ozdravljeni od socialne fobije - kako gledate nazaj

[zelo_resen]

Živjo!

Je kako upanje, je kak način kako se rešiti nadloge SF? Meni je ogromno uspelo in bi želel samo kaj napisati tistim, ki so sredi te nadloge. Pišem, ker sem se spomnil, da sem si takrat želel, da bi kdo od ozdravljenih napisal kako mu je uspelo, in to preprosto brez zdravil in psihiatrov. Čeprav zdaj resnično ne vidim, kaj bi bilo z klepetanjem z psihiatrom narobe.

Pred leti sem kar lep čas prebil na temle forumu in tuhtal kako priti ven iz SF. Moj glavni problem je bil zardevanje in v tistih situacijah sem se čutil čist luzersko. Tako recimo je bila ena od številnih mojih specialitet, da ko sem odhajal iz trgovine, sem bil prepričan, da trgovka in varnostnik in kdor je bil še tam, gotovo mislijo, da sem nekaj ukradel. In sem prav čutil kako me zardenje izdaja, med tem ko me oni ocenjujejo... verjetno itak vsi s SF vejo o čem govorim.  Včasih sem tako precej dolgo prebil v trgovini in razmišljal o SF, saj se nisem upal ven.

Sedaj niti pribljižno nimam več problemov z odhajanjem iz trgovine in podobnim. Vendar ne bom rekel, da sem ozdravljen kot da nič ni(malo čudno se izrazil, pa upam da je razumljivo, ker ne znam skovat kake primerne povedi). Ugotavljam, da so bili to res ekstremi, ki jim lahko rečem da je že SF.

Pa morda, da opišem, kako izgleda sedaj moje odhajanje iz trgovine. Sedaj preprosto, če nimam kaj za kupiti, pogledam kje je izhod brez nakupa in grem ven. Med tem pa sem v mislih čisto nekje drugje, recimo, kje bom našel stvar, ki je v tej trgovini nisem. Tako se mi misli odvijajo čisto samodejno, brez nekih preusmerjanj misli in ne vem še česa, kar sem prej počel, da bi se zamotil in ne mislil na zardevanje in vse kar se zgrinja name. Sploh se ne spomnim na SF. Pa tudi če se spomnim, ne zardim. Tudi če pomislim, da bi si drugi utegnili misliti, da sem kradel ne zardim. Enostavno mi je čisto ravno, pa če si mislijo, da imam pol trgovine pod puloverjem. Bi se mi zdelo prav fletno, da bi me kdo ustavil in mi rekel naj pokažem kaj imam spodaj.

Mislim, da se je začelo pri meni spreminjati na bolje, ko sem sprejel dejstvo da zardevam. Ko sem si rekel, da ni hudo, če zardim, ampak, da je hudo, če se potem za to sekiram, in si govorim kakšen luzer sem. Nekako sam sebi sem si rekel, da se imam dovolj rad, da si ne privoščim sekiranja ker sem farbal. Tukaj imam vpliv, nad zardevanjem pa ga nimam. In še sedaj ga nimam. In še sedaj vsake toliko zardim, samo je pa velika razlika, ker sedaj se mi zdi to čisto prikupno. Še isto sekundo pozabim da sem zardel. In tu je velika razlika. In tako mimogrede odpade tudi strah pred tem, da bom zardel vsak čas in ta strah pa se mi zdi da je morda glavni gonjač SF oz. zardevanja, štorastosti in drugih simptomov(samo mene je najbolj motilo zardevanje).

Moram iti spat, ker sem ta čas našel dekle, mojo sedanjo ženo, s katero imava dvoletno hčerko, s katero se bova jutri igrala in nočem biti preveč zaspan. Tudi zaposlen sem in zadovoljen z delom in sodelavci pa ne ker bi bili idealni,....

Res vam privoščim, da bi lahko nehali razmišljati o socialni fobiji in razmišljali o čem kar vam je v veselje.

[nebesno modra]

ojla zelo resen!

in bravo za tvoj napredek in lepo izpoved. Čestitke za družino in zadovoljstvo v službi!

Kot si ugotovil že sam, zna zardevanje biti čist prikupno- za tiste, ki ga opazujejo pa sploh. Ja, meni se tudi dogaja da kdaj zardevam, pa se spomnim na to in zardim še bolj, pa sem se tudi nehala sekirati, ker ko sem videla druge v taki situaciji, so mi bili prav všeč. Sicer po navadi zardim v drugačni situaciji kot jo opisuješ ti, pa dobro...Me veseli, da si rešil to z trgovino.

oglasi se še kaj in lep dan

[Toja]

 

Bravo in vse pohvale tebi resen, da ti je to uspelo.

Poglej, jaz pa imam nasproten primer, ne upam v trgovino,
ker se bojim gužve in potem me zajame še panika,
jaz pa si že prej pogledam, kje je najhitrejša pot ven!
Zanimivo, a ne!
Vendar tudi jaz po malem poskušam to spremenit
in grem v trgovino, kjer je malo ljudi in tudi nakup
je ponavadi manjšen!
Počasi gre na bolje in želim si, da mi rata kot tebi!
Ti si uspel pridet ven, jaz poskušam in poskušam
priti noter.
Vem, da mi bo popolnoma uspelo, saj je iz dneva v dan bolje!

Lep dan!

[nebesno modra]

ojla Toja

Pri tem tvojem problemu pa dosti prišparaš, kar je še en dokaz, da ima vskak slaba stran kakšno dobro plat .

malo heca mora bit.

Toja, super ti gre in le tako naprej!

[anuj]

Ne vem, če bi rekla, da imam socialno fobijo (prej nekaj socialne nelagodnosti), vendar precej razumem, kako ti je (bilo). Pri meni je vse skupaj še nekoliko hujše, vsaj z moje perspektive, saj me muči predvsem potenje (rok). Tako, da je potem vse skupaj tudi funkcionalna težava (pisanje, držanje predmetov ...), ki pa potem sproži psihološko blokado, nekakšen občutek invalidnosti, nenehen vnaprejšnji strah pred dogodki, ki so, ko te ne preganjajo tovrstne misli (ki so v glavni meri krive za potenje), nekaj najbolj naravnega. Tako pa predvidevaš vsako malenkost, kje bodo ob določeni situaciji tvoje roke, kako se boš počutil. Negativne izkušnje porodijo še več strahu ... Začneš s histeričnim nanašanjem preparatov proti potenju. Večino časa googlaš svoje "stanje". Se pričneš izogibati socialnim situacijam. Krog psihiranja je torej dokončno sklenjen, misel ves čas prisotna, obremenjevanje ves čas tu. Tudi, ko si "na varnem", med štirimi stenami.
Naj še povem, da antidepresivi pomagajo bore malo. Niti za berglo niso, da bi lahko lažje (vsaj malo) pregnala te nenehne vsiljive misli, če se že potenja ne morem znebiti popolnoma. Ker strah, kot si lahko predstavljate, situacijo samo še poslabša. Ne morem biti v nenehnem strahu pred rokovanjem, pisanjem, držanjem predmetov. Vedno na robu živčnega zloma, ko se kaj takšnega približuje. Nonstop mi gre po glavi in telo ter psiha sta že čisto izčrpana. Težko se skoncentriram na karkoli (pogovor z ljudmi, sledenje predavanjem ...), ker mi misli ves čas bežijo stran. Potem se me seveda poloti še neverjeten občutek panike in nelagodja. Začaran krog je ponovno sklenjen. Ah, ja, uživam.

[nebesno modra]

Draga anuj

Ko opisuješ svoje težave si te predstavljam in se mi kar zdi kako ti je neprijetno, ko se začneš potiti in ko se tega zaveš, se začneš potiti še bolj..in ja, točno tako kot si rekla- začaran krog je sklenjen

Pa vendar- verjamem, da obstaja pot iz tega. Praviš, da ti Ad ji še za berglo niso. Kaj ti to pove? Bo treba dodatno še marsikaj postoriti, verjetno je to kar težko delo. Na misel mi je prišel Viktor E. Frankl, začetnik logoterapije- t.im. zdravljenja s smislom. Mislim- glede na to kar sem od njega prebrala- da bi ti on svetoval, da poskusi s tehniko obratne intencije ali obratne nakane- da poskušaj ravno obratno torej. Ko greš nekam in začneš čutititi kako se potiš poskusi doseči, da se potiš čim bolj, razmišljaj kako se HOČEŠ potiti, kako boš zdaj dokazala, da se znaš spotiti kot se ne zna nihče, da si lahko prvakinja v potenju...Mogoče se ti zdi brezveze in smešno ali totalno mimo- samo kaj te stane če poskusiš??? V bistvu odvzameš energijo svojim strahovom, ker si dokazuješ, da ni konec sveta, če se ti zdaj pač potiš...Gre za postopno izpostavljanje takim neprijetnim situacijam,

No, verjetno obstajajo še druge poti, ampak zdaj sem se spomnila te- kot Frankl opisuje v eni svoji knjigi, kao recimo nekdo ne more zaspati in bolj kot se trudii manj mu ratuje, bolj je buden...Ko pa mu je predlagal obratno, da se trudi čimdalj ostati buden, je človek spontano zaspal , brez uspavala, o tem govorim...Zdaj pa pitaj nebo zakaj smo tako čudna bitja. Me malo spominja na otroke, ki nočejo nekaj narediti, če jim pa rečeš da ni treba potlej pa bi

Ja čudna smo mi to bitja, ni kaj,

vse dobro in oglasi se kaj

[anuj]

Pravzaprav je bolj nekakšna obsesija pri meni. Tudi, ko se ne potim, ves čas mislim na to. Že recimo zjutraj, ko odprem oči, že prej, če sem čisto iskrena. Potem se res začne. Potem seveda brskam po internetu, berem zgodbe ljudi, ki doživljajo podobno, se ujamem v še večje travmatiziranje. Neizbrisljivo je.
Naletela sem tudi na tehniko, ki jo omenjaš, vendar me je strah. Ker vem, da bo še huje, če bom gledala, kako se potijo, da bodo te slike ostale v glavi, da bom dokončno vedela, kako zelo sem se zmožna spotiti. Zato si raje ves čas umivam roke, si jih mažem z marsičem, držim v rokah kozarec vode ... Strah me je soočiti se z dejanskim stanjem. Poleg tega pa si večino dni tega ne morem privoščiti (da bi namerno producirala). Je že tako, da smo večino časa v takšnih situacijah, ko smo precej izpostavljeni opazovanju drugim (pa se tega morda niti ne zavedamo, če nismo v situaciji, v kakršni sem sama). Težko se recimo silim k potenju, če vem, da bom morala držati roke na mizi v družbi nekoga, pisati, se rokovati, prijeti kakšen predmet ... Tudi, če bi poskušala, se oglasi nekakšen "samoohranitveni nagon", ki poskuša človeka na vsak način zaščititi pred tolikšno "sramoto".

Potem se vse skupaj zadržuje v meni, mi uničuje živce. Vse bolj in bolj se zapiram vase. Sicer je tako, da se večinoma izogibam situacijam, ki mi že prej niso najbolj ustrezale, vendar je vendarle nekje v ozadju ta misel, da toliko tega, kar bi rada počela, ne morem početi prav zaradi potnih rok. Prej mi recimo ni bil ravno problem (oz. v tem primeru že kar neverjetna psihična obremenitev) iti na faks, si kaj zapisati, v trgovino, v knjižnico, na kosilo s kom ... Sedaj je vse skupaj prava muka, ker že vnaprej mislim, da bo. Ne zmorem, ne znam pretentati možganov. Ko zagledam, začutim kapljice, je vsega konec. Uničen dan, brez volje, da bi karkoli počela (od učenja do prostočasnih dejavnosti).

Ob vsaki priložnosti, ko stopim v najmanjši kontakt z nekom, pa če je samo prodajalka v trgovini, se mi avtomatsko sproži misel. Pa tudi drugače sem cela "zategnjena" in nesproščena. Če se lotevam kakršnegakoli sproščanja, avtogenega treninga, je samo še huje. Še bolj mislim, kako bo potrebno slej ali prej vstati, se rokovati, izpostavljati roke, pisati na predavanjih, se voziti s trolo in opazovati, kako se kapljice nabirajo. Psihiater mi ne pomaga pretirano, čeprav sem bila samo enkrat. Naslednji teden imam ponovno, pa me je že vnaprej strah. Ne morem povsem dobro razložiti, kako mi je. Morda mi je tudi malo nerodno opisovati vse, kar je v glavi. On razume potenje bolj kot stranski problem, vendar ne razume, da ne morem delati na vsesplošni sproščenosti, če imam tako velik kompleks, pravzaprav kar omejeno zmožnost normalnega funkcioniranja.

[nebesno modra]

Draga anuj

Lepo da si se oglasila in še enkrat tako nazorno opisala kaj doživljaš. Praviš, da te psihiater ne razume, da jemlje tvoje potenje kot stranki produkt drugih problemov. Vendarle, če sta se srečala le enkrat, mu mogoče moraš dati še priliko, da te spozna in poskusi razumeti. Po enem srečanju še ni nič odločeno!

Razumem te, da. kot sama praviš "samoohranitveni nagon" dela po svoje, toda lahko vsaj poskusiš razmišljati tudi iz drugega zornega kota- zakaj pa ne bi nekomu enkrat poskusila pokazati kako močno se lahko potiš? Kot bi recimo prav želela to, na primer, meni, da mi pač dokažeš kako močno se znaš potiti- to se lahko potem zmeniš s kakšno prijateljico, da to poskusiš. Hočem ti povedati, da to ni konec sveta. Da nisi ti zdaj nič kriva, če se pač potiš. ljudje imamo raznovrstne kot ti praviš obsesije. S tem, ko se ti potiš, nikogar ne ogrožaš, nikomur ne škodiš, samo sama se slabo počutiš. Mogoče drugi sploh ne opazijo v kakšni meri se potiš, nekdo celo tega sploh ne opazi in če- ljudje pozabljajo, nihče se ne ukvarja v nedogled s stvarjo, ki tebe tako globoko muči. Mogoče moraš tej svoji bsesiji odvzeti malo moči, ki si jo sama dala, s tem, ko ji pripisuješ takšen pomen.

Kaj pa ti kaj sicer počneš, hodiš kaj v naravo, ker narava zdravi, veš.

vse dobro ti želim, pa oglasi se še kaj, lp

[Anchi]

Naletela sem tudi na tehniko, ki jo omenjaš, vendar me je strah. Ker vem, da bo še huje,

Kako veš? Dokler ne poskusiš, ne boš vedela. To kar se ti zdi, da veš, so v resnici samo negativne predstave, ki po vsej verjetnosti niso prav nič realne. Takšne negativne predstave so gorivo za tesnobo - od njih živi. Vedeti ne moreš dokler ne poskusiš.

Težko se recimo silim k potenju, če vem, da bom morala držati roke na mizi v družbi nekoga, pisati, se rokovati, prijeti kakšen predmet ... Tudi, če bi poskušala, se oglasi nekakšen "samoohranitveni nagon", ki poskuša človeka na vsak način zaščititi pred tolikšno "sramoto".

Ampak, kot si že večkrat ugotovila - to ne deluje, ali ne? Z upiranjem potenju do zdaj po vsej verjetnosti še nisi mogla na silo ustaviti potenja rok, ali pač? Če ena reč ne deluje, poskusi z drugo. Jaz sem imela probleme, ne sicer s potenjem rok, ampak z razbijanjem srca - kar isto sklene začaran krog simptomov (ko razbija, se bojiš, da bo razbijalo še hitreje, ker se tega bojiš, razbija še hitreje, še bolj se bojiš, še hitreje, itd... do panike). Ko sem prvič slišala za to metodo paradoksne intencije sem si rekla ni šans, če to probam, mi bo šlo srce 250 na uro in bom padla skupaj/umrla/... Ampak ravno to je to. Hudič ni pa ni hotel prav razbijat, ko sem to res hotela.

Torej, recimo, da imaš v dveh danih situacijah potne roke. V eni situaciji to hočeš, v drugi se temu upiraš. V najslabšem primeru imaš v obeh roke enako potne, razlika je samo v počutju. Krivda, sram, strah, tesnoba v eni, v drugi pa, če se potiš namerno, tega ni. Torej je že samo zaradi tega boljša. Ampak trik paradoksne intencije je ravno v tem, da se simptom čisto zares in čisto dejansko zmanjša (sčasoma pa celo izgine), če si ga želiš/ga namerno kličeš. Mogoče ne prvič ali drugič, ampak z vajo pa gotovo. In v najslabšem primeru se ti roke še vedno potijo, samo da se zaradi tega ne počutiš pol tako slabo.

Če ti je klicanje simptoma za zdaj še nepredstavljivo lahko začneš z dopuščanjem/sprejemanjem, da se ti roke potijo. Tudi tukaj ni potreben napor upiranja, ki tako lepo hrani in redi tesnobo, s tem da si tukaj nekako pasivna. Prav, roke imam mokre. Torej naj bodo mokre. Če se zaradi njih sekiram bodo isto mokre (ali še bolj) zato sprejemam ves njihov pot.

Jaz popolnoma razumem, da vse skupaj zveni poenostavljeno in da so težave dosti bolj zapletene, ampak to je res ena taka tehnika, ki je meni od vsega najbolj pomagala, pa se zaradi srca nekaj časa nisem upala niti iz stanovanja. Dokler sem vnaprej "vedela", da pri meni ne more nič delovati, nisem nič poskusila (razen seveda kardiologov in podobnih reči usmerjenih na srce...) in ni nič pomagalo. Ko sem začela poskušati in vztrajati, pa je šlo.

[nebesno modra]

[

Jaz popolnoma razumem, da vse skupaj zveni poenostavljeno in da so težave dosti bolj zapletene, ampak to je res ena taka tehnika, ki je meni od vsega najbolj pomagala, pa se zaradi srca nekaj časa nisem upala niti iz stanovanja. Dokler sem vnaprej "vedela", da pri meni ne more nič delovati, nisem nič poskusila (razen seveda kardiologov in podobnih reči usmerjenih na srce...) in ni nič pomagalo. Ko sem začela poskušati in vztrajati, pa je šlo.

 

hoj anči,

hvala ker si tako lepo in od blizu opisala tisto, kar mogoče sama nisem znala tako praktično povedati. Me veseli, da se ti je tudi v praksi potrdila učinkovitost te metode

lep dan želim

[anuj]

Hvala vama obema. Najbrž si ne moreta predstavljati, v kakšno spodbudo in pomoč mi je vajino pisanje. Čeprav sem še vedno precej slabo, čeprav me obhajajo dvomi, da mi ne bo uspelo, pa je vseeno nekakšno upanje in to je, klišejsko kot se nemara sliši, trenutno res ogromno (čeprav se še vedno nisem pripravljena odpovedati histeričnemu nanašanju krem, gelov ... Ne morem iz svoje kože, heh.)

Pa da poskušam (še) malo (kolikor se da) sistematično opisati, kaj se dogaja v glavi (in zunaj nje) - če se bo komu ljubilo brati.

S to metodo sem recimo že poskušala (čeprav ne ravno ozaveščeno), ko sem bila "sama s sabo". Prvo kot prvo je problem, da ne morem povsem "narediti", da bi si potenja zares želela. Ko se potem res pojavi, me zagrabi panika, ker vidim, kako hudo lahko je - in to védenje se potem usidra v zavesti. Nekako vidim, kje je meja, ki jo seveda dojemam kot katastrofalno. Čeprav si poskušam želeti, obenem upam, da ne bo. Ne vem, kako to preseči.

Problem je tudi v tem, da lahko kaj takšnega poskušam samo takrat, ko sem sama. Ko sem denimo obkrožena z drugimi ljudmi (pa čeravno ne vstopam v direkten kontakt z njimi), se pojavi ta nekontrolirani strah in nekakšen ukaz "SKRITI!", ki ga moram ubogati. Potem počnem vse mogoče stvari (od držanja mrzle plastenke z vodo, skrivanja rok, nenehnega umivanja, nekakšne "grizenje nohti" geste ...). Seveda deži, kot si Anchi sama ugotovila, da potenja s tem ne ustavim, samo vseeno nekako preprečim, da bi se "razbohotilo" do te mere, da bi recimo zmočila list, na katerega pišem, da bi kdo opazil (čeprav se seveda zavedam, da s tem nikogar ne ogrožam, ampak je vseeno prisoten ta nekontrolirani sram) - in ravno tega me je strah. Da bi se potenje, če mu dam prosto pot, ga celo kličem, razbohotilo do te mere, da bi popolnoma omogočilo mojo funkcionalnost. Čeprav je pa po drugi strani res, da mi to nenehno skrivanje in poskusi preprečevanja vzamejo toliko energije in živcev, da bi bilo težko opisati.

Je pa res, da bi bil pri meni problem precej manjši, če bi mi ga uspelo odmisliti (dolgo časa mi je to celo uspevalo, kar si lahko preberete v moji temi, če imate toliko potrpljenja), vendar se mi trenutno zdi, da bom celo življenje v strahu pred rokovanjem zadrževala sapo, da se bo vedno sprožil alarm, ko bom morala pred kom pisati, držati kakšen predmet - in se bo potem, kakopak, zares sprožilo potenje ... Pa so to samo bolj "ekstremne situacije". Predvsem me je strah, da me bo ta nekontrolirana tesnoba držala ves čas v primežu.

Bom pa gotovo poskušala s to metodo. Vesela bom kakršnekoli dodatne informacije, nasveta ... Morda kakšna Franklova knjiga, ki bi jo bilo dobro vzeti v roke (nekaj sem že iskala po cobissu, vendar bolj prav pride informacija iz prve roke)?

Pa se opravičujem, ker sem tako dolga in predvsem negativistična. Zdi se mi, da mi vsaj malo odleže, če ubesedim vse svoje strahove (jih s tem vsaj malo zbanaliziram). Če pa potem stvar nekdo prebere, svetuje, je pa sploh v neverjetno pomoč.

P. S.: Kar se narave tiče; poskušam malo teči, vendar se mi zdi, da je vse preveč na silo, da poskušam najti v vsem nekakšno instantno rešitev, sprostitev na silo. In potem mislim, da se bo potenje kar v hipu nehalo. Potem je seveda med tekom še več časa za razmišljanje, včasih celo za opazovanje rok - pa sem potem še bolj panična. Malo pa tudi težko uskladim s faksom, izpiti. Ah, ti izgovori ...

[nebesno modra]

Ojla Anuj


Me veseli, da si se spet oglasila in povedala o svojih občutkih. Pri obratni nakani gre na nek način za prelisičenje svojega uma. Kot ti je napisala že anchi - v vsakem primeru se ti ne more zgoditi nič hujšega kot da se pošteno spotiš torej se lahko mirno malo igraš in poskusiš!

Obstaja nekaj Franklove literature v slov, poglej tukaj http://sl.wikipedia.org/wiki/Viktor_Frankl

Oglasi se še kaj in lepo se imej, 

[nebesno modra]

Draga anuj

Sem pogledala še enkrat tvojo temo v "novi na forumu". Rada bi ti rekla, da nikar nikoli več ne porabljaj formaldehida. Če boš malo poguglala boš videla, da to ni neka nedolžna stvarca in da zna biti kar precej zdravju škodljiv, nekatere raziskave naj bi kazale celo na rakotvornost. In glede na to, da je v cigaretnem dimu in v pohištvu, iverkah, ga itak dobimo že preveč, ne da bi se še samovoljno polivali z njim.

Glede hipnoterapije pa iz svojih izkušenj menim, da deluje, sem pa iz drugega konca Slovenije in ne vem kako je s tem pri vas. Sama sem imela srečo in naletela na super terapevta, ki mu denar ni glavna briga.

lp in javi se še kaj.

[koklja]

Za socialno fobijo so zelo primerne določene veščine, ki se jih lahko naučimo...

če koga zanima - vabljeni
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=686&Itemid=1

[anuj]

Hvala, nebesno modra. Vem, da se dolgo nisem javljala. Imela sem kar obsežen izpit, pa sem skušala nekako preusmeriti misli od tega, se skoncentrirati na učenje ... Kar se tiče formaldehida, vem, da ima lahko kar nekaj negativnih učinkov - vendar pa jih ima po drugi strani lahko tudi to nenehno obremenjevanje. Je pa res, da sedaj uporabljam manj te tekočine in raje kakšno kremo proti potenju (že baleina je kar učinkovita, čeprav spet vsebuje aluminijev klorohidrat - vendar, ko telesno stvar vsaj nekoliko omilim, se mi neverjetno izboljša tudi psihično počutje - in začnem tako lažje delati "na sebi"). Poskušam tudi čim bolj zdravo živeti (čeprav tukaj ne pretiravam za vsako ceno, če mi kaj "zapaše", si privoščim) - od zdrave prehrane, športa, savnanja ...

Trenutno se pripravljam tudi na to, da se poglobim v kakšne knjige s tega področja. Nameravam pa začeti tudi s programom, ki sem ga našla na internetu - Overcoming social anxiety (step by step). Sicer menim, kot sem že dejala, da si niti ne bi mogla "postaviti diagnoze" socialna fobija, vendar pa mislim, da mi lahko to tako ali drugače pomaga pri izboljšanju samopodobe, večji samozavesti, notranjemu miru ... Samo je potem, če je človek malo bolje, težko ohraniti disciplino in nadaljevati z vsem skupaj. Upam, da mi uspe. Mimogrede, je že kdo poskusil s tem programom (oz. mu je vsaj znan)?

Drugače pa sem bila ta teden tudi pri dr. Rejcu (drugič). Posvet je trajal nekje pet minut, povedala sem, da razumsko razdelam vse skupaj, da je banalno, pa vendar ne morem preseči. Rekel je, da ve, da se ne da kar tako in predlagal, da povečava odmerek Paroxata (ko sem povedala, da trenutno, pri 20 mg, ne čutim kakšnih pozitivnih učinkov). Rekel je, da je pri mojih težavah pač potreben večji odmerek. Če pa res ne bo odziva, bova pa menjala. Tako sedaj počasi prehajam na 40 mg. Ima kdo izkušnje s tako visokim odmerkom? Na koncu niti nisem dobila datuma za naslednji obisk, rečeno je bilo, da naj pokličem, če ne bo pogamalo, da se zamenja, v nasprotnem primeru pa lahko pridem samo po nov recept. Sicer je res, da mi trenutno tako ali tako bolj ustreza, da čim prej zapustimtisto ordinacijo, vendar je ravno to ta refleks skrivanja, tako da ne vem, koliko mi bosta ta dva posveta koristila (čeprav je bilo tako, da mi je bilo vsakič mučno, ko sem morala tja) pri reševanju težave. Dr. Rejec se očitno res čim vsakega kar se da hitro odkriža s tableti (ve, da bi večini to tako ali tako ustrezalo, da je delo na sebi v takšnem obdobju še posebej mučno).

Ne vem, kaj naj. Sicer bi zamenjala zdravnika, vendar ne vem, kam se obrniti. Morda bi imela Rejca "samo za zdravila" in raje našla kakšnega psihologa "za zraven". Mi morda lahko kdo kaj svetuje? Je v Ljubljani kakšen psiholog (pa tudi psihiater), kamor lahko greš brez napotnice (razen urgentne pomoči)? Ker sem že popolnoma izčrpana od tega urejanja birokratskih zadev, ponovnega razlaganja zgodbe (ki je nikoli ne morem čisto dobro pojasniti) ljudem, ki nimajo največ razumevanja zame. Na koncu se počutim kot še večji čudak.

Hvaležna bom za kakršenkoli nasvet.

[nebesno modra]

Pozdravljena Anuj !

Lepo, da si se spet oglasila! Če imaš takšno izkušnjo s psihiatrom, bi ga jaz vsekakor zamenjala, oziroma si poiskala še pomoč terapevta! Na tvojem koncu jih je sigurno nekaj, žal nisem iz Ljubljane in ti ne morem poimensko svetovati. Kolikor spremljam pa delujejo skupine za samopomoč kamor se lahko vključiš brez čakanja prepričana sem, da se tam ne bo čutila čudakinja, saj ima vsak kakšne težave in je drugačen po svoje

Tudi glede ad- jev nimam izkušenj. verjemem pa, da jih ima veliko drugih na tem forumu.

Korak za korakom, dan za dnem, še pridejo sončni dnevi, zagotovo.

Oglasi se še kaj!

[anuj]

Zdravo, nebesno modra!

Najprej še enkrat najlepša hvala, ker se oglašaš. Občutek, da moji posti ne gredo kar mimo vseh, je prijeten. Vendarle obstaja neka uteha, ki jo nudi ta forum - vedno vem, da se lahko vsaj nekje malo "spucam".

Psihiatra bi sicer zamenjala (oz. si vsaj zraven omislila še psihologa), vendar, kot sem že napisala, ne vem, kam lahko grem tudi brez napotnice. Sama iščem ta podatek na internetu, pa dobivam precej nekonsistentne informacije. Kar pa se tiče terapevta, pa to nekako ne pride v poštev za moj študentski žep (starši pa tako ali tako ne vedo ničesar o zadevi).

Kar pa se tiče skupin za samopomoč, pa ne vem, koliko bi se počutila prijetno, bojim se, da bi samo poglobila misel, da imam "nerešljivo težavo", strah me je preveč "iztiriti" iz vsakodnevne rutine (pa ne zato, ker bi bila tako prijetna) - že pri obisku psihiatra imam občutek, da zadevo samo poglabljam. Ne vem ...

Hvala še enkrat in lep večer.

[nebesno modra]

Draga Anuj

Pozdravljena spet!

Menim, da je tvoj strah glede skupine za samopomoč povsem odveč oziroma da gre za predsodek. Namreč prav na taki skupini smo vsak po svoje čudni in se zato počutimo varni in enaki med enakimi! Ti imaš težavo s potenje, on ima težavo z zardevanje, jaz imam težavo z razbijanjem srca in še sto drugimi stvarmi...
 Strah pred tem, da se nekaj poglablja zaradi pogovarjanja o tem je samo eden od obrazov tesnobe, ki jo doživljamo.

Na psihoterapijo lahko greš tudi preko napotnice, pozanimaj se in se čimprej naroči, saj so verjetno kar čakalne vrste.

Javi se še kaj in poročaj kako ti gre, lp

[anuj]

Pozdrav tudi tebi, nebesno modra!

Kar se tiče skupin ... Najprej se mi zdi, da bi mi bilo nekoliko neprijetno, ker, vsaj kolikor berem, se jih ne udeležujejo ravno ljudje moje starosti. Poleg tega pa menim, da bi bil še večji problem ravno zato, ker bi vsi vedeli, "kako je z mano", in bi mi bilo verjetno precej neprijetno, občutek, da vsi gledajo samo moje roke ... Ne vem, težko razložim. Vem, da ima vsak svoje težave, samo se sam sebi še vedno zdiš "nekaj posebnega".

Glede iskanja primernega strokovnjaka še malo odlašam. Izpiti prihajajo, rada bi jih dala čim več skozi - potem imam še druge obveznosti poleti. Ampak upam, da se takrat vendarle bolj posvetim zadevi. Obiski raznih terapevtov so vendarle neka obveznost, dodaten stres, obremenitev (vsaj sprva). Čeprav s tem predvsem koristiš sebi, vem.

Tako da trenutno pridno jemljem tablete in poskušam malo samostojno delati na sebi, kvalitetno izrabljati prosti čas. Čeprav se mi večkrat zgodi, da v prostih trenutkih kar obsedim pred računalnikom. Ampak se trudim, da bi bilo tega čim manj.

Hvala ti za vso pomoč in upam, da se tudi ti še kaj javiš. Mi je v veselje ...

[nebesno modra]

Pozdravljena anuj !

Tudi ljudje tvoje starosti imajo težave in se udeležujejo skupin za samopomoč! Torej je to še en predsodek?!

Na koncu se boš sama odločila ali greš na skupino ali ne, vsekakor pa menim, da ti lahko samo koristi. Razumem, da si želiš opraviti študijske obveznosti in to je super , res je tudi, da delo na sebi pomeni že veliko, svoje bi morali pridodati tudi ad- ji, vseeno pa misel na terapijo ne bi čisto ovrgla- lahko se naročiš in boš mogoče prišla na vrsto nekje v jeseni, pa ti bo takrat bolj pasalo v organizacijo in tvoj sistem.

Tudi jaz sem vesela, da se oglašaš in poročaš o sebi, dogajanju, svojih mislih. Drži se in oglasi se še kaj!