Gravžajo se mi vešče in stonoge

[borovci]

Živjo, moja nočna mora so vešče in stonoge. Težko se opredelim ali gre za strah ali za gnus ali za kombinacijo obojega. Dobim kurjo polt, hkrati se potim, vreščim, bežim, maham z rokami in jočem, mi gre bruhanje, skratka postanem kot ena podivjana kobila, ki brezglavo leta sem in tja. Na trenutke sem v tej svoji nepremišljenosti že prav nevarna. Ne vem kdaj točno se je začela ta moja fobija namreč, ko sem bila majhna smo ogromno kampirali in sem imela vsakodnevni stik z vso mogočo golaznijo. Res da nisem ravno iskala njihove bližine ampak nekako smo shajali oz. sobivali z vsemi tistimi gromozanskimi kobilicami ipd. Sedaj več ne zmorem tega, sem pripravljena spakirati kovčke in predčasno oditi domov z dopusta v primeru, da ne bi imela v bližini nikogar, ki bi me ''odrešil'' s tem, da bi žival odstranil. Se zavedam da mi prav nič nočejo, samo jih ne prenesem v svoji bližini in dotika z njimi. Če se znajde v sobi ne grem več vanjo, da bi jo odstranila s kakšno dolgo metlo nikakor ne gre. Najbolj se mi gravžajo noge, tipalke krila in kosmatost. Bi bilo prav zanimivo vedeti kakšen simbolni pomen ima to v moji psihi. S stonogami se na srečo srečujem bolj poredko, so pa vešče velik problem. Celo poletje sem pri zaprtih oknih oz če so odprta imam ugasnjeno luč, ob večerih ne sedim na terasah ob svetlobi skratka noro me omejuje. Enostavno ne prenesem tistega nepredvidljivega zaletavanja in škrtanje-hreščanje s krilci, bljak. Rada bi se rešila tega, ker vem da ni racionalno. Premagala sem strah na višino, in še cel kup strahcev ampak tega pa ne znam. Ima kdo podobno izkušnjo oz kakšen nasvet? lp

[moonica]

jaz imam tak strah do pajkov ... saj sem tu že pisala o tem ...

s postopnim 'navajanjem nanje' si že poskusila ... da greš res po mini korakih ?
jaz sem na ta način (ma res pooočaaasi) prišla do določene točke, naprej pa potem nikakor ni šlo ...

oprosti, nekega pametnega nasveta nimam ...

ti pa čestitam za ostale premagane fobije!!

[Flip]

kako pa si premagala strah pred višino? morda bi pa na enak način premagala strah pred "golaznijo"?
sama imam strah pred pajki (sicer se znam obvladati, a me hoče raznest), prav tako imam strah pred višino, vendar oboje ni tako močno izraženo, da bi me oviralo. vem pa za primer moje znanke, ki je imela paničen strah pred pajki. ko je zagledala pajka, je tudi ona včasih prav "nevarno" reagirala. takrat je rekla, da bo nekaj ukrenila. izbrala si je terapijo soočanja. kupila si je pajka ptičarja, ki ga ima sedaj doma, ga hrani, baje ga je imela celo že v roki. moram priznati, da je to zelo hrabro - a zelo ekstremno. vsaj za moje pojme. jaz ne bi zmogla. morda boš pa ti lahko?

[ZgubljEna]

no takole vresceco fobijo mam js pred kobilicami za moje pojme so to najbolj nagravzna bitja, cist odvecna, grda, u glavnem fuuuj... skacejo cist po nepotrebnem, take grde noge majo, pa tipalke dolge, oci grde... ajeej

enkrat zvecer sem prsla v sobo, da bi sla spat, in na svojem poustru zagledam najvecjo zeleno kobilico, kar jih je mozno.... najbrz je sindikat kobilic dolocil najvecjo mrcino med njimi, da gre mene prestrasit!

in js v tistem afektu ko sem se zacela trest, panicno krilit z rokami, jokat, cist sm bla v transu, sm kr pouster vrgla na hodnik s tisto kobilico vred... pol se dolgo nisem mogla zaspat ker sem si predstavljala da bo ta kobilica zlezla pod mojimi vrati cez spranjo nazaj v mojo sobo in me gledala celo noc... blek.

drugic je blo pa to da sem sedela zvecer na balkonu in nic hudega slutec kadila... in tko zaslisim nad sabo neko cudno frfotanje - en meter nad mano je sedela najbrz kr ista najbolj nagravzna kobilica, se je odlocila me zopet mal obiskat...
sploh ne vem a sm ugasnla cik al ne, ne da bi se cesarkoli zavedala sm usla v sobo in zaprla vrata. ampak kobilica nikakor ni hotla z balkona, celo noc je prezivela na polici, kjer sem jo loh vidla skozi okno iz sobe... scary s.h.i.t.

Vcasih si predstavljam, da mi bo ena velka zelena kobilica skocla direkt v obraz, al pa da se mi bo z nogami zapletla med lase... mislim da bi v tem primeru dozivela srcno kap, ker ne bi prenesla vsega tega gnusa, strahu, ....

[tia]

ja,ja...poznam te fobije, mislim un grozen občutek. čeprav vedno pomislim, kako se lahko nekdo tako boji pajkov ali kakšnih gosenic ali črvov ali kaj takega, ker take živali ni problem ubit. z višine lahko vržeš knjigo ali uporabiš sesalec in je, stvar je mrtva. mam pa tudi js fobijo pred kobilicami. čisto se mi utrga, začnem kričat, se trest, bežat itd. druge žuželke se mi ne gabijo. pajke in kače imam rada, mislim rada, pač ko je enkrat preveč pajkov v sobi jih pač posesam. slepiče rešujem pred mački na vrtu. vešče se mi tudi ne gabijo, prav tako ostale žuželke, razen kobilic. v tolažbo poznam več ljudi, ki imajo isto fobijo in se strinjajo, da je to najbolj gnusna žuželka od vseh. če vsaj nebi skakala. pa zdaj ne mislim na kobilice bogomolke, une se mi gabijo, ampak jih ubijem. majhnih kobilic se tudi preveč ne bojim, ubijam jih. kakšne 5 cm tudi toleriram odzunaj, jih pač pobijem previdno. v sobi pač kličem mamo. ampak gabijo se mi zelene, pa tudi rjave kobilice nad 5 cm. živim v okolju, kjer je polno ogromnih, nagravžnih kobilic, vsako leto jih je več. pa še sem ubijala ko so ble še majhne, ma zdaj so zrastle in bbbbbbbbbbbbb. prišlo je tudi do takih situacij, da je bla takšna kobilica na zobni pasti ko sm si hotla umit zobe, pred mnogimi leti na podstrešju barbie hiške in odprem in bbbbbbbbb. lani se spomnem enkrat, da je bla 3 ura zjutraj in ja, pred dnevi sm že vidla nogo kobilice, posesala sm jo, in ko jo je sesalec srkal vase se mi je gnuslo sploh držat sesalec v rokah. zvečer pa eko jo, nad mojoimi vrati, občutek ujetosti. pokrila sm se z rjuho in zbežala v omaro, drla sm se, in je prišla mama, ki je mislila, da bom umrla od kričanja, pa jo je fentala. enkrat sem jo najdla tudi v kuhinji, zjutraj. vrgla sm notri vse mačke, ki sm jih najdla. ko je mama prišla popldan sm ji  povedala, in nasrečo so potleh ostale noge kobilice, tako da jo je očitno mačka pojedla. ufff,... tudi letos sm mela prvo kobilico v sobi, ampak kaj takega še ne. grem spat. slišim čudne zvoke in naenkrat en "frrrrrfrrrrfrrrr", se začnem dret, ampak ni odziva. se ovijem v rjuho in grem mami trkat na vrata, ona vstane pa grem js v sobo in  jo vidim, bla je velika kakšnih 20 cm, GROOOOOOOOOOOOOZZZZZZZZZZZZZZZZAAAAAAAA AAA, kaj takega, ogromna je bla. moja mama jo je spet razmrcvarla. pol sm šla spat na kavč. naslednji dan sm si dala mrežo na okno. tako ne morem razumet, zakaj tako rastejo. vsako leto so večje. in nič jim ne moreš, ZA JO UBIT JI MORAŠ ODTRGAT GLAVO- samo če kdo tega ne ve, kobilica je mrtva samo če ji odtrtgaš glavo, vsako razmrcvarjenje mi dovolj. vsaj za tako velike ne. če bi poznala kak strup proti temu. jooooooooj. in ja js moram tudi videt in vedet, da je žival mrtva. ni mi dovolj, da mi nekdo reče, da jo je ubil. kdaj zavidam, takšnim, ki majo fobijo pred pajki ali čem, ki plazi, ko se take živali ne morejo premikati. full lažje se mi zdi preboleti fobijo pri takšnih počasni živalih. vedno maš lahko un priročen sesalec in fentaš pajka, brez strahu, da bo skoču nate. kdaj prav razmišljam, da bi se preselila na sever, kjer takih nagravžnosti ni.

[borovci]

strah na visino sem premagala takole. bila sem jezna zaradi ohromelosti in vrtoglavice, ko sem lezla na piransko obzidje in sem si rekla, ne bom dopustila, da me bo tako neracionalna stvar hromila in sem se vsa besna in prepotena pognala po majavih lesenih stopnicah na enega najvisjih stolpov, lezla sem skoraj po stirih, ampak tista jeza mi je dala tok energije. in hkrati sem si rekla, ce mi bo uspelo na ta stolp z majavimi stopnicami bom premagala ta strah, in res sem ga. vajo ponovim vsake toliko casa glede vesc pa ne vem kako bi se lahko soocala z jimi, ce je v steklenicki jo lahko gledam oz. da ji nekaj preprecuje stik z menoj. joj tisto hrescanje krilc, ko se zaletava v stene. terapevt mi je predlagal, da narisem ''prijazno vesco'' pa ne vem, da bi mi to kaj dosti pomagalo. narisala sem jo v steklenem loncku  zdajle ko sedim pri odprtem oknu v temi, se mi zdi tezava tako banalna, ampak luci si pa ne upam prizgat. ojoj

[nicole]

No, pred nekaj dnevi je moja mama našla na njenem pouštru 5 cm elikega črnega škorpijona. Od kod je prišel še danes ni jasno. Še dobro da mene ni bilo. Po moje bi prileteli gasilci,reševalci in šekaj. to se je zgodilo zvečer.

Ko ga je hotela ubiti,ga ni mogla. ga je morala z nožem.

Pravijo ,da so škorpijoni edina bitja, ki preživijo,če so zmrznjeni v ledu....

kar groza me je.....

[Tayana]

Joj, meni pa se gnusijo kače, jegulje, črvi in hobotnice. Se mi zdi, da je njihovo meso ena sama gnusoba in strup. Najtežje prenesem pogled na kačo. Zdi se mi tako ledena in srhljiva. Ne smem je videti niti na TV, enako ne prenesem fotografije, ki prikazuje kačo. Ker rada gledam kanal Animal Planet, tam s pogledom velikokrat naletim na kačo. Kača me navdaja tudi s strahom. V tem primeru pri priči zamižim in preklopim na drug kanal. Stonoge in gosenice pa se mi gnusijo nekoliko manj. Vsem tem živalim, ki se mi gnusijo, pa privoščim življenje prav tako kakor živalim, ki so mi všeč.

[mina]

Ma vsak ima svojo "nočno moro"...Meni niso nič kaj simpatični kuščarji (martinčki), pa gliste, stonoge, morska trava, meduze, polži lazarji (oni brez hišic)pa tudi kakšne domače živali ne bi taknila.
Sem rojena in živim v mestu in me narava prav malo ali nič ne vleče...Saj grem rada, ampak čez komot ga ni...Pa še vse te golazni ne srečam doma, v mestu...

[moonica]

je pa razlika ali se ti kaj 'le' gnusi, ti ni všeč ali imaš prav fobijo ...



nicole, ti nisi imela v bajti še nobenega škorpijona ?
na mojem pouštru je bil lani poleti (še dobro, da sem imela belo prevleko) ...
vsake tolko nas pride kakšen pozdravit ... sej to je baje na Primorskem čist normalno ...
če slišiš strašno vpitje iz smeri Gorica zna bit spet kak v moji spalnici

[nicole]

Ma sem jih že vidla, take majhne, rumene, ampak ta je rekla mama ,da je bil črn pa velik...še dobro,da ga nisem videla...aj,aj,aj....

[moonica]

rumene? aa, take blede, ne ?

ta na mojem pouštru je bil rjav ... bljak!

[jazzjazz20]

Ma vsak ima svojo "nočno moro"...Meni niso nič kaj simpatični kuščarji (martinčki), pa gliste, stonoge, morska trava, meduze, polži lazarji (oni brez hišic)pa tudi kakšne domače živali ne bi taknila.
Sem rojena in živim v mestu in me narava prav malo ali nič ne vleče...Saj grem rada, ampak čez komot ga ni...Pa še vse te golazni ne srečam doma, v mestu...

ma ne me niti spominjat na martinčke...zadnjič sem skoraj z lojte dol padla...brrrrr...samo da se spomnem...mi kar roke in noge krči skup...čista groza!

[moonica]

meni so pa martinčki prav lepe živalce ... čeprav včasih tudi cviknem ko kater prišviga mimo ...
pri nas letajo okoli bajte non stop ...


ampak vas razumem ... 'vsak ima svojo' ... 

[ZgubljEna]

živim v okolju, kjer je polno ogromnih, nagravžnih kobilic, vsako leto jih je več. pa še sem ubijala ko so ble še majhne, ma zdaj so zrastle in bbbbbbbbbbbbb. ...
 bla je velika kakšnih 20 cm, GROOOOOOOOOOOOOZZZZZZZZZZZZZZZZAAAAAAAA AAA, kaj takega, ogromna je bla. moja mama jo je spet razmrcvarla. pol sm šla spat na kavč. naslednji dan sm si dala mrežo na okno. tako ne morem razumet, zakaj tako rastejo. vsako leto so večje. in nič jim ne moreš, ZA JO UBIT JI MORAŠ ODTRGAT GLAVO- samo če kdo tega ne ve, kobilica je mrtva samo če ji odtrtgaš glavo, vsako razmrcvarjenje mi dovolj.

brrr kr trese me k tole berem.... kje pa zivis? tok da vem kam sigurn ne grem!! a tok velike so ze?!!!??!!

[tia]

živim tipo bolj v neki vasi na obali... pa mamo vrtove okoli hiše pa noben jih ne obdeluje preveč.... samo je pa res grozno letos... tolko je teh žuželk... pa vse so isto velike ko prejšnja leta.... samo kobilice ne...

[mamica]

Pozdravljeni
Jest pa imam fobijo na kobilice...res, samo na kobilice. Pajki so lahko veliki, mali, suhi, kosmati, pa ne bom začutila nobenega strahu...tudi pri kačah ne, ali pri katerikoli drugi živali. Kobilice pa so meni kot velike zelene nagravžne pošasti in res ni fajn, ko se srečam s kakšno
Ko jo zagledam, me stisne v želodcu, kolena postanejo mehka in dobim občutek, da bom skup padla...če ni nikogar zraven v tistem trenutki, me zagrabi panike in padem v jok...GROZNO JE!!!
Odločila sem se da temu naredim konec ker je to iz leta v leto hujše in vleče se že iz ranega otroštva. Sem pa tudi mamica in seveda tega ne želim prenašati na svojo princesko
Ne vem, če sem na pravem forumu, ampak upam, da je tukaj gor še kdo, ki doživlja podobno, da mi svetuje, kako naj se rešim tega.

Bodite fajn....

Lp,Mamica

[She_]

meni je zanimivo tole z jezo..

ko sem bila jaz včasih nasploh polna enega sovraštva, jeze in mogoče tud mal agresije.. nisem imela nobene fobije. brigalo me je za vse skupaj, za sebe, ljudi.. kaj šele za ščurke.. nekateri so se mi zdeli celo fascinantni..

potem pa je to sovraštvo minilo in mi ni bilo več tako zelo vseeno za vse.. tako sem se spremenila v eno presrano boječko, ki odkoči že, če nekdo potrobi na cesti in zraven pridobila še cel kup strahov -pred pajki, kobilicami, mravljami, višino..

se mi zdi kar hecno.. mogoče mi manjka ene bojevitosti in malo jeze/strasti/energije , da bi se otresla vseh teh strahov...

[voila]

Mamica, tudi meni so blazno nagravžne tiste velike debele zelene kobilice...
Ne vem zakaj. Mi gre kar na bruhanje. Pa tak pospešek dobim, dokler se ne
prepričam, da jo je nekdo zdrobil. Tudi pogledat je ne morem. Še manj pa si
predstavljat, da bi ta nagravž skočil name. Pa letijo ti hudiči, ne skačejo.
Bljak. Oliva.

[mamica]

Ja se strinjam s tabo, res so grozne....nevem zakaj tak strah pred njimi.
Spomnim se, ko sem bila 10 ali 11let stara, je prišel vn en film o ogromnih pajkih....bla,bla,bla...naj bi napadali ljudi in tako:)
Vglavnem, zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico, pa sva si predstavljali, kako bi ta film izgledal, da v njem nebi bilo pajkov, temveč KOBILICE!!!!!!!JOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOJ....da bi bile velike, kot dinozavri....o my god!
Ne vem, tega se je treba reši, ker ljudje me nimajo za normalno in mi skoraj ne verjamejo, da se jih res tako bojim, dokler tega ne vidijo na lastne oči:(


ZMAGAL BOM....

PaPa Oliva, pa lep dan:)

Mamica