela, da ga imam rada in da je super fant in da z njim zelim biti...ko pa so prišli slabi dnevi, nisem čutila popolnoma NIČ do njega..bila sem ravnodušna..in tako v takem nihanju sva se po 6-ih letih odločila, da se skupaj preseliva.
Veselila sem se a moje misli so postajale vedno močnejše in pogostejše. Opazila sem, da so začele zelo vplivati na moje življenje. Bila sem odsotna, zapirati sem se začela pred prijatelji, našla sem uteho v hrani, se tekom let zredila za 18kg, misli so sprožile nenormalno anksioznost..krivda pa je na dan povlekla se depresijo. Bilo je hudo. Zelo hudo.
Preselila sva se. Doma so začeli opažati, da je z mano nekaj hudo narobe. Sama sem še vedno mislila, da mi bo uspelo, da nama bo uspelo. Vmes sem delala kot študent, redno, vsak dan...kako sem zmogla še danes ne vem. Ko mi je status potekel, sem pristala na zavodu. Katastrofa. Bila sem non-stop doma, pred kavčem, se tresla in ruminirala, imela sem občutek, da se mi bo zmešalo. Jokala sem vsak dan, po par ur skupaj, pri ljudeh iskala potrditev in odgovor kaj se z mano dogaja..
..do trenutka, ko nisem mogla več zdržati pritiska. In sva se razšla. Sla sem nazaj domov. Nisem imela razloga zakaj..zaradi misli??!! so mi rekli.. si normalna?? no, pa saj dvomi nikoli ne pomenijo nič dobrega, so me tolažili..

Po tistem sem še vedno samska. Da bi se spustila v razmerje in doživela isto, tega ni ne predstavljam in si tudi nočem. Raje sem sama.
Seveda sem vmes "odkrila" kaj je OKM, tudi to da je bil razlog motnja ROCD. Kaj vse sem odkrila od takrat.., veliko stvari, ki jih najraje nebi.

Veliko sem napredovala. Jemljem Effectin ER 150 mg in se zavedam, da je vrjetno premajhna doza. Poleg tega bom šele sedaj začela redno obiskovati psihoterapijo. Veliko sem zamudila, veliko več bi lahko naredila v tej smeri ampak enostavno si nikoli nisem mislila, da kaj takega sploh obstaja. A mislim, da mi je že tako bilo namenjeno, vse se zgodi z nekim namenom pa čeprav le-ta ni takoj jasen.
Spremenila sem se in mislim, da sem postala boljši človek.
Grenki spomini se ostajajo a upam, da jih bodo kmalu zamenjali lepši, pozitivnejši.

Prispevek je daljši, vendar sem ga zaradi lažjega razumevanja pustila skoraj v celoti.

Matheu_, jaz sem izhajala iz tega in malo tudi iz zgodb, ki sem jih prebrala tukaj na forumu in se nanašajo na vsiljive misli pri OKM-ju. Zdi se mi namreč pomembno, da se zavedamo, da te misli pridejo neodvisno od naše volje in to je motnja.

Pa to ne pomeni, da jaz zagovarjam pasivnost. Ne, sem mnenja, da je potrebno nekaj ukreniti v z zvezi s tem. Načinov je pa več. Enim uspeva brez strokovne pomoči, nekaterim žal ne.

[trina]

matr ste ukradle témo, babe 

jaz pa sem izhajala iz Giglijine zgodbe še od prej

poskusi izhajat iz matheu-ove 
sam pol se znajdeš tam, kjer nimaš kaj povedat, ane - no, saj poveš vseeno, tko da se ni za bat 

[urssska]

Sej nisem govoru o dejanskem trpljenju posameznika. Govoru sem o diagnozi. Diagnozo si pa en zmisli, izda nekaj člankov na to temo, odbor novo "bolezen/motnjo" potrdi, končni uporabnik jo faše in farmacevtska industrija zasluži. Tak je običajno proces.
In teh "poceni" diagnoz je že tolko, da bi loh reku da ima psihiatrična stroka skoraj večjo pokritost kot simobil. Za vsazga neki, ne? Ubistvu je to edina stroka, ki ti lahko neki najde že na podlagi tega da si obiskal psihiatra (po logiki, če si tam, s tabo že mora bit neki narobe ) In delnice Krke rastejo, ko vse drugo propada. 

Problem je pač, da normalnosti ne moreš definirat tko kot lahko definiraš gravitacijo. Sploh pa si kot fen Foucaulta že dost preštudiral zadevo, čeprav se mi zdi, da on nikol ni zanikal obstoja golega referenta pred konstruktom, samo možnost dostopa do resnice o njem. Samo zato, ker nekdo identificira  značilnosti določenega duševnega stanja in jim da ime, še ne pomeni, da ga je preprosto izumil. Je pa drugo vprašanje, kako stanje dejansko vpliva na kvaliteto posameznikovega življenja. Tale mantra o farmacevtski industriji je že tako prežvečena, da bi lahk nardil tableto sam za tiste, k ob tem ratajo živčni.  Jz mislim, da tisti, ki se ne preseravajo, še kako dobro vejo, zakaj so prišli k psihiatru, tisti pa, ki prihajajo po pozornost, razsvetljenje, zapolnjevanje praznin in ne-vem-še-kaj, pa bi si to v drugem primeru kupili pač drugje, v Gapu, McDonaldsu al pa kakšni drugi zlobni korporaciji, jebatga, vsak segment sodobnega življenja operira po pravilih kapitalističnega sistema in psihiatrija ni nobena izjema.

Drugač pa kul, da si zadovoljen s svojo tanovo hehe, jz še kar hodim po droge k stalnemu dilerju.

[Arwen]

vsak segment sodobnega življenja operira po pravilih kapitalističnega sistema in psihiatrija ni nobena izjema.

ja, žal je res tako

[matheu__]

Samo zato, ker nekdo identificira  značilnosti določenega duševnega stanja in jim da ime, še ne pomeni, da ga je preprosto izumil.

Stvar povpraševanja in ponudbe, ne? 

OFF TOPIC: Ma jst ne štekam tega. Zakaj bi se nekdo po 10 letih intenzivnega študija specializiral za psihiatrijo. To je kot, da bi se raketni inžinir prekvalificiral v avtoličarja. Resno. Ne štekam tega. Ok, mi je jasno, da je bistveno manj stresno poslušat folk s težavami in rutinsko predpisovat zdravila, kot pa v nočnem dežurstvu za relativno male pare reanimirat klinično mrtve, izvajat komplicirane operacije in pri tem še trepetat, da te bojo svojci zatožli medijem, če ti slučajno ne uspe. Če psihiater pacienta zajebe, ima instant kart blanš - odstotku se pač odpelje ne glede na terapijo. Zdej pa dokaži kaj, če lohk? Next!

ON TOPIC: odkar sem razpolovil Paroxat mi bobni v ušesih. A je to povezano, še ugotavljam. (bobni v smislu pritiska, ne, da bi slišu šit, ki ne obstaja  )

[majč]

matheu, glede na to, da so res dobri psihiatri prava redkost, vendar so pa, to samo dokazuje, da je potrebno res veliko vedenja, talentov in občutka za delo z ljudmi in visoke etične kapacitete. Zato govort o nekih nizkih dosežkih tu ne gre. pa tud avtoličarji so strokovnjaki na svojem področju. je kar izziv tale psihiatrija za posameznike, ki se jo lotijo. seveda pa ni tako enostavno kot krvne preiskave, saj ne moreš odpreti glave, pogledat notri kaj manjka in dodat neko ustrezno snov. Zato smo uporabniki psihiatričnih storitev še toliko bolj dragoceni eksperti iz izkušenj, ki lahko pri samih odločitvah za pot zdravljenja ogromno pripomoremo s tem, da sodelujemo in da natančno opišemo, kaj je tisto, kar se nam dogaja. Jaz druge ne vidim. Valda pa ni vse na tbl. ampak potem ni več na psihiatru, ampak na nas. konec koncev je to naše življenje in nekako smo zanj odgovorni.

Drži se nam. Da ti tale anksioznost čim prej mine in da bo tudi prehodnega obdobja poletje-jesen čimprej konec in da novo obdobje prinese olajšanje in omili težave, ti želim.

Ostani vztrajen in pogumen. Pameten si pa itak že. Včasih toliko, da ti zna jit v škodo - da si sam zakompliceraš dodatno. Tko pravi Rejec, da se pametnim zgodi, ampak majo/mo pa tudi vire, da se potegnejo/mo ven iz tega ne? glavo gor pa uspešno raziskovanje samopomoči še naprej. vidiš, nikoli nam ni dolgčas. bodi dober s sabo, imej se rad; od tod naprej gre vse v pravo smer.

maja

[urssska]

ON TOPIC: odkar sem razpolovil Paroxat mi bobni v ušesih. A je to povezano, še ugotavljam. (bobni v smislu pritiska, ne, da bi slišu šit, ki ne obstaja  )

http://www.bixby.org/faq/tinnitus/treatmnt.html

Many tinnitus sufferers become depressed from having to deal with the constant noise. Treating the depression may make the tinnitus seem less severe. But beware that certain ototoxic anti-depressants may worsen tinnitus. SSRI anti-depressants may temporarily worsen tinnitus for the first few weeks, but risk fewer side-effects as compared to the older tricyclic drugs.

Tricyclic anti-depressants, such as Nortriptyline and benzodiazepines, such as Alprazolam (Xanax) were used in one study in which some people reported improvement.

Possible reasons:

    * Patients just think they feel better (placebo effect).
    * Since these drugs are central nervous system depressants, auditory responsiveness diminishes.
    * Tinnitus is stress-related - i.e. muscle tension in neck & jaw restricts blood and lymph flow.

Tole sem našla, očitno bi lahko bilo povezano.

[matheu__]

Zdej po parih tednih loh rečem, da sem bistveno manj tesnoben. Zakaj? Ker ukinjam Paroxat. Jst sem zgleda tiste vrste tip, ki mu zdravila škodijo. 

[Temnolaska]

Matheu, ti si prav zabaven, daj se malo manj obremenjuj s svojim zdravjem in raj kakšno knjigo napiši, da se bom režala. 

Saj samo prekanaliziraš to slabo energijo v sarkazem, pa bo!

[majč]

Zdej po parih tednih loh rečem, da sem bistveno manj tesnoben. Zakaj? Ker ukinjam Paroxat. Jst sem zgleda tiste vrste tip, ki mu zdravila škodijo. 

ej sej če mene vprašaš zdravila lahko tko pomagajo kot škodijo; edino dejstvo, ki zanje velja je to, da ti spreminjajo kemijo med sinapsami, ali to delajo v pozitivno ali negativno smer je pa drugo, tko da je fino ostati, če se le da pri nizkih dozah, ostalo pa skušat obvladovat z dejavnostmi.

maja

[matheu__]

Evo paroxat sem uspešno ukinil že dobre pol leta nazaj in z njim so - kot sem predvideval - izginile težave kot so vročica, popoldnaski glavoboli in frekvenca "zakaj moram umret glih zdej, ko mi pa gre kar uredu" paniciranja je tud upadla. Samo ne povsem. In to me skrbi.

Zadeva se začne tako:
Pridejo obdobja ko sem pod večjim stresom. Ta stres se pri meni pokaže fizično. Recimo me začne neki bolet, stiskat v prsih, pekoče bolečine nad rebri in to jst v backgroundu skoz povezujem z tem da bom umrl, ampak v tej fazi čisto normalno funkcioniram, sem pa skoz slabe volje in včasih sploh ne vem zakaj. Pol na en posebno smrdljiv dan, hudič dobi mlade in me začne strašno stiskat v sencah. In mam filing, kot da se mi bo utrgalo, da bomm zgubu kontrolo in me popade smrtna groza; srce mi nabija čez limit, tresem se. In kot da to nebi blo še zadosti, si pol začnem mislit še da se bom stegnu. Pa glih zdej! In pol Helex prime in sem hepipepi spet.
To se mi zlo redko dogaja, sploh, odkar sem ukinil Paroxat. Ampak do tega še pride in je zlo neprijetno. Zdej to je zgleda moj thing in verjetno bo težko odpravit. Kar bi pa rad odpravil, je to podzavestno asociacijo fizičnih bolečin z instant smrtjo. Tko se vedno začne. Mogoče, če bi pri tem malo oladil, do paniciranja sploh nebi prišlo. Kaj pa vem.
Verjetno gre za textbook panični. Edino kar vem, je, da sem vsak mesec, kak teden slabe volje zarad tega in to bi rad odpravu.

[Arwen]

hja, sodeč po prebranem je stres tisti, ki povzroči domino efekt...

[Sinuska]

Zaupaj svojemu telesu, matheu_.