Psihicni hipohonder

[kaplca]

Ojla, paničarke 
tukaj še ena izmed nimi, vas.
sem se kar dolgo obotavljala ali se priključiti kakšnemu forumu ali ne in evo me.
Da ne govorim o počutju danes. Kot da bi v en kozarec zmešala vse vaše težave in ga "pošejkala"  :jok
Groza. Vse kar pišete vas popolnoma razumem, sedaj imam 35 let, vendar sem se z temi težavami srečala že pred 10 leti in bile so tako hude, da je šlo vse v k..
pustila šolo, razšla se z fantom, še na šiht nisem več mogla. Pa vse je prišlo skoraj čez nič. En velik strah, kup fobij, strahov, grozaaaaaaaaa...

Potem pa leta psihijatrov in psihologov, kup zdravil,.. ampak evo, sem se začela vključevati v življenje.
takrat tudi iz hiše nisem šla, nisem več vozila avta, vsega me je bilo strah, hudi napadi tesnobe in panik!!

No, pa je šlo, hvala bogu za zdravila, ker meni je nucalo!! Umirilo mi je vse fizične simptome, da se sploh začela funkcionirati, počasi. Celo potovati z avionom sem začela in na polno srkati življenje, vse je bilo kul. No, popolnoma ne, saj se je vedno našel kakšen čuden dan ali napad panike, vendar se ga vsaj ustrašila nisem,ker sem vedela kaj se dogaja.

In sedaj, sem spet v godlji, pa sem mislila, da se mi to ne bo ponovilo. Kakšen dan je dober, drugače pa se zopet tako matram. usaj spim dobro, mi je pa mučno v službo, ki jo moram zamenjati, saj tudi to povzroča tesnobo, spet me fobije in kup strahov, težko vozom avto in izogibam se vsem dogodkom.
Pa tako rada živim in rada sem tukaj, pa me spet j.. vse to.
Sem bila spet pri dr. in sedaj mi je dala Zolrix, če je katera že imela mogoče. Izkušne?

pred tem sem imela že Cipralex in ga dobro sprejela, potem pa Cipralex, po katerem sem bila tudi v redu, sam ponoči sem začela dobivat napade slabosti, srce mi je tolklo,.. tako da ga ne smem več 

vem, da sem že v taki fazi, da brez zdravil ne bo šlo, sam kaj ko jih je toliko, da ne veš kaj to bo pasal.
Nisem nek prstaš kemije, vendar če ne gre drugače in če so težave velike, to pomaga, vsaj meni je in me ni sram zaradi tega.

Uglavnm Omni in vse ostale, toliko nas je še takšnih...

Še, ko to pišem sem vsa potna in zdaj bi mogla mami peljat v štacuno, pa že ceu dan oklevam, ker imam 100 misli, kaj vse mi bo po poti!!! domišljija dela sto na uro.
Pa še luna je danesm pa še menstro mam...čudna do konca.

[krasendan]

Zdravo vsem skupaj,tako pa se je pa začelo,zelo me danes mantra,boli me vse moti se mi res hudo,da se pa tako počutim.Nevem ali si to domišljam ali je to vse skupaj res,ali lahko tako negativno vpliva mama name,dogajat so se mi začele čudne stvari,kdaj grem k mami na obisk me začne ful panika grabit,in pol sem cel dan takšna,nevem no res da je bila celo življenje strogo do mene ter nikoli mi ni vedla prisluhnit ter za vsako malenkost sem bila bita in to zelo nevem mogoče imam kakšne travme od otroštva,kaj menite ima kdo te težave.                Lp

oujea...definitivno smo meli podobne težave...predn sem šla domov sem imela vsaj dva tedna psihične vojne v sebi...

Najprej mi je pomagal to, da sem se od mame distancirala...da nism hodla na obisk domov...itd...poskušala telefonske pogovore sprejemat skozi en uh not pa tkoj skoz druzga vn...jap je bla zamera na njeni strani...sam drugače nisem mogla in zdej k sem okej, grem lahko večkrat v njeno bližino, brez panike...ker pač vem, da mi danes nič več ne more...posledica vaje in terapij;)...

Doživljala sem podobno kot ti...resno...ampak če je mam res vzrok...(vrjetno je)...bi bilo fajn, da to predelaš...

bodi v cvetju...in ne sekiraj se...!


Kaplca...tebi pa... dobrodošla med nami...

[barbarasostaric81]

ojla kaplca,tudi meni se dogaja to da ko grem v trgovino in stojim v vrsti ter čakam me začne grabit takšna panika,da mislim da me bo zadela kap,zdaj še me grabi v avto tako da imam vedno okno odprto,da vdihavam zrak,matr je to hudo.Zadnjič je imel moj sinček nastop in je bilo veliko ljudi v dvorani pa panika mislila sem da se bom zadušla od straha.ma nevem več nemorem več tako živet da me je strah vsakiga jutra da se bo pa vselila v mene tesnoba ter panika.Moja mama je bila vedno da moram tak grdo rečt nasramna do mene,me tepla žalla,ma res hudo otroštvo in jaz pravim temu da to vse izvira iz njegaŽALOSTNO TEMVEČ RESNIČNO

[kaplca]

Ojla barbi, te razumem čisto.
Ko misliš, da je vse že konec, ugotoviš, da se vse tolahkoponavlja. Nekateri ljudje tega ne doživijo nikoli, eni samo enkrat in eni večkrat.
Tudi jaz sem zamorjena, čez dan, ker je vse tako naporno. Danes ko sem ustala, bi šla najraje nazaj spat, vse mi tolče tudi na fizični del telesa in ves čas ti strahovi. Prej mi ja fant rekel, naj grem peš z njim do bližnjega lokala po cigarete, pa je bil takoj zvonec v glavi in tisti strahci, ki ti hodijo po glavi, naj ne grem, da ne bom zmogla, da mi bo srce odpovedal, da ne bom čutila nog ...
Groza. Pa sem šla in preživela,žal pa ne uživala v hoji, ker sem se ves čas kontrolirala. Pa vem za sprostitvene tehnike in mantre in podobno, pa včasih kar ne gre.
Ja, in kar si rekla v avtu je groza včasih. Odprto okno, muzika, ves čas na mobiju samo da bi preusmerila misli, pačakanje na banki, pošti, trgovini,...hudo.
Upam da me bodo ta zdravila malo pomirila in da bom  lahko malo bolj svobodno dihala ter spet uživala v življenju.
rada vas mam fuuuuuuuuuuuul

[Omni]

Hej punce,

bi rada rekla da razumem vaše težave in vam pomagala, vendar jih ne. Sem pa 100% prepričana, da se jih da rešit.

Predlagam vam, da odprete svojo temo, in tam bolj podrobno opišete točno kakšne misli vas obhajajo, ker tukaj iz vaših postov nisem razbrala konkretnih težav (razen straha pred odpovedjo srca in nog - kaplca, začni obračat na šalo: "jah, bom pa padla. zakon. par bušk še ni nobenmu škodl )...  je bilo vse rečeno bolj na splošno - pomoje točno definiranje problemov pomaga. Se razpišeš, daš vn kaj te muč, in ti bo že takoj bolje (v glavi vse 100krat hujš zgleda). Če ne zaradi drugega, že zato ker boš popolnoma skoncentrirana na to, da poveš v čem je problem, in se za trenutek zamotila In tudi drugi vam bodo tako lažje pomagali, kot da v eni temi 'joka' ( ) 5 punc, zdj jim pa ti vsem pomagi.

Ta tema je bila odprta za opisovanje kompliciranja v glavi - pre-pre-prevelikega spraševanja o svetu, življenju na splošno, mišljenja o mišljenju, vsiljujočih motečih misli in takih ostalih bedarij  ...in kako se tega rešiti.


Vesna moja draga!! Z velikim veseljem ti povem, da sem boljše. Že skor 3 dni sem stara dobra jaz (dans mičken drugačna zgodba, o tem mal kasnej). Včasih se spomnim svojega 'zavedanja', ma gre hitr stran. Nadležnih misli ni več. Če kdaj kje zasledim besedo 'psihiater', se spomnem na to da sm mislila da sm zmešana, sam ni več panike

No, dans sm se spet nekak zapletla v mislih. Ko sem se spomnila svojega zavedanja, in takrat spet vseh misli ki sem jih mela pred tem (tega prej že dva dni nisem počela), sm spet začela obračat stvari levo desno gor dol  In sm spet mal padla v čudno razmišljanje o razmišljanju. 'Skoz razmišljamo... zgleda da se ne zavedam razmišljanja, ko nanj nisem pozorna', in take smešne stvari. Ma se ne sekiram. Zarad tebe vem, da jih morm odmislt. Sam morm vseen mal pojamrat

Jutra so zdj lepša... nimam problemov s koncentracijo. Sam dans, ko sem se kdaj 'zavedla', me mal napsihira, da recimo pojem kako pesem na glas, in še vseen vem da sm v glavi in se lahko pogovarjam. Bedna, bedna razmišljanja. Ampak se ne bom sekirala. Zdj nikol več ne ratam anksiozna, al pa da bi se mi utrip pospešu. Tud utripa ne čutm več po telesu, mmmmm, paše
Še enkrat ti hvala za tvoje modrosti  Brez tebe bi se mi pomoje res zmešal.

Kako si ti kej? Vse laufa kot bi moral?

[Janja]

Barbara in Kaplca...

Mogoče bo res bolje, da odpreta svoji temi, ker bo potem lažje odgovarjati, ker se vajine težave precej razlikujejo od težav, ki jih ima Omni. Tisti, ki bi vama želeli svetovati, mogoče sploh ne preberejo te teme, ker vsi ne prebirajo vseh tem, ampak samo tiste, ki so jim nekako blizu.

...razšla se z fantom...En velik strah, kup fobij, strahov, grozaaaaaaaaa...

...tudi iz hiše nisem šla, nisem več vozila avta, vsega me je bilo strah, hudi napadi tesnobe in panik...

...pa sem mislila, da se mi to ne bo ponovilo. Kakšen dan je dober, drugače pa se zopet tako matram... 

...spet me fobije in kup strahov, težko vozom avto in izogibam se vsem dogodkom...

...Pa tako rada živim in rada sem tukaj, pa me spet j.. vse to...

...Še, ko to pišem sem vsa potna in zdaj bi mogla mami peljat v štacuno, pa že ceu dan oklevam, ker imam 100 misli, kaj vse mi bo po poti!!! domišljija dela sto na uro...

ojla kaplca,tudi meni se dogaja to da ko grem v trgovino in stojim v vrsti ter čakam me začne grabit takšna panika,da mislim da me bo zadela kap,zdaj še me grabi v avto tako da imam vedno okno odprto,da vdihavam zrak,matr je to hudo.Zadnjič je imel moj sinček nastop in je bilo veliko ljudi v dvorani pa panika mislila sem da se bom zadušla od straha.ma nevem več nemorem več tako živet da me je strah vsakiga jutra da se bo pa vselila v mene tesnoba ter panika.Moja mama je bila vedno da moram tak grdo rečt nasramna do mene,me tepla žalla,ma res hudo otroštvo in jaz pravim temu da to vse izvira iz njegaŽALOSTNO TEMVEČ RESNIČNO

Kaplca, tisto, kar sem citirala, poznam tudi sama, in sicer zelo dobro, Barbara tvoje težave pa malo manj, ker mene ni bilo strah, da bi me kap, ampak so bile moje fobije malce drugačne. Dejstvo pa je, da je bila takrat moja kvaliteta življenja popolnoma na ničli. Nekaj stvari sem že odpravila, z nekaterimi se še ukvarjam, vendar vem, da mi uspeva. Ker nas je veliko takih, ki precej podrobno poznamo vajine težave, vama res predlagam, da odpreta svoji temi.

Drugače pa: ja, vsak izmed nas ima težave in popolnoma jasno je, da so nam dostikrat naše težave najtežje, drugih pa mogoče niti ne razumemo. Pa saj jih niti ne moremo, če jih nismo še doživeli.

Pomembno pa je, da se zavedamo, da se vse da razrešiti... Mogoče ne takoj zdaj, mogoče tudi jutri še ne, vendar potruditi se je potrebno... Poiskati je potrebno tisto pot, ki nas pripelje do rešitve, in ni pomembno, kakšna je ta pot, glavno je, da pridemo do tistega, kar si ves čas želimo... Do kvalitetnega življena, do zdravja, do sreče...

Pišita še!

Vesna in Omni, pozdravček od mene.

[kaplca]

Ojla punce, no bom probala odpret temo, da bomo tam tipkale in tarnale, naslov strahci

[vesnav]

Kaplca, ti kar odpri, se ti bomo javili, nič ne skrbi.


Omni, z nami je samo lažje, zmoreš pa vse sama. Vse si sama naredila.

Zaenkrat toliko, se ti javim, ko bom utegnila, imam neko delo, pa sem utrujena.

Mislim na vas, dekleta.

Janja, hvala.

Omni, lepo spi.

[Omni]

Aha, si pridna. Lepo.

No, js pa zdj že par dni na trenutke razmišljam bedarije. In to pomoje zato, ker sm en dan spet pršla v čudno razmišljanje, in se prepričala, da sm padla nazaj v to sranje, in Evo me!, maham vam iz sranja

Se mi dogaja, to kar se mi je učasih - razmišljam pač neki, in potem se naenkrat spomnem da sm v glavi, in se spomnem kaj sm prej razmišljala, in sm kr prepričana, da se prej nism zavedala razmišljanja, in potem pride spraševanje 'A skoz razmišljam kr neki, brez da bi vedla?'... Buuu, že govort o tem je bedno!!
Ampak niti prbližn ni tok težko kot prej. Zdj vem kako ukrepat, in vem da nima smisla premlevat traparij. Spet morm dojet, da sm itak skoz v glavi, in da ne obstaja neko drugo stanje, k sm ga js ustvarla, kjer razmišljam o neumnostih.

Vem, da bom enkrat spet padla vn iz tega, tko kot zadnjič. Komi čakam

Važn da sm se zdj lotila učenja, juhej! Včasih se nism mogla spravt. Zdele pa na en mini sprehod, da si zbistrim glavo.

Drugače so pa kljub občasnim čudnim razmišljanjem tekom dneva jutra še vedno lepa

Vesna, javi se kaj 

[vesnav]

Evo me, ljubika.

Delovne obveznosti so me okupirale poleg osebnih.
Vendar te imam v mislih in upam, da čim lepše preživljaš te sončne dni.
Misli pridejo pa grejo, včasih so trdovratne, a vztrajno in počasi jih odlagamo in nadomeščamo s pozitivnimi.
Vem in razumem, da ni enostavno, a spoznanje, da se da in da je boljšein da bo boljše, je dobra popotnica.
drži se in se oglasi.

Vesna

[Omni]

Draga moja Vesna,

sm ti hotla že dva dni nazaj pisat - sm že mela par stvari napisanih, pol sm pa mogla letet vn in ni uspel.

Ej, zdele (direkt zdele) me je spet neki prjel... Drugač sm kr fajn shajala zadnje par dni.
Dans sm pomoje spet mal preveč razmišlala o stvareh, in zdj mam spet mal panike. Drugač se zdej že dolg časa nism ustrašla misli, pa tud nč se več ne tresem Skoncentriram se komot, problem pa nastane, ko se spet spomnem na to da mam problem - tega se ne morm rešt - občutka da mam problem.

Kako naj to premagam?
Spet rabim tvoje vzpodbudne besede.

Zdej je tko, da ko sem v družbi, sm spet normalna js. Pa ko grem recimo pisat izpit isto. Pol pa pridem domov, in se spet spomnem da znam razmišljat bedarije. Tega se ne znam rešt. Pomoje je to zato, ker sm prepričana da to JE problem. Ne znam se prepričat, da je vse OK. Da misli so pač enkrat take, enkrat drugačne. Js se pa kr zataknem za kako misel, in pol se ustrašm.

Mam npr. čist kr-neki misli, npr. da grem v kuhno, in pol si rečm 'Neki je narobe, k grem čez obok vrat' (SVAŠTA!  ), in pol se vsakič ko grem čez obok, na to spomnem. Čist glupo kompliciranje. Ampak to so recimo misli, k bi jih dobivu en za foro, ker bi mu blo dolgčas (reees dolgčas) - da si RECIMO popestri trenutke Js se jih pa kr ustrašm. Najbrž sam zato, ker mislm da je neki narobe z mojim razmišljanjem.

Vesnica moja, help!!

Neki delam... in pol miselno prekinm karkol pač že delam - se spomnem da mam problem - in pol spet delam naprej. Na živce mi gre to poseganje v misli - da se spomnem da mam problem. Brrrr... Kako se tega rešm ?

Drugač spim super fino fajn. Ko se zbudim sm pol še kake 10 minut fajn, pol se pa spomnem - "Sej res, js znam čudn razmišlat," in pol sm vsakič ko zgubim koncentracijo v tistmu filingu, da mam problem. In pol spet pozabm.... in pol se spet spomnem...
Sam sej, to je to... sm se prepričala, da si na vsake tok cajta posegam v misli, in potem si res, ane?

Reč mi da bo enkrat tega konc!!!  Sej vem da sama to podaljšujem, ker se pač skoz na to spominjam. Ker debil sm js 

Upam da se maš ti ekstremno lepo :*
Lepo spi 

[vesnav]

Draga Omni,
sorry, sem imela veliko dela in ti nisem takoj odgovorila.

Seveda bo minilo!
Saj ni od nekdaj s tabo, ampak je prišlo, a ni res?

Torej problem manj...

Koliko časa pa..?
Jah, saj veš, kolikor bo pač treba..

Vsekakor rešitev je, da vsakič, ko pride, manj pozornosti temu posvečaš... Vsakič manj in bum, nekega lepega dne boš ugotovila, da se že ves mesec nisi spomnila, da imaš problem.. oz. enkrat slučajno pa ti bo prišlo na misel: Hej, kako sem že čutila tisti problem?


In potem se raje ne poskušaj spomniti...

Mene nekja drugega zanima; kdo si ti sicer?
Povej, kdaj se ti je začelo in s čim bi lahko to povezala?

Vsekakor pa, ne boj se!!!!

... Pa lepo bodi vse tiste dolge trenutke, ko ti misli ne bodo posegale v to čarobno lepo življenje..

[Omni]

Hvala ker se mi javljaš, Vesna. Tvoji nasveti so balzam!

Se mi zdi, da sama ne bom znala prit do razloga zakaj se mi je to pojavl, tko da bi ti rada podala svoja razmišljanja, pa da skup do česa prideva 

Jah, kot sm rekla, sm se en večer (zapohana, na travi), ustrašla bulce v vratu. Pa v tistem trenutku mi je noga kr naenkrat zaspala, in se spet zbudila, in spet zaspala. In sm bla vsa preplašena. Zarad noge, ker tega še nisem doživela, da bi mi kr tko prhajal mravljinci, bulce pa pomoje zato, ker sm že večkrat pomisnla, da ker je mela babica raka (in pravjo, da rak preskoči eno generacijo), da ga bom mela tud js, in ta bulca je bla šus v glavo. Takrat sm potem ratala extremni hipohonder, tok da nisem mogla spat. Takrat sm se začela pogovarjat s kolegico, ki mi je razložila, da je mela isto situacijo, in mi predlagala, da začnem brat knjige o depresiji in hormonih sreče, itd, s tem da vsako bolezen k sm zasledila, me je spet ustrašla in sm misnla da mam zihr neki od tega Potem sm šla tud domov, da me je mami mirila, ampak sm bla skoz prestrašena in žalostna. Pol sm se pa začela sprašvat zakaj skoz mislm da mi je neki...a sm zmešana, in takrat so se semizdi začele pojavljat čudne misli - najbrž zarad prepričanja, da sm zihr usekana. Ko sm šla na balkon na čik, so se mi pojavle "grde" misli - da je vse skp kr neki, in blabla, in sm se ful ustrašla. Po enem tednu je pa pršu fant, in sva šla na pijačo, in ko sva se začela pogovarjat obične stvari se je men vse zjasnl - da očitno razmišlam bedarije zato ker sm pozabla o običajnih stvareh razmišlat, in tist večer sm bla super in čist vesela, da sm rešla težavo, ampak spanca pa še useen ni blo. Nasledn dan je blo pol isto, kokr prejšne dni. Nevem, a zato ker sm povezala, da če ne spim, da to sm pol še zmer v istem sranju kt prej. Na živce mi pa gre, da sm se ustrašla insomnie. Pa kaj pol če ne morm spat?!? Takrat sm se pol nehala bat bolezni - sm si rekla: če kej bo, pa bo.
Tko da... tko se je začel. Zdej kaj je pa razlog temu...?

Mogoče ker že skoz hočm bit kot kdo drug? Vidš kake samozavestne ženske, al pa kake k res dobr zgledajo... Ko sm bla mlajša, sm se čist vrgla v hujšanje - nisem jedla po par dni in take bedarije, ampak sm zdej normalna Vem da stradanje nikamor ne pelje. Mogoče to - da sm prej mela neko obsesijo k me je zaposlila in je zdej ni več? [čeprov to je blo pred kakimi 2 leti] Pa ni bla obsesija zarad katere bi bla žalostna, al pa obupana... men je blo ful kul. Vesela sm bla, da zgubljam težo. No, ko sm se najedla sm bla razočarana. Ampak nism mela nobenih čudnih misli, al pa da bi se kej ful sekirala, tko k se zdj za te misli.

Čeprov veljam v družbi za eno kr kul osebo (semizdi, ker so me družbe zmeri sprejele), skoz hočem bit kot nekdo drug, recimo (sam to je najbrž normalno - stremiš pač k idealu, oziroma k svojem idolu). Sm sramežljiva - no, mogoče sam js mislm da sm. Če je treba kako rečt, jo rečm Pa tud na pijači itak steče beseda, sam nimam tok definiranega mnenja o stvareh kot kakšni, in posledično ni tok stvari za povedat ko je beseda o kaki zadevi, kjer rabiš argumentirat zadevo (še zmer mislm da to pride z leti, in pol k bolj spremljaš stvari, ki te mogoče zdj še ne zanimajo tok - No, toj tud normalno, da nimaš za povedat o stvareh za katere se ne zanimaš,ane?), in zarad tega mislm da nimam pojma, oziroma bi spet rada bla kot tisti, ki zna zadeve argumentirat, ker se vid da zna dobr razmišljat o mnogih stvareh. Če je govora o zadevi o kateri mam mnenje, ga povem brez sramežljivosti... Tko da res ne vem, s čim bi povezala zadevo.
No, je ena... Mam fanta k ma čist zdefinirano mnenje o velik stvareh. Js pa ne... in se zarad tega počutm mal glupo. Sej znam o stvareh kej rečt, ampak je pa očitno da ne razmišlam tok o stvareh kokr moj poba, in se mogoče zato počutm mal nesposobne. Ker js ne vem - če bi hotla, nevem..., razmišlat o težavah v Palestini, med Palestinci in Izraelci... "Ok, majo težave. Izraelci jim uzemajo zemljo..." Tle se zame konča. Mislm da si ne znam izoblikovat mnenja o stvareh - nevem kako bi to nardila Mogoče je to problem, da si želim da bi mela izoblikovano mnenje o velik stvareh, sam men se to ne da, oziroma sm prepričana da ne znam. Oziroma se ne spomnem, da bi razmišlala o takih stvareh. Drugač v družbi veljam kot človk, k ma pravilno mnenje, in ne govori bedarij, kot nekateri za katere loh rečš da so debili.

No, to js vidm kot problem. Sam ne vem če bi to loh s temi čudnimi mislimi povezala.
Pomoje mislm na bedarije, ker lahko. Ampak vsak loh misl na bedarije. Ampak oni se tega ne ustrašjo, oziroma v tem ne vidjo problema. Js pa kr mislm da je to nevem kak problem, buuuuuuu!
Vem da učas, sm se še "hvalla" - js loh 'problem' (npr. vprašanje: a bi šli dans na piknik) rešm v parih sekundah. Takoj premeljem - a bi šli po uni al uni poti, a je denar, a je v redu vreme, a je kej druzga na sporedu.. in takoj pade odločitev da/ne. Sej najbrž to loh vsi  Ampak jsm to opazla pr seb, vsa vesela. Zdj sm pa pomisnla, da zato ker loh tok hitr razmišlam, loh misli tud v negativno stvar uporabljam ma kr neki uglavnem... nevem, res ne vem kaj bi bil loh problem.

Vem da sm tud enkrat obešala cunje, in sm pršla do enga zaključka, in sm bla spet tko k učas. In pol sm se očitno spet spomnla 'kaj če bom spet začela preveč razmišlat o bedarijah', in sm spet začela, ker sm pozabla tist 'zaključek' do katerga sm pršla. Vem da se da prit do zaključka, ampak bo treba očitno še neki časa, da js do tega pridem Pa tud enkrat sm se odločla da se uležm na postlo, in se miselno pogovorim sama s sabo, in sm bla pol spet vsa mirna in vesela - sm se prepričala, da je vse uredu z mano, da loh razmišlam kr hočem - in sm dojela da je vse OK. Pa se je potem spet vrnl... najbrž zato ker dajem tak poudark na svoje misli, c c c.

Važn da mam tebe Vesna, da vem da se DA premagat 

[Omni]

Aja, sm se spomnla še en mogoči razlog.

To da prej sm skoz kadila travo (2 leti), in igrala eno igrco - tko da sm mela zaposlitev čez dan, in ko si zadet, ti je vseen kaj delaš - vse te zanima, nikol ti ne bo dolgčas. Potem sm pa nehala igrat igrco, ker mi je vzela preveč časa, pa kr ni blo nč za počet. Ceu dan sm nekak pršla skoz tko da sm kej brskala po internetu. Ko sm pa takrat dobila paniko zarad bulce, sm pa nehala pohat, ker ko si počen, si baje bolj dovzeten za probleme - če se česa bojiš, se boš v tistem stanju še bolj. No, in potem sm bla skoz trezna, in mogoče nism bla tega navajena, da ti je kdaj tud dolgčas, in neveš kaj bi počel. In sm mela tud obdobje k sm se bala dolgčasa, nevem zakaj  Pa misli da nasledn dan bo tud kr neki, ker nimam kej za počet...

Mogoče je to, ker smo tuki k študiram ceu dan za računalniki, in si morš najt neki kar te zanima - zlo monoton lifestyle. Nč ne hodmo vn, ker nič ne dogaja; sošolci so bl bedni, oz se nimam z njimi kej za pogovarjat, ker se mi zdi da so še zmer otroki... [in potem dejstvo, da tuki nimam kolegice, s katero bi si loh zaupala, in se z njo zajebavala. Sej tam k sm doma, sm pa tud zgubila stike, in nimam punce, s katero bi si bila blizu]. In mi že kr mori tuki. Ni stvari k bi te res prevzela, in zaposlila, npr. kakšen izlet, al pa kupovanje cunj, ozrioma dejstvo, da veš da nasledn dan pa maš neki na sporedu za narest - neki "drugačnega". Denarja ni nevem kaj, da bi delala kar bi hotla, ker smo še študenti, in je treba plačevat najemnino, in si ne morš prvoščt zadev. Mogoče je to - dolgčas in ne-dogajanje = preveč časa za razmišlat Pa tud lena sm - ne grem na sprehod, ko bi lahko šla...

[Omni]

Evo, sm pršla še do nečesa, med tem ko sm si pisala z eno fajno punco tuki [bom kr kopirala, kar sm napisala]

Sm pa js taka, da sm ful prilagodljiva. Če da kdo kako idejo, pa men mogoče ni lih fajn, pa se bom prilagodila, pa rekla "Ja ja, ok. Gremo to narest.", pa če kej recimo nardim, velik dam na to da je komu to ušeč. Oziroma da mam že v mislih, kako bo nekdo to dobr sprejel - preveč dam na to, da morm ugajat drugim, oz. da se drugim dokažem. In sm si rekla da morm to spremenit, torej da sebe mal spremenim, in pol če sm recimo kej rekla in sm takoj začela premlevat "A sm izpadla kul, al ne," sm si pol začela govort "Sej je useen če nisi kul izpadla, ne brigi se za druge," ...pa če sm se s čim strinjala sam zato ker je to lažje, in da bo drug vesel, sm si rekla "Ne. Če ti ni ušeč, se ne strinjej. Reč ne in pika." ...in mogoče sm zarad tega začela preveč razmišlat. Ker učas si nism govorila kaj naj delam pa kaj naj mislm. Ker to, da sm razmišlala o tem če sm kul izpadla al ne, me ni motil. Taka pač sm - sej je useen Tko da si morm očitno pustit da sm taka kakršna pač sm. Če seb ugajam in drugim... zakaj bi se hotla spremenit.

Lahko bi bil to razlog...

Drugač pa Vesna, sm že ful bolš  Ubistvu sm odlično. Vem da morm sprejet vse o čemer razmišlam, in da je to normalno. S punco, s katero si piševa, sva tud ugotovile, da se najbrž premal posvečava tistmu kar naju veseli, da sva pozabile mal nase in na svojo sprostitev... tko da delam tud v tej smeri

Dans nimam problemov z odganjanjem misli, in se ne zadržujem pri nepomembnih temah. Yay!

Upam da tudi tebi teče vse tako kot je treba in ti želim čim lepši dan   

[Witcher]

Živjo zelo zabavno napisana tema. Nisem si mislil, da se še kdo tako ukvarja z svojimi mislimi:) Tudi sam si govorim v mislih. Kar nankrat tam nekje pri 15 letih sem prišel na idejo da bi moral začeti razmišljati v besedah ker naj bi to počeli vsi odrasli. Saj če to počnejo še vedno ne vem. Načeloma večinoma časa nimam problema z tem...problem nastane samo ko ta moj samogovor prevzame vlogo cenzorja  češ kaj naj rečem in kaj ne...in zato potem velikokrat ostanem tiho. Nimam kaj. Zadnje čase se stvar popravlja....mislim pa da zna pri tem zelo pomagati meditacija, ki se prav z izklučitvijo vsiljivih misli največ ukvarja. No kot te lahko ocenim po prebranem se nimaš kaj bat za svoje psihično zdravje in mislim, da si normalnejša od večine ljudi.

[Tearsy]

Živjo zelo zabavno napisana tema. Nisem si mislil, da se še kdo tako ukvarja z svojimi mislimi:) Tudi sam si govorim v mislih. Kar nankrat tam nekje pri 15 letih sem prišel na idejo da bi moral začeti razmišljati v besedah ker naj bi to počeli vsi odrasli. Saj če to počnejo še vedno ne vem. Načeloma večinoma časa nimam problema z tem...problem nastane samo ko ta moj samogovor prevzame vlogo cenzorja  češ kaj naj rečem in kaj ne...in zato potem velikokrat ostanem tiho. Nimam kaj. Zadnje čase se stvar popravlja....mislim pa da zna pri tem zelo pomagati meditacija, ki se prav z izklučitvijo vsiljivih misli največ ukvarja. No kot te lahko ocenim po prebranem se nimaš kaj bat za svoje psihično zdravje in mislim, da si normalnejša od večine ljudi.

No fajn je vedet, da z Omni nisva edine  .. Mislim pa da vsi ljudje razmišljamo z besedami, problem je sam v zavedanju misli.. No lahko pa da se motim, je treba mal povprašat Jst kok vem tako razmišljam odkar pomnim, le da se jih zadnje čase precej bolj zavedam..

Imam pa isti problem kot ti, večkrat ostanem tiho, kot pa da bi kaj povedla, ker se mi misli "tepejo v glavi"..

Meditacija praviš?? Bo treba sprobat.. drugače pa tud full pomaga, da se ornk zaposliš in potem odmisliš svoje misli, ki so sicer še vedno tam, le zavedaš se jih ne toliko

Hvala za nasvet,

LP 

[vesnav]

Draga Omni,

sem zelo vesela zate!! Predvsem ker ti gre na bolje, da si spoznala, da se z mislimi ne ukvarjaš več oziroma so ti postale prijateljice...
Vesela sem tudi, da sta zgornja sogovornika podala svoje mnenje in izkušnje, da tole ni samo razgovor med nama, ker bi šlo lahko tudi na privat. Je zato dobro, da še kdo prebere, se najde in navsezadnje spozna, da v svojem razmišljanju misli..) ni sam...

Zelo se strinjam, da ne smeš ves dan preždeti za računalnikom... Ždenje je sicer moje naravno stanje, ampak je vseeno boljše ždeti na svežem zraku, se ti ne zdi?

Vesela sem, da misliš name, jaz tudi nate, verjemi, včasih imam kar slabo vest, ker se spomnim, da ti nisem takoj odgovorila, a tudi sama imam svoje življenje, svoje misli - ki mi še včasih ne dajo miru, vsekakor pa gre na pozitivo, kar je končni cilj... Poleg tega nočem pisati na hitro, čeprav to počnem, ampak nočem pisat, ne da bi se ti posvetila, pa magari par minut...

Fajn, da si s travo nehala, tako je prav. Prav je, da če si poskusila, si tudi samoiniciativno nehala... Super. Bulic ni, poznam to...

Vsekakor si ne želi biti kdo drug, prav super si, taka kot si, kakšen bi le bil ta svet brez tebe, mene... Za mene in za tebe pa sploh...
Kdo je tisti, s katerim bi zamenjala?
Denar? Bejž, bejž... Dost ga je, ravno prav.. Ko bomo potrebovali več, bo prišel..
Oblačila? Eh, če si si všeč v tistem, kar imaš na sebi, bodi srečna, da ti ni treba umirati v trgovskih centrih, da bi zadovoljila svoj ego.. Kako mučno je tistim, ki tam iščejo svoje zadovljstvo...
Uspeh? Pride, vsak dan po malem.. Včasih tudi pozabimo, da je uspeh dan, ko Omni napiše, da je odlično..
In kaj je lepšega? Nič.

Imaš komu napisati, imaš koga ljubiti, zdrava si in mlada. Neprecenljivo..
(Če se ponorčujem iz ene glupe reklame...)
Seveda pa je neprecenljivo, kar sem napisala in kar si!!

Jaz, ti, vsak med nami..

Jaz sem ok, malo me dajejo misli, ker sta moja fanta ubrala moški žur, ki bo trajal nekaj dni, ampak sem bila pripravljena, tako da sem misli ublažila..

Držim pesti za dobre misli in ti jih pošiljam. In drugim seveda.

Lepo bodi.

[Omni]

Oj Witcher, kok je blo fajn prebrat da se nimam kej bat za psihično zdravje. Prov užitek 

Vesna moja, jsm pa lih pršla dam iz morja, in se mi zdi da sm bla pred morjem bolša kokr sm bla na morju... Kt da sm se spet začela bat, če bom razmišlala in normalno potem tud sm. Zdej se mi velikat zgodi, da ko se s kom, ki ga poznam, pogovarjam, in začnem vmes razmišlam 'a ga sploh poznam' - in potem gledam obrazne poteze, itd. Itak da ga poznam, ampak ko pa začnem razmišlat o tem, če ga poznam, pa dobim tak čudn filing da ga res ne poznam. Spet ena od 'krneki' misli Drugač se je pa vrnu občutek, da mam problem. Zutri je vedno prisoten, ko se zamotim ga ni in zvečer ga nikoli ni (več al mn, se mi zdi). Bo treba še neki vode pretečt, da dojamem, da sm uredu Ker se ne morem znebit občutka, da še zmer nism. Ampak se pa ne sekiram. Se mi pa doskat zgodi, da mam kot nek cmok v grlu - kot da sm živčna, ampak nism. No, je zarad tega ker kej razmišlam, in me očitno cmok opozori, da mi neki ni prov; čeprov srčni utrip pa počutje sta fajn (razen občutka problema).
Upam da se kmal rešm tega... Drugač čez dan se kr zamotm, tko da je pomoje skoz mn tega. Ne bi smela dajat tazga poudarka na to moje kompliciranje, ko se vrne, pa bi blo pomoje že konc.

No, ja, še zmer sm tuki, in hodim lepšim dnem naproti  

[vesnav]

Čeprav imaš še vedno krneke občutke.., sem vesela, da si se nekako sprijaznila.. Iz tvojega pisanja veje optimizem in tako je tudi edino prav.

Morda se vsega nikoli čisto ne znebiš, a naj te to ne ustraši, kvečjemu si daj vedeti, da si nekaj posebnega.

Dokler te ne boli, ne moti preveč, je vse ok...


Seveda pa bo minilo in bo vse manj in manj..
Če se pa misel še kdaj priklati, se ji nasmej, saj veš, ali pa si reci: evo je, me spremlja, da ja ne bi pozabila..
Lahko pa si tudi razmišljanje pišeš, nikoli ne veš, kdaj boš to brala z nasmehom na ustih..

Drži se.

Vesna