neopredeljena anksiozna motnja in domači

[giggi]

Pozdravljeni ,
mene pa zanima kako so domači sprejeli vašo bolezen . Pri meni se o tem skoraj da ne sme govoriti , saj to je po moževo le izmišljena bolezen katero prikličemo sami .  Grozno je boriti se sam z vsemi strahovi in zraven še zbirati moči da prepričuješ moža da si ok.   kako se pa vi spopadate s to težavo ?

Lp Giggi

[giggi]

saj to je po moževo le izmišljena bolezen katero prikličemo sami .  Grozno je boriti se sam z vsemi strahovi in zraven še zbirati moči da prepričuješ moža da si ok.

Po moje je tvoj mož je nezmožen razumevanja in sočutja do svoje žene in je čustveno nezrela oseba.
Jaz bi mu povedal kakšno direktno in ostro o njegovem nečloveškem odnosu do najbližjih, ki so v težavah in trpijo. Spravljati se na sebi enake, še razumem, na šibkejše in nemočne v težavah je pa res grdo!

in zraven še zbirati moči da prepričuješ moža da si ok.

Zakaj ga prepričuješ da si OK, če nisi? Prepričaj raje njega, da ni OK, da je tako krut do ljudi v težavah!

Hvala za vzpodbudne besede , vsakršno pozitivno mnenje mi je v pomoč , da le vidim da je normalno pričakovati pomoč bližnjih , saj zato so - smo , v dobrem in slabem . Pa vendar mo j mož živi v prepričanju , da se njemu kaj takega ne more zgoditi .

Hvala za podporo ,

Lp Giggi

[Onix]

Hey  .

Pomoje bi se mogla glede tega dol usest pa pogovorit, ker tvoj mož sigurno nima prav in sam dobro vem, kako zelo lahko človek trpi pri teh bolezenjskih motnjah... Mam kr mal občutek, da se počutiš krivo, ker si bolna. Res moraš možu direktno povedati, da tako pač ne gre in, da naj se mal zamisli, kako se vede do tebe. Mi ljudje, ki imamo te probleme smo še posebej občutljivi in nas take stvari, kot je nerazumevanje bližnjih lahko zelo potrejo... Upam, da bosta našla neko skupno pot in da ti bo stal ob strani! Sigurno je to, da ga je treba podučiti o teh motnjah, ker zgleda ima čisto napačne predstave...

[Toja]

Pozdravljeni ,
mene pa zanima kako so domači sprejeli vašo bolezen . Pri meni se o tem skoraj da ne sme govoriti , saj to je po moževo le izmišljena bolezen katero prikličemo sami .  Grozno je boriti se sam z vsemi strahovi in zraven še zbirati moči da prepričuješ moža da si ok.   kako se pa vi spopadate s to težavo ?

Lp Giggi

Giggi 

Popolnoma te razumem, kaj doživljaš, ker sem tudi sama doživljala isto kot ti.
Povem ti nekaj, stvar je v tem, da se moški(možje) umaknejo, ker jih je strah, ker ne znajo pomagat, ker vsega tega ne razumejo.
Ničesar ne skrivaj pred njim, če lahko, se z njim pogovori, če pa ne si poišči
kakšno skupino za samopomoč.
Tam boš spoznala sebi enake, ki ti bodo stali ob strani, se boš postavila na noge
in potem tudi zbrala moč, da se mu boš lahko postavila po robu.
Boš videla, tako kot pravi Onix, ko se boš z njim pogovorila, bo mogoče razumel
ali pa se bo "umaknil" malo v svoj svet. To ne bo naredil, ker te ne mara, ampak ker se boji, ker je neveden!

Poglej jaz sama s tukajšnjimi prijatelji preživljam svoje težave, ko pa je hudo, pa doma dobim pomoč, tako bo tudi pri tebi.
Samo povedat je treba!

Drži se in bodi močna!
Tudi jok je del terapije!

[giggi]

Pozdravljeni ,
mene pa zanima kako so domači sprejeli vašo bolezen . Pri meni se o tem skoraj da ne sme govoriti , saj to je po moževo le izmišljena bolezen katero prikličemo sami .  Grozno je boriti se sam z vsemi strahovi in zraven še zbirati moči da prepričuješ moža da si ok.   kako se pa vi spopadate s to težavo ?

Lp Giggi

Giggi 

Popolnoma te razumem, kaj doživljaš, ker sem tudi sama doživljala isto kot ti.
Povem ti nekaj, stvar je v tem, da se moški(možje) umaknejo, ker jih je strah, ker ne znajo pomagat, ker vsega tega ne razumejo.
Ničesar ne skrivaj pred njim, če lahko, se z njim pogovori, če pa ne si poišči
kakšno skupino za samopomoč.
Tam boš spoznala sebi enake, ki ti bodo stali ob strani, se boš postavila na noge
in potem tudi zbrala moč, da se mu boš lahko postavila po robu.
Boš videla, tako kot pravi Onix, ko se boš z njim pogovorila, bo mogoče razumel
ali pa se bo "umaknil" malo v svoj svet. To ne bo naredil, ker te ne mara, ampak ker se boji, ker je neveden!

Poglej jaz sama s tukajšnjimi prijatelji preživljam svoje težave, ko pa je hudo, pa doma dobim pomoč, tako bo tudi pri tebi.
Samo povedat je treba!

Drži se in bodi močna!
Tudi jok je del terapije!

Pozdravljena ,

vse kar ste napisali je res . Vem , da se umika ker se boji , ne razume , dobesedno se dela kot da se to ne dogaja njegovi družini , saj tako ne boli , a ne ? Pa vendar so tu leta in leta bolezni , zdravljenja in to brez podpore domačih , saj vsi zelo hitro obupajo . Če samo citiram moža : 2 meseca si že bolna , se ti ne zdi da je dovolj , čas je da nehaš in greš naprej ! In potem neskončni meseci terapije , skupin , tablet , izostanka iz službe ITD. Doma pa dve deklici , ena komaj vstopa v najstniško obdobje in me potrebuje bolj kot kadjkoli prej , druga še čisti sveža prestopa prag med vrtcem in šolo . Jaz zmedena , mož kot da ga ni , ne zame , ne za deklici . In minevajo leta , ko sem bila živi mrtvec , in se poberam , tudi s pomočjo alternative . Iščem pomoč vsepovsod , samo , da spet začnem kakovostno živeti . In eureka , po 5 letih brez tablet , močna , s pomočjo moje zlate psihiatrinje , splošne zdravnice in mojega angela dr. alternativne medicine , in tu je še moja * nova mama* , brez katere me najbrž več ne bi bilo na tem svetu . Saj odkar je moja prava mama odšla (7 let ) se mi je podrl svet . Pa mi je življenje poslalo novo , modro , nežno mamo . No in kje so tu vsi tisti , s katerimi delimo isto kri , ali pa mož ( v dobrem in slabem ) , pa tašča , svakinja , kolegice , sodelavke ,... Vsi zeli hitro obupajo . Delici sta vmes zrasli : starejša počasi končuje sr. šolo , mlajša je že cela najstnica . Na obeh so vidne posledice : starejša se boji zame , vsakič ko odtavam , je moja varnostnica , mlajša je hudo jezna na moža , mož pa malo je omejil izhode  še vedno ne razume oz. noče razumeti bolezni . Psihiatrinja ga je že večkrat pozvala na skupinski razgovor ali pa na individualnega , pa nič . Pravi , da on že ve , da mu ne rabi nekdo ki je le načitan iz knjig , razlagati kaj je z menoj . Pa smo spet na začetku . Nekako živim , včasih životarim , poskušam hčerkama zagotoviti kar najbolj normalno življenje . Brez prepirov, vpitja , alkohola , nasilnega življenja kakršnega sem bila deležna sama v otroštvu . Bedeti cele noči , spati v zakljenjei sobi se neprestano bati za življenje mame, sestre in sebe ,...In biti hudoooo jezna na mamo , ker naju s sestro ni rešila pred nasilnim , alkoholičnim očetom , in na očeta , ki se je čez noč prelevil v pošast ... In sedaj , po 20 letih prepada in gneva med menoj in očetom , moram skrbeti za njega , ker je star in bolan , delno pokreten !!!!!!!!!!!!! Tako sem jezna , žalostna , saj ne vem kaj vse , saj je to človek ki je uničeval mojo mamo in mene in sestro , sedaj pa mu moram , kuhati , prat, pospravljat , skrbeti da bo dobil mesto v domu za starejše občane . Za kozlat !!!!!!!!!!!! In hkrat , se borim s čustvi sda ga imam rada , saj ni več tisti nasilni alkoholik amapak , ati kot sem ga najprej poznala . Groza , zakaj ne mrem pozabiti preteklosti in uživati vsak dan posebaj ... Se kdaj neha ? Bom celo življeneje tako nemočna ? Vprašanjem kar ni konaca .

Hvala vsem za lepe , sončne besede res je lažje , ko vidiš , da nisi osamljen , da je to le bolezen , z razlogom .
HVALA HVALA HVALA

Lp Gigi

[giggi]

Hey  .

Pomoje bi se mogla glede tega dol usest pa pogovorit, ker tvoj mož sigurno nima prav in sam dobro vem, kako zelo lahko človek trpi pri teh bolezenjskih motnjah... Mam kr mal občutek, da se počutiš krivo, ker si bolna. Res moraš možu direktno povedati, da tako pač ne gre in, da naj se mal zamisli, kako se vede do tebe. Mi ljudje, ki imamo te probleme smo še posebej občutljivi in nas take stvari, kot je nerazumevanje bližnjih lahko zelo potrejo... Upam, da bosta našla neko skupno pot in da ti bo stal ob strani! Sigurno je to, da ga je treba podučiti o teh motnjah, ker zgleda ima čisto napačne predstave...

Hallo ,
velokokrat sem poskušala razložiti , podučiti , ne gre . Psihiatrinja ga je večkrat pozvala na pogovor , pa nič . Saj to je vse le v moji glavi , po njegovo . Rečes si , sem ok , in to je to . Ko bi le bilo tako lahko , bi vsi bili že zdavnaj zdravi , oz. sploh ne bi zboleli , ne ? Da , počutim se krivo ,zakaj jaz nisem močna , zakaj mene vsaka stvar tako podre , zakaj mora moja družina vse to prenašati , zakaj , zakaj .....100 x zakaj
Nikoli konec obtoževanj , groza !
Hvala za podporo , vsaka pozitivan misel mi pride prav . Da le nisem sama .

Lp Giggi

[Toja]

 


Giggi, popolnoma se berem v tvojem prvem delu posta,
tudi jaz sem izgubila mamo pred 7 leti, očeta pa žal še prej,
nasilja v družini k sreči ni bilo,
tudi zdaj ga ni, vendar mišljenje tvojega moža in mojega pa
je popolnoma enako.
Tudi moj ni hotel iti na noben razgovor, ker kao on je najbolj
pameten in vse ve, samo jaz sem tista trapa, ki jih poslušam.
Sama sem se ukvarjala s hčerkama jih spodbujala v šoli, obe sta uspeli,
obe sta samostojni, zasluga pa zdaj seveda ni moja,  moj si jo lasti.

Tudi jaz se borim že 20 let, vendar ti moram povedati, da zdaj pa gre
kar se psihe tiče na bolje in vse to želim tudi tebi.

Enkrat se spremeni in to na bolje, pusti moža naj govori kar hoče,
ti pa kolikor se da pomagaj hčerkama, pomagaj očetu, da si kasneje ne
boš še to očitala, da mu nisi, kajti potem je prepozno in se lahko začneš še
s tem obremenjevat, kar pa je še dodatna obremenitev.

Nikoli ne veva, kdaj se lahko tudi najinima možema zgodi kakšna stvar,
takrat pa bova midve boljše kot onadva zdaj, saj veš kakšni smo mi 
vedno vse za druge, nase pa velikokrat pozabimo!

Drži se!

[Spiderwoman]

Jaz imam zlatega moža, ki ve kdaj me je treba objeti, kdaj pa napizdit ko norca.

[*Lily*]

Giggi, čao!

Sama sem že pred tremi leti in pol zajadrala v globoko depresijo in anksioznost (sej veš, panike pa to...). Tako kot mnogo drugih je tudi mene, med drugim, pestilo to, da partner ni razumel moje bolezni. Saj, če pogledaš čisto realno, je zares težko... Na pogled je depresiven človek videti čisto normalen (glavo ima med ušesi, noge do tal itd), naše anksioznosti pa tudi ne opazi veliko ljudi. Občutimo jo predvsem sami. In se z njo tudi sami obremenjujemo. In če se še tako zelo trudimo, ne moremo opisati naših občutkov in počutja nekomu, ki tega ni doživel. Le psihiatri so svetla izjema.

Moja izkušnja je sicer malce nenavadna in tega res nisem in ne privoščim nikomur. Pred letom dni, ko sem se jaz ravno poslavljala od antidepresivov je v depresijo in anksioznost zabredel moj partner... Verjemi, nisem mu privoščila tega kar sem sama preživljala v tem črnem obdobju. In nisem mu privoščila, da bi se bal ljudi, trgovin, vožnje... Pa se je kljub temu zgodilo. Nisem vraževerna in še manj maščevalna ampak v življenju se mi je že večkrat zgodilo, da ljudje, ki naredijo nekaj slabega, prav hitro to na isti način občutijo na lastni koži. Ko sem partnerju med svojim najbolj črnim obdobjem razlagala kako se počutim mi je rekel: "pa sej ti nč ne manka...". V tistem prvem šoku zaradi njegovega odgovora sem mu s solzami v očeh odgovorila: "Tudi tvoj čas bo še prišel..." In je res prišel. Z eno veliko razliko: jaz sem njemu stala ob strani kolikor sem le mogla. Verjetno zato, ker sem vedela kako se počuti, kakšne strahove ima in kako razmišlja v tem črnem obdobju. Še danes se sprašujem kako bi reagirala na njegovo bolezen, če je sama že prej ne bi doživela. Stala bi mu ob strani, to prav gotovo, ker ga ljubim. Ne vem pa, če bi ga razumela. Ne vem, če bi mu verjela, da se kar naenkrat boji ljudi, vožnje, trgovin... Ne vem, če bi razumela zakaj zjutraj nima razloga za to, da bi vstal iz postelje...

In kako sem šla skozi prve mesece bolezni? Kar dobro. Partner me sicer ni razumel, jaz pa ga tudi nisem hotela vsak dan utrujati s poročanjem o moji bolezni. Pustila sem mu, da živi tako kot je živel prej. Jaz pa sem pač v tem obdobju živela bolj "na počas". Včasih je bila posoda tri dni nepomita, včasih en teden nisem likala, potem so prišli dnevi, ko sem le jokala... Najin dogovor je bil čisto preprost: pusti mi živeti tako kot si želim. Če se umaknem v kopalnico in jokam, me pač pusti, da iz mene odteče morje solz. Če teden dni ne likam, si pač sam zlikaj srajco, ki jo potrebuješ za službo. Če kakšen dan ne bo kuhanega kosila odpri hladilnik ali pa si naroči dostavo hrane na dom. Ni me razumel, ni pa me tudi motil v moji depresivno-anksiozni kolobociji. In to mi je bilo čisto dovolj.

Če že ne moreš doseči česa več potem poskusi vsaj na ta način. Upam in želim si, da ti uspe.

LP. Lily.

[a*n*a]

draga Giggi
tudi jaz imam podobne izkušnje kot ti z možem. jaz sem deset let hodila k psihiatru in bla na zdravilih
ko mož skoraj vedel ni oziroma ga ni zanimalo , ker sem  redno hodila v službo in doma vse postorila, zato je menil da nimam težav. moje življenje pa je bilo prazno brez smisla. klub tesnobi ki sem jo čutila oz jo čutim še danes sem prenehala z AD po dogovoru s psihiatrom  nato pa se je stanje zelo poslabšalo
odločila sem se da grem na EKI  in šele takrat  se je mož začel zanimat za mojo bolezen.
Nato sem ga prosila, da sva skupaj obiskovala psihoterapijo in počasi res počasi je prebral kakšen odlomek o depresiji. Ko sem opazila ,da mu ni vseeno zame se je tudi moje počutje izboljšalo.
Tudi če imaš prijatelje ni to to kar pričakuješ od moža. vsaj jaz , kadar lahko zaupam njemu kakšen problem oziroma počutje  mi čist drugač odleže kot pa če se pogovarjam s kom drugim.
če ni podpore doma  je tudi ozdraveti težko takšno je moje mnenje, s katerim se  nekateri ne strinjajo, ker pravijo da preveč pričakujem od moža.
še zmiraj sem na AD vendar kar gre.
drugič še  kaj več lp ana

[Brin_32]

Upam, da mi boste oprostili, če malce spremenim vsebino teme, saj je naslov najbliže mojemu vprašanju. Vse kaže da ima eden od članov naše družine neko neopredeljeno anksiozno motnjo. Ni pripravljen sprejeti nikakršne strokovne pomoči.
Vedno bolj pogosto pa svojo anksioznost in frustracijio skuša razrešiti z verbalnim in očasno tudi fizičnim nasiljem.

Osebno sem se odločil, da se iz tega umaknem. Mogoče se bo komu zdelo za malo, češ da sorodnika puščam na cedilu, vendar sem prišel do zaključka, da me je nedvomno škoda in moja funkcija v življenju ni skužiti kot občasna boksarska vreča, človeku, ki samemu sebi skuša dokazati, da je boljši vsaj od nekoga oz. da je vsaj nekoga strah njega.
Skrbi pa me za njegova ostarela starša, ki bosta sedaj ostala sama z njim. Kaj lahko storita?

Hvala

[krasendan]

neopredeljena anksioznost...tu bi bilo fajn kaj več napisat...ga je strah prihodnosti, odgovornosti...tega je lahko ogromno?kaj dejansko ga frustrira? oziroma, zakaj meniš, da gre za neopredeljeno anksioznost?

Problem imate, ker si oseba ne prizna težav. In dokler si ne prizna, boste težko pomagali. Razumem, da si se umaknil, ostarela starša pa bosta morala najti neko taktiko, da bosta lahko funkcionirala ob tej osebi...Če je oseba nasilna, zelo nasilna...so za to pristojne druge inštitucije, tu bosta morala zaščititi sebe...me pa tale nasilnost skrbi, ker nasilnost do drugih ni simptom anksioznosti, saj se anksiozneži ponavadi obremenjujejo zaradi sebe, v smilu, kako izgleda, kaj drugi mislijo, kako je sam nesposoben itd itd...torej ima ta tvoj sorodnik zraven še drugačne težave...Kako je z alkoholom, mogoče kakšna droga? anksioznež načelomai ne dokazuje drugim, da je boljši od njih, saj se sam počuti manjvrednega...

Torej premalo je podatkov...mogoče bi bilo dobro poklicati na kakšno SOS številko za nasvet?

Lep pozdrav in vse dobro.

[Brin_32]

Najprej opravičilo, nisem vedel, da je neopredeljena anksioznost strokovni termin. V mislih sem imel anksioznost neznanega izvora ter (strokovno) nedefinirano.
Kar se strahu tiče, lahko rečem, da ga je strah vsega: soljudi, uporabe interneta, telefona. Kaže da komunicira le z nami, člani družine, pa še to na močno neposrečen način.
Občutek imam da se počuti do vseh ostalih manjvrednega, saj (?misli da?) ne zmore obvladati vsakdanjega sveta in interakcij. Celo da ni dovolj pameten da bi se znašel v svetu.
Tako po moje prihaja do rednih izpadov predvsem verbalnega nasilja, saj je ta situacija predvidljiva - mati v solzah, oče mrk, moledovanje, mirjenje, razbijanje, prepričevanje... - in kot taka obvladljiva in mu daje začasen občutek varnosti.
Istočasno pa se zaveda da tako obnašaje ni fajn, kar šee povečuje njegovo frustracijo in strah, da ga bo zavnila še družina (ki ga zaenkrat podpira), kar ga zapleta v vedno globlji cikel.

[krasendan]

Ne, ne potrebuješ se opravičevat...

No je pa po pojasnilu je malo bolj jasno...Po mojem mnenju, bi morali starši postaviti mejo...Oziroma spremenit reakcijo na njegovo obnašanje, da ni več takih varnih situacij...A je ta sorodnik odrasel?Hja, težko je kaj pametnega svetovati, ker bi pomojem nujno potreboval strokovno pomoč. Če ima dejansko takšne strahove , so ti že precej globoko zakoreninjeni...Pa praviš da jo odvrača ane?...res ti priporočam, da se obrneš na kako tel. št. za pomoč v stiski, kjer bi lahko kak strokovnjak bolje svetoval...Situacija res ni ugodna, ne za starša pa sigurno tudi zanj ne....

Oziroma upam, da se še kdo od forumašev javi in izrazi svoje mnenje...