Moje malo brezno obupa

[Deimos]

Lepo pozdravljeni. Sem študent, ki je v zaključni fazi svojega študija. Pred dvema letoma in pol so se mi po enem vikendu zabave s prijatelji začele težave. Tisti večer sem spil nekaj piv, drug dan pa se zbudil najprej povsem OK, niti mačka nisem imel, saj s pijačo nisem pretiraval, spil pa sem kakšna tri piva. Potem pa se je začelo. V enem trenutku me je po telesu preplavila neka čudna senzacija, ki je do takrat nisem poznal in skupaj z njo strah. Tisti dan sem preležal, bolela me je leva roka ipd. Dan po tem je bilo vse v redu. Naslednji teden smo bili s prijatelji spet zunaj, plesali, spili kako pivo in drug dan se je ponovila ista zgodba kot vikend poprej. Le da je bilo tokrat toliko huje, da sem mislil, da mi bo srce razgnalo iz prsnega koša. Oče me je peljal v bolnico, kjer so me pregledali, naredili EKG in izmerili pritisk, oba sem imel nabita do plafona, povedano po domače. Tako se je začela moja nekajtedenska odisejada po različnih pregledih: kardiolog, pljuča, gastroskopija (ker sem dobil tudi prebavne motnje) in tako naprej in tako naprej. In, kot si lahko mislite, so mi vsi rekli, da je z mano vse OK. Sledilo je lahko samo še eno: psihiater. Po nekaj mučnih tednih, ko sem doma bolj ali manj vegetiral in pijuckal razne čaje in grizljal oreščke, sem končno prišel na vrsto za sestanek pri psihiatrinji. Diagnoza: anksioza z malo depresije. Dobil sem cipralex in začel s terapijo. Tablete sem jemal od pomladi 2008 do pred desetimi dnevi. Vmes sem postal tako rekoč spet stari jaz. Toda pred pol leta sva se razšla s punco, s katero sva bila skupaj štiri leta. Tudi ona je imela podobne težave kot jaz, tudi ona je šla skozi vse to, zato ni čudno, da sva bila drug drugemu ne le prijatelja in ljubimca pač pa tudi podpornika skozi težke čase. Vse sva počela skupaj, bila je moja opora kot jaz pred tem njena. Vendar se ljudje spremenijo, čustva se ohladijo in tako je prišlo do tega, da se je odločila, da ne bi bila več z mano. Kot pravim, je bilo to pred sedmimi meseci. Vendar pa stikov nikoli nisva prekinila. Družila sva se še naprej, čeprav so vsi govorili, da to ni dobra ideja, da bi morala vsaj za nekaj časa popolnoma prekiniti stike. In prav so imeli, teh nekaj mesecev je bil pravi čustveni vlak smrti, od lepih trenutkov do vse več prepiranja in negativnega. To je začelo vplivati tudi na najino družbeno življenje, saj najinim skupnim prijateljem ni bilo več prijetno v družbi naju obeh na kupu. In ker sem sam ostal v domačem kraju, moji prijatelji pa so odšli študirati v Ljubljano, kjer je študirala tudi moja bivša punca, je naneslo tako, da so se oni med sabo videli več kot sem se z njimi družil jaz. Tako sem ob tem, ko sem izgubil punco (do katere imam še zdaj čustva, vsaj mislim, da je tako, še sam si nisem na jasnem) soočil še s strahom, da izgubljam tudi prijatelje, svoje edine, ki sem jih poznal zadnje desetletje. In ko k temu dodamo še dejstvo, da sem ravno nehal jemati cipralex, je vse skupaj eksplodiralo. Po prejšnjem vikendu, ko smo bili spet zunaj in sem spet spil malo preveč alkohola in se še enkrat več grdo skregal s punco, me je butnilo. Počutil sem se tako slabo, kot še nikoli v življenju. In občutki niso bili takšni, kot takrat pred dvema letoma in pol. Šlo je bol za obup in nezmožnost videti karkoli pozitivnega v svetu okoli sebe, kot toliko za strah, da je z mano nekaj narobe (ker takrat sem se najbolj ubadal s telesnimi znaki in postal tako rekoč hipohonder). In zadnji teden je bil obupen. Kak dan je bil še kr ok, ampak večinoma pa groza. Kot da mi v prsih gnezdi nekaj, kar mi ne pusti čutiti sreče. Jokal sem za vsako malenkost, iz tira me vrže že malo slabše vreme in spet trpi delo za šolo, ki bi jo tako rad že enkrat dokončal. Poskušam se zamotiti s čimer koli, gledanjem filmov, nogometa, dokumentarcev, branjem, vsem tem, kar me je prej veselilo, pa se mi zdi, kot da bi imel na nosu očala, na katerih je ta grozna stvar in da ne vidim mimo tega. Glasba me spravlja v slabo voljo, pa sem jo imel tako rad. Iz sobe sem pospravil vse stvari, ki so me kakorkoli spominjale na mojo bivšo, izbrisal sem facebook račun, jo odstranil iz vseh možnih strani z elektronsko pošto ipd. Pa nič ne pomaga. Vmes sva se tudi že slišala in videla, čeprav sva rekla, da popolnoma prekineva stike za nekaj časa. Ampak v nekem trenutku nisem vedel, na koga naj se obrnem, ona je bila vedno moje zatočišče. Ne vem ali je bila to pametna ideja, najverjetneje ne, ampak v tistem trenutku nisem videl nobenega drugega izhoda. Najhuje je bilo, da sem se počutil tako samega. Doma še nisem povedal ničesar in vem, da to ni pametno. Ampak nočem, da me spet vidijo kot nekega propadlega mladostnika, ki je ravnokar zatrjeval, da je ozdravel, zdaj pa je spet razvalina. Kar se prijateljev tiče, sem že naredil prvi korak: tem, pri katerih sem imel občutek, da jih izgubljam, sem poslal mail in jim dal vedet, kaj me muči. Včeraj sem se z enim od teh tudi odkrito pogovoril, ker tudi sam pozna to plat duševnosti (počasi se sprašujem, kdo od nas je sploh še "normalen") in pogovori mi zelo pomagajo. Recimo, da sem se nekako pomiril s tem, da me prijatelji niso zapustili, da je šlo pač za splet okoliščin in da nekaj "krivde" leži tudi na meni, ne samo na njih. Toda še vedno čutim tako praznino zaradi izgube svoje punce, ki je bila ljubezen mojega življenja. In koliko lažje bi bilo, če bi se lahko najine poti popolnoma razšle, pa imava skupno družbo, skupaj počnemo stvari, hodimo ven itd. Ne vem kaj naj naredim. Mislim, da mi je tudi pomagalo, da sem vse to spravil v neko pisno obliko in da vam tukaj predstavljam svojo zgodbo. Tokrat bi se rad izlizal sam, če se le da, ne da spet vse svoje upe polagam v tablete, kot sem takrat. Že nekaj časa se ukvarjam s tekom, kar mi je vedno zelo pomagalo, čeprav čez zimo praviloma ne tečem, zato spet zdaj komaj prihajam v tisti pravi ritem. Poskušam tudi vse drugo, tako kot nekdaj: poskušam uživati živila, ki naj bi pomagala v takih situacijah, od oreškov, melise, omega 3 maščob ipd. Mi lahko svetujete še kaj takega, kaj mi je storiti? V tem trenutku se počutim kr v redu, predvsem če primerjam z včerajšnjim dnem. Mislite, da bi lahko na moje stanje vplivalo tudi to, da sem po dveh letih ravno nehal jemati cipralex? In da se je to zgodilo po nekem nesrečnem naključju vse naenkrat? Mislite, da bo čez čas kaj boljše? Trenutno se mi zdi, da čas stoji. Komaj čakam, da pride čas za spanje, potem pa se zbudim sam od sebe in to precej prej, kot bi si želel in vse se začne znova.

Mi lahko da kdo od vas kak pameten nasvet, kaj mi je storiti?

Najlepša hvala za pozornost in že vnaprej se zahvaljujem za vse odgovore.

Lep pozdrav vsem.

[Slavka]

Pozdravljen Deimos. Lepo je, da si delil svojo zgodbo z nami. Že to človeku malo olajša dušo. Tvoje počutje je slabo, saj prebolevaš svojo ljubezen, kar zagotovo ni lahko. Poleg tega pa si prenehal s tableti. Ne vem, ali si ukinjal postopoma ali kar naenkrat? Ali na svojo željo, ali po posvetovanju z zdravnikom? Pri prenehanju zdravljenja z ADji namreč po večini pride do odtegnitvenega sindroma, kar nam povzroči občutke, kot, da se je bolezen vrnila oz. poslabšala.
Jaz sem poizkušala lanskega maja z ukinitvijo ADja Asentra, pa so me odtegnitveni simptomi tako zelo zdelali, da sem se vrnila na običajno dozo.
Če ti je zelo hudo in težko, bi morda stopil spet k zdravniku, mu povedal o svojih občutjih in težavah.
Vse dobro ti želim 

[Janja]

Deimos, pozdravljen!

Toda pred pol leta sva se razšla s punco, s katero sva bila skupaj štiri leta. Tudi ona je imela podobne težave kot jaz, tudi ona je šla skozi vse to, zato ni čudno, da sva bila drug drugemu ne le prijatelja in ljubimca pač pa tudi podpornika skozi težke čase. Vse sva počela skupaj, bila je moja opora kot jaz pred tem njena.

Zelo dobro poznam to. Tudi midva s partnerjem sva se razšla in tudi on je bil meni podporna oseba, vendar na srečo ni bil samo on moja podporna oseba, ampak sem imela tudi še drugo podporno osebo. Ali imaš tudi ti še kakšno drugo podporno osebo? Mogoče kakšnega prijatelja, starše?

Vendar pa stikov nikoli nisva prekinila. Družila sva se še naprej, čeprav so vsi govorili, da to ni dobra ideja, da bi morala vsaj za nekaj časa popolnoma prekiniti stike. In prav so imeli, teh nekaj mesecev je bil pravi čustveni vlak smrti, od lepih trenutkov do vse več prepiranja in negativnega. To je začelo vplivati tudi na najino družbeno življenje, saj najinim skupnim prijateljem ni bilo več prijetno v družbi naju obeh na kupu. In ker sem sam ostal v domačem kraju, moji prijatelji pa so odšli študirati v Ljubljano, kjer je študirala tudi moja bivša punca, je naneslo tako, da so se oni med sabo videli več kot sem se z njimi družil jaz. Tako sem ob tem, ko sem izgubil punco (do katere imam še zdaj čustva, vsaj mislim, da je tako, še sam si nisem na jasnem) soočil še s strahom, da izgubljam tudi prijatelje, svoje edine, ki sem jih poznal zadnje desetletje.

Mogoče pa to, da nista prekinila stikov, ni ravno najboljša ideja, vsaj zate ne in vsaj ta trenutek ne. Tudi jaz ga nikakor nisem mogla preboleti dokler nisva zares prekinila vseh stikov. Saj vem, da je pri tebi težje zaradi skupnih prijateljev in tudi nekaterim uspe, da lahko čisto brez težav še naprej normalno funkcionirajo kljub temu, da še imajo stike. Zavedati pa se moraš, da to zmorejo samo takšni, ki ničesar več ne čutijo do bivšega partnerja. V primeru pa, da ti še zmeraj nekaj čutiš do bivše partnerke, je pa vsako srečanje mučno. Vsaj pri meni je bilo tako. Odločiti se pa moraš sam.

In ko k temu dodamo še dejstvo, da sem ravno nehal jemati cipralex, je vse skupaj eksplodiralo.

Zavedaj se tega, da tablete niso vse, vendar se meni zdi, da si jih prenehal jemati ravno v okoliščinah, ki temu niso bile ravno najbolj naklonjene.

Poskušam se zamotiti s čimer koli, gledanjem filmov, nogometa, dokumentarcev, branjem, vsem tem, kar me je prej veselilo, pa se mi zdi, kot da bi imel na nosu očala, na katerih je ta grozna stvar in da ne vidim mimo tega. Glasba me spravlja v slabo voljo, pa sem jo imel tako rad. Iz sobe sem pospravil vse stvari, ki so me kakorkoli spominjale na mojo bivšo, izbrisal sem facebook račun, jo odstranil iz vseh možnih strani z elektronsko pošto ipd.

Kljub temu, da te zaenkrat vse to še ne veseli, se mi zdi, da je prav, da se zamotiš s čimerkoli. In tudi to, da si odstranil vse njene stvari, se mi zdi izredno pametna ideja. Vse to je zelo v redu, vendar ti potrebuješ čas, ne bo šlo tako na hitro.

Vmes sva se tudi že slišala in videla, čeprav sva rekla, da popolnoma prekineva stike za nekaj časa. Ampak v nekem trenutku nisem vedel, na koga naj se obrnem, ona je bila vedno moje zatočišče. Ne vem ali je bila to pametna ideja, najverjetneje ne, ampak v tistem trenutku nisem videl nobenega drugega izhoda. Najhuje je bilo, da sem se počutil tako samega. Doma še nisem povedal ničesar in vem, da to ni pametno. Ampak nočem, da me spet vidijo kot nekega propadlega mladostnika, ki je ravnokar zatrjeval, da je ozdravel, zdaj pa je spet razvalina. Kar se prijateljev tiče, sem že naredil prvi korak: tem, pri katerih sem imel občutek, da jih izgubljam, sem poslal mail in jim dal vedet, kaj me muči. Včeraj sem se z enim od teh tudi odkrito pogovoril, ker tudi sam pozna to plat duševnosti (počasi se sprašujem, kdo od nas je sploh še "normalen") in pogovori mi zelo pomagajo.

Ne, to ni bila pametna ideja, da sta se s punco videla, ker na tak način si boš samo podaljševal agonijo. Zdi pa se mi pametno, da spregovoriš tudi z družino, tako kot si spregovoril s prijateljem. Če so te razumeli že prej, te bodo tudi sedaj. Ne vem, ti jih bolj poznaš.

Že nekaj časa se ukvarjam s tekom, kar mi je vedno zelo pomagalo, čeprav čez zimo praviloma ne tečem, zato spet zdaj komaj prihajam v tisti pravi ritem. Poskušam tudi vse drugo, tako kot nekdaj: poskušam uživati živila, ki naj bi pomagala v takih situacijah, od oreškov, melise, omega 3 maščob ipd. V tem trenutku se počutim kr v redu, predvsem če primerjam z včerajšnjim dnem. Mislite, da bi lahko na moje stanje vplivalo tudi to, da sem po dveh letih ravno nehal jemati cipralex? In da se je to zgodilo po nekem nesrečnem naključju vse naenkrat? Mislite, da bo čez čas kaj boljše? Trenutno se mi zdi, da čas stoji. Komaj čakam, da pride čas za spanje, potem pa se zbudim sam od sebe in to precej prej, kot bi si želel in vse se začne znova.

To, da se ukvarjaš s tekom, je OK. Bodi čim bolj telesno aktiven, če le zmoreš. To, da si prenehal z medikamentoznim zdravljenem ravno v nepravem času, sem ti že napisala. To je sicer samo moje nestrokovno mnenje. Če ne boš zmogel sam, se posvetuj s strokovno osebo in ji povej, kako se počutiš. Piši, če ti to pomaga in oglasi se še kaj.

[Deimos]

@Slavka: s tabletami sem nehal po posvetovanju s psihiatrom, da. Jemal sem polovičko zadnje pol leta, menda, tako nekako. Od jeseni, če se prav spomnim. Kr dolgo v glavnem. Nisem pa bil pri psihiatrinji že od januarja, ko sma kao končala s kontrolami, ker se je očitno obema zdelo, da sem se dovolj dobro pozdravil. Tudi meni se je tako zdelo. To, kar se mi zdaj dogaja, se je začelo pa komaj pred natančno sedmimi dnevi.

@Janja: imam prijatelje, tudi kakega res pravega med njimi, ampak vseeno nikoli niso bili nikoli tako na tekočem s to mojo boleznijo kot moja punca. Saj pravim, da je tudi ona iz lastnih izkušenj to poznala in je bilo zato še bolj normalno, da sem se zaupal njej in pri njej iskal pomoč. Lažje je, če to nekdo pozna.

In vem, da je najbolj pametno čisto prekiniti stike. Ampak saj pravim, toliko sta se v teh letih prepletli najini življenji, da je že, če se tako izrazim, čisto logistično gledano to tako rekoč nemogoče. Včeraj sem bil zunaj s svojo družbo in sem se počutil kr ok, potem pa smo se naključno srečali v mestu in sem jo videl za dve minut, samo toliko, da je pozdravila družbo in mi je spet vse dol padlo. In ne vem kaj naj glede tega naredim. Ne morem ji reči, da naj se neha videvat z njimi, to mi na kraj pameti ne pade. Res ne vem kako to najbolje rešiti.

Saj vem, da je potreben čas, ampak jaz trenutno ne vidim, da bi se lahko kaj izboljšalo in kot sem tudi rekel, se mi zdi, da se čas tako počasi premika. Nekje sem prebral, da traja prebolevanje povprečno sedem tednov. Sem šel računat, da je to tam do junija in skoraj s stola padel.

Vsekakor se bom še oglasil. Res mi pomaga, da to odložim z duše, če se tako izrazim. Že sam vidim, da sem se zmožen tudi malo pohecati, ko berem, kaj sem napisal. In to ziher ni slab znak, ne?

Res sem vama hvaležen obema, da sta tako hitro odgovorili. Hvala.

[Aslan]

Deimois jest ti pa priporočam psihoterapijo.
Da najdeš fajn terapevta in skupaj z njim delaš na sebi.
Razvozlat zakaj se težko odcepiš od dekleta, zakaj tesnobe...
Zdravila so velika pomoč ... ne morejo pa razrešiti konfliktov znotraj tebe.

[Deimos]

Ja, tudi to me je že zanimalo kako je s psihoterapijo. Ker po pravici povedano čisto banalen vendar ne nepomemben faktor pri tej obliki zdravljavljenja predstavlja tudi visoka cena. Dvomim, da je dovolj, če greš dvakrat, trikrat, pa že v tem primeru te to hitro stane kakšnih 100 evrov.

EDIT: to sem še hotel dodati. Ne vem ali imam čisto po naključju danes toliko boljši dan kot sem ga imel zadnje dni in predvsem včeraj, ampak nekak se mi zdi, da je to tudi deloma zato, ker sem tudi vam tukaj to napisal in povedal. Ne vem ali je v navadi, da se take stvari povejo, ampak gotovo je lepo tudi slišat od nekoga, da mu gre malo boljše kot prej, kot pa poslušati samo, da je hudo. No, hočem povedati, da sem vesel, da sem se prijavil sem gor in hvaležen vsem, ki so prebrali mojo temo, predvsem pa tistim, ki odgovarjate.

[Slavka]

Deimos, seveda lahko poveš, da si boljše. To je celo zelo motivacijsko za marsikoga. Ta forum nam ni namenjen samo v slabih dnevih, temveč, tudi v dnevih, ko se počutimo bolje...Ti samo piši, piši svoja občutja, svoje strahove, izprazni svojo dušo in lažje ti bo. Mi smo tu, da te poslušamo...
Hvala tudi tebi, ker si z nami delil svojo zgodbo. Pa želim ti veliko dobrih dni 

[Deimos]

Res hvala za tako lep sprejem in spodbudne besede.

Sem pa se spomnil še nečesa, namreč svojih sanj to noč. Sanjal sem, da je moja bivša punca umrla. Bilo je nenavadno, kot pač to je v sanjah ponavadi. Bili smo na kopnem pa vendar je bilo, kot da se je utopila, bila je modra v obraz in jaz sem se trudil in trudil z oživljanjem. Pa mi ni uspelo. Zdaj, vem, da sanj ne smeš jemati dobesedno, vem pa tudi, da ti lahko marsikaj povejo o tem, kaj se srkiva v podzavesti. Prijatelj mi je, ko sem mu povedal za sanje, rekel, da se mu zdi, da bi lahko bil to dober znak, kot da sem nekako spremenil nekaj v sebi. Ena od mojih možnih razlag pa je bila, da bi to lahko pomenilo, da sem se trudil oživeti nekaj, kar je umrlo, torej najino zvezo. In mogoče so mi sanje povedale, da se tega ne da oživeti.

[Janja]

Zdaj, vem, da sanj ne smeš jemati dobesedno, vem pa tudi, da ti lahko marsikaj povejo o tem, kaj se srkiva v podzavesti. Prijatelj mi je, ko sem mu povedal za sanje, rekel, da se mu zdi, da bi lahko bil to dober znak, kot da sem nekako spremenil nekaj v sebi. Ena od mojih možnih razlag pa je bila, da bi to lahko pomenilo, da sem se trudil oživeti nekaj, kar je umrlo, torej najino zvezo. In mogoče so mi sanje povedale, da se tega ne da oživeti.

Tvoj prijatelj je imel prav in tudi ti si naredil dober zaključek. Te sanje pomenijo namreč ravno to, da je vajina zveza umrla in kljub temu, da jo ti hočeš oživeti, ne bo šlo, zato pojdi naprej. Tudi meni so moje sanje že velikokrat razložile situacijo.

[Deimos]

Hja, lažje je reči kot storiti. Sploh v moji situaciji, ko se kljub trudu, da je ne bi videl, temu ne morem izogniti. 

Drugače pa je danes graf počutja spet malo v upadu, zato sem hotel tistim, ki so imeli težave pri prenehanu zdravljenja z zdravili podobne težave, postaviti vprašanje, kako dolgo traja ta odstavitveni sindrom v povprečju oz. kdaj se začne stvar izboljševat. Ker če po ne vem kako dolgem času ne bo boljše, bom verjetno moral poklicati psihiatrinjo in še nekaj časa jemati tablete ali kako?

[Deimos]

No, da vam pokažem kako to poteka v praksi: kličem kolega zarad neke čisto banalne stvari in kaj slišim v ozadju? Smeh moje bivše. Očitno so spet na nekem izletu al karkoli. Dobil sem jih v nekem gostišču. Jaz se pa medtem doma z meliso nacejam in valda mi je v tem trenutku, ko sem jo slišal, spet vse padlo dol. Kako naj potem prekinem stike z njo? Pri najboljši volji to ne gre, ona pa tudi ni pripravljena sodelovati. 

[asdf]

Deimos, to je najbolj v pizdi ja, ko mal zlezeš na zeleno vejo, pa te pokliče al pa karkoli, js že 5 mesecov prebolevam, pa kak dan je bolš, kak dan pa pride da ne vem več ka naj, narazen sma itak šla po 2eh letih na tak čuden način da to je nemogoče, ubistvu sploh nisma šla, ampak sma šla, kdo bi razumel? jaz ne. živi naprej življenje in čakaj drugo punco, druga nam nesrečnežem ne preostane. ko bi vsaj tablete za to usrano ankso kej pomagale, še to ne, grem kr tečit, držite se usi nesrečneži in strahci  ... tudi za nas bodo prišli lepši časi, sem prepričan !

[Janja]

Hja, lažje je reči kot storiti. Sploh v moji situaciji, ko se kljub trudu, da je ne bi videl, temu ne morem izogniti. 

Poznam, sem tudi jaz šla že čez to. In ne bom ti napisala koliko časa sem jaz potrebovala, da sem prebolela. Ni bilo malo.   Sem bila pa tudi sama malo kriva, ker bi bilo dosti lažje, če bi že prej zadevo v celoti prekinila, pa je nisem. Vem, da je pri tebi drugače, pa vendar nekateri gremo lahko naprej samo na način, da zadevo v celoti prekinemo. To ne velja za vse, za nekatere pa. Drži se.

[Deimos]

Ja, v celoti prekiniti. Tudi jaz bi to rad. Ampak to je pri meni očitno možno samo tako, da se ločim še od prijateljev, edinih ki jih imam. Tega pa si ne morem privoščit, ker potrebujem zdaj ljudi ob sebi.

@asdf: Pet mesceve ne bom zdržal, pa če pretečem vsak dan mali maraton.

[Arwen]

Pet mesceve ne bom zdržal, pa če pretečem vsak dan mali maraton.

človek zdrži precej več, kot v resnici misli 

[Janja]

Pet mesceve ne bom zdržal, pa če pretečem vsak dan mali maraton.

1. Se strinjam z Arwen.

2. Tudi jaz sem razmišljala tako kot ti, pa vendar sem zdržala več kot pet mesecev. Je bilo zelo hudo, ne bom lagala, pa vendar sem zdržala.

Toda pred pol leta sva se razšla s punco, s katero sva bila skupaj štiri leta.

3. Če se ne motim, si ti pol leta praktično že brez nje, saj toliko časa že nista več skupaj.

Ja, v celoti prekiniti. Tudi jaz bi to rad. Ampak to je pri meni očitno možno samo tako, da se ločim še od prijateljev, edinih ki jih imam. Tega pa si ne morem privoščit, ker potrebujem zdaj ljudi ob sebi.

Kako boš pa s tem naredil, pa žal nimam ideje.

Vsekakor pa vem, da boš zmogel.

[Deimos]

Ja, takrat sma kao se razšla, ampak to je bilo samo na papirju, videvala sva se skoraj še več kot prej, tudi "bila" sva še skupaj po tistem itd itd. Tako da nikoli ni bilo tistega pravega razhoda. V nasprotnem primeru mislim da bi po pol leta že moral jo prebolet. Tako pa mi nekako tega sploh še ni bilo treba. S tem sem se zdaj soočil.

[Janja]

A to pomeni, da ona v tem času ni imela nobenega drugega partnerja?   Ker take zadeve se lahko vlečejo (tudi v letih). Zelo dobro poznam in ti tega ne priporočam.

[Deimos]

Saj to je to. Vleklo in vleklo se je vse, dokler ni eskaliralo do te mere, da ni bilo več druge možnosti kot prekiniti vse stike. Kar pa v praksi očitno ne bo šlo. Ne vem, očitno nisem dovolj pameten, da najdem rešitev tega. 

[asdf]

Deimos, boš zdržal verjemi !! Ko boš ful jezen, pa ti bo ful hudo, sam anorak gor na sebe, pa tečit kolikor lahka, pa dej si mp3 v ušesa pa kako fajno muziko pa sam teči, res je super občutek! Vsi smo, vse sem imel na kupo, dobu ankso, punco zgubo, mimino zdravje peša, v šolo ne morem, življenje se je postavilo na glavo, ampak mormo naprej !  Ne more bit skoz lepo! Drži se, pa čim več uživaj, drži se prijateljev, tudi če mata isto družbo, prijatelji so bol pomembni !