Ne vem kaj naj storim...

[Tearsy]

Pozdravljeni,

sem nova na forumu in resnično rabim nekoga, da mi svetuje, nekoga z izkušnjami..

Začelo se je pred kakšnim mesecem dni, napadi panike, grozen strah, tesnoba, tresoče roke....
Odšla sem k zdravnici, ki mi je predpisala cipralex, sedaj ga en mesec že jemljem..
Ampak dogajajo se mi zelo čudne, čudne stvari... Strah me je da bom znorela..
Najprej se je kazalo izboljšanje, po dveh tednih jemanja cipralexa, sedaj pa se počutim tako nerealno,
odtujeno, potem pa se mi pojavi strah, kaj če ne obstajam, in dobim napad panike.. Vse skupaj je tako grozno, dnevi polni skrbi mi minevajo kot da bi imeli samo 3 ure.. Cel dan samo strah...

Drugače funkcioniram normalno, pogovarjam se z ljudmi, opravljam obveznosti na faksu in vem da so vse moje misli neresnične, čeprav se jih ne morem znebiti.. Imam tudi grozne nočne more, zanima me kdaj bo bolje, zdravnica mi je namreč predpisala samo 2 škatlici cipralex in rekla da je to dovolj.

[Toja]

 


Tearsy

Prebrala sem tvoj post, mi je zelo znano, saj je to popolnoma normalno,
vendar AD cipralex ne prime tako hitro in tudi učinki niso takojšnji.
V začetku jemanja se simptomi pojavijo še v hujši obliki, tako da nič straha.
To kar se ti pojavlja so napadi panike, ker se telo odziva na zdravila, ki nekako primejo šele 6-8 tednov.
Ne daj se odpraviti samo z dvema škatlicama, to niso pomirjevala, to je treba jemati daljši čas.
Poišči si psihiatra in svetujem ti tudi psihoterapijo!
Poglej si na forumu, kjer piše ogromno o AD cipralex!
Bič nisi napisala kakšno dozo ti je predpisala in kako si začela jemat.
Napiši še več, se bomo lažje pogovarjali!

Upam, da ti čimprej prime!
Zdravljenje je dolgotrajno in pokaže se izboljšanje, pride pa tudi do padcev
zato pridno vztrajaj!

Lp

[Tearsy]

Najprej najlepša hvala za odgovor.. 
Veliko mi pomaga, da vem da je to čisto normalno, ker tavam
v začaranem krogu svojih misli.
O cipralexu sem že brala in že zelo dolgo razmišljam o tem, da bi si poiskala psihiatra vendar se po pravici povedano bojim..
Svoji zdravnici sem sicer povedala, da bi rada šla k psihiatru, vendar ker me precej dobro pozna (kot eno izmed pacientk, ki je vse svoje težave prebolevala z največjim optimizmom kar se da),
je rekla da je to začasno in da bom v 14 dneh kot nova, no po 14 dneh sem bila sicer res kot nova,
potem pa nov stres povezan z opravljanjem izpitov mi je sprožil očitno še poslabšanje..
Jemljem eno tabletko cipralexa na dan.
Ko sem  v družbi se mi prav nič nerealno ne zdi, vendar ko sem sama potem razmišljam, a sm sploh bila tam, a sm sploh naredila to in potem to premlevam v glavi, nek strah mi govori, zmešana si, ampak jst vem kaj je res, tako da kakšne shizofrenije verjetno nimam..

Stara sem 22 let in resnično si želim normalnega življenja, ker so se mi stvari, po hudem otroštvu (izgubila oba starša), končno uredile, ko sem spoznala fanta, s katerim zdaj tudi živim, končno nisem več sama in bi rada da tako tudi ostane, pa se bojim, da bo fant s časom izgubil voljo, ker sem zadnje dni res čisto "odsotna".

[Slavka]

Tearsy najprej dobrodošla na forumu  
Tudi meni so zelo poznani občutki, ki te obhajajo...tudi jaz sem se spopadala z njimi in se bala vsakega novega dneva...bilo je grozno in vse bi storila, da bi se nehalo...  
Jaz imam AD Asentra, ki mi je tudi na začetku naredil več težav kot koristi, vendar sem vztrajala in po 8 tednih se je stanje nekako umirilo...vendar samo na ADje se ni za zanašati...oni ti le uravnajo kemijo, misli pa moramo urediti sami...slabe misli privlačijo slabe občutke...bolj razmišljamo o tem, da se nam bo zmešalo, da bomo padli dol, da se počutimo slabo, bolj nas bo panika stiskala za vrat...  
Saj so ti izkušnje pokazale, da se ti ne bo zmešalo in da se ti ne bo zgodilo nič hudega...zaupaj svojemu telesu...ker fizično ni nič narobe s tabo...umremo pa tudi ne kar tako...  
Poizkusi se požvižgati na vse te simptome...reci si npr. ok, pa naj se mi zmeša...pa kaj...pa naj se mi zdajle ta trenutek...Napad je najboljša obramba....bolj se bojimo naših simptomov, več jih prikličemo...bolj jih sprejmemo kot nekaj vsakdanjega, prej odidejo...
Toplo pa ti priporočam psihoterapijo..kognitivno vedenjsko terapijo, ki je zelo primerna za anksiozne motnje in panične napade...
Pa seveda veliko gibanja na svežem zraku, druženja z tebi ljubimi ljudmi, vzemi si čas zase...bodi do sebe prijazna in potrpežljiva  

Verjamem vate
Slavka

[Tearsy]

Hvala Slavka 
Tudi jaz upam, da mi bo uspelo,
ker če sem preživela vse to, kar se mi je zgodilo, bom še pa to.. imam neverjetno veliko voljo do vsega.. nikoli je nisem zgubila..

LP

[Slavka]

To so besede...tudi jaz vem, da ti bo uspelo, optimizem veje iz tvojih besed...ljudje smo močnejši kot izgledamo...tudi jaz sem preživela..pa sem mislila, da ne bom.
Sem pa tudi jaz pred dvemi leti in pol izgubila svojo mami, s katero sva bili izredno navezani in od tistega trenutka dalje, se borim z anksioznostjo in paničnimi napadi...vendar dobila sem že veliko bitk, pa upam, da kmalu tudi vojno...
Moram pa ti povedat, da sem doživljala ravno take občutke, kot ti...kar preverjala sem sama sebe, če sploh vem kaj sem jedla včeraj, kaj sem delala v službi, skoz se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo in da vse delam nekako preko sebe...kot da se ne zavedam v celoti...bala sem se, da storim kakšno neumnost...bila sem čisto prestrašena od teh občutkov...bila je grozna derealizacija in depersonalizacija...pa je minila, čeprav sem mislila, da ne bo nikoli...
Draga Tearsy..minilo bo...samo da prime Cipralex...to bo pa kmalu...najtežji dnevi so že za tabo...verjemi 

[Tearsy]

Slavka, kako te razumem. Najtežje je izgubiti nekoga s katerim si tako povezan.

Ampak s časom se sprijazniš in ohraniš spomine,
postaneš vesel, da si imel nekoga, ki ti je pomagal v življenju, te vodil..
Čeprav je že 9 let od smrti moje mame, jo še vedno nosim v srcu in je z mano v najtežjih trenutkih, pa čeprav samo kot spomin.
Takšne izkušnje nas okrepijo in nam pomagajo, da znamo kasneje v življenju bolj ceniti ljudi s katerimi se nam prekrižajo poti. Vsaj pri meni je tako, veliko bolj cenim prijatelje, sorodnike, pa tudi kakšni prijazni prodajalki, veliko večkrat namenim nasmeh in ji zaželim lep dan..

Za to anksioznost pa tako vem, da bo minila in da je to le obdobje.. Čeprav imam te izrazite simptome šele kakšen mesec, sem imela napade panike že prej.. Tudi pretiran strah me je obkrožal vseskozi, pred mesecem dni pa je postalo neznosno in sem se odločila da moram nekaj narediti.

Resnično pa sem se prestrašila te depersonalizacije, ampak zdaj ko vem, da je tudi to del na poti k ozdravljenju, upam da čimprej mine..

Kako dolgo pa je ta depersonalizacija trajala pri tebi Slavka? Jaz namreč doživljam te občutke zdaj kakšen teden..

 

[barbarasostaric81]

Lep pozdrav tudi z moje strani,ja tudi jaz se borim z to anksiozo že dobrih 2 leti,vem da ti je hudo,koliko sem zasledila v tvojem postu si izgubila mamo kar je še težje,in te razumem kako ti je,meni je psihjatrinja rekla da to pri de z leti počasi za tabo,nebom pametna ampak mislim da je to prišlo sedaj zatabo,meni so se dogajale iste stvari kot tebi,miljon krat sem že mislila da se mi bo zmešalo da bom padla skupaj,iščem si sama simtome vsakega sprašujem kaj je to pa kaj je to,hudo je z tem živet upam da se nam bo vsem posijalo sonce in bomo pozabili bin še se le smejali temu kaj se nam dogaja,želim vam lep pa čeprav moker dan lp

[Slavka]

Tearsy, sama se ne spomnim koliko časa so me ti simptomi mučili...kar naenkrat sem se zavedala, da jih ni več...mislim, da bolj sem želela, da izginejo, bolj so me obhajali...ko pa sem to stanje sprejela kot nekaj vsakdanjega, so kar izginili...Ker pa si na začetku jemanja ADjev, bi rekla, da so zagotovo tudi kot stranski učinki....in bodo hitro minili...samo ne oziraj se nanje...zagotavljam ti, da se ti ne bo zmešalo...saj vidiš, da vse obveznosti opravljaš ok...to naj ti bo potrditev, da s tabo res ni nič narobe...samo občutki te medejo...ti pa so neškodljivi vendar zelo neprijetni...
Drži se in napiši še kaj... 

[asdf]

tearsy, če te bo kaj potolažilo sem tudi sam začel s cipralexom in od novembra 2009 trpim za konstantno deperesonalizacijo, očitno bo to le od tega zdravila, očitno ni tko nedolžen ad

[Tearsy]

Hvala vsem za odgovore in vzpodbudne besede... Ne morem verjet kako lahko pomagajo, ko sem prebrala, da je to le posledica AD-ja in da ne doživljam edina tega, so misli kar prenehale.. že cel dan se počutim bolje, no razen tesnobe, ta pa ostaja

[Onix]

Draga Tearsy,

Najprej ti moram povedati, da se ADje jemlje najmanj 6 mesecev, predn jih lahko nehaš, tko da bi blo res fajn, če bi si našla enga psihiatra, ki bo vedel kako pa kaj z zdravili... Drugače pa, naj te ne bo strah tega čudnega občutka, ker to je samo derealizacija, ki pa ni nevarna in smo jo več al mn vsi anksiozneži že imeli skozi kkšno akutno fazo... To je samo odziv telesa na navidezno nevarnost, ki pa ni nevaren in te ne sme biti tega strah, ker ko bo tesnoba padla bo tudi to minilo! Drži se 

[Tearsy]

Onix:

Ja ampak a ni čakalna doba za psihiatra kar precejšnja, jaz pa že jemljem AD-je in je pametno, da jih v tem času prekinem, al grem k zdravnici pa ji rečem, naj mi še da kakšno škatlo in pa napotnico za psihiatra??

Ker zdjle se je začelo izpitno obdobje in ful mam željo iti v naslednji letnik, ker me tole ne ovira pri izpitih in teh zadevah.. Men se to dogaja sam ko sem sama.. Non stop prisotne tesnobe pa sem se že navadila...
Glede derealizacije pa je tko: počasi mineva, ampak men se še na trenutke vedno vse tak neresnično zdi, da adijo.. V bistvu me je strah, da je vse v moji glavi in pa da nihče drug ne obstaja.. in pol panika, ampak jo obvladam že počas.. A se je to še komu dogajalo?
Lep pozdrav! 

[Toja]

 

Tearsy, samo tega ne stori, če že jemlješ AD toliko časa,
da jih opustiš, ker si boš s tem naredila samo še slabše. AD se ne opuščajo od danes do jutri ampak postoma. Pojdi do zdravnice in naj ti napiše se dodaten recept in še napotnico za psihiatra!!!!
Nikoli in nikdar AD ne opuščaj sama!!!

[Tearsy]

Ja sej to je bil moj prvotni namen, sicer pa nevm niti zakaj mi je potemtakem dala cipralex in rekla pojej do konca boš kot nova...
Bom šla še po napotnico za psihiatra ja.. Hvala za nasvete

[Tearsy]

Dragi moji,

spet rabim nasvete no da povem, k zdravnici sem odšla, dobila AD-je. Dobila napotnico za psihiatra... Zdaj pa čakam, da bom naročena.. kar pa ne bo tako kmalu (dopusti, čakalna doba)...

Imam pa nekaj vprašanj, ker ko sem bila 14 dni super fajn, počutje na vrhuncu in vse, opravljala izpite kot za šalo, zdaj pa se mi je spet vse podrlo..

+ AD-je jemljem sedaj že 2 meseca? A je normalno, da imam takšne vzpone in padce?? (en dan kul, drug dan čist na nuli počutje, same vsiljive misli, žalost, tesnoba, groza.... )

+ depersonalizacija na vrhuncu.. Počutim se kot da sploh nism jst, čeprav je blo prej vredu, zdaj pa spet eno in isto..

+ spet mam neke čudne misli o tem, da je vse v moji glavi in da drugi ljudje sploh ne obstajajo... in potem spet neki napadi panike v blažji obliki..

+ počasi se spet zapiram vase in se bojim, da bom zabredla še huje kot prej...

+ bojim se da vodi vse to v neko psihozo? In da bom dejansko začela verjet, da nihče drug ne obstaja le jaz.. In to je največji strah, ki se mi je razvijal počasi skozi to jemanje AD-jev...

+ ure in ure poglobljenega razmišljanja o svetu, o smislu in nesmislu obstoja.. .bLa BLa bla...

A je to sploh normalno?? Kaj naj storim, da si olajšam dneve do psihiatra........  A bom sploh še kdaj "normalna"   tako me je strah... pa tak boljše mi je že šlo, prav mislila sem že to je pa to, to sem pa že spet stara jaz.. ampak pol buuuum... pa spet vse od začetka

Kakršnega koli nasveta bom zelo zelo zelo vesela, pa če bo pozitiven al negativen, sam da slišim neko mnenje o vsem tem kaj se mi dogaja...

Pa lep sončen dan vsem skupaj 

[beli]

Dragi moji,

spet rabim nasvete no da povem, k zdravnici sem odšla, dobila AD-je. Dobila napotnico za psihiatra... Zdaj pa čakam, da bom naročena.. kar pa ne bo tako kmalu (dopusti, čakalna doba)...

Imam pa nekaj vprašanj, ker ko sem bila 14 dni super fajn, počutje na vrhuncu in vse, opravljala izpite kot za šalo, zdaj pa se mi je spet vse podrlo..

+ AD-je jemljem sedaj že 2 meseca? A je normalno, da imam takšne vzpone in padce?? (en dan kul, drug dan čist na nuli počutje, same vsiljive misli, žalost, tesnoba, groza.... )

+ depersonalizacija na vrhuncu.. Počutim se kot da sploh nism jst, čeprav je blo prej vredu, zdaj pa spet eno in isto..

+ spet mam neke čudne misli o tem, da je vse v moji glavi in da drugi ljudje sploh ne obstajajo... in potem spet neki napadi panike v blažji obliki..

stara jaz.. ampak pol buuuum... pa spet vse od začetka

živjo Tearsy,

Z AD-ji nimam posebnih izkušenj (razen kakšni apavrini, ki so me dovolj pomirili..), sam, ko berem tale tvoj klic, ki mi je znan, imam občutek, da ti mogoče tile AD-ji ne odgovarjajo, mogoče bi morala malo povprašat tvojega lečečega Dr., če ti kaj spremeni terapijo, da bolj mirno dočakaš psihiatra..??

Veliko si naredila ker si se oglasila...piši in pogovarjaj se, to ravnokar počnem jaz, ki tudi nisem v najboljšem stanju trenutno, zato pa sem poiskal pomoč tle gor in z tem namenom tole tudi pišem....

Sprašuješ, če boš kdaj normalna?, pa sej ti si čist normalna sam imam občutek, da si kot mlad polžek, ki je izgubil pravkar prigarano hiško in misli, da si nove ne bo mogel več ustvariti, pa to sploh ni res!

Tearsy, ni važno kolikokrat se spotakneš, važno je da se vedno poskušaš pobrati in pobereš, pa saj to sama dobro veš, pa kako iz takega stanja priti vn tudi, samo malo volje zberi in si reci da se ne daš....,
mogoče kje prebereš kakšno mantro(in jo ponavljaš POMAGA ZIHER!), ki bi ti pomagala vn iz te panike, ki te trenutno grabi...

Nisi pa omenila poglavitnega razloga, ki te je pripaljal na tako razmišljanje, mogoče bi morala od tam začeti razčiščevati...(PLEVEL JE TREBA ZATIRATI V KALI...)

bLA BLA BLA.., samo mal na glas razmišljam in poskušam razumeti zakej smo takšni, da se pustimo, da se nam to dogaja...
+ počasi se spet zapiram vase in se bojim, da bom zabredla še huje kot prej...

+ bojim se da vodi vse to v neko psihozo? In da bom dejansko začela verjet, da nihče drug ne o le bstajajaz.. In to je največji strah, ki se mi je razvijal počasi skozi to jemanje AD-jev...

+ ure in ure poglo o svetu, o smislu in nesmislu obstoja.. .bLa BLa bla...bljenega razmišljanja

A je to sploh normalno?? Kaj naj storim, da si olajšam dneve do psihiatra........  A bom sploh še kdaj "normalna"   tako me je strah... pa tak boljše mi je že šlo, prav mislila sem že to je pa to, to sem pa že spet
Pojdi malo na zrak, dolgi sprehod, naberi in podari si en lep traviški šopek...., jutri je nov dan, ki bo sigurno boljši in lepši, če biš danes naredila kaj na tem.

lp beli

[beli]

serbus še enkrat, nekaj sem prej žaštrikal, pa sej se vseeno da prebrati, važen je namen..

lp beli

[Tearsy]

Beli  

Prebrala tvoj post, čeprav z manjšimi težavami v tem času, vmes, med tvojim postom in mojim, sem se odpravla na sprehod, nabrala nekaj rožic (in tudi klopov :S )..

Nevem kje naj začnem, kako se mi je vse skupaj začelo, dogaja se mi tri/dva meseca.. Začelo se je z čisto majhnim strahom in paniko pred javnim nastopanjem, nadaljevalo s strahom pred kakšno boleznijo (minil, hvala bogu), stopnjevalo do strahu pred naslednjim napadom panike in pripeljalo do sem...

Ta strah da nihče ne obstaja oz. nekaj podobnega, saj ga sploh ne znam definirat, prihaja od dolgega popoldanskega pogovora s prijateljem, ki se že precej dolgo bori z anksioznostjo in depresijo, svoj čas pa posveča gledanju dokumentarnih filmov in branju knjig o zadevah BITI/NEBITI, OBSTOJ, ŽIVLJENJE, SMRT itd. in kako mi je žal tistega pogovora, od takrat skos razmišljam o tem.. sej priznam, dokler me ni matrala anksioznost, sem čist preveč gledla filme v smislu MATRIX itd., ampak me niso zapsihiral, no malo so me že, ampak je trajalo max. pol ure... zdj pa sploh ne upam pomislit na kej takega... kaj šele da bi kakšn takšn film gledla...

Drugače pa sej vem, da se prit ven, ampak včasih je pač pretežko, še dobro da je vsaj danes lepo vreme, da se lahko malo sprostim...

Pa čist preveč živčna sem in takrat me te misli napadejo, recimo zdajle sm živčna ker nevm kako bo s faxom, v najhujši borbi z napadi panike mi je uspel dobivat 9-ke, 10-ke.. Ampak nimam še pogojev in me skrbi, da me bo strah onemogočil...

LP  

[Arwen]

, recimo zdajle sm živčna ker nevm kako bo s faxom, v najhujši borbi z napadi panike mi je uspel dobivat 9-ke, 10-ke.. Ampak nimam še pogojev in me skrbi, da me bo strah onemogočil... 

če ti je do sedaj uspevalo, ti bo tudi naprej in zagotovo pridobiš pogoje za vpis v višji letnik!