EKI, psihoterapija

[Star]

Vsem ostalim, hvala za vzpodbudo 

Se umikam. Ni mi potrebno tega, kar je sledilo v zadnjih odgovorih osebe.

Me veseli, da obstajajo individualne variante. Indeed!

Lp.

http://www.youtube.com/watch?v=OhwCA9wcUE0

[vesnav]

Star,
ne samo da sem kadila..., šla sem celo na skrivaj v Orto bar. Ostalo pa na privat..

ps.

Trina, Star je, kot razumem, prvič namenjena v bolnico. Ni enako kot pri nekaterih, ki so z duševno boleznijo tako, drugače ali naokoli povezani več let, morda celo desetletij.. Nekateri se s paničnim napadom seznanijo parkrat, vzemimo primer, in jim je kmalu boljše in se s tem več ne ukvarjajo. Drugim gre naprej in ostanejo dlje v tem... In še tisoč nians. Skrajno, ampak res skrajno neprimerno se mi zdi, da si tako posegla v njen problem, v kotiček, kjer je pisala o svojih težavah.
In res nenormalno se mi zdi, da tega ne štekaš. Žal.

Sicer je pa strah pred boleznijo najbolj normalen in logičen. Če z nečim nimaš izkušenj, ti je pač tuje. In tujega te je strah. Sama sem, Star, ko sem bila prvič na php (eki), pri kosilu sem sključena in prestrašena gledala okoli in si mislila: "A, to so Oni..." Zaradi tega me ni prav nič sram in tudi slab človek zaradi tega nisem. Duševne motnje sem poznala iz enega groznega filma, besedo shizofrenija enako...
Ko so mi napisali v karton: psihoza, sem iskala okoli tisoč odgovorov, danes vem, da ta diagnoza vsebuje tisoč različnih variant...


Pozdrav.

[Star]

Vesna, sem že navajena od ljudi, da je prvi napad najboljša obramba, čeprav zame nesprejemljiva. Ja, res je, prvič se srečujem v tem delu s tem. Ko so mi umrli starši, partner ter še prijatelj, sem razumela, da človeka zvije, med tem, ko mora čisto sam pokonci stati ob tem. Pa sem se pobrala. Pa je bil mir. Okrog zdravnikov moram pa sedaj hoditi, ker sta mi dva zdravnika dobesedno uničila življenje, eden z operacijo, tu so še odnosi v službi in se mi je v letu in pol vse zrušilo. Delam namreč z ogromno maso ljudi (1000 do 2000). In takšen napad, ki sem ga doživela sedaj s strani uporabnice, ni nič novega, zato se raje distanciram, ker v končni fazi je tudi Plut zgledal normalno, pa je bil totalno duševno motena oseba. In so ljudje, ki so večno v umobolnicah ali drugih ustanovah, pa so še vedno sprejemljivi, pač drugačni. Kar zame ne predstavlja ovire. Recimo neki Plut pa, brrrr, me strese.

In kot praviš, če se z nečim prvič srečuješ in te je strah, ja, kdo pa ob strahovih od veselja vriska in pač pomisliš drugače ali pa če izpostavim Pluta. Ok, drastična primerjava, ampak s takšnimi napadi, v tem primeru uporabnice, človek še bolj zablokira in kakšen se ne bi niti odločil ob takšnih odgovorih, da potem sploh še kam gre, čeprav si želi, ker veš, da boš storil napredek, če si ga le želiš. Ampak, če se enkrat ustaviš in nikamor ne gre, pač, če si želiš, bo šlo pa s pomočjo.
Veš kako poje nekdo: hiljadu ti stepenika treba do vrha, a jedini jedan do dna. Če bi bilo to meni, tale EKI kot vsakdanji jutranji zajtrk, potem sploh ne bi tu niti sodelovala, niti spraševala. Ker tam ti je poznano, veš, kaj ne smeš jesti, da ne bruhaš, kot primer. Če bom pa namenjena v vesolje, ja logično, da bom vse možne scenarije videla, ker mi je pač vesolje tuje, čeprav si kaj o njem prebral.

Je pa tako, če bom sama za kaj užaljena ali prizadeta, se bom sama vprašala, zakaj me je vrglo iz tira. In se bom poskušala v to smer pogovoriti. Če bom sama koga nehote prizadela in mi nekdo ne bo z napadom napadal, potem se bom tudi pogovorila in tudi opravičila. V končni fazi, bi tudi mene lahko prizadel takšen odziv uporabnice, pa me ni. Ker razumem, če je nekdo nekje udeležen, da je bolj občutljiv in ranljiv in pač poda svoj obrambni zid. Tudi sama sem nekoč morda odreagirala kot je uporabnica, ker sem bila v neki točki zelo ranljiva, pa sem se sama drugače naučila, čeprav me je kaj zbodlo.

Veš, imaš takšne, ko za vsako ceno pač želijo pikati, potem ti še kakšen "lep kompliment" spustijo (v negativno smer). Sama se za komplimente vedno zahvalim, tudi za slednje branže. Ne moreš verjeti, kako hitro jim zapreš usta.  Edino, pri takšnih napadih se moram še malo podpreti, pa bo. To je tisto, ne pokaži ljudem svoje ranljivosti, ker te bodo še bolj ranili. Diplomatsko se jim nasmej ali zahvali za kompliment  , pa čeprav boš potem doma "bentil".

Vesna, hvala  , se oglasim kasneje na privat, ker mi bodo računalnik resetirali. Tako kot je rekel moj psihiater, kolko sem se pa nasmejela, ko je imela ravno eno profesorico na liniji, pa je rekel, da ima ravno takšno pred seboj, ki jo je potrebno malo resetirati. 

Te bom kar s seboj vzela he he. Si moram zamišljati, da grem v hotel na dopust, samo, naj vsaj kakšen bazen še parkirajo, bo boljši občutek. 

[Star]

da si tako posegla v njen problem, v kotiček, kjer je pisala o svojih težavah.
In res nenormalno se mi zdi, da tega ne štekaš. Žal.

Še to sem želela dodati. Pa je bil vsaj računalnik resetiran, če še sama nisem. 

Ko sem svoj prvi post napisala v tisti temi za novince, sem ravno to zapisala, da me veseli, da se nihče ne norčuje ali napada, ok ne s temi besedami, ker sem imela z enim forum zelo slabo izkušnjo. Pa sem dobila vse prej drugega, kot tisto, kar sem potrebovala. Pa tam sem nekako še razumela. Vendar, tu nekje ne bi pričakovala takšnega odziva, glede na to, da se vsi na nek način soočamo s svojimi težavami.

Me je to spomnilo na en drug primer. Grem k specialistu za zobe in sem v pogovoru rekla, da sem prišla k zobozdravniku. Pač zame je to zobar, pa kokr ga obrneš, s titulam ali brez. Pa me je nahrulil, da je on kaj vem, kateri naziv mi je že podal in je bil čisto užaljen.

Zabremzalo me je že to, ko sem govorila z eno zdravnico tam na EKI, ker sem želela le malo izvedeti, kako to zgleda, na BS sem že 7 mesec, ker sem imela težave z rokami, ker so mi dobesedno umrle, pa so se popravile in sem povedala, da imam do prvega tedna v juliju še vedno odprt komisijski BS, pa je takoj rekla, da me bo ona dala takoj delati. Ja kako, če še doma komajda kaj postorim. Pa sem dobila spet priokus, potem pa še ta napad tule. Potem me pa zdravnica le vpraša po diagnozah, pa ji povem, pa pravi, a vse to imate, pa sem si mislila, če misli, da kličem zato, da ji malo dolgčas preženem oziroma sama sebi, čeprav meni nikdar ni dolgčas. Pa še smejem se rada in si s tem slednjim pomagam, da vzdržim. Psihiater mi je rekel, da nisem noben duševni bolnik, le da zadnje leto in pol preveč trpim, kar je res. Ampak, zaradi slednjega ne morem več funkcionirati, kot sem, ker sem zelo vesela ženska in velik optimist; trenutno sem zlezla le dol. No, se je vleklo in se nabralo, da me je zadušilo. In sem se zrušila.
Opisala sem samo nekaj "utrinkov", ki pa so samo delček vsega.

In za žensko, ki me je z ritjo skorajda podrla tam v štacuni, ravno v tem času sem dobila to napotnico. Pa sem se prestrašila. Kako za tako žensko vem, da je duševno motena, zato, ker je to priznano in je bila po vseh umobolnicah. In je jasno tudi videti, da je tudi po obnašanju drugačna. In to zelo odstopajoča od vsega, s polno deviacijami. Če napišem umobolnica, je to tako, kot če bi napisala, da je nekdo na pediatriji. Da se ne bo spet kdo vtaknil. In ti, ki so res v umobolnicah, ne pišejo po internetu, ker niso sposobni funkcionirati na ravni govora v svetu, ki ga živimo mi. In imajo posebne tretmaje, posebne nege in tako naprej. Vendar, kot sem rekla, glede tistega otročka, meni to ne predstavlja ovir, vem pa sama, da ne bi zdržala 24 ur, če bi bila v takšnem okolju. Dve ure že zdržiš, ko se ukvarjaš s takšnim, ko si zdrav, če si pa še sam malo bolan, pa težko ali sploh ne. In če sem na slabo pomislila, ker ne poznam, zato še nisem slab človek, niti pokvarjen.

In predno me še kdo napade, naj bo toliko vzora, da mi stvari obrazloži, kaj vem.

Če imajo ljudje težave, ker jih ima skorajda vsak v tem življenju, ne pomeni, da sem sama norc, ali kdorkoli drug. In ko bom sama prebrodila vse skupaj, bom spet vesela in srečna. In potem bom lahko kakšne minute posvetila tudi tistim, ki živijo v drugačnem svetu kot sama.

Če komu ni kaj jasno, me naj vpraša, napade, še predno nekdo postavi vprašanje, pa je bolje, da se od tega distancira, ker mi tega ni potrebno prenašati. Moj razum je še vedno funkcionalen, le vse skupaj je padlo na kup, kjer sem se zgubila. In v tej situaciji, v kateri sem se znašla, sem tudi na najhujše pomislila, nikdar poskušala ali delala. Vendar je bilo hudo cca dva meseca nazaj, pa sem borec, pa sem spet že malo nazaj, želim pa priti čisto nazaj k sebi, ker je bilo toliko stvari, vseh zgodb, da sem po tistem "jedini stepenik do dna", pa čeprav je bilo hiljadu stepenika navzgor, padla čisto dol, kot nikdar do sedaj, pa sem štiri smrti preživela,  meni zelo dragih oseb.

Kot bi rekel tale: http://www.youtube.com/watch?v=Gt3yBQf7LqM

Tisti, ki želi pomagati, naj pomaga z besedami, ker tu itak ni možno drugega, če ne zmore ali ne more, pa naj prosim distancira sebe in gre na replike, ki mu godijo in naj me izpusti, ker tudi tu ne potrebujem nikakršnih bomb okrog sebe, ki bi me želele degradirati. Hvala za razumevanje.

Vesna 

[vesnav]

 

Če imajo ljudje težave, ker jih ima skorajda vsak v tem življenju, ne pomeni, da sem sama norc, ali kdorkoli drug. In ko bom sama prebrodila vse skupaj, bom spet vesela in srečna. In potem bom lahko kakšne minute posvetila tudi tistim, ki živijo v drugačnem svetu kot sama

[/quote]


Predlagam, da se na tem forumu pač izogibaš tem besedam, norc in podobno, nujno pa ostani z nami. Izjemni ljudje so, s katerimi boš lahko delila izkušnje..

Vidim, da si zelo občutljiva, saj takole razmišlja samo človek, ki je senzibilen v okolju, ki ga obdaja. Žal je to naše prekletstvo in božji dan obenem.


Drži se, oglasim se še kaj.
Bodi mi dobro in ne boj se.

[a*n*a]

tudi beseda umobolnica ni najbolj primerna, kolkor jih jaz poznam ,ki so bili tam so imeli iste težave kot ti

[Star]

Ok, realnost je pač kruta. To vemo vsi.

Veš kaj je rekel nek zdravnik, vsakemu lahko poveš, ali želi slišati resnico ali pa "laž".

Iste težave? Bejž no? Od kje pa veš, kakšne so moje težave, da so iste kot pri ostalih? Draga moja, meni razum dela, še preveč.

Ne gre za nobeno podcenjevanje, to je vaša percepcija, ki jo kot takšno sprejemate. Kot je rekla uporabnica, najprej pri sebi popucati.

Sem pa zaključila. Tisti, ki je razumel povedano je, tisti, ki ne, se pa obesite na vsako božjo besedo. Vam bo lažje, če se zraven še malo skašljate.

Zdravnik bo razumel in to je meni bistvo. Bistvo mi je pa tudi, da sem stran od ljudi, ker če bi rekla, da je nekdo prdnil, namesto spustil vetrove, kar je isto, bi se pa na to obesili.

Hvala lepa. Lepo bodite.

Veseli me, da obstajajo individualne variante.

[vesnav]

Težav je toliko, kolikor je ljudi....a.n.a.......

Lahko noč, Star.

[Star]

Ker je potrebno včasih tudi narisati, si poglejte, kaj pomeni, ko nekdo pristane v umobolnici, če sedaj ne bo jasno, potem pa res spadam na kak drug planet.

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.index.hr/images2/vrapce_voschion_index-regionalExpress_montaza_V.jpg&imgrefurl=http://www.index.hr/vijesti/clanak/voschionova-susjeda-za-njega-je-umobolnica-premalo-ubit-ce-opet/393627.aspx&h=265&w=540&sz=41&tbnid=ysQkw-LJXmlTpM:&tbnh=65&tbnw=132&prev=/images%3Fq%3Dumobolnica&hl=sl&usg=__iKhF4UJzLwOji78cmzIMnEw3gPE=&sa=X&ei=YHceTP7OO8ijOKmRpacM&ved=0CAgQ9QEwAQ

A se morate res kot "pobesneli psi" takoj zakantati v neko besedo, pa niti ne preberete, kaj želi človek povedati? Najljubše mi je pa, ko vsi vse poistovetite, pa vsem naložite isto stvar, pa čeprav je čisto nekaj tretjega v igri.

In tale beseda, "poznati" nekoga, mi nekam odnese vse skupaj. Iste težave, pa še pozna jih ženska po dveh stavkih, itak. Nisem tipičen primer, ko pride človek na forum, pa potoži. Moje pričevanje se pričenja drugače ali pa se sploh ne prične. In potem mi naj kdo ploza o gesta sprejemanju drugačnosti. Torej, individual človeka, ki je pač drugačen po svojem izražanju ali drugačnem načinu zastavljanja neke poti, skratka, sama bi morala sprejemati ama čisto vse, drugi pa nič? Ker pač odstopa od vašega ustaljenega načina izražanja?

Če želi nekdo razumeti tudi bolj zahtevne ljudi, ker je do sedaj razumel samo enostavne ljudi, kateri mogoče napiše, da je pač vreme lepo, sama ga bom pa opisala s svojimi besedami, se opravičujem, meni so enozložnice suhoparne. Pa nisem nikomur tega oporekala, da bi moral kako drugače zapisati, kar je čutil.

Če bi mene tu gor kaj zbodlo ali zmotilo, naj hodim sedaj po postih in vsakemu "solim pamet", kako naj se izraža? Če se obrnem na svoj primer, torej ne sme se reči, je prdnil, temveč, je spustil vetrove? Ok, si bom zapomnila.

Bistvo pa je, če sama ne posegam v občutja drugih, ker ne vem, zakaj tako čutijo, kot povedo, prosim, torej, tolerantni vsi, a hkrati noben?
Ko berem tudi o zdravilih, ki se prejemajo, sama tega nič ne poznam, razen Asentro in Cipralex, ma se res počutim, kot da bi padla nekam v vesolje, kaj naj rečem. Meni se je zgodilo in se mi ne dogaja. Kar je razlika, zato prosim, če moram sama razumeti, mar ne bi še kdo kaj razumel?

V grobem sem vse razložila, ampak zelo v grobem, pa me je minilo in če bi takšnim nekdo razložil v dveh stavkih, pa ravno tako ne bi razumeli. Zato ne razumem, zakaj se sploh nekdo spušča nekam, če ne razume in ne bo, ker mu je trud tuj pojem?

Določene stvari sem tu gor prebrala, ker se nisem srečala s takšnimi stvarmi, se ne vtikam, ker ne znam svetovati ali pomagati, ker so mi stvari tuje.

Če se pa kdo želi kregati, pa najdite svojega "konja", pa ga naskakujte, mene pa prosim pustite, da pridejo do izraza tisti, ki jih je pač v interesu prisluhniti. Saj zato naj bi bili tu? Ali narobe razumem?

Po drugi strani, mi je bilo to na forumu sedaj neke vrste "trening", da se lažje pripravim na EKI in ljudi, ki so tam. Ker sem se znašla v "vesolju", ko tudi kaj pomislim, kaj bi tam lahko bilo, glede na to, da ne poznam stvari, je cela polemika še na kakšnem podforumu. Človek niti pomisliti ne sme, kot sem to izpostavila. Kar pomeni, da sem definitivno odločena, da ubodem individualno varianto in sem dobila sedaj samo potrditev, ker, ko sem šla iz prvega pogovora eki, so ženske že svoje delale, pa še spregovorila nisem z njmi, ko so sedele na klopci. Ženske zavistne in ljubosumne, moški pa z nasmeški, pa nisem imela ne joškov ven, niti riti ali tamale nisem kazala. Vseeno bi bilo, če bi imela tudi kavbojke na riti  Humor še vedno premorem, kljub vsemu.

Ana, enega mi najdi ali pa eno, ki ima iste težave kot sama, je med drugim kakšen zdravnik koga pohabil? Drugič raje prišparajte. Če bi se pa kdo rad skašljal, pa verjamem, da obstaja tu kakšen kotiček, ker tudi meni ne paše vse, kar kdo zapiše, pa grem dalje in predno koga "naskočim", ga raje vprašam, zakaj tako čuti, kot čuti. Pač človeško naj bi bilo to. Namesto, da mene vprašajo, zakaj čutim kot čutim, se ravno te osebe sprašujejo v igrici Kaj razmišljam ta trenutek. Kot vem, sem še vedno človek z razumom. Kot opažam, da je lažje sam v sebi premlevati, namesto, da se sočloveka vpraša in potem ne bi nek trenutek niti razmišljale kot je zaslediti posledično skozi ta post v post Kaj trenutno razmišljam. Skakljala za vami ne bom, če vas kaj zanima, imate toliko poguma, pa človeka vprašajte, če vas res toliko zanima in mu prisluhnite. Ne potrebujete potem razmišljati v drugem postu, kot da ne obstajam.
Dva odziva, ki sta bila tu, v tem postu, se bere kot tisto, ko ti vsi pomrejo, potem pride pa nek "pametnjakovič", pa pravi, saj bo bolje ali pa celo, ma kaj bi se sedaj sekirala.  Takšnemu podaš nasmešek, samo da se ti spelje izpred oči.

Ni mi žal, da sem odprla ta post, vsaj približno vem, kam ljudje (ponovno) pašejo glede obnašanja v odnosu do drugih ljudi. To je podobno, kot da si v neki debati med ljudmi, pa potem govorijo o tebi kot o tretji osebi, ti si pa zraven. Logika na višku. Križanke imam, knjige za branje tudi, mp3 pa tudi. 

Lepo bodite. Definitivno se sedaj umikam. http://www.youtube.com/watch?v=5-n2-b3Cre0




Vesni in Janji posebno 

[Janja]

Star, sem dolgo razmišljala ali naj se preprosto umaknem ali naj ti sporočim. Jaz se s temi tvojimi zadnjimi zapisi (odkar me ni bilo tukaj) namreč ne strinjam. Nočem biti do nikogar žaljiva, ampak določene stvari so šle za moj okus predaleč, zato se iz te teme umikam.

Vsekakor si v hudi stiski in vsekakor potrebuješ pomoč, zato upam, da jo boš dobila. Sama pa ne morem pisati na takšen način o ljudeh, ki jih imam rada in jih izredno spoštujem. Namreč tudi jaz poznam, kako zgledajo umobolnice od znotraj; sem hodila na obisk k meni dragi osebi. In poznam tudi kar nekaj čudovitih oseb, ki so bile hospitalizirane v umobolnici in prav vse so izredno razumne osebe in zato ne želim, da se jih primerja z morilci, ker to vsekakor ni primerno. Zakaj, določene stvari pišeš, ne vem. To pa veš samo ti, in sicer, zakaj na določene stvari gledaš tako kot gledaš.

Če si mi želimo biti sprejeti in razumljeni od tistih, ki nimajo nikakršnih motenj in jih že v osnovi ne razumejo, potem je od nas korektno, da tudi mi sprejemamo in razumemo drugačne od nas. Veš, verjetno tudi ti prestajajo mukotrpne zgodbe, mogoče še celo hujše kot mi...

To sem mislila in mislim še sedaj.

To, kar sem v zgornjem citatu napisala pa ne velja samo na področju duševnega zdravja, ampak tudi drugače v življenje. Zdi se mi namreč, če se mi ne potrudimo razumeti drugih, potem res ne moremo pričakovati, da bodo drugi razumeli nas.

Pozdrav vsem!

[vesnav]

Janja,

te je že kdo "povlekel za jezik"?

Če te je, potem se morda še spomniš, da si mu povedala nazaj več kot si želela...
In če te nekdo povleče ali piči v akutni fazi, kot je Star, glede na to da je napotena na EKI, je, potem še kako trezno, lepo in kulturno odgovorila...

In mora cele traktate zdaj pisat zaradi ene besede, ki je povezana z njenim strahom, zaradi česar je sploh pisala na forum? Ma, dajte no..

Narobe svet.

Mene npr. ni nič prizadelo ne norc ne umobolnica, bolj se me je dotaknil človeški strah, ki ga čutim, ko piše o tem in bolj bi bilo pametno, da bi ji pustili pot, da odpre svoje bistvene težave.. Nekje na tej poti bi se pa tudi sama losala teh oznak... Ki se jih bojimo itak vsi, če si to priznamo ali ne. Dokler se ne sprejmemo, take, kot smo.
Torej, kot sem že napisala, tisoč ljudi, tisoč nians odstopanj, ki jih je psihiatrija tako ali drugače poimenovala... Zaradi mene tudi če jih ne bi... Oni pač to rabijo, da lažje raziskujejo na svojem področju...

[matheu__]

V času moje hospitalizacije sem se krčevito oklepal glih te ideje, k jo imaš ti, Star: Jst pa že nisem tak k un blazen folk tam, pa čeprav gledano nazaj sem bil hujši od večine  To so verjetno kar pogosti občutki tistih k se prvič srečajo s tem, tako da pomojem ne rabiš nobenmu polagat račune. Drugače pa nima veze če človek prdi al spušča vetrove...na koncu je rezultat enako smrdljiv   

[Janja]

Star in Vesna, želim, da tole prebereta obe!

Ja, zelo sem začutila tvoj strah, Star... Mogoče še toliko bolj, ker se sama z raznoraznimi strahovi ukvarjam praktično že celo moje življenje. To so emocije, ki človeka lahko ohromijo, če ne zna ali ne zmore ven iz tega. In iz tega vidika, Star, te zelo razumem in mi je hudo zate.

Razumem pa te tudi iz tega vidika, da o sebi težko pišeš. Tudi jaz. Enostavno ne morem vsega napisati. Ali pa ne želim...

In ne mislim, da si slaba oseba, ker če bi tako mislila, ti niti ne bi začela pisati... Me je pa zmotilo tvoje pisanje, in sicer zelo... Tukaj pa pridemo do mojih travm, ki očitno še niso razdelane ali pa tičijo nekje nezavedno.

Star, to je tvoja tema in želim, da tako tudi ostane, ker vem, da potrebuješ pomoč in želim, da jo tudi dobiš. Ne želim si jemati tvojega prostora, ampak želim predvsem tebi in mogoče še komu pojasniti, zakaj so me določene stvari zmotile, da boš lažje razumela.

S prvo hospitalizacijo moje mame sva se s sestro soočali, ko sva bili v osnovni šoli. Bilo naju je strah, bili sva izgubljeni... In še marsikaj. Soočati pa sva se morali tudi z nerazumevanjem nekaterih ljudi in dejanskim skrivanjem o tem, kje je najina mama. Enostavno sva bili premajhni za soočanje s stigmo. Da ne bo pomote: praktično je veliko ljudi čisto lepo sprejelo mamino hospitalizacijo in njeno diagnozo, nekateri pa pač ne. In to je mene prizadelo, zelo prizadelo, ker meni moja mami ni bila čisto nič drugačna od ostalih ljudi. Še zmeraj je bila moja mami in še sedaj jo imam neizmerno rada. Ker pa sem sama izredno senzibilen človek, so me določene opazke, ki so se dogajale tudi kasneje (pa niti ni rečeno, da v zvezi z mojo mami), prizadele. Vem, to je moj problem in sama moram delati na tem. Želela pa sem, da veš. Ker si tudi ti sama izrazila želljo, da se ti določene stvari pojasni, ki jih mogoče ti v tem trenutku ne razumeš.

Želim, da to ostane tvoja tema in resnično ti želim, da boš našla ustrezno pomoč. Želim pa si tudi, da boš te moje besede razumela kot pojasnilo in ne napad nate.

Pozdrav vsem!

[Star]

No, na takšen način sem pa pripravljena komunicirati. Sedaj pa počasi beri, ker bo daljši post, predno še kaj razložim, čeprav to so zame postranske stvari in ne tiste bistvene, ki me mučijo, čeprav soupada vse skupaj na kup.

Zadnjič bom še enkrat povedala. Najprej takole. Ko sem zapisala v zgornjem postu, da ko ti nekdo recimo umre in se najde nekdo, ki se nikdar ni soočal na enkrat s 4 smrtmi in ti reče, saj bo bolje, si misliš, vseeno, če ne bi nič rekel, ostal tiho, pa dal občutek, da vsaj človek ve, da je nekdo ob tebi. Ok, dalje. Lahko je recimo govoriti o nečem, kar ne poznaš in je človek "pameten" z nasveti. A ko se človek sam znajde v neki situaciji, vsa tista "pamet" naenkrat odpove in človek reagira čisto drugače, kot takrat, kot ti je kot razumna oseba svetovala pri neki situaciji. Kar pomeni, sama ne morem trditi, kako bi reagirala, če bi se mi zgodilo, kar se je tebi. Ker ne poznam tega. Tako menim, da nihče ne more zdravo za gotovo trditi, kako bi reagiral, ko bi se znašel v moji situaciji.

Kot sem pa že rekla, kar nekoga prizadane, sem že omenila, da mora sam pri sebi razčistiti stvari, tako kot jih moram sama, kadar me kakšna stvar vrže iz tira. Vendar, to je čisto moj problem in ne tistega, ki je nekaj izjavil.

Ker je meni ta hospitalizacija kot neke vrste "kazen", kot da bi me poslali v "vesolje" - tam tudi nikogar ne poznam, vse mi je tuje in ne morem takoj pomisliti, da je to pa nek lep dopust z morjem, kjer daš vse štiri od sebe in se imaš fajn, pa kjer imaš še fajn družbo. Enostavno, ne morem. Kot sem tudi povedala, meni ni nič sporno, ko sem bila zdrava, da sem tudi z duševno prizadetimi otroci pogovarjam ali ukvarjam, pa me otrok še ne vem koliko časa pogreša, ko je zaznal mojo pozitivno energijo. In kot sem že rekla, boh pomagaj, če obstajajo ljudje, ki imajo tovrstne težave in so celo življenje na takšni situaciji. Nikdar se nisem obrnila stran, niti nikogar podcenjevala, vendar, ker sem sama v določeni stiski, ker tako ali tako zadnje leto in pol je bilo sončnih dnevov bolj malo, vse bolj temno vidiš. In prvo, kar sem pomislila, nisem rekla, da so, ker še tega nisem spoznala, torej pomislila sem, je bilo to pač tako. Zato sem podala tudi prvi primer Pluta. Pa da gremo dalje. Pač sem se prestrašila in prva misel je bila takšna, kot sem jo zapisala. Ne vem no, pravite, piši, kakor čutiš, ja kako, če takoj dobim bombe okrog sebe? Raznih obsodb imam že tako dovolj, pa me ljudje niti ne poznajo.

Ni zastonj, ko pravijo, da mora človek sam priti do svojega spoznanja. Torej, če dobim vzpodbudo, da ni nič groznega, da sploh ni tako, kot si zamišljam, ok, sem hvaležna  za vzpodbudo, pri napadih, pa raje distanciram vse, pa se bom spet sama znašla, kot sem se vsaj do sedaj znala. Veš, živali se ne bojim, ljudi pa, ko so tako žleht in pokvarjeni. Zato mi neki napadi, brez, da bi me kdo vprašal, zakaj tako čutim, kot čutim, pač ne sedejo.

Kot sem tudi rekla, prva stopnica je najtežja, tako kot pri otroku, ko se uči začeti shoditi. Pa čeprav rukne potem parkrat na tla. Ampak, se pobere. Pa začne normalno hoditi.
Če dobim določene vzpodbude, da ni nič groznega in bom potem še sama to ugotovila, prišla do spoznanja, potem bo lažje. Ker sem človek, ki gre vedno dva koraka nazaj in šele nato enega naprej, mi je morda opcija foruma tisti nek korak, da previdno prečekiram, zakaj se sploh gre. Kot sem že tudi rekla, sem šla zadnjič na prvi pogovor, pa so bile spet ženske na delu. No? Pridem še sem, pa spet. Potem grem raje tri kroge okrog, kot pa tja. Ker tam ne mislim imeti težav - pardon izrazu - z zafrustriranimi babnicami, ki bodo svoj gnev stresale name. Tega sem imela več kot dovolj oz. preveč do sedaj. Pa bi jim najraje rekla, naj gredo same malo k zdravniku. In ko sem odhajala iz posveta eki, sem ravno takšni dve srečala tam na klopci. Sem hotela že pristopiti in jo vprašati, če ima kaj za pripomniti, da se slučajno kdo ne bi "zabaval" na moj račun.

Skratka, ne da se mi več ukvarjati z drugimi, ker mi potem zase zmanjka energije, da bi lahko rešila tisto, kar še moram in kar se mi je usedlo zaradi tretjih ljudi.

In če sama razumem težave drugih ljudi, pa ne posegam v njih, prosim, tudi meni ni v veselje, ko imajo ljudje en kup težav in namesto, da bi se s svojimi ukvarjali, se potem ukvarjajo z menoj v negativnem smislu, ko se jim fajn zdi, če ima kdo kakšno težavo in tod tudi izraz zafrustriranost, katerih je ogromno v okolju (čeprav služba). In če sama vse pri miru pustim in se ne vtikujem v njihove osebne težave, pričakujem, da tudi sami tega ne bodo počeli. Še manj pa, da potem lažejo, pa me sploh ne poznajo. In mi s tem store škodo.

Pa sem se spraševala, ali sem sama nek čudni patron ali so tisti, ki delajo škodo, imajo pa stoineno težavo, pa niti k zdravniku ne gredo, pa se raje pucajo na drugih. In si rečem, kdaj je pa kdo prišel do mene, ko sem potrebovala toplo roko, ramo, podporo. Najlažje je obsojati, brez, da ti kdo ponudi pomoč.

Na svoj račun sem dobila toliko opazk, pa veš iz katerega razloga; ker sem vedno prijazna, nasmejana, urejena, pa ko je kdo pizd*, pa sem še vedno ohranjala mirno kri. Ko sem imela po vlečenju svoje prijaznosti in nasmeha po preko meji moje potrpežljivosti dovolj, sem zaropotala. Potem so bili pa presenečeni in so takoj pogruntali marsikaj. Čeprav, pred svojim pragom še do danes niso pometli. In, ko mi nekdo potegne po stotih letih mojo prijaznost v tisti ahilov živec, imam tudi sama dovolj. Samo, pri sebi nihče ne popuca, na koncu pa ostanem grda pa sama, čeprav so toliko časa potencirali, dokler ne pop*. In ko se mi enkrat na leto to zgodi, potem bi morala pa sama nekam hoditi. Ja itak. Zato imam tudi priokus glede vsega.
Da še povem, verjetno bi drugače razmišljala, če bi kdo od naše familije sploh šel v takšno ustanovo, pa magari samo EKI, pa nikdar nihče. In zame je to neke vrste šok. Se pardoniram, če ne morem takoj razmišljati, da grem na "dopust", plavati v morje itd.. Pač sem pomislila, kar pa opažam, da nisem edina, ko se je nekdo prvič s tem soočal. Sama sem pač pomislila na najhujše, kaj naj rečem. Saj, a lahko diham? Kot poje tisti komad, ki sem ga prilepila (need a second to breathe - what do ya want from me).

Vse tiste, ki so se vtaknile vame, verjetno so bile vse že narodni heroji, ko so se same prvič soočale z nečim ali pa so še vedno. Kot je rekla druga uporabnica, najprej pri sebi, potem pa šele pri drugih. Vendar pričakujem, če nekdo nekaj takšnega izjavi, da to resnično pri sebi najprej uredi, predno mi nekdo "soli pamet", ker mu nek izraz ne ustreza.
Če grem brati ta forum, bi našla en kup izrazov, ki meni ne ustrezajo, vendar se me ne dotikajo, zato me tudi ne motijo. In mi na kraj pameti ne pride, da hodim po postih ljudi opozarjati, da bi se lahko kako drugače izrazil, ker niti ne vem, zakaj se je tako izrazil. Strpnost je pač nekaterim tuj pojem.

Če je nekdo pripravljen prisluhniti, bo s časoma tudi razumel, zakaj je nekdo mislil ali čutil kot je. Z napadi do sočloveka bo pa tako ali tako kontra efekt.

Janja, vidiš, tako kot tebe zmotijo določene opazke, tako tudi mene. Vendar, če mene zmotijo, je to čisto moj problem, v skrajnem primeru vprašam, kaj je nekdo s tem mislil in morda ugotoviš, da ni mislil s tem nič slabega.

Lahko ti pa povem Janja, da se je neka učiteljica od sosede priselila kot k nam sosedom, meni se ni nič upala trajbati in takrat, ko je bila mami še živa, so jo želeli malo v mozak, pa so ji nagajali. Pa sem temu naredila konec. Pa nikdar več niso.

Veš kaj sem zadnjič storila, ko je nekdo rekel, da je nekdo drug nekaj rekel o meni, pa nič od tega ni držalo? Počakala sem po času, da sem človeka srečala in ga na eleganten način povprašala, kako in kaj. Na koncu sem ugotovila, da ta ni nič rekel in se je zlagal tisti, ki mi je to povedal. Sem ga najurila, pa naj sedaj drži surlo, kok če.

In ko boš naslednjič slišala kakšno opazko, na eleganten način povprašaj kako in kaj. Bodo hitro tiho. Če pa eleganten način ne bo zalegel, pa jim daj malo bolj ostro vedeti svoje.

Haha, bivša prijateljica je dobro storila pri nekom, ki se je hvalil po firmi, kolko jih je spolno pomečkal. Pa je čakala, podobno kot sama, kadar počakam lažnjivce, pa pride tam na banki človek malo zamenjati garderobo, pa sta se ravno srečala. O, je rekla, no pa da vidimo. Je šla do njega, ga je stisnila v kot in je rekla, kdaj si me že, da si zapišem datum.  Tip se je malo usračkal, pa nikdar več ni otresal jezika. Skratka, če se tvoja mami ne more postaviti zase v tem primeru, se daj pa ti za njo, s sestrico. Sama sem dostikrat pokazala, da me je kaj prizadelo, pa so imeli ljudje še večje veselje. Počasi sem se odvadila, čeprav se kdaj zaradi tega še vedno zjokam, vendar, ko jim zapreš usta, potem tudi sami sprevidijo, da je bolje, da ne otresajo več. Sploh, ko jim pokažeš nasmešek in bistvo, da te ni prizadelo.

Mene v odzivih ni nič prizadelo, vendar sem samo dala vedeti, da ne meketam, tako kot vsi. Pač na drugačen način izražam in ko sem pripravljena, tudi bom. Moj stil ni tisti, pridem, potem pa odprem svojo dušo. Potrebujem čas, ker sem izgubila zaupanje do ljudi. Do živali nikdar.

In če pravite, če želiš drugačnega razumeti, ki bo tudi tebe razumel, si je potrebno vzeti čas. Sama sem drugačna v tem delu, da pač stvari povem po neustaljenem načinu, ki ste ga morda vajeni.

Če želiš še kaj reči na svojo tematiko, lahko tudi tu, saj spontano govoriti je lažje kot pa takrat, ko si primoram, vsaj zame. Glede na to, da se tudi sama težje izražaš glede svoje problematike. Nikogar nikamor ne podim. Tako da si dobrodošla tudi tu. Saj smo odrasli, pa se znamo vse pomeniti, če se je le kdo pripravljen potruditi za harmonijo.

[Star]

Vesna in Matheu, iskrena hvala za vzpodbudo in podporo. Indeed! 

[Jagodka]

Star, pogumno.
Imam izkušnje z EKIjem malo manj kot dve leti nazaj (nismo več kadili po WCjih  ). V akutni fazi reakcijske depresije in aksioznosti kot poslidice hudega stresa, je bila to dobra rešitev, da sem se začela spravljati k sebi. Meni je to pomenilo umik od vsakdana (čeprav mi v tistem trenutku ni bilo doma nič hudega), da sem začela sestavljati košček za koščkom svoje življenje nazaj. Ostala sem nekaj več kot 4tedne, dva hospitalizirana, dva v dnevni oskrbi. Dobro mi gre od takrat, sem že več kot leto brez zdravil, čeprav sem imela vmes hudo krizo, sem uporabila tehnike, ki sem se jih naučila ravno tam.
Tam boš spoznala ljudi, ki imajo težave podobne tvojim, pa kakorkoli jih že poimenujemo. 

Zvečine so to ljudje, ki so ugotovili, da tako ne morejo živeti, da je stiska prevelika in iščejo pomoč v obliki psihoterapij. Če sem te prav razumela, se bojiš skupinskih terapij. Pa se ni treba, povezanost v skupini je dobrodošla in podpora sotrpinov je dobra pomoč. Ko ti ljudje pokažejo ogledalo, se vzorci, ki jih furaš in te pripeljejo v stisko, pokažejo v drugačni luči. PO sistemu več glav več ve.

Verjamem, da ti bo tam dobro in da boš splezala iz stiske. Držim pesti.

[Janja]

Če želiš še kaj reči na svojo tematiko, lahko tudi tu, saj spontano govoriti je lažje kot pa takrat, ko si primoram, vsaj zame. Glede na to, da se tudi sama težje izražaš glede svoje problematike. Nikogar nikamor ne podim. Tako da si dobrodošla tudi tu.

Hvala ti Star, ampak resnično želim, da ta tema ostane samo tvoja, in da ti končno začneš pisati tudi in predvsem o tem, o čemer misliš, da nam lahko zaupaš. Sicer sem se pa jaz delno razkrila izključno in predvsem za lažje razumevanje in sem vesela, da si razumela, kaj ti želim povedati. Zaenkrat pa pri meni ostaja še veliko okostnjakov v omari in ne vem niti, če si jih želim razkriti. Mogoče kdaj, zdaj pa najbrž še ne... Sicer niti ne vem, če jaz to res potrebujem, ker imam osebo ali dve, ki se jima lahko v celoti razkrijem in zaenkrat mi je to čisto dovolj.

Glede EKI-ja sta ti pa že Vesna in Jagodka malo več napisali in upam, da se bo javil še kdo, ki ima izkušnje na tem področju. Zelo je pomembno, da se ne bojiš. Saj vem, da ni enostavno, vendar želim ti, da ti uspe!

[Star]

Star, pogumno.
Imam izkušnje z EKIjem malo manj kot dve leti nazaj (nismo več kadili po WCjih  ). V akutni fazi reakcijske depresije in aksioznosti kot poslidice hudega stresa, je bila to dobra rešitev, da sem se začela spravljati k sebi. Meni je to pomenilo umik od vsakdana (čeprav mi v tistem trenutku ni bilo doma nič hudega), da sem začela sestavljati košček za koščkom svoje življenje nazaj. Ostala sem nekaj več kot 4tedne, dva hospitalizirana, dva v dnevni oskrbi. Dobro mi gre od takrat, sem že več kot leto brez zdravil, čeprav sem imela vmes hudo krizo, sem uporabila tehnike, ki sem se jih naučila ravno tam.
Tam boš spoznala ljudi, ki imajo težave podobne tvojim, pa kakorkoli jih že poimenujemo. 

Zvečine so to ljudje, ki so ugotovili, da tako ne morejo živeti, da je stiska prevelika in iščejo pomoč v obliki psihoterapij. Če sem te prav razumela, se bojiš skupinskih terapij. Pa se ni treba, povezanost v skupini je dobrodošla in podpora sotrpinov je dobra pomoč. Ko ti ljudje pokažejo ogledalo, se vzorci, ki jih furaš in te pripeljejo v stisko, pokažejo v drugačni luči. PO sistemu več glav več ve.

Verjamem, da ti bo tam dobro in da boš splezala iz stiske. Držim pesti.

Hehe, kadilci imamo pa težave, kje kaditi. Ok, še vedno ne vem, pardon izrazu, meni je to na nek način "vojaški" režim, ko je treba luč ugasniti in it spat. Saj po eni strani je prav, da se navadiš nekega bioritma, ampak, tudi, še predno sem imela AD, sem že kot otrok ogromno spala in sta bili sobota in nedelja tista dneva, ko sem se naspala in se tako nafilala z energijo za cel teden in nisem nobenega bioritma glede sobote in nedelje pridobila, niti med tednom, ko je bilo treba v službo.
Se mi je pa zadnjič zgodilo, ko sem šla prvič v tem letu delati za štiri ure in v vsem stresu, sem želela iti ene tri sobote za povrstjo delati v službo  Eno soboto sem se že vsa prištimala in potem ugotovim, da je sobota. Zmeda.  Skratka na bolniški sem že sedmi mesec, vendar so mi umrle roke in sem bila še huje ko prvošolček, ki se mora vsega jovo na novo učiti. Ampak, roke so prišle k sebi, sam sama še ne.  Skratka, me je oreng prizadelo, da mi je začel odpovedovati organizem, plus ostala jaj*, ki so se mi nabrala.

Jagodka, ampak, če je treba luč ugasnit, pa wc ni varianta za kajenje, a greš lahko na klopco in kakega prižgeš. Dostikrat, ko pač nisem mogla takoj zaspati, ko sem sama ugasnila luč in po premetavanju sem si rekla, da se ne bom silila in sem kakšnega prižgala, pol je pa šlo nekako, da sem tudi zaspala. Uspavalno tableto (sanval) sem pa samo enkrat v življenju vzela in sem imela tako čudne stranske učinke, da jih ne maram in poskušam pač uskladiti spanje z naravnim ritmom, kar mi zadnje leto in pol ne uspeva čist dobr. Bi bilo znosno in bi verjetno tudi kaj zaspala, vendar imam tam pod oknom nek lokal, kjer so dan na noč ropotali do štirih zjutraj. Ko sem komajda zaspala, pa še sosed ob šestih zjutraj z raznimi mešalci, traktorji ipd.. Ko sem spet komajda zaspala, bolj dremala, so hodili v tisti lokal eni in isti mulci, pa sem jih poslušala še od osmih zjutraj do devetih zvečer, pa potem spet do štirih zjutraj. Ko se je mesec dni lokal zaprl, ker je skoz policija hodila okrog, nisem sploh dojemala, da je res mir in sem vsak dan skozi okno gledala, ali so se res speljali. No saj, potem je pa sosed bolj do izraza prišel z ropotanjem, pa še šest zjutri ni bila ura.  Že tako je grozno, če ne moreš ravno kot top zaspati zaradi svojih težav, potem pa doživiš še takšno ropotanje, kriza.
Ravnokar spet ropotajo s traktorji, ven se mi ne da oziroma niti nočem iti v naravo, ker zadnji dve leti, me je mrčes čisto okupiral. In se ga bojim. Lansko leto so me popikali tigrasti komarji, sem bila vsa bulasta. Sredi belega dne, skozi trenirko, niti vode nikjer blizu, pa sem dobila 12 pikov. Posledično sem fasala urtikarijo, jao, kakšna sem bila, kriza. Grem zadnjič v naravo, prav fajn je bilo, nisem nič čutila. Pridem domov, kaj hudiča mene tako koleno boli. In neka golazen od mrčesa, me je pičila, koleno sem imela tako zateklo in vroče, bolelo ko satan, da bi lahko južno gor skuhala, tolko vroče koleno je bilo. Kako manjšo posodo bi pa res lahko gor na koleno dala, pa kaj skuhala. Potem sem si malo z blazinico od prsta podrajsala, ni bilo potrebno dosti, da je začela tista tekočina ven teči. In dokler ni steklo, sem imela od gležnja navzdol še oreng krče, da noge nisem smela premakniti. Skratka, kamor se obrnem, nikjer miru. Da bi človek lahko vdihnil in si našel čas zase. Mi je pa neumno, da moram sredi poletja zaradi vsega ropotanja zapirati okna. Saj razumem, da pač delajo pri sosed, ampak, ta sosed ne pozna niti gospodovega dneva in gre takoj zjutraj, še šest ni, avto pucati s sesalnikom, ki ropota, da je groza. Saj vem, zakon že ene tri leta dopušča, naj bo petek ali svetek, da se ti ob šestih zjutraj lahko na glavo userje z ropotom. Ampak pišuka no, zakaj pa se potem reče Nedelja, ker naj se ne bi delalo in motilo miru. Če prav razumem.

Za razliko od tebe Jagoda, imam pa doma oziroma v okolju samo ropotanje in resnično je to katastrofa, če tako poslušaš dolgo časa. Ne pravijo zastonj, da ima še pes pri jedi rad mir. In potem, namesto, da bi reševal svoje stvari, te tretje stvari okupirajo in do svojih sploh ne prideš.

Po eni strani, komaj čakam, da grem, da se odcepim od tega okolja, da pridobim moč in energijo, ker sem brez tega še stokrat bolj ranljiva in nemočna v sebi. In me še najmanjša stvar pahne nekam.

Bom kar tu nadaljevala, ker sem komajda malo začela pisati, pa ne bom nove teme odpirala.

Meni je skratka umrl partner po desetih letih. Spoznala sem čez leto novega, vendar se je sfižilo. Zato, ker je bilo ogromno nezaupanja in sva se ravno dva takšna našla, kjer sem sama izgubila zaupanje in se je dodatno povečalo nezaupanje zaradi smrti partnerja, ali pa če rečem še zraven, je ostal strah, se navežeš, potem pa je naenkrat konec, na drugi strani je imel tudi on slabo izkušnjo in mu je ostalo nezupanje. Imela sva se zelo lepo, ko sva bila skupaj, vendar so naju ti strahovi pripeljali do krega in obnašanja, ki ga v nasprotnem ne bi "prakticirala".
Leto in pol je od tega, od kar sva narazen, pa še vedno ne morem preboleti, čeprav se trudim in odštevam vsak dan minute, kako odmisliti, ker pozabiš itak ne. Lahko se zaposlim čez dan, pa sedaj tudi te volje nimam, vendar, ko se uležem v posteljo sama, pride pa vse na plano. In sem spet tam, kjer ne bi bilo potrebno.

Kakšen recept?

[Star]

Če želiš še kaj reči na svojo tematiko, lahko tudi tu, saj spontano govoriti je lažje kot pa takrat, ko si primoram, vsaj zame. Glede na to, da se tudi sama težje izražaš glede svoje problematike. Nikogar nikamor ne podim. Tako da si dobrodošla tudi tu.

Hvala ti Star, ampak resnično želim, da ta tema ostane samo tvoja, in da ti končno začneš pisati tudi in predvsem o tem, o čemer misliš, da nam lahko zaupaš. Sicer sem se pa jaz delno razkrila izključno in predvsem za lažje razumevanje in sem vesela, da si razumela, kaj ti želim povedati. Zaenkrat pa pri meni ostaja še veliko okostnjakov v omari in ne vem niti, če si jih želim razkriti. Mogoče kdaj, zdaj pa najbrž še ne... Sicer niti ne vem, če jaz to res potrebujem, ker imam osebo ali dve, ki se jima lahko v celoti razkrijem in zaenkrat mi je to čisto dovolj.

Glede EKI-ja sta ti pa že Vesna in Jagodka malo več napisali in upam, da se bo javil še kdo, ki ima izkušnje na tem področju. Zelo je pomembno, da se ne bojiš. Saj vem, da ni enostavno, vendar želim ti, da ti uspe!

Janja, pri tebi je tudi začetek, da si kaj odkrila, pa čeprav delno. Imam občutek, da si želiš kaj povedati, vendar ne moreš. Sama imam tudi dve ali tri osebe, kjer lahko vse povem, vendar, sem naveličanja govorenja, pa še vedno plavajo stvari po meni. Pravijo, da pogovor pomaga. No ja, ko sem bila mlajša, je pomagal, sedaj pa lahko govorim v nedogled, pa čeprav s pristnimi prijatelji, pa nič od nič. Še vedno je tam. Sicer mi je bolje, po pogovorih s prijatelji, vendar kaj, ko pridem pa domov, spet sama, se pa vse vrne. V bistvu je tako, komajda k sebi pridem, po mukah, vendar pridem, pride spet nek tsunami, ki mi razdre vse v duši, kot bi rekel oni, treba ti hiljadu stepenika do vrha, a jedini do dna. 
Naveličana sem vsega. Če bi obstajala lestvica od -5 do + 10, mi je padlo vse nekam pod minus.

Hvala še enkrat, obema 

[Jagodka]

Ok, še vedno ne vem, pardon izrazu, meni je to na nek način "vojaški" režim, ko je treba luč ugasniti in it spat. Saj po eni strani je prav, da se navadiš nekega bioritma, ampak,...

Brez ampak, prav? Režim ni vojaški, bolj skavtski. Ob 22.00 moraš spat. Brez pardona. Zjutraj vstaneš ob 7.00, če je ekipa dobra, je kavica že na štedilniku, po kavici zabavna telovadba, spanje čez dan sicer ni prepovedano, je pa nezaželjeno..... Tudi jaz sem precej razpuščen in nereden človek. Tam, mi je pa to pasalo. Ne znam razložiti, red, predvidljivost, ustaljenost. Če veš, kaj je kdaj, izgine že tista anksioznost, ki je povezana z neznanim, samoto, "brezdeljem". Nered vnaša v naše življenje tudi zmedo, mogoče posledično anksioznost...    Moraš se pa tudi malo prilagajati ostalim. Ni druge.

Jagodka, ampak, če je treba luč ugasnit, pa wc ni varianta za kajenje, a greš lahko na klopco in kakega prižgeš

Ne, ob določeni uri se vhodna vrata zaklenejo. Zaradi varnosti.

Za razliko od tebe Jagoda, imam pa doma oziroma v okolju samo ropotanje in resnično je to katastrofa, če tako poslušaš dolgo časa. Ne pravijo zastonj, da ima še pes pri jedi rad mir. In potem, namesto, da bi reševal svoje stvari, te tretje stvari okupirajo in do svojih sploh ne prideš.

Verjamem, da ti je težko živeti v hrupu, mogoče se lahko potrudiš in se nekako distanciraš od tega, kaj počnejo drugi, da se ne ukvarjaš s tem in se posledično ne jeziš zaradi tega. A sosed ugasne sesalec, če ti doma robantiš in preklinjaš? Ne, a ne? Živim v precej hrupnem blokovskem naselju. Nekaj časa me je grozno jezilo vse to ropotanje, potem sem zavzele stališče, da se nima smisla jeziti, ker s tem nič ne dosežem, sama pa sem slabe volje, jezna, frustrirana.... Sprejmeš. Tako je. če se boš obremenjevala še z vsemi drugimi, boš težko našla srž problemov, ki te tarejo. In ni jih tako malo, če prav razumem si že 7 mesecev na bolniški, veliko spiš, osamljena si, jezijo te drugi, ker ropotajo, najbrž tudi zato, ker imajo oni neke opravke, ki jih ti trenutno ne zmoreš, ali se ti ne zdijo pomembni. Če boš valila krivdo na druge, ker ne moreš spati, ne boš ničesar rešila.

Meni je skratka umrl partner po desetih letih. Spoznala sem čez leto novega, vendar se je sfižilo....Leto in pol je od tega, od kar sva narazen, pa še vedno ne morem preboleti, čeprav se trudim in odštevam vsak dan minute, kako odmisliti, ker pozabiš itak ne. Lahko se zaposlim čez dan, pa sedaj tudi te volje nimam, vendar, ko se uležem v posteljo sama, pride pa vse na plano. In sem spet tam, kjer ne bi bilo potrebno.

Tvoja bolečina je hudo velika, ane? Nimam take izkušnje, recepta pa še manj. Nekako se boš morala naučiti živeti sama s seboj. Preteklost te oblikuje, da bi bila v prihodnosti modrejša in srečnejša. Sprejemnje dejstev, ki jih ne moreš spremeniti je umetnost, ki se je moramo vsi naučiti, ker je pomembna ze sedanjost in prihodnost. preteklosti ne moreš spremeniti, ne moreš vplivati, da se kaj spremeni, na sedanjost pa lahko. Če nimaš volje, se potrudi. če se ti nekaj ne da, se potrudi, da boš to postorila. Če te sosed jezi, se nasmehni in si reci nič hudega, bom šla pa na sprehod v jutranjem soncu, ker je še tako zgodaj.....

Dvomim, da bodo pomagali le Adji na tej poti. Nisi pa nič napisala, a ti je Adje napisal psihiater ali osebni zdravnik in če že obiskuješ kakšnega psihoterapevta.