Imam vse kar si lahko poželi ženska, razumevajočega partnerja in zlatega sinka starega 2 leti, službo, hišo, zdravje… Ampak jaz sem nesrečna, sem zadirčna, živčna, iz tira me vržejo malenkosti, razmetano, umazano stanovanjen, ne prenesem če se otrok popacka s hrano ali polije (kar je za 2 letnega otroka normalno ), tudi s partnerjem se veliko kregava, ker ga nonstop gnjavim.
Najhujše pa je to, da mi je sinko odveč in mi je muka se ukvarjati z njim, ko pridemo po službi in po varstvu domov, komaj čakam da pride večer, da gre spat. Če hoče da se z njim igram, mi je zelo težko in se raje izgovorim: mami mora to, mami mora ono… Sin bi mi moral biti prvi na vrsti po službi, nobeno pospravljanje, čiščenje,ne bi smelo biti pomembnejše od sina, povrhu vsega pa je sin kar zelo priden in si da že marsikaj dopovedati. Ne vem kaj je narobe z mano, res je da sem z sinkom že odkar sva prišla iz porodnišnice, (ločena sva bila samo 24 ur ko sem bila v bolnici) s partnerjem pa sva bila 4 krat v kinu to pa je tudi vse, mogoče je to krivo, da je vsak dan isti, renutno nimava možnosti otroka dati v varstvo čez vikend, ali sem mogoče pregorela, ali bi rabila kakšno drobno spremembo v vsakdanjiku, počutim se grozno in nesposobno v tem začaranem krogu in sram me je.
Domnevam da gre za depresivno stanje oz. kaj mislite ostali, rabim nekaj tolažilnih besed.
Lp
