Ko ne vem več, kaj čutim

[Libby]

Pozdrav vsem.

Na forumu sem skoraj leto in pol, tako dolgo kot jemljem svojo drugo rundo ADjev. Za depresijo sem zbolela bog ve kdaj (zame je bil šok, da me je psiholog poslal k pedopsihiatrinji, ker da imam depresijo), prvič sem se začela zdraviti pri pri svojih 21 letih. Preden sem našla pravo zdravilo je trajalo skoraj leto dni, potem ko je Prozac prijel, sem se zdravila 9 mesecev, nato ga po nasvetu psihiatrinje postopoma opustila in zajadrala na vrhu vala, ki me je zopet popeljal v življenje. Potem je stanje 2 leti bilo kar v redu, s padci od katerih sem se sama pobrala, nato so se začeli ponovno pojavljati panični napadi v malo drugačni obliki kot v otroštvu. Po začetnem strahu, ki je trajal cca. 1 leto sem si skušala sem dopovedati, da so le panični napadi in da zaradi njih ne bom umrla. Takrat se nisem zavedala, a to je bila le prva postaja na novem potovanju v depresijo. Skratka, tiste obljube, ki sem si jo dala, da bom poiskala pomoč, kakor hitro bom zasumila, da ponovno padam, se nisem držala, oz. sem reagirala prepozno. Še danes se  nase jezim, zakaj nisem ukrepala 1 leto prej, zakaj sem v sebi zatirala glasove, ki so mi govorili, naj ponovno obiščem psihiatra. Vprašanje je, zakaj sem si to naredila. Oziroma zakaj si to vedno počnem. Ne upoštevam sebe, svojim občutkom ne zaupam, čeprav se marsikdaj izkaže, da bi jim morala, ker čas pokaže, da so bili pravilni. Ko sem v situaciji, ko se glasno pojavi notranji glas, ga sistematično zatrem. Tako sem jezna nase, ker to počnem, tudi v situaciji, ko se jasno zavedam, da ima moj notranji glas skoraj gotovo prav, ga utišam. Ne razumem, zakaj si to počnem. Bojim se, da je to zato, ker je resničnost zame preboleča in raje izberem "iluzijo" in slepo rinem naprej nekam, kjer ne bo izhoda. Tako sem neumna, ker to znova in znova ponavljam. Pa če gre za faks, za prijateljstva, družino, partnerske odnose ali pa za odnos do sebe, za motnjo hranjenja, samopoškodovanje, svoje zdravje itd. In v vsej tej zmedi, ki brni in tolče v moji glavi, ne prepoznam več občutkov. Ne znam več čutiti. Če me kdo vpraša, kako sem, ne znam odgovoriti, zato izberem enega iz repertoarja stalnih odgovorov. Tudi na terapevtski skupini imam velike težave povedat, kaj čutim, ker ENOSTAVNO NE VEM, KAJ ČUTIM. Niti jeze, ki sem nekoč točno vedela, kako se občuti, ne znam več začutit v polni obliki. Vedno je še milijon reči primešanih zraven, ki jih jaz ne znam razločiti. Sem kot izgubljena in se ne morem več najti. To stanje me zelo hromi pri obveznostih do ostalih in sebe, ki bi jih morala izpolniti. Pri mojih bližnjih pa sem ukalupljena v čustvo jeze, ki mi gre še najbolj od rok. Sem imela včeraj dve pomembni priložnosti, kjer bi lahko izrazila sebe in svoja čustva, pa sem butnila ven stvari tako, da je zvenelo kot jeza. Enostavno nisem našla pravih besed, ker še meni sami ni bilo jasno, kateri občutki (poleg neizmerne žalosti) vrejo v meni. Vedela sem samo to, da VRE in da mora ven ali pa nehat vret, ker drugače si bom kaj naredila, ker ne zdržim več tega pritiska v glavi, pljučih, srcu, želodcu in povsod drugod. Tako so bila najhitrejša in najučinkovitejša metoda za izklop pomirjevala. Jaz ne zmorem več tako živet. Samo čakat, da mine dan, da mine noč in potem spet, da mine dan itd. Izgubljena sem v sebi, tisto kar vidim, ko tavam v sebi, mi ni všeč, samo zunaj sebe pa ni možno živet, česar niti ne bi želela, ker je zunaj preveč sra***. Se opravičujem izrazu.
In zmedenemu upravičevanju odprtja nove teme.

LP

[beli]

Vprašanje je, zakaj sem si to naredila. Oziroma zakaj si to vedno počnem. Ne upoštevam sebe, svojim občutkom ne zaupam, čeprav se marsikdaj izkaže, da bi jim morala, ker čas pokaže, da so bili pravilni. Ko sem v situaciji, ko se glasno pojavi notranji glas, ga sistematično zatrem. Tako sem jezna nase, ker to počnem, tudi v situaciji, ko se jasno zavedam, da ima moj notranji glas skoraj gotovo prav, ga utišam. Ne razumem, zakaj si to počnem. Bojim se, da je to zato, ker je resničnost zame preboleča in raje izberem "iluzijo" in slepo rinem naprej nekam, kjer ne bo izhoda. Tako sem neumna, ker to znova in znova ponavljam.

libby, sej to je pri velikih problem, konflikt notranjega glasu z človeškim "neumnim" razmišljanjem.
To je verjetno slabo samozaupanje, neke vrste strah pred NIČEMER ali kako, sej ne vem kako naj to opišem, kajti tudi nase sem velikokrat jezen, ko točno vem kako in kaj pa vedno neki drugega prevega...pol se pa use zakomplicira...če bi pa poslušal notramji glas, kot praviš ti, bi se pa use lažje speljalo...
Ljudje si v določenih primirih sami kompliciramo življenje...

[Francka]

Oh, Libby.
Vse je tako podobno mojim občutkom. Še posebno izgubljeno (izgubljeno v sebi) sem se počutila 3 leta nazaj. Prav tako kot ti, nisem vedela kakšno je moje čustveno stališče do marsičesa in vsak dan je bil le molitev, naj se dan končno konča. Jaz sem nato šla na terapijo, kjer sem bila še naslednjih nekaj mesecev izgubljena. Nisem videla napredka. Ni bilo lažje živeti, ni bilo veselja nad življenjem. No, terapija je zdravilo, ki deluje dolgoročno. Kasneje se je izkazalo, da sem ves ta čas pometala moj zasmeten prag, vendar je bilo vsega le preveč. Pometala sem sloje prahu in odkrivala nove plasti prahu. Do dna nisem prišla. Ko bi le enkrat ugledala tla: beton, asvalt, ploščice, topli pod,...NEKAJ....KARKOLI, da bi vsaj vedela kaj je tam spodaj. A se je dolgo časa prikazoval le prah in se povrhu vsega še dvigoval v oblakih, da sem se večkrat še bolj izgubila v njem, kot sem bila izgubljena na začetku terapije. Potem se končno nekaj prahu poleže in ugledaš nek obris. Saj ne veš točno kaj je: slika ni čista in ker je to novost, niti ne veš kaj bi čutil ob tem. Jaz sem bila največkrat vzhičena, ker sem si želela KARKOLI! Samo, da je novo. Samo, da me nekam odpelje. Da se mi življenje končno malo premakne iz te luknje. Nekaj! Nekaj, do česar bi vedela kaj čutim.
No, počasi so prihajali drobci. Sčasoma sem celo sestavila kakšno sliko iz teh drobcev.
................... In tako dalje in dalje in dalje. Preveč natančno opisujem svoj svet. To je tvoja tema.
Moj nasvet? Pometaj, pometaj. Jaz sem malo prenehala dvigovati prah. Nekako sem prišla do neke slike, s katero sem bila zadovoljna. Kaj naj ti rečem? Spodaj,.....prav spodaj ni čist tepih z vzorcem cvetov v živih barvah. Ne, ni rožic. Je pa travnik, mogoče oplet vrt, kamor boš ti morala posaditi sadike. A nekaj ti obljubim: do teh sadik pričneš čutiti čiste in definirane občutke. Zavedaj pa se tudi: ko prenehaš pleti vrt,.......... saj veš-plevel neverjetno hitro rase. In se razrase. In tudi preraste. Zato pazi na svoje sadike. Meni so veter in ljudje v umazanih čevljih zopet nanesli prah in blato na prag. Seveda sem največ kriva jaz, ki ne znam reči NE smetem.
Spanje na lovorikah je tako lušno in enostavno, da človek ne odneha tudi ko lovorike prerase plevel. Tudi jaz moram ponovno pričet čistit, predno pridejo trni, ki bolijo in te zarasejo, da niti ne veš kje je pot ven.
Libby, zmedenost pride. Vsi jo imamo.
Jeza pride. Hvala bogu, da čutiš vso pestrost občutkov.
Si jezna nase? OK. Prav. Vendar se moraš (jaz tudi) naučiti odpuščati in posledično se iz situacije nekaj naučit. Začni spreminjati svoje reakcije. Vsaj malo-majčkeno, da boš bolj zadovoljna.
Če ne veš kaj, kako, kako je prav............ je terapija prava beseda za nas.
Vso srečo.
Sorry za dolg post.

[Gigli]

Francka , ko sem prebrala tvoj post..me je zmrazilo. Tako boleče a tako resnično in resnično ne bi mogla bolje opisati.

Libby

lp,
gigli

[Star]

Libby, v prvi vrsti si ne dopoveduj, da si butasta, neumna in podobne floskule. Samozavest koristi, pomanjkanje pa škoduje. Vse bo dobro, verjemi.

[Libby]

Francka,
iskrena hvala.
Še premlevam tvoje besede.

[Libby]

Čutim neko nedoločljivo praznino v sebi. Kot neko suho luknjo v notranjosti, v kateri gomazi mrčes, pa čebele letajo in se zaletavajo v stene te luknje. Zapolnjujem jo z vsem, kar mi pride pod roke. Nikdar ni dovolj. Nič ni dovolj.

[Suzy]

Libby
Svojo praznino v sebi polniš z bolečino,poskušaj jo napolniti z pozitivnejšo vrsto občutkov...
vsaj poskušaj....objem in vse dobro!!

[Libby]

V to temo, ki sem jo odprla pred kratkim, bom pisala tudi stvari, ki ne bodo nujno vezane na njen naslov "Ko ne vem več, kaj čutim". V glavi imam veliko zmedo in to se pozna tudi pri pisanju. Od predvčerajšnjim neutolažljivo jočem, niham iz čustva v čustvo, čutim, da bom zdaj zdaj klonila pod bolečino. V zadnjih dneh sem se obrnila na vse 4 osebe, na katere sem vsaj približno lahko računala, za podporo. Da bi mi prisluhnile, slišale mojo stisko. Odziv je bil, kakršen je bil, pomagal mi je prebroditi prvo noč in naslednje jutro, potem sem se zlomila in zdaj ne vem, kaj naj s sabo in z vso bolečino. Sram me je, da mi solze kar tečejo, v trgovini, v avtobusu, doma, pred neznanci. Ob joku sploh ne občutim olajšanja, le brezup. Edine osebe, pred katero me ni bilo tako sram jokat in ki mi je poleg mame pomenila absolutno največ v življenju, ni več. Odgnala sem jo. Še dober je bil, da se nekaj časa ni pustil odgnati.

To pisanje zahteva ogromen napor od mene. Imam milijon misli, ki bi jih morala spraviti iz sebe, a nisem napisala še niti ene od nameravanih. Tudi sedaj se sprašujem, kje je smisel. A bom poskusila napisati kar bom lahko. Zakaj sem se odločila za forum? Na dnu mene tli želja, da bi človek, ki sem ga odgnala, vedel, vsaj prebral kaj čutim, ker sem ko sva se videvala zelo pogosto izgubila stik s sabo, sploh nisem več vedela, kaj naj mu povem. V trenutku se je glava izpraznila. Zadnje mesece sem mu večinoma ponavljala zadeve, ki so bile napačne, ki jih je on z(a)grešil jaz pa tudi. Med vsem tem mučenjem, sem občasno izbrala pogum in dodala kakšno moje globoko občutenje, s katerim sem tvegala, da me lahko on še bolj rani in prizadane. Ampak ob vsem tem ponavljanju mislim, da je ta nova občutenja avtomatično preslišal. In to, da me ni slišal, me je ravno tako ranilo. Ignoriranje mene in mojih občutkov me zelo prizadane. Od tu izvira moja potreba, da se na forumu izpovem, in da me on sliši. Sram me je to priznati, ker sem v torek prekinila stike z njim, tokrat zares. Že v juniju sem jih prekinila in zaključila sva brez pretiranih slabih čustev drug do drugega, vsaj zase lahko povem, da sem ga po besedah, ki mi jih je rekel ob slovesu, začela še bolj spoštovati. Sedaj močno obžalujem, da so se stvari razvile tako, kot so se. V torek sem doživela ponoven udarec, tokrat tako globok, da me je sililo kar na bruhanje. In impulzivno prekinila odnos. Imam mešana čustva do njega, veliko je pozitivnih in lepih, ki pa mu jih enostavno nisem mogla nikoli izreči, ker sem čutila, da je nekaj narobe. No, tudi debi jih lep čas nisem mogla priznati. Iskreno povedano pa včasih tudi pomislim, da si jih ne zasluži slišati, ker je sam bil tako neiskren in nepravičen do mene. In ta jeza nanj me grize. In žre me to, da sem dajala vse od sebe, da bi mu bila na razpolago, ko me je rabil, da sem naredila zanj vse, da sem šla čez svoje meje in potem se nisem več znala vrniti, tako da edina stvar ki mi je preostala, je bila, da mu brezpogojno ugajam. In prekleto je bolelo, ker mu nisem uspela ugajati tako, kot bi si jaz želela. In jezna sem nase, ker sem si dopustila postati taka "podložnica" moškemu in sebe postavit na zadnje mesto, če sploh. In zavedam se, da sem mnogo stvari zgrešila in dopustila sama. Ampak ta prekleta želja po tem, da bi me nekdo ljubil…

Utrujena sem. Najbolj me skrbi to, da se nimam kam dati, da nimam kaj početi, ker se mi misli na te dogodke non stop vrivajo v spomin, pa nimam resnično nikogaršnje rame. On jo je ponujal pod svojimi pogoji, jaz sem jo odrinila, ker so mi bili nesprejemljivi. Ostala sem sama. Neskončno boli 

[Libby]

Koliko stvari obžalujem. Sedaj je prepozno za marsikaj, izgubljene priložnosti se nikdar ne vrnejo 

[Suzy]

Libby!!

Resnično bi te sedajle rada objela in vso bolečino ter žalostne občutke delila s teboj.
Popolnoma te razumem kaj doživljaš;ljubezen je lahko lepa,velikokrat pa izrečene besede in dejanja
hudo bolijo.Izjoči svojo bolečino....s časoma bo morda znosnejša,do takrat pa ti želim,da ti vsaj
naše besede kaj pomagajo v tolažbo!!
Objem od Suzy!!

[Libby]

Suzy, hvala ti za objem!! 

Mi pomagate.

[Libby]

Toliko zmede imam v sebi in ne vem, kaj sploh dat ven. Že nekaj dni tuhtam, kaj bi rada napisala, pa me kar zablokira ali pa mine volja, ker je vsega enostavno preveč. Zelo me mučijo nihanja, vsako uro se premislim, kaj bi bilo pravilno storiti.

Moram še odgovoriti na dva posta v temi o trenutnem razmišljanju.

Sej sploh ne vem, zakaj to počnem na forumu. Očitno sam iščem pozornost.

Se bom prisilila pisat v kratkem.

[Janja]

Libby!

Moram še odgovoriti na dva posta v temi o trenutnem razmišljanju.

Se bom prisilila pisat v kratkem.

Ne, ni ti potrebno odgovoriti, če trenutno tega ne zmoreš in tudi siliti se ti ni treba. Tiste, ki smo se odzvale na tvoje pisanje, smo se odzvale zato, da boš vedela, da smo te prebrale, da lahko še kaj več napišeš... Seveda, če lahko...

Sej sploh ne vem, zakaj to počnem na forumu. Očitno sam iščem pozornost.

Ja, čisto vsi iščemo pozornost... Nekateri tako, drugi drugače, nekateri potrebujejo malo pozornosti, drugi ogromno...

Se mi pa zdi, da ti trenutno bolj kot pozornost iščeš izhod iz tega tvojega stanja. Ker pa tvoje stanje ni preveč enostavno, ti vseeno svetujem, da si poiščeš tudi strokovno pomoč. Tukaj te lahko poslušamo, vendar ti strokovno resnično ne moremo svetovati, ker to presega naše sposobnosti.

Glede na tvoje zapise se mi namreč zdi, da gre za kar precej zapletene zadeve, tudi najtežje, če se ne motim.

Libby, ko boš pripravljena, napiši kaj več. Do takrat pa objem od mene.

[Libby]

Ja Janja, iščem pot iz tega stanja. Že leta iščem pot iz tega sra**a, ki se mu reče moje življenje.

Že od otroštva sem se bila prisiljena sama spopadati z bolečino, osamljenostjo, skrivnostmi, nositi sem morala tudi bremena drugih, kar ni bilo pravično. In občutke krivde, ki so mi bili vsiljeni, sem ponotranjila.
Obupana sem, ker sem sama. Ne vem več, kaj naj počnem sama s seboj. Jaz se že toliko časa močno trudim, da bi razrešila težave, sprejela preteklost, jo pustila za sabo, odpustila ali karkoli že priporočajo strokovnjaki. Enostavno pride do točke, ko ne vidim več smisla, ko sem preveč utrujena od bojevanja same s sabo, ko ne vidim nobene prihodnosti vredne življenja. Saj je potrebna samo malenkost, da me osreči, sončni žarki skozi zeleno listje, ali nasmeh brezdomca, ali tišina v gozdu, ampak jaz hočem več! Zahtevam več od življenja! Nekako se mi mora oddolžiti za preteklih 25 on&off let bede 
Sem poskusila pritiskat nase in na druge in ni šlo. Sem se poskusila prepustiti toku in ni šlo. Sem poskušala zavestno, premišljeno delovati in ne gre. Problem je, da sem že tako utrujena, da mi glava ne dela več in ne vidim izhoda. Nič mi ni prav, ne vem, kaj res hočem. Želim si samote in se na smrt bojim osamljenosti; želim si iskrene družbe in me straši, da bom ponovno prizadeta.
Jezna sem, ker sem zadnje leto in pol dala celo sebe v odnos z moškim, in kaj imam od tega? Razočaranje, drobtine, bolečino. Ne samo to, tudi lepe stvari sem doživela, kot še prej nikoli ne. Samo kaj, ko sedaj gledam nazaj, da sem živela v laži, da sem se slepila, da me je slepil (to nikakor ni zanemarljivo)? In jaz nočem bit več ponižna in vedno poskrbet za to, da ugajam drugim, zato da bi bila vredna njihove ljubezni in spoštovanja. Nočem več delat po zasidranem maminem principu, da je "treba potrpet"! Nočem več drobtin, hočem več!!! Zaslužim si več! In jezna sem, ker sem tega fanta podpirala, vse sem spustila iz rok, da sem pritekla, ko je požvižgal, ga podpirala skozi zelo težke čase, ko pa se mu je dogajalo, me je enostavno odj**al. Zakaj?? Kaj sem res tako ničvredna? Saj je tudi on mene podpiral, a takrat, ko je on to želel, ne takrat, ko sem jaz to potrebovala. Vem, da sem sama kriva, da vse to dopustim. Če se trudim na enem koncu (da npr. zberem vsa pogum, da spustim nekoga blizu), zmanjka na drugem koncu (da se npr. ne zmorem postaviti zase, da potlačim vse negativne občutke v sebi). Ne morem vsega istočasno. Kljub temu, da sovražim krivit druge ljudi za moje napake, bom vseeno napisala, da sem BESNA na človeka, ki mi je okrnil osebnost in zaradi katerega imam veliko več težav, kot bi jih drugače imela. Čudno mi je to napisat, ker ta jeza tli v meni in se je do sedaj le redko pokazala navzven. In je dejansko ne čutim. Najbrž si je ne pustim čutiti, ker bi me pobrala. Se pa bojim, da sedaj preusmerjam jezo na to osebo iz preteklosti, namesto da bi se ukvarjala s sedanjimi odnosi oz. čustvi, ki jih nosim v sebi. Samo ta čustva se kar ponavljajo. Moškim v mojem življenju (ki jih je mimogrede boleče malo) zamerim, da so me prizadeli, mi lagali, me krivili, da me niso ljubili, da me niso obvarovali (pred kom neki libby, pred samim sabo??) itd. In jaz bom "pridna punčka", ki bo storila vse, da jo bodo le imeli radi in da "mama ne bo umrla". Vse, tudi (ali še posebej) izničila sebe. In "ne bom se jezila, da ne bom grda, ker me nihče ne bo maral".

Laži, ne prenašam laži. In kako ti lahko človek v obraz reče, da ti ne bo lagal, ko je ravno to laž?! Mene to neznansko prizadane. Tisti fant je vedel, da ne prenašam laži, ker sem se v preteklosti morala sprijazniti z množico laži. In je vseeno lagal. Tudi če sem ga prosila, naj mi pove resnico, naj bo kakršna koli že.
Tisti fant... Midva nisva bila par, jaz sem se zaljubila vanj, njemu pa sem bila neprivlačna. Budala sem, da nisem poslušala svojega notranjega glasu že na začetku, ki je rekel, da skupaj ne bova funkcionirala. Ampak dobro, moj notranji glas mi je čez čas tudi rekel, da on čuti nekaj več do mene, kot le prijateljstvo... Bom pustila to, ker imam še po tolikem času odprtih veliko vprašanj.

Jaz črpam moč, zagon, upanje iz sebe že ves čas. Zdi se mi, da sem sedaj izčrpana, da mi ni ostal niti kanček volje do življenja.

Janja, resno strokovno pomoč sem si poiskala pred 8 leti, trajala je 2 leti, potem sem imela malce premora vmes, ker mi je življenje zopet steklo, nato sem pred 2,5 letoma zopet poiskala strokovno pomoč. Še vedno vztrajam pri njej. Hodim tedensko na terapevtsko skupino, zmenim se še za kakšen individualni pogovor, redno obiskujem še postranske dejavnosti organizirane na skupini, k psihiatru grem 1x mesečno, čeprav bi bilo skorajda vseeno, če bi šla samo po recept. Ne vem, kaj bo z mano, če je tako ob vsej tej pomoči.

Hvala za pozornost.

[Turok]

Imaš neverjetno podobno zgodbo moji, le da jo jaz gledam skozi moške oči. Pišeš pa tako kot sam sebe bral.
Prevečkrat želimo drugim ustrežt, smo predobri do ljudi, ki si tega ne zaslužijo in premalokrat rečemo ne.

Ampak vseeno pa si omenila nekaj, kar zahteva ogromno volje. Zahtevaš več
in pa črpaš moč, zagon in upanje iz sebe to je najboljša stvar, ki jo lahko človek naredi. Ko si zmožen tega pomeni, da si ti tisti, ki kontrolira svoje življenje in ne rabiš nekoga, da ti to da.

Mogoče čudno ampak prav ta tvoj stavek je meni dal volje in pogum, da se oglasim.

Hvala Libby 

[Libby]

Turok, sem vesela, da vidiš vsaj nekaj smisla v vsem skupaj.

Imaš neverjetno podobno zgodbo moji, le da jo jaz gledam skozi moške oči. Pišeš pa tako kot sam sebe bral.
Prevečkrat želimo drugim ustrežt, smo predobri do ljudi, ki si tega ne zaslužijo in premalokrat rečemo ne.

Zase vem, da ne znam/želim reči ne ljudem, ker se bojim, da me nihče drugače niti pogledal ne bo. Ta moja prekleta servilnost!

Ampak vseeno pa si omenila nekaj, kar zahteva ogromno volje. Zahtevaš več
in pa črpaš moč, zagon in upanje iz sebe to je najboljša stvar, ki jo lahko človek naredi. Ko si zmožen tega pomeni, da si ti tisti, ki kontrolira svoje življenje in ne rabiš nekoga, da ti to da.

Se strinjam s tabo, da je najpomembnejše bit v stiku s sabo, zaupat vase in ko potegneš črto, računat samo nase. A to je presneto osamljeno življenje 

Oglasi se še kaj.

[Turok]

Ah ne. Samo če si dober prijatelj sam s sabo si dober prijatelj tudi drugim, da pa si lahko dober prijatelj drugim morajo biti tudi oni tebi.

Vse skupaj je nek začaran krog morda ampak mislim, da se ga da lepo presekat, ko začneš prvi korak in se spoprijateljiš najprej sam s sabo.

Pa čeprav se včasih zdi, da si glih sam tisti, ki je najbolj zaj. od vseh 
Ne gre se zato, da lahko računaš samo nase ampak, da lahko računaš tudi nase
In ko enkrat lahko računaš tudi nase potem znaš rečt tut ne.

Preprosto? Je ja, sam je pa treba velik vaje. In to rabiva midva oba se mi zdi.

http://www.youtube.com/watch?v=eiL_beZtiQc 

[Libby]

Bi se lahko strinjala, če ne bi na lastni koži doživela, da smem računati samo nase.

Turok, so ene stvari, ki ostanejo v tebi za vedno, ko ne moreš presekat kroga oz. se ga lahko trudiš sekat, pa te (me) vedno znova vrže vanj. Jaz spoznavam, da na koncu koncev lahko računam le nase, seveda imaš lahko zelo dobre prijatelje, ki so čudovit in konstanten vir pomoči in spodbude, a ko si v breznu, te nihče ne more potegniti ven, razen, da to storiš sam, pa pri tem sprejmeš pomoč drugih.

[Janja]

Libby!

Ti bom kar tukaj v tvoji temi odgovorila na tvoje pisanje.

Janja,

o tem sem že povedala nekaj ljudem, na (ne vem, kako naj se izrazim) "faktografski" način, kot bi iz rokava brezbrižno stresla svoje osebne podatke - kdo, kdaj. No, nekajkrat so me tudi premagala čustva. O konkretnih spominih nisem nikomur govorila (konkretnih dogodkih - kako, kje, na kakšen način, koliko časa, kolikokrat itd............... to je kot pornografski material za druge).

Libby, resnično težko ti kaj konkretnega svetujem, ker tega res težkega področja ne poznam. Želela bi si, da bi se javil kdo, ki malo bolj pozna to težko problematiko.

Se mi pa kljub vsemu zdi, da bi bilo dobro o tem spregovoriti predvsem s strokovno osebo, ker se mi zdi, da ti tega še nisi storila, če se ne motim. Pa ne mislim podrobnosti, ampak predvsem o čustvih.

Janja, resno strokovno pomoč sem si poiskala pred 8 leti, trajala je 2 leti, potem sem imela malce premora vmes, ker mi je življenje zopet steklo, nato sem pred 2,5 letoma zopet poiskala strokovno pomoč. Še vedno vztrajam pri njej. Hodim tedensko na terapevtsko skupino, zmenim se še za kakšen individualni pogovor, redno obiskujem še postranske dejavnosti organizirane na skupini, k psihiatru grem 1x mesečno, čeprav bi bilo skorajda vseeno, če bi šla samo po recept. Ne vem, kaj bo z mano, če je tako ob vsej tej pomoči.

Meni se še zmeraj zdi, da je bila ta strokovna pomoč čisto v redu, na žalost pa se ni ukvarjala z resnično problematiko, ker ti tega takrat po tvojih zapisih sodeč še niti nisi vedela oz. se tega še nisi spomnila.

Jaz spoznavam, da na koncu koncev lahko računam le nase, seveda imaš lahko zelo dobre prijatelje, ki so čudovit in konstanten vir pomoči in spodbude, a ko si v breznu, te nihče ne more potegniti ven, razen, da to storiš sam, pa pri tem sprejmeš pomoč drugih.

Libby, s tem se pa absolutno strinjam.

Ko sem bila jaz na dnu, sem imela ob sebi partnerja in mamo, ki sta mi želela pomagati, pa vendar sem resnično čisto vse morala storiti sama. Bila sta ob meni, čutila sem njuno podporo, vse ostalo pa je bilo na meni. In tako je tudi prav. Prav je, da sami nekaj naredimo, je pa dober občutek, če veš, da nisi sam, in da imaš podporo.

Še enkrat bi ti rada napisala: ti nisi naredila nič narobe. Ti si čisto O.K. punca, ki se ji je v otroštvu zgodilo nekaj, kar se ji ne bi smelo nikoli zgoditi.

Želim ti, da ti uspe ob podpori tistih, ki jim lahko zaupaš!