Na pomoč. Rabim prijatelje.

[mieaid]

Sploh če pravijo da se ne da spremeniti svoje usode-če si se bedak rodil boš bedak tudi umrl, pa neglede ali 10 let prej ali kasneje...

[mieaid]

Bedarije pišem vem(nekako se zavedam tega, ker vendarle sem še med živimi, drugače (mislim) da tega ne bi mogla pisati) ampak naj ugovarja kdor hoče, jaz sem se tako naučila misliti in lej nikjer nikogar, ki bi mi to ubranil, nikogar ki bi mi razložil da ni tako, da je drugače. Nikogar ki bi me prepričal da je vredno živeti in da sem ravno taka kot drugi. Da ni nič narobe če se zmotim, da ni nič narobe če se bojim, da ni nič narobe če česa ne naredim.

[Arwen]

Sploh če pravijo da se ne da spremeniti svoje usode-če si se bedak rodil boš bedak tudi umrl..

o tem bi se sicer dalo razpravljat... naj rečem le to:

(za)upanja se lahko človek nauči, prav tako je možno izboljšat lastno samopodobo... socialna fobija JE premagljiva. Osamljenost in žalost sta mogoče malce trši oreh, a z vztrajnimi koraki naprej se tudi v to smer lahko na daljši rok marsikaj naredi...

Nisi napaka in dvomim, da imaš čuden glas... Si le dekle, ki si želi pozornosti, ljubezni, prijateljstva - in s temi željami ni nič narobe. Nimam namena v nič prepričevati, vem pa, da je vredno živeti in vem, da si enkratno in unikatno bitje, sposobno marsičesa. V tebi je ogromno kvalitet in pozitivnih lastnosti, si ljubeče, čustveno bitje in lepo je, da si.

[Katulus]

morda mi je usojeno da nisem normalna oseba...

Naj jaz povem:

Ne počutim se normalnega in se z takšnimi tudi ne družim

Če si v LJ pa rabiš debatico.. kaj pa drugega, pošlji ZS pa se zmenmo tle ob Ljubljanici za kkšn kofi.. nič lažjega!

[mieaid]

Noben ne ve kaka razvalina sem da me ni za prenašat.

Katulus: Hvala za besede.Mogoče zate ni problema, ampak zame je malo težje priti v Lj. pa tud nisem taka kakršno morda pričakuješ niti ti taka kot te pričakujem

[Arwen]

Noben ne ve kaka razvalina sem da me ni za prenašat.

močno dvomim v to

[*Lily*]

Oh, kako znano zveni vse to... Nikar ne obupaj. In ni vse tako črno kot se ti zdi ta trenutek (teden, mesec...). Tudi sama sem preživela obdobje osamljenosti. In ko sem malce splezala ven iz moje depre sem videla, da mi je ravno ta osamljenost pomagala, da sem se malce poglobila vase, da sem začela drugače razmišljati o življenju, o sebi, o stvareh, ki bi že dolgo morale biti na prvem mestu pa nikakor niso bile... Poskusi obdobje črne osamljenosti spreobrniti v obdobje svetle samote. Samote, ki ti bo dala čas za okrevanje, čas za razmislek, za stvari, ki jih želiš početi (pa čeprav je to le ležanje na kavču in gledanje v strop). Prepusti se čustvom. Jokaj, smej se, žaluj, preklinjaj, pusti mislim, da gredo kamor hočejo. In počni kar ti tisti trenutek najbolj ustreza.

Ti pa toplo priporočam tudi kakšen stik z ljudmi. Pojdi v trgovino in poklepetaj z znancem, pojdi z bivšo sošolko na kavico, pelji sosedovega kosmatinca na sprehod v park in poklepetaj z drugimi ljubitelji kosmatincev... In pojdi na kakšno od DAM-ovih srečanj. Tam boš zagotovo deležna mnogih vzpodbudnih besed in objemov, ki še kako prijajo osamljeni duši. Pa javi se čim prej, da malce poklepetamo tudi na teh straneh.

LP. Lily.

[lovreklovrek]

oj bejbi!a nisi ti tudi mlada mamica?