MOJA RESNICA

[manični poet]

Najprej začneš videti več. Potem slišiš več. In nazadnje čutiš več. Posledično se začneš čudno obnašati. Izgubiš stik z realnostjo in ko se vse skupaj pomeša z domišljijo, nastane kaos. Ne moreš več normalno funkcionirati na nobenem področju. Govoriš nerazumljive stvari, zdi se ti, da si del nekega višjega načrta. Božjega plana.

Najprej se ljudem sicer zdiš rahlo čuden, a ker imajo dovolj svojih problemov, se ne ukvarjajo preveč s tem. Ko vidijo, da stanje zamaknjenosti traja, se ti začnejo izogibati. To je prvinska človeška reakcija. Na probleme drugih, na njihovo negativno energijo, reagirajo tako, da se odmaknejo. S tem ni nič narobe, to je človeško. Nato se najde peščica, ki ti vendarle hoče pomagati. Najprej ti svetujejo, da manj pij, pa da manj delaj, pa da nekah kaditi travo, pa da manj žuraj, pa da manj zapravljaj and on and on and on ... Poslušaš jih, a ker je tvoj svet tako daleč od njih, se ne moreš vrniti. Poskušaš, a se ne moreš.

Preteče še nekaj časa in pojavijo se prvi pozivi k strokovni pomoči. Nekdo pozna nekega psihiatra in ti greš tja, da vidiš če lahko pomaga. Vrta in vrta vate, ti spotoma omeni, da imaš verjetno disleksijo in ko pride do otroštva, zablokiraš. Ne gre več naprej, hard disk se izklopi in nastopi moreča tišina. Prideš drugič, tretjič, petič. Omeni ti možnost tablet. Nehaš z obiski in se odločiš, da si boš pomagal sam. Pa ne moreš.

Ko tvoji najbližji vidijo, da propadaš, se poslužijo zadnje možnosti. Verjamem, da je zadnja stvar, ki bi jo želel svojemu otroku, da se znajde za rešetkami psihiatrične bolnišnice. A ko ne vedo več kam, se odločijo za skrajno možnost. S solznimi očmi opazuješ, kako se za teboj zapirajo vrata, medtem ko te dva silaka vlečeta proti sobi, ki bo tvoj dom naslednjih nekaj dni. Niti posloviti se ne moreš.

Začnejo te filati z zdravili. Najprej s konkretnimi. Haldol je zelo priljubljen. Se spomnite kakega filma, v katerem prikazujejo norišnico in v njej polno zombijem podobnih pacientov, ki se slinijo, spuščajo nenavadne glasove in vlečejo eno nogo za sabo. To ti naredi haldol. Tako močno pomirjevalo bi morali prepovedati. Nato začnejo z blažjimi. Antipsihotiki, pomirjevala, stabilizatorji in da ne bi padel v depresijo še antidepresivi. Telo baje potrebuje nekaj mesecev, da si opomore od enormne količine zdravil, ki jih je sprejelo vase. A ker poskrbijo, da jih jemlješ tudi, ko prideš na prostost, se nikoli zares ne očisti sranja.

Pravi prijatelji se počasi vrnejo, a te gledajo drugače. Vidi se v očeh. Ko si enkrat noter si zaznamovan. Samo čakajo, da se boš spet začel obnašati nekonvencionalno, da ti bodo lahko rekli nekaj kot: “Bi šel spet rad noter?” Strašijo te. Ne želijo te, a te. Kolektivna zavest je usmerjena v idejo, da spet propadaš. Strah jih je in njihov strah izkrivlja realnost in jo pelje v smer pogube. Skušaš jim dopovedati, a so gluhi. Skušaš jim pokazati, a ne vidijo. Zdaj se odmakneš ti. V samoto in tišino. Če si srečen, začneš ustvarjati. Če nimaš te sreče, se ubiješ. Srednje poti ni.

(odlomek iz knjige Življenje maničnega depresivca)

[knoflca6]

Sem videla na blogu da pišeš to..boš napisal ko bo kaj več za prebrat?

Vem kak je to ko so ljudje polni nasvetov, ampak dokler nisi sam v tem ne razumeš nič.
Nimam iste diagnoze ampak sem se že parkrat videla v kakšni ustanovi..pa se izogibam ljudi pa nobenim ne povem kaj mi je.. tisti večni izgovori..
zdaj bo že 9 let.teden,2 nazaj sem bila prvič res prepričana da bom končno končala vse... pa sem še kar tu.

 

[harlekina]

...če sem prav dojela, si začel ustvarjati?

[Realnost]

Čaw odlomek me je zelo pritegnil in bi rad dobil to knjigo mi lahko kdo povej kje se jo da kupit ker sam nisem nič zaznal na spletu!

Hvala

[manični poet]

Knjiga se še piše, avtor sem pa jaz. Sem pa vesel tako dobrih odzivov

[harlekina]

Enega kupca za svoje še neizdano delo že imaš.

Lp,
H

[Janja]

Živjo, Manični poet. Veliko stvari poznam iz prve roke, in sicer kot podporna oseba osebi z manično depresijo. Ti pa moram zaupati, da je bilo meni nekaj najhujšega ravno to, da sem morala to osebo poslati na zaprti oddelek. Ko so se zaprla vrata, so solze poiskale svojo pot. Tako, da ti zagotavljam, da niti slučajno ni lahko, ko se moraš odločiti za ta korak. Ti poznaš svojo plat, jaz poznam plat tvojih staršev. Mimogrede jaz nisem starš, ampak sem hči. Nobena plat ni lahka...
Želim ti veliko uspeha pri ustvarjanju.

[manični poet]

@harlekina - začel sem ustvarjati, a je bilo kar nekaj priložnosti, ko sem pomislil na tisto drugo stran ... težko je začeti, potem gre

[Arwen]

ista objava kar 2x  http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5264.0/topicseen.html

[manični poet]

Od viška glava ne boli  Pač želim, da čim več ljudi prebere napisano. In ne, ne gre za bolesten način samopromocije ... 

[Arwen]

kdo pa pravi, da imam v mislih bolesten način?

[manični poet]

Ne pravim, da ti misliš, ampak v zadnjih dneh sem to tolikokrat slišal ... karkoli sem ustvaril, z željo, da spravim ljudi v dobro voljo, da bi začeli razmišljati, sem dobil kup dreka v obraz. To boli. 

[Arwen]

ustvarjaj zase, piši za lastno dušo  in če pri tem komu pomagaš - je to samo velik plus  ; ljudje pa itaq mislijo, kar pač mislijo  in na to človek nima kakega pretiranega vpliva...


p.s.
na bipolarni si dobil lep odgovor 

[amadeus]

.... Če si srečen, začneš ustvarjati. Če nimaš te sreče, se ubiješ. Srednje poti ni...

Seveda je srednja pot tudi; a ponavadi mi z BMR te ne želimo izbrati, ker imamo občutek, da povprečje razvrednoti človeka.

Dragi mp; dobro zi zastavil tvojo bodočo knjigo!

[vista66]

Veliko ljudi si poišče pomoč šele po padcu na podn. Enim ni dovolj eden. Rabijo po deset let, da vidijo, da morajo sebe spremeniti, da imajo probleme..odvisnosti, ki izhajajo iz traum iz otroštva..da jim psihiatri dajejo zdravila, ki bi jim naj pomagala, da bi imeli moč delati na sebi..da oni ne morejo namesto njih narediti lastne inventure...in vsega ostalega bolečega in napornega dela, ki čaka vsakega odvisnika....ker odvisnosti pomenijo beg iz težav, stisk, bežiš pred problemi..

ustavilo se ti je, ko bi moral govoriti o otroštvu...a ne vidiš svoje gnojne rane, ki jo moraš ozdraviti? Ni lahko, jaz se že nekaj let spravljam poleg...a jo vsaj vidim.