Nenehen strah

[anuj]

Pozdrav vsem.

Nekako sem na začetku spregledala to rubriko, tako da sem že odprla drugo temo. Prilagam link, če se bo komu sploh ljubilo brati: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5766.0.html Da me malo "spoznate", ker se je na začetku najbrž vljudno predstaviti, heh. Torej, pa sem med vami. Upam, da bo tako vse skupaj vsaj za odtenek lažje.

[Arwen]

 

[anuj]

Hvala, Arwen. Bi mi pa prav prišel tudi kakšen nasvet o tem, kako učinkovito (!) preusmeriti pozornost stran od telesnih znakov, ker se s tem samo še stopnjujejo in povzročajo večjo nervozo in tesnobo (zdi se ti, da bo tako celo življenje). Glava me enostavno ne uboga, vsak dan se začne vse skupaj na novo. Bi bila hvaležna, če ima kdo kakšen trik ali dva na zalogi.

[Arwen]

http://vizita.si/clanek/dusevnost/tehnike-sproscanja-obvladujte-svoj-stres.html

[gogi]

Ta povezava je pa tut mene razveselila. 

[anuj]

Bom prilepila še tu, morda kdo prej opazi (upam, da se zadeva ne smatra kot smetenje):

Pa sem spet "nazaj", vsaj kar se tiče te teme, žal. In verjetno še v precej slabšem stanju kot takrat, ko sem se prvič javila. Takrat mi je s pomočjo Paroxata (40 mg) nekako le uspelo spraviti "glavo nad gladino" - čeprav ko zdaj pomislim za nazaj, se mi zdi, da je imelo relativno nestresno obdobje (brez predavanj ...) večji vpliv na vse skupaj. No, takrat sem Paroxat postopoma opustila, nekaj časa sem to relativno dobro prenašala, sedaj pa se spet "začenja".

Čisto sem izčrpana od te bitke s svojimi strahovi, ki jih ravno na ta način prikličem. Posledično sem vse bolj in bolj "socialnofobna", zapiram se vase, bežim pred ljudmi, vsak dan bolj. Pa tesnoba niti takrat, ko sem sama, ne popušča več. Bojim se, da bi kdo videl mojo "težavico", ki pa jo, ironični, prikličem ravno s tem strahom (potne roke). Ko sem lahko preusmerila misli, ko to ni bilo na mojem "dnevnem redu sekiranja", tudi potenja ni bilo. Ampak enostavno ne zmorem preusmeriti misli, ne gre in ne gre, prevečkrat me je že "posrkalo nazaj", čisto sem izmučena, telo v krču, hkrati pa obveznosti, ki jih moram opraviti, po možnosti povezane še s socialnim izpostavljanjem - pa že v samoti je moja koncentracija na psu, nekakšno omotičnost, odrevenelost, "utripajoče telo" čutim večino časa.

Niti ne vem kaj "zdraviti". Telo? Psiho? Verjetno bi bilo najbolje oboje hkrati. Pa ne bo ravno ukvarjanje s problemom ta problem še povečalo? Ko pa je problem predvsem tu, da se z nečim preveč ukvarjam, o nečem preveč razmišljam. Kako si "ukazati", da na nekaj ne smeš misliti, ko pa je učinek potem ravno obraten (kar najbrž že sami veste). Namesto učenja prebiram razne forume o t. i. "hiperhidrozi", namesto sprostitve se moje telo ves čas "stresa" zaradi znakov panike. Kako zbrati moč in se boriti proti nečemu, kar se ravno z borbo krepi in krepi? Kako lepo bi bilo enostavno "resetirati" misli. Morda bi bila tudi hipnoza tu na mestu, vendar sem skeptična do vsega, vse odlagam, za vse najdem izgovor. Sem sploh na pravem forumu, kje je moja težava? Predvsem pa - kje je moja rešitev? Vsak dan se mi zdi, da se mi izmuzne nekam drugam. Nikoli je ni tam, kjer sem tudi jaz.

Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor. Trenutno sem enostavno v takšnem krču, da nisem bila sposobna ničesar drugega, kot da pišem, dam vsaj približno stvar iz sebe.

[prijateljica1]

Spoštovana Anuj!
  Večinoma si si že sama odgovorila. Kadar se borimo z mislimi in jih hočemo spreminjat z vso silo dosežemo ravno nasproten učinek. Sama si napisala, da se z borbo vse krepi ali drugače povedano, vse čemur posvečamo pozornost raste. Če ti več ne uspe preusmerjat misli potem jih pač ne preusmerjaj, le zakaj bi počela nekaj kar več ne deluje. Pusti vse skupaj pri miru, ne posvečaj se temu, pa naj se zgodi kar hoče. Poskusi začutit brezbrižnost do tega, ne ukazuj si, ne sili se, ker s tem daješ moč svoji težavi in ukvarjanje s tem problemom bo problem še povečalo, kot si sama ugotovila. Ti še preostane kaj drugega kot da stvar enostavno sprejmeš in ji ne posvečaš svoje energije?
 LP

[anuj]

Hvala za odgovor. Samo v praksi je potem težko izvesti to "hladnokrvnost", okej, si rečeš, da boš pač pustil mislim, da gredo svojo pot, da jih ne boš poskušal preusmerjati, ker je potem še slabše. Ampak potem, ko misli res odtavajo, "refleksno" pride občutek panike, alarm, da moraš preprečiti, za vsako ceno. Nekakšen samoohranitveni nagon, ki običajno povzroči več škode kot koristi. Ne vem, kako res odmisliti, da mi ni treba odmisliti - skratka sprejeti svojo paniko, zaskrbljenost, nelagodje. Se ne sramovati tega in enostavno funkcionirati.

[Kitarist]

Vcasih nikoli ni sem razumel ljudje s anskioznimi in panicnimi motnjami a sedaj jih. najbol bedno je to da dobis anskiozo vcasih brez vzroka (sicer pri meni tudi po hrani) ali ze samo mal kancek razmisljas o tem kaj te matra in BUF. Zanima me ce kdo iz zasavja in bi se rad pogovoril o tem.

[tiranozaver]

Hvala za odgovor. Samo v praksi je potem težko izvesti to "hladnokrvnost", okej, si rečeš, da boš pač pustil mislim, da gredo svojo pot, da jih ne boš poskušal preusmerjati, ker je potem še slabše. Ampak potem, ko misli res odtavajo, "refleksno" pride občutek panike, alarm, da moraš preprečiti, za vsako ceno. Nekakšen samoohranitveni nagon, ki običajno povzroči več škode kot koristi. Ne vem, kako res odmisliti, da mi ni treba odmisliti - skratka sprejeti svojo paniko, zaskrbljenost, nelagodje. Se ne sramovati tega in enostavno funkcionirati.

En tak progam oz. "paket", kako se to naučiti, je čuječnost (mindfulness). Nekaj gradiva je v tej temi: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html Dobra predstavitev je na http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=637&Itemid=1 (je linkano tudi v prej omenjeni temi).

Preverjeno pomaga pri anksioznih motnje oz. pretiranem "živciranju". Glede paničnih napadov ... ne vem. Sam jih nimam. Če pa vas anksioznost pripelje do slednjih, bi moralo pomagati. Je pa res, da je meni čuječnost verjetno pomagala nadpovprečno hitro in drugi rabijo malo dlje, komu pa zagotovo sploh ne bo sedlo. Se pa splača sprobat...

[Maycha]

Hey,

anuj, tudi jaz se spopadam z enakimi mislimi, težavami in vprašanji. Sicer je sedaj malo bolje, ko sem povišala dozo Paroxata na 40mg dnevno, predvsem sem vesela, da me ne tišči več v prsih. To je res zoprno. 

Doma se počutim stabilno in solidno. Do danes, ko sem zvedela, da sem ta vikend povabljena na en rojstni dan, ki pa ne bo v obliki velike zabave, ampak gremo na kosilo. In danes sem spet po kakšnem tednu prvič začutila tisto napetost v telesu in tesnobo.  Spet sem se v mislih takoj vrnila k mislim:"Joj, kako rada bi šla, ampak...kaj, če me tam za mizo popade panika, dobim napad in povzročim kaos...in potem me bodo vozili na urgenco...pol pa..." Eh...bolj kot se mi stopnjujejo negativne misli, bolj se stopnjujejo tudi telesni simptomi.  Groza.

Ampak vem...edini pametni način je, da grem, da se ne izogibam in ne iščem izgovorov.
Moram iti proti tistemu, česar me je strah...mislim, da bo to najbolj pametno. In, če bom dogodek dobro prestala, bom spet dobila nov zagon in novo upanje...kot ponavadi.

Hja...hudo je pa predvsem to, da nas redkokdo lahko razume, saj na zunaj nimamo nič pokazati. Ljudje, ki panike niso nikoli doživeli v taki obliki, si ne morejo predstavljati, kako je nam. Zato pa mi veliko pomeni tista ura psihoterapije na teden, ko so pomembni samo in edino le moji občutki.

Držite se vsi, verjamem da nam bo uspelo, mnogim je že !   

[majč]

Meni je doktor zdealav nek naravni recpet včeraj: če si npr. vznemirjen zvečer, pojej kos sira, ne smeš pa pred spanjem jesti čokolade in agrumov ter kivija, ki majo veliko C vitamina, ker to vse poživlja in zbuja. Torej čokolada in agrumi čez dan, sir pa zvečer. In če še verjameš, da ti bo pomagal, je učinek dvojni (+ placeba efekt). 

[mesec]

Vcasih nikoli ni sem razumel ljudje s anskioznimi in panicnimi motnjami a sedaj jih. najbol bedno je to da dobis anskiozo vcasih brez vzroka (sicer pri meni tudi po hrani) ali ze samo mal kancek razmisljas o tem kaj te matra in BUF. Zanima me ce kdo iz zasavja in bi se rad pogovoril o tem.

ojla, jaz sem iz zasavja...lp

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Anuj!

Poznam to kar si rekla in ja, ko ni tistih napetih trenutkov, t.j. pri meni, da sem sama doma, je OK, ampak včasih sem se še sama bala doma bit, sm bla kr neki živčna. No, zaenkrat je dom moj zavetnik, v službi pa se tudi kar držim....hočem bit na vodi in plavati mrliča, v bistvu sem pa mrlič in kot kugla v vodi.

Jst nimam težav s potenjem rok ampak s tresenjem in ko sem anks., je moje telo kot turška plesalka Živčna, napeta, v krču,....

In kar se zadeva misli.....vse vem, pa nič ne vem. Razumem česa me je "strah", ampak misli ne morem in morem kontrolirati. Občasno mi je uspevalo, pa potem nazaj štrbunk, potem imam sedaj obdobja, ko samo pomislim na anks. stvar, pa mi ni bad, ampak,....ne, to ni to.

Zaenkrat mi pomaga sproščanje, pa branje o ans., pa psihoterapija, pa najbolj pogovor tle na forumu - od vsega me najbolj skrbi, ko izgubim samokontrolo v psihi, ko se svet spremeni v črnega, ko zmanjka barvne kartuše in se printa samo še črno-sivo, črno in ko me nič več ne interesira niti skrbi!! NIti strah! (se pravi, se das strah zj..... )

In to sm doživela že 3x.......samo v 2 mesecih. In kaj porečem na to? Nič, samo Sofie ne se predat in to tud drugim sporočam!!!!! Škoda je obupati zaradi enga strahca, ki ima sedaj resda drisko in serje po nas ampak enkrat se mora končati ne? Če ne bo dihidriral 


Pozdrav Anuj in ostalim! Sofie 

[matej3]

Dober večer želim!

 Tudi jaz sem se prvič pridružil vsem vam, ki imate verjetno, tudi podobne težave, kot jaz in mi mogoče lahko tudi, kako svetujete. Že dalj časa se soočam s paniko in tesnobo. Sem namreč poklicni šofer, ki sem svoje delo opravljal, do ne davno tega z vsem veseljem, a ga danes ne zmorem več.

 Vedno, ko zjutraj vstanem postanem nervozen, razbija mi srce, tišči me v prsih, težko pridem do zraka, dobivam krče v trebuhu, ponoči se zbujam vsako uro itd. Ko sem se odpravil v ponedeljek na vožnjo in jasno, ko imaš za volanom čas, da razmišljaš, me je nenadoma doletelo. Dobil sem "mravljince" v roke, predvsem dlani, obraz je postal enak kot dlani "mravljinci", v želodcu so se mi pojavili krči in nekako nisem moral govoriti, kot da mi obrazne mišice ne bi dovolile odpirat ust. Jasno sem šel v prvi zdravstveni dom, na nujni medicinski pregled, ker sem se za znort ustrašil.

  Zdravnik je opravil vse potrebne preiskave, ekg, kontrola krvi, kontrola sladkorja, kontrola maščob v krvi, pljuča itd. In rezultat BP!!! Ni mi bilo, kaj dosti jasno, da je vse vredu, ko pa se mi je zdelo, da bom prav tisti trenutek padel dol in me ne bo več.

  Sedaj, no že kar dober mesec se zdravim z AD ji, Coaxil 3x1 in za pomoč Helex 0,25 mg 1/2. Opazil sem, da se je stvar nekako uredila, čeprav še vedno ni to tako, kot je bilo včasaih, ko smo vsi veseli in srečni tekali naokrog v tem prekrasnem prazničnem mesecu decembru.

  Toliko o meni do sedaj, upam, da pade kakšen pameten predlog, lep pozdrav

[Arwen]

ko smo vsi veseli in srečni tekali naokrog v tem prekrasnem prazničnem mesecu decembru.

zanimivo... meni pa december nikoli ni predstavljal neke krasote... ; veliko bolj sem evforična junija in julija