Stalni stres in tesnoba...

[lovely]

Pozdravljeni,

že nekaj časa berem forum, sedaj pa sem se odločila tudi pisati. Nimam nikogar, ki bi me razumel in mi znal svetovati ali me potolažiti...sedaj pa sem kar precej obupana 

Pred dvema letoma so se pričeli napadi panike, poiskala sem pomoč in hodila na psihoterapijo in z močno voljo uspela brez zdravil...maja sem prenehala s psihoterapijo, ker sem se počutila zelo dobro, tako da sem spet sama vozila po avtocesti, brez problema hodila na zabave, predstave in vse ostale stvari v zaprte prostore, šla na letalo...se pravi bilo je super.

Potem pa se je začelo, stalni stres v službi, najprej zaradi recesije in premalo dela, potem se je pričela obilica dela katerega sem bila prisiljena opraviti dobro...vsak dan sem hodila v službo napet, zbujala sem se zbujala z mislijo kaj vse je potrebno danes urediti. Delam z ljudmi in to mi predstavlja dodatno obremenitev, ker nikoli nisem odvisna sama od sebe...velikokrat sem potem zaradi nesposobnosti in neodgovornosti drugih kriva jaz, ker seveda nekdo mora biti odgovoren. Tako sem od oktobra do januarja živela v lažnem prepričanju, da je z mano vse OK, da zmorem, ... v ozadju sem bila napeta kot struna, sprostiti se nisem znala, hiperaktivna (sedaj vidim, da sem bežala pred stvarmi), živčna, razdražljiva...

Začelo se je pred dvema tednoma, tesnoba v prsih, nemir, nervoza, omotičnost, imunski sistem se mi je porušil...začela sem počivati in se sproščati ampak ni pomagalo. Zdi se mi, da se mi je občutek tesnobe sedaj iz prsi preselil v glavo, ker me tišči v glavi, ne morem se popolnoma osredotočiti na eno stvar, vse slišim, vse vidim, vse čutim in dojamem, ampak nekako drugače...ne shendlam več 5 stvari hkrati. Kljub temu, da se ne počutim vsak dan tako...čeprav sem sedaj v dobi menstruacije in je huje, me obletavajo zaradi teh grozni filingi in misli, da se mi bo kar zmešalo, da bom izgubila nadzor nad sabo, da ne bom več uživala v življenju...
Nekako moram dati službo na stranski tir, pa ne vem kako, vem...čuti...da jo moram...
ne znam se sprostit, ne znam s stresom...potiskam stvari vase...najhuje pa je, da vse to vem in se tega zavedam, v praksi...pa ne obvladam 

Še jokat ne moram več  pa bi bilo bolše če bi lahko...

[Arwen]

Lovely, zagotovo se ti ne bo zmešalo  ; reci, kaj pa počneš izven službe? imaš kak hobi, se ukvarjaš s športom,.. s čimerkoli, pravzaprav, da vsaj malce odklopiš misli - ali si vpeta v službo 24h/dan? predidevam, da si sama, brez družine? kaj pa prijateljice?

[lovely]

Imam fanta, ki me ljubi in se bova letos poročila...pa imamo še direndaj okoli tega. Poskuša me razumeti ampak nočem ga obremenjevati. Povem mu samo kadar mi je res preveč hudo...
prijateljice imama...naš odnos pa je tak, da jaz vsem znam pomagat, jih usmerit imam čas za njih...one pa enostavno mislijo, da sem jaz brez problemov, ker se bom pač poročila...ena me zna poslušati samo površinsko, da me ne odpika, druga je bolj dovzetna ampak ne razume...

Delam pa od 9ih 10ih do 17ih 18ih dneva je konec, ko pridem domov, takrat moram skuhat in potem cela izmučena padem na kavč...od poletja športa srečala nisem  in sem zaradi tega jezna nase    ampak enostavno se ne spravim...

Razneslo me bo...

hvala Arwen

[Arwen]

uf, naporen delavnik  ....  hmmm, saj vem, da je laže rečt, sploh v današnjih časih, pa vseeno, no.. si že kaj pogledala po drugih zaposlitvah?

[Toja]

Lovely!

Lep pozdrav ti želim, veliko si napisala, tako da sem si lahko ustvarilo
sliko tvojega trpljenja.
Imaš zelo naporno in stresno službo, kar ti sigurno ni v prid, si zelo obremenjena,
zdaj pa še vse te priprave na poroko, ki je še za manj obremenjega človeka
velik stres.
Svetujem ti, da se ponovno vrneš malo na pogovor k psihoterapevtu in bosta
skupaj predelala te stvari, saj verjetno si obdržala stike z njim.
Pojdi in se pogovori, da stvar ne bo šla predaleč in boš potem potrebovala
še zdravila, kar pa v tem trenutku, če je pred tabo poroka nebi bilo ravno prijetno.
Verjetno rabiš samo posvet in nasvet.
V glavnem vidim v tebi ta trenutek pregorelost zaradi preobremenitve, poskusi
tudi z zamenjavo službe, vendar pa dvomin, da ti to uspe glede na trenutno situacijo - ni del. mest.

Želim, da se nam spet oglasiš in nam poveš kaj vzpodbudnega!

Lep pozdrav!

[trzinka]

Lovely, živjo!


Na žalost si pregorela in res boš morala nekaj storiti zase, da ne bo odšlo še dlje. Namreč tudi meni se je takole pričelo. Z enakim delavnikom kot ti, pričela že ob 8ih, domov pa odšla ob 18ih, vmes pa tista urca in pol za malico,kosilo. Doma sta me čakala dva majhna otroka, mož delal v treh izmenah
Najprej mama zboli prvič na srcu, drugič ji ugotovijo raka, oče star (zdaj jih šteje že 90).
Pa mi je v isti firmi uspelo najti delovno mesto od 8ih do 16ih, ampak je bilo že prepozno, sem se do dna sesula.
Ko sem se uspela sestavit (s pomočjo ADjev in psihoterapij) sem ugotovila, da nisem do sedaj v življenju nič naredila zase, da se nimam dovolj rada, da sem prestroga do sebe........
Sedaj si vzamem čas zase, tudi če vse ostalo počaka. Tako tudi v službi, kjer moram biti včasih dobesedno naspidirana. Spregla sem, ker s takim tempom nikamor ne pridem. Delam umirjeno in ravno tako vse naredim kot prej, kakšno stvar si pa le lahko odložim za kakšen dan ( v moji službi je to sicer težje). Zdajle ko bodo daljši dnevi pa akcija, sprehod po službi, najmanj eno urco. Otroci čakajo, mož čaka, pospravljanje stoji, kuhanje , če je kdo lačen, naj si vzame...., tako pač je. Nismo roboti

Poskrbi zase, ker nihče drug zate ne bo. Dokler se tega zavedaš in ne bo prepozno

[ljubica]

Lej, sama si že ugotovila, da ti je psihoterapija pomagala. In če ti nekaj pomaga, se moraš disciplinirati in se tega držati!
Brez pomoči zaidemo na svoje stranske tire prej, kot bi želeli.
Pa mislimo, da znamo.........ne, ne znamo takoj.
Dolgo let se nismo imeli radi in se tega učimo postopoma. Dolgo let nismo skrbeli za svoje telo in duševnost, potem pa nas ta opozori, da ne zmore več.
Poslušaj ju!

[bikica66]

Trzinka se strinjam s teboj - treba si je znati vzeti čas zase   samo ženske smo pač take,da to spoznamo šele takrat ko smo pregorene do konca.

Lovely vzemi se v roke,saj si po mojem mnenju na dobri poti popolne izgorelosti.
Ne čakaj,da bo minilo lahko je samo slabše. Verjemi mi govorim iz lastnih izkušenj,2x sem se že sesula,zato si ne dovolim tretje epizode in se imam vsaj malo rada.

Ukrepaj preden bo prepozno  

lp

[lovely]

Vse kar ste napisale je res...
Trzinka jaz se tudi vse preveč posvečam vsem okoli, pa da ne bo s kom kaj narobe, pa da ne bo kdo kaj zameril in oh in sploh...potem pa pozabim nase...
Odkar me je prej Arwen zastavila vprašanje če mam kak hobi, sem začela razmišljat o tem. In seveda ugotovila, da ga nimam  ... včasih sem rada pela, igrala klavir, izdelovala najrazličnejše stvari...zdaj pa 0.

Sliši se smešno ampak ljubica me je napeljala na to misel...jaz imam očitno rajši službo kot sebe... 

A vas je bilo kdaj strah novega dne...in vsega kar bo prinesel s sabo?

[ljubica]

Ja, življenje ni potica.
Pa da ne boš mislila, da govorim kar tja v tri dni......
O, dobro poznam izčrpavajoče dni v službi, ko niti vdihniti nimaš priložnosti, ko se stres in tesnoba samo seštevata iz dneva v dan.....
Ko se en dan niti ne zaključi dobro, pa je na vrsti že drug........
In ko nimamo priložnosti zamenjati delovnika za kakšen bolj človeku prijazen ritem, ko nimamo priložnosti, da bi vdihnili svež zrak sredi zimskega dne, ko nimamo priložnosti, da bi poslušali ptičke in se naužili sonca,....
Pa vse to še prenesemo nekako......samo potem si pa moramo izboriti svoj košček neba vsaj v času, ki nam še preostane!
Ker drugače pregorimo, potem pa za več let nismo sposobni niti osnovnega.
In to ni dobra naložba.

[Slavka]

Mene je tudi bilo strah novega dne, vsako jutro mi je bilo slabo, ko sem pomislila, da moram SPET preživeti en dan 
Ampak zakaj tako, če je lahko drugače...dan je enkraten, nikoli več ne bo ravno takega, zato je potrebno vsakega izkoristiti in uživati v njem.
Lovely, vzemi si čas zase, ker si očitno res prekurjena. Pa probaj s terapijo, če ti je že enkrat koristila, pa vzemi si čas za kakšno masažo, sprehod, savno...nekaj, kar te veseli in sprošča.
Sicer imam tudi jaz na momente take občutke kot ti...omotičnost, kot, da gledam iz neke druge dimenzije na ta svet in pritrdim ti lahko, da je res zelo neprijetno.
Ampak zmešalo se nama ne bo...pa tud dol ne bova padli...vse to so le občutki, ki nas hočejo spraviti iz tira oz. nas na nekaj opozarjajo.

Želim ti čimboljše počutje in poskrbi zase 

[trzinka]

Uf, poznam strah, pa še kako in to vsako jutro ob štirih zjutraj se je začelo. Tesnoba, nerealne misli, povezane s službo. Scenariji vnaprej, živčnost, kaj bodo drugi rekli, da ne bom kaj narobe naredila, da ne kdo kaj zameril, kaj si bo mislila šefinja, strah, da jo potem poslušam......, ali mi bo uspelo delo dokončati ipd.
To je bilo povezano s službo, poleg stotih še drugih strahov, ki jih premorejo moje misli, poleg paničnih napadov in depresije, ki sem jo posledično fasala.
Življenje je eno samo in prekratko, zato se moramo naučiti ceniti ga, ga uživati in imeti sebe rad. Ko nam gre dobro pozabimo na to in se vrnemo na star tir, dokler spet ne iztirimo, in vsakič je slabše, hujše. Pademo v začaran krog, zato pa je treba venomer paziti nase in na svoje zdravje in delati na njem, na sebi.
Tudi jaz nimam nekega hobija, sem pa začela hodit na sprehode, se več družit in se prepuščati humorju, smehu, ki ga imam veliko. Pričela sem pečt piškote, ki jih prej nisem, čeprav ta zadnja raste

Jaz mislim da nimaš rajši službe kot sebe, ampak si preobremenjena z njo in se čutiš za vsako malenkost odgovorna. Poizkusi delati za malenkost počasneje, tudi tako lahko vse narediš.

[ljubica]

Ma že to ni dobro, ko niti jokati ne moreš več.........Če si prej pela, igrala klavir in podobno, ti lahko povem, da te bo to tudi znova obudilo v življenje.
Če pa boš hitela in hotela preslišati vse to...........boš pa pač znova ustregla drugim.
Tvoja energija je samo tvoja, veš! In je dragocena!

[lovely]

Sej res ne znam več vdihnit pa se zavedat kako je življenje v bistvu lepo...ali preveč hitim...ali pa sem zaposlena...kot praviš ti Slavka... z občutki, da hodim sama za sabo ali pa pred sabo  , včasih pride toliko stvari in kar naenkrat občutek v glavi..."če nekdo reče samo še eno besedo, če zazvoni še en telefon se mi bo zmešalo!"...takrat bi najraje zbežala nekam stran od vsega, od hrupa in ljudi...
opazila sem, da zadnje čase, ko se vozim iz službe ali v službo ne prižgem niti radija.. zvonjenje telefona je na vibro ...
Kaj pa narediš, ko te primejo te občutki?

Hvala  

[trzinka]

Ne bo se ti zmešalo, poznam pa ta občutek. Je grozen. Misli nam to počnejo, zato ti res priporočam ponovne psihoterapije.

[Slavka]

Ja Lovely, točno tako se jaz počutim...samo še en zvok in bummm mi bo možgane odneslo na Mars... Ampak nikdar se to ne zgodi... no vsaj do zdaj v dveh letih se mi še ni. 
Jaz se takrat probam umirit, globoko zadiham, probam preusmerit misli, si zabrundam kakšen dober komad...karkoli, samo, da mi "tisti" občutek popusti...
Me pa to vsekakor spravi iz tira za nekaj časa...ampak na koncu sem vendarle jaz zmagovalka 

Lovely  dajmo zmagat skupaj!

[Toja]

 

Bravo punce, sem ji že jaz danes enkrat pisala, vendar se podpišem pod
vse, kar ste napisale.

Zlate ste, lepo je , da si takole pomagamo, morda pa le naredimo nekaj dobrega
nekomu drugemu, če pa mu to pomaga, pa še sebi.

Lep večer vsem na tem postu želim in zdržimo vsi skupaj!
 

[Arwen]

Lovely, kako si kaj danes? 

[lovely]

Super ste 

In ta forum marsikomu pomaga.

Sicer bo vse to kar ste mi svetovale v praksi težje izvedljivo ampak...začela sem razmišlati o tem in danes zjutraj preusmerila misli na to kako toplo in prijetno mi je v postelji in da bo sigurno lep dan, ker me fant pelje zvečer v kino pa me je začela matrati tesnoba šele ko sem stopila v pisarno... 
Sedaj me sicer spet tišči v glavi 

Bom pa danes res delala bolj počasi, ker sem brala malo o tem izgorevanju pa se res najdem tam...in hitro se bo vse ponovilo če se ne bom zase postavila tako kot ste se ve...

 

[slovenija]

Dobro poznam ta občutek,saj sem pred enim letom padla v depresijo prav iz takih razlogov, kot jih opisuješ. Od takrat sem na PAroxatu - 1 x dan, sem bolj, vendar pridejo dnevi, ravno pred par dnevi, ko sem se zbudila prav v takem stanju kot na začetku. Vendar zdaj vem kaj je z mano, poskušam se čim bolj sprostiti, grem na sprehode vsak dan. Bojim pa se kljub temu, da se teg ane bom nikoli znebila, predolgo sem v življenju počela vse za druge in nič zase.

Ali se tudi vam dogaja, da ste na AD, pa pridete kdaj spet tako nizko dol?
Kmalu imam kontolo pri psihiatrinji, bom videla kaj bo na to rekla.

VEsela sem, da imam s kom deliti svoje misli in težave.