pusto stanje v službi

[frajla]

Pozdravljeni vsi skupaj.
Že nekaj časa prebiram tele prispevke in so mi nekateri prav všeč, najbolj pa tisti ki napišejo povratno informacijo, da se jim je stanjo izboljšalo,  so uredili družinsko življenje itd.

Moj problem je v službi. Marsikdo mi bo očital bodi srečna in delaj in bodi zadovoljna da imaš službo. Zelo sem vesela, da jo imam, vendar v njej postajam vse bolj depresivna.
Opravljam delo v knjigovodstvu in iz dneva v dan prelagam papirje iz enega fascikla v računalnik itd. Ne rečem, da mi delo ni všeč ampak sem cele dneve (8ur) sama v pisarni. Čeprav imam ogromno dela mi na čase pade vse dol,  sploh ne znam več nadaljevati. Počutim se izgubljeno. Šefica me ne pokliče in tudi blizu ne pride. Ko jo kličem se ne oglasi. Čeprav se v službi kdaj pa kdaj dogajajo takšne stvari dobre in slabe in bi ji rada povedala,  ona pa nič. Vedno manj imam volje do dela,  ker se počutim samo izkoriščeno,  najraje bi vse skupaj zapustila in šla ne vem kam.
Zjutraj ko grem v službo me stiska v želodcu. Ko pridem na delovno mesto me preganja strah, da bom morala tu čepeti spet 8 ur. 
Sploh ne vem kaj se dogaja z mano in ne vem kaj naj naredim.
lep pozdrav vsem

[Soncnica]

Kaj pa potem šefica dela? Hodi na dopust?
Ok, resno... imaš dve možnosti... ali vstrajaš v delu, ki te sicer veseli, vendar si osamljena za znort, ali pa poskusiš poiskat isto delo v kakšni drugi pisarni (knjigovodij se po moje kr išče).
Ljudje smo družabna bitja in takšno delo v samoti človeka res ubija.

A sicer sploh vidiš/slišiš kdaj to šefico in kje ima pa potem ona svojo pisarno? Na drugi lokaciji ali kako? Kako jo sicer lahko sploh dobiš v nujnih primerih?

Jst ti res želim, da bi malo vseeno pokukala po oglasih za novim delovnim mestom.

Vso srečo!

[mina]

Ne rečem, da mi delo ni všeč ampak sem cele dneve (8ur) sama v pisarni.

Zakaj ne pogledaš zadevo s pozitvne strani? Praviš, da ti je delo všeč. To je že kar dobro. To, da si sama je po svoje tudi.
Poglej - nihče ti ne teži, ni ti treba poslušati hval ali graj, stokanj ali česa podobnega od sodelavk. Tempo dela si prilagajaš trenutnemu počutju in razpoloženju. Verjetno imaš kdaj tudi kakšno minutko časa, da izprežeš. Takrat se lahko mirne duše sprostiš kot ti paše. Malicaš, ko si lačna, ne ko naj bi bila ura za malico. Nihče ti ne gleda pod prste, nihče ti ne more podtaknit kakšne napake ali pobrati tvoje zasluge. In še in še.
Dandanes se na delovnem mestu dogaja "svega i svašta". O tej zadevi ti govorim iz lastnih izkušenj, ki so me pripeljala v ponoven padec v depresijo. Pa še kdo ti bo verjetno znal kaj povedati.
Rešitev?! Mogoče bi si omislila radio. Tako se ne boš počutila popolnoma odrezano od sveta. Potem je tu internet, na katerega lahko pokukaš za par minutk. Pokliči prijateljico ali pojdi ven na kavo (namesto malice). Uredi si pisarno po svojem okusu. Prinesi si slike svojih dragih, rože, spominek z dopusta...Možnosti je neomejeno.
In šefica...zahvali Boga, da ti ne pleše okoli in te vznemirja.  Ko jo rabiš in če se ne javi, ji enostavno pustiš sporočilo. Če ne odgovori ali pokliče, pa že ni več tvoj problem, ampak njen!
Premisli o zgoraj napisanem in boš videla, da si lahko srečna tudi v takih pogojih dela. Le spremeniti je potreba pogled na to. Srečno!

[trzinka]

Popolnoma se strinjam z Mino, besede mi je vzela dobesedno iz ust.
Obrni si vse v pozitivno. Jaz bi bila srečna, tako se pa moram s sodelavci pregovarjat, s šefico se sicer razumeva, ampak , to je tudi zgodba zase...mislim, raje bi imela mir in sebi naredila tako, da nebi bilo tako depresivno ozračje, monotono.
Jaz imam pri svojem računalniku v službi narisane slikice otrok, včasih si postavim vazo s kakšno rožico. Umirala bi za glasbo, pa ne smemo imet radia...grem pa večkrat na dan na internet, včasih že kar preveč, ampak delo za to ne trpi Na kavico jo tudi mahnem s kakšno sodelavko, kadar imam malico...

Preprosto prepusti se domišljiji in bo bolje

[lovely]

Draga frajla...
nekako te poskušam razumeti. Jaz imam tudi neizmerno rada svoje delo, pa me neprestano zvija...
moja šefica ima podoben pristop, ko jo rabim se me izogiba kot hudič križa ( sicer nimam niti najmanjšega pojma zakaj)...ko pa ima ona slab dan mi visi za vratom in teeežžžiii....  in vem, da včasih ne morem nadaljevati dela, ker mi mora potrditi kakšne stvari...

Mina je super napisala in se strinjam z njo...jaz tudi razmišlam o preureditvi delavnega mesta...je pa težko obrniti na pozitivno, ko si že zjutraj naravnan k negativnemu mišljenju...in ko si tako naravnan nekaj časa moraš spremeniti cel vzorec iz negativnega na pozitivno...
če se ti zdi, da si popolnoma osamljena se poskušaj pogovarjati s kom preko gmaila, facebooka, skypa...možnosti je veliko. Tako se zamotiš in bo 8 ur hitreje minilo.

[moljka]

Frajla, če le lahko, si poskušaj delovno okolje urediti po svojem okusu: muska, slike, ki so ti všeč, ena lepa šalca za kofe.. Med odmorom za malco se pa dobi s kakšno znanko ali pa pokliči koga, pa skoči vsaj malo na zrak.. Pa ne se preveč s šefico ubadat, ker se najbrž ne bo spremenila (čeprav je njena dolžnost, da ve, kaj se dogaja v pisarni), o svojih dosežkih se raje pohvali pred kom drugim.

Nisi pa zabetonirana v tej službi.. pogosto nam je zaradi tega zavedanja lažje, se manj obremenjujemo 

[jazzjazz20]

jst tudi delam sama...aleluja
nič opravljanja, foušije, motenja, spletkarjenja....

[frajla]

Pa saj niti ne vem kako naj začnem s tem pisanjem. V moji glavi je popolna zmeda.
Imam službo (hvala bogu).
Vendar v pisarni sem čisto sama, dan za dnem. Nimam se z nikomer za pogovarjat, razen če koga pokličem jaz oziroma me kdo pokliče. Postajam depresivna.
Moje delo je vnašanje podatkov v računalnik,  delo je zelo enolično in dolgočasno. Ker sem po naravi zelo natančna,  delo opravljam hitro in sproti preverjam napake. Potem se mi zgodi, da mi zmanjka dela in sem popolnoma zmedena,  potem grem malo na net in prelistam novice, tam nisem dolgo, ker se dolgočasim s prebiranjem. V službi moram biti celih 8 ur, tako kot vsi zaposleni. Včasih grem kakšne minute prej iz službe in takrat me šefica pokliče in mi naroča neka brezvezna dela.   Šefice ni blizu, da bi se lahko pogovorile o delu in morda še kakšnem dodatnem zaslužku.
Rada delam,  ker mi le tako čas hitreje mineva, nisem rada v brezdelju.
Morda je moje pisanje brezveze, ampak jaz se počutim tako zapuščeno v tej luknji....

Ali mi lahko kdo izmed vas kakšen dober predlog, da bi šla v službo bolj z veseljem...
Morda pa vi iščete nekoga, ki bi ga z veseljem sprejeli v delovno razmerje,  ker imate dovolj dela. 

[Penzic]

Draga frajla!

Ko sem prebral tvoje sporočilo, sem si rekel, da si srečnica, ker imaš delo, ker še veliko hujše je ždeti doma in iz dneva v dan pregledovati oglase, se prijavljati in če imaš srečo, dobivati vsaj negativne odgovore, poleg vsega, pa se še boriti za preživetje. Verjamem, da te dolgčas najeda, ampak po 8 urah si free in se vrneš v življenje, med ljudi, v civilizacijo. Očitno imaš tudi srečo, da lahko med delovnim časom brskaš po netu, kar si zelo veliko ljudi ne more privoščit. Na žalost živimo v takšnih časih, ko je potrebno mal stisnit zobe in potrpet in biti vesel, da sploh imaš delo. Sicer ne vem v kakšnih odnosih si s šefico in če ji je pametno razlgat, da delo za katero te plača, opraviš zelo hitro in da bi si želela delati več. Navadno imajo ljudje čist obratne probleme. Sicer pa imaš vedno možnost, da imaš odprte oči i iščeš novo zaposlitev, ki te bo bolj animirala, predvsem pa boš z veseljem šla oddelat tistih 8 ur. Drugače pa se aktiviraj mal na raznih forumih, piši blog, čitaj kakšno knjigo in čas bo minil hitreje.

Vsekakor držim pesti in upam, da se boš kmalu nehala dolgočasit ;-)!

Pozz

[Toja]

 

Frajla, popolnoma te razumem, ker se v tvojem postu vidim sama,
vendar z eno majhno različico.
Nisem bila sama v pisarni, ampak je z mano sedela sodelavka, ki je bila
"polna sama sebe" in se z mano sploh ni pogovarjala, pač pa samo gledala kaj delam, ko sem svoje delo končala.
Zaradi tega si niti na internet nisem upala in sem se delala "kot da delam".
Groza!!!!
Imela sem srečo, da sem se z ostalimi sodelavci dobro razumela, moja
sodelavka pa z nikomer.
Glede dela ti ne morem nič svetovati, vendar poskusi se pomirit s tem
in mogoče podruži še s kom, ki ti je blizu!!!

Pozdravček

[alprinta]

Frajla pozdravljena!
Točno vem kako pusto je lahko na delovnem mestu, če si sam in brez dela.
Ne-delo ubija. Po osmih urah brez pametne zaposlitve možganov prideš domov bolj utrujen kot po trdem delu. Pa še nekoristnega se počutiš. Rešitev je v tem, da si zaposliš  možgane. Mogoče si na takem delovnem mestu, da ti uspe zaposliti tudi telo.
Težavo glede socialnih stikov pa lahko rešuješ v prostem času.
Sama sem delala na delovnem mestu kjer ob nesezoni ni v našo "trgovino" po cele dneve stopila živa duša. Zaposlila sem se tako, da sem si v službi populila obrvi, si uredila nohte  , se namazala, naredila spisek za v trgovino, brala dobro knjigo, prebrala trič trač revije, sodelovala na forumu, malce telovadila, poklicala kakšno prijateljico... Uh, kaj bi sedaj dala za dobro staro službo... Zdaj pridem samo domov in padem dol od utrujenosti.. nohte imam pa pogrižene