To kar je napisano sem skopirala iz drugega portala, ko sem pred 2 letoma izlila ven kar me je težilo:
ga. Tina LP.
Nisem vsega prebirala, ker nisem v stanju brati. Povedala bi pa rada to, da že 11 let od kar mi je moj mož umrl in sem takrat ostala z 2 letno hčerko in 10 letnim sinom ( danes je sin 22 let - študent, hči 13 let - 8. razred O.Š.) v razmerah takih, da so me vrgli 3 tedne po pogrebu na cesto, ker sva bila z možem podnajemnika. Odšla sem v mojem kraju od hiše do hiše (3 tedneeeeeeee po pobregu moža) iskat podnajemniško stanovnaje. V 5 letih po smrti moža sem se z otrokoma selila 4 x, nakar sem pristala pri mojih starških v stanovanju v bloku. ( da ne govorim o vseh psihičnih težavah,ki smo jih preživljali vsi skupaj). Vmes sem bial ogromno na bolniški, saj sem padla v depresijo( in sem bila lani upokojena za 4 urni delovni čas). S staršema se nisem razumela niti kot otrok in mladoletnica, vendar druge izbire nisem videla kot da pristanem pri njiju. Ja sta mi pomagala kar sta moga, vendar TO VSAKI DAN ŠE DANDANES DOBIVAM NA KROŽNIK S PRIMITIVNIMI IZRAZI. Naj dodam da v teh letih je potem oče zbolel za Alzhajmerjevo boleznijo in sva z mamo imeli muke leto in pol, potem je umrl. To sta moja dva otroka vse gledala in kdo ve kakšne posedice tudi doživela doživljensko.
No v glavnem gremo naprej. Še do dandanes 11 let sem ostala sama, nikoli več se nisem vezala, to je povleklo za seboj ....kaj? Za vse, čisto vse, za očeta, vmes v teh letih tudi za pok. strica (brata moje mame) skrbele sva obe za njega 4 leta (negovali, obiski zdravnika, bolnišnice itd. itd.), poleg obeh otrok, ki sta me večkrat po telefonu poklicala, mama kdaj prideš.
V vseh teh letih in psihološko na tleh sem se na 2 stanovanjska razpisa javila (to je izolska občina) še do dandanes nisem dobila kotička zase in moja dva otroka. Zelo žalostno, grozno!!!!
Pa naj ne bo to dovolj. Moja mama ima Parkinsovo bolezen in visok pritisk z velikokratnimi slabostmi do nezavesti. Nazadnje se je to zgobilo to nedeljo ponoči okoli 03.00 ure zjutraj,ko me sin ves paničen zbudi in pove, da "mama noni je slabo, nona je umrla............" Sin spi v sobi z mamo, hčerka pa v sobi z mano. Nastala je totalna panika. ( ne bom opisovala podrobneje kaj se je dogajalo, vem da sem danes na bolniški od takega šoka)...
No če čisto na kratko povzamem, ker sem polovico napisala kar bi lako še napisla, živim, oziroma živimo v nenormalnih razmerah... mama je mama, mama mi je pomagala in stala ji bom ob strani dokler bo živa (upam), čeprav kot sem vam zgoraj napisala,da nam dnevno vrže z zelo grdim in primitivnimi izrazi vse to , oz. za vse kar mi je pomagala. Težko mi je verjemite mi.
V zvezi z vso mojo nastalo življensko situacijo sem seveda tudi zelo težko izhaja iz meseca v mesec, oz. sploh ne bi, če mi starša ne bi pomagala in seveda zakreditirana od glave do pete. ( kredit, da sem lahko plačala položnice, najemnino, da sem kupila potrebne življensje stvari), kajti moja plača je bla glede na kredit in moje bolniške "nula".V svojih 47 letih še nisem bila 1 dan na dopustu, 1 x na izletu z otrokoma...
Ja. Pozabila sem povedati, zdaj ko sem prišla do finančnih sredstev. Sina sem zanosila pri 25 letih in me je njegov oče zapustil, ko sem bla noseča. Tako da za njega sem krvavooo, krvavooo z izvršbami do 19 leta se borila po sodiščih, ker ni plačeval preživnine.Bil je namreč privatnik.Ko se je ta gospod zaposil v redni službi in dela na zelo uglednem položaju so mi popustili živci in sem direktno klicala njegovega nadrejenega in mu povedala situacijo. Zdaj ne vem, kaj, zakaj, vendar sine vsaj to, da zdaj ko študira prejema redno mesečno preživnino. Kaj pa 19 let poprej?? (preživnina sina znaša 116,00 EUR). Hči pa prejema družinsko pokojnino po očetu.( 120,00 EUR.....to je pokojnina po pok.očetu,ki je mrtev 11 let.....ŽALOSTNO)...
No in zdaj bi prešla na enkratno socialno pomoč. Ja sem jo zaprosila in tudi dobila. V vseh teh letih mogoče 4 x , torej v 4 letih 1 x. Zgodilo semi je delo to in sem tudi prirožbo dala. Bom po domače povedala. Vsi moji dohodki bi zneski govorim za 4-5 let nazaj, višji otroški dodatek za takratnih 6.000,00 SIt, ampak, ker se je upoštevala ta 1 x socialna pomoč tudi pri otoroškem , sem izvisela za 6.000,00 SIT večji otroški dodatek.Torej, če te ENKRATNE SOCIALNE POMOČI ne bi upoštevali, bi dobivala celo leto 6.000,00 SIT večji otroški dodatek, kar bi meni zelo veliko pomenilo, tako pa ker sem dobila to pomoč, sem imela toliko manjši. Kljub pritožbi v LJ, sem potegnla ta kratko.
Sprašujem vas, ker seveda, sem zaradi takega življenja padla v dolgove, ( na momente ne vidim izhoda kot smrt), niso veliki, ampak vrniti jih je treba, jest je pa tudi treba, ne vem kaj in kako.
Zanima me, ali lahko taki mami kot sem jaz, kot sem vam opisala zgoraj, z vsemi temi tegobai vsa ta leta in še naprej, CSD pomaga, da zlezem in si oporomeiz teh dolgov( dolgovi niso veliki okoli 1000,00 EUR), da dam to breme iz sebe, ker resnično me nažira.
Moja plača je 300,00 EUR s potnimi stroški in malico z odbitkom kredita 150,00 EUR.
Moja 4 urna pokojnina je 140,00 EUR:
Od hčerkice družinska pokojnina je 120,00 EUR.
Sinova preživnina je 116,00 EUR.
Naj dodam, da preživnino ima sine od 1.4.2007 v znesku 127,00 EUR, ampak on na svoj račun prejema preživnino iz leta 2006, ali celo 2005, brez povišanja,ki ga CSD opravi vskega 1.4. v letu. Zakaj nič ne narediva? Zato, ker je sin reku, mama pusti tako, ker tako mi vsaj plača, če bova karkoli naredila, lahko mi ne bo redno plačeval. Res je! Moram še to povedati, da sin pri svojih, junja bo dopolnl 22 let še ni videl svojega očeta, ker ta oče, mu je napisal po mailuk, da ga noče videti.
Jok, solze! če bi kdo pomislil, zakaj ga ne toži? TUdi to sem se poskušala s sinom pogovoriti, glede na to, da imna njegov oče plače okoli 2.500,00 do 3.000,00 EUR..., ampak sine je psihično do te stvari , torej očeta tako občutljiv, da je znorel, ko sem mu omenila zvišanje in da bo moral se soočiti z njim na sodišču. Reklej je NE! In verjemite mi, da mu verjamem in verjamem, da bi izterjala višjo preživnino, vendar ko pogledam to psihozo, ki bi se dogajala, HVALA LEPA, ni vredno.
Ah spet sem skrenla s poti. Ne mi zameriti, ker resnično se mi dogaja in dogaja, da se mi že meša
No ga. Tina prosila bi vas, kaj mi CSD lahko pomaga. V vseh teh letih 1 x se niso zglasili oz. posredovali občini za stanovanje......pa mislim, da dobro poznajo moj primer, pa čeprav sem bla pri njih res v zelo izrednih razmerah in malokrat.
Oz. ga Tina povejte mi kam naj se obrnem v taki situaciji. Sama sem, sama! Imam znance, veliko, ne pa prijateljev. Živim za ta dva moja otroka in dnevno krvavi mi srce od bolećine. To sem sedaj tu povedala, ker do zunaj tega ne pokažem. Nobenemu ne izdam te moje hude bolečine. Kako in kaj naj naprej. Prosim in hvala v naprej...
Oprostite mojemu postu, ker je zmedeno napisan, verjamem pa, da se da iz njega razbrati moje trpeče življenje. Hvala. LP
Oddgovor meni:
Pozdravljeni!
Prvo naj vam povem, zakaj pozen odgovor; zato, ker moderatorji foruma odločijo, kdaj gre gor post in po mojih izkušnjah, se odgovori pojavijo v 2-3 dneh in čeprav vsak dan sledim novostim, se včasih zgodi, da tudi jaz 1 dan ne pogledam gor - torej je skoraj že teden, preden se "slišimo".
Napisali ste zelo veliko, oz. predstavili ste svojo življenjsko zgodbo dokaj obširno. Prvo kar mi pade na pamet je, da ŽAL, tukaj ne morem pomagati, niti moj ljubljanski CSD, saj kot sem razbrala, ste vi iz območja Izole. Pomagali so vam pri izredni denarni soc. pomoči, verjamem, po svojih najboljših močeh, kar pomeni, da nam, socialnim delavcev, večkrat vežejo roke zakoni, po katerih moramo delovati, ki pa včasih niso pisani v korist stranke.
Življenje nas velikokrat preizkuša in še večkrat pomislimo, da bi se vdali. Vendar nas vedno nekaj žene naprej; v vašem primeru sta to vaša otroka. Zaradi njiju niste obupali, kar bi vsak povprečen človek že vrgel puško v koruzo že samo ob prebiranju vaših življenjskih izkušenj!
Čeprav ste želeli sami se osvoboditi glede stanovanjske problematike, ste na koncu le zaprosili starše za tovrstno pomoč. Čeprav ste potem večkrat pobirali grde opazke z njune strani kot sami pravite, vseeno mislim, da ste za dano situacijo se modro odločili. Žal vam ni bilo ravno z vato postlano, vendar ste se tudi trnjev rešili in sprejeli vmesno odločitev, t.j. življenje postlano trdim in težkim kovtrom, ki vsaj malo greje.
Kaj storiti, da bi se ta začaran krog končal? Da bi se ustavilo to kolesje depresivnosti in nemoči? Jaz bi rekla, da imate en velik plus vas same, ker ne obupate in se znaste potegniti zase in za vaša otroka (preživnina, stanovanje,...). Potem sta tudi tukaj vaša otroka, ki kot sem razbrala iz vašega posta, se (vsaj sin) zavedata, kakšna je situacija in nista ignorantska do te zadeve, vam ne povzročata dodatnih težav v zvezi z vedenskimi motnjami (agresija, bulimija/anoreksija) temveč sta kompatibilna z vami (sin ne bi rad povečeval težav z očetom in preživnino).
Navkljub temu, da ste morali preživeti grda obnašanja vaših staršev in potem bolezen ter zopet smrt očeta, bi lahko rekli, da bo sedaj življenje za odtenek lažje, saj se bo vsaj ta negativna energija končalaM; za vašo mamo nisem najbolje razumela, ali je umrla ali ne, vendar v boljšem primeru če ni umrla, se lahko življenje obrne na bolje ob zavedanju, da smo minljivi in da so ne vredna naša primitivna izražanja hčerki z otrokoma, ki potrebuje pomoč, lahko bo celo prosila za odpuščanje. V kolikor je gospa umrla, upam trditi, da bo življenje mirnejše za vašo družino, če stari starši niso dojeli lastnega grdega obnašanja oz. nudenje pomoči s kasnejšim očitanjem - kar je huje, kot če bi vam odtegnila pomoč (ne bi nudila zavetje).
---> No ga. Tina prosila bi vas, kaj mi CSD lahko pomaga. V vseh teh letih 1 x se niso zglasili oz. posredovali občini za stanovanje......pa mislim, da dobro poznajo moj primer, pa čeprav sem bla pri njih res v zelo izrednih razmerah in malokrat ---> CSD nima dolžnosti posredovati občini za stanovanje; to morate storiti sami in sicer tako, da vložite prošnjo na občini ter prosite CSD, da izda mnenje o vaši problematiki (finančni, družinski, ipd.). Zato bi rekla, da ne poznajo dobro vašega primera, če ste bili samo 4x na CSDju, kar ne pomeni, da niste ogroženi, zato ker niste vsak dan na obisku, kot tudi ne za tiste, da so dejansko ogroženi, če so vsak dan na CSDju.
Zato bi vam svetovala, da se zglasite na referatu PSP (prva socialna pomoč) in si kar vzemite pri socialni delavki 1h ali več časa (ne sme vas ven vreči, niti ni časovno omejen obisk), ter ji podrobno, počasi in jasno obrazložite vso situacijo, v smislu, vedno sem reševali sama, sedaj pa sem prišla do točke, ko ne zmorem sama in prosim za pomoč institucijo, KAJ NAJ ŠE NAREDIM?
V upanju, da sem vam le kako uspela svetovati, vas lepo pozdravljam! Tina Kovač-CSd
p.s. prosila pa bi, če me obveščate kako boste naprej USPEŠNO reševali zadeve
Moj odgovor in tu sem končala s pisanjem:
Gospa Tina.
Hvala vam za obširen odgovor.
Prebrala sem še enkrat svojo zgodbo. Se opravičujem še enkrat, ker je zmedeno napisana, samo se ne čudim, saj se živjenje neprestano mi odvija v viharju.
No moram vam povedati, da mama je preživela napad, 14 dni bolnišnice, vstavitev spodbujevalca... Kaj bo to prineslo ? Ne vem. Zdaj njeno okrevanje je spet vse na mojih ramenih, poleg službe in otrok, ampak upam, da bom tudi to zmogla, če sem vse to kar sem vam opisala. Upam, da ne padem.
Naročila sem se k socialni delavki na pogovor. Vam sporočim, ko ga opravim.
Joj. Na CSD sem v 11 letih kar večkrat šla in verjamem, da točno poznajo moj primer, vendar odnesla sem samo 1 x pomoč, katero sem dobila 1 x na leto in to v času,ko sem bila zaradi depresije veliko na bolniški. Zaradi svojega psihičnega stanja, pa nisem bila toliko močna in sposobna, da bi bila bolj sitna in bolj jezikava . Ravno obratno. Zaprla sem se vase in skoraj nič naredila, saj nisem imela moči. Verjetno, če bi vztrajala in vztrajala, bi mogoče bilo danes drugače in bi že lahko par let nazaj zaživela z otrokoma v svojem kotičku in ju sama vzgajala in jima podarila lepše življenje, vsaj kar se tiče teh selitev in na koncu, prenašanja očeta in mame. Mamo morata še danes prenašati takšna kot je /cinična, agresivna, nesramna/ in gospa Tina posledice so pri sinu in hčerki. Očitno tega nisem napisala.
Sine ima 21 let je na momente zelo agresiven in nesramen do mene,/ da se ne spomnim kaj se je vse dogajalo od 15 do 19 leta/ po drugi strani, pa tako občutljiv in ko me na tla spravi, mi na koncu reče oprosti. Saj ga razumem, samo tudi jaz sem oseba, mama in pričakujem, da me bosta tudi otroka razumela. Vendar po drugi strani, pa me mori, le kako me bosta razumela, če živita že toliko let v takih razmerah-nemogočih. Tamala je ravno v 14 letu in puberteti. Ne vem še kaj me čaka z njo. Je tudi zelo občutljiva punčka, vendar ravno ona je bila tista, da me je obdržala pri življenju par let nazaj. Zelo sem navezana nanjo.Tamala Je pa pri 9 letih imela pravo anoreksijo-anoreksično stanje in sva hodili k psihiatrinji v Lucijo. Hčerkici sem zrihtala tudi eno punco, sošolko od sina, ki se je zdravila za anoreksijo, da sta odšli na sprehod in se pogovarjali. Nikoli je nisem vprašala kaj sta se pogovarjali. Kako se je to počasi končalo, če se sploh je. No zdaj pač je. Dam ji jest to kar si sama želi, je lepo razvita, kar pa še nima, je menstruacija. Vem, da sem se veliko pogovarjala o tej stvari z njo. Ne bi sedaj to opisovala, in iz teh pogovorov se je moji punčki stanje poboljšalo. Kake muke so to ko otroku kruli v trebuhu in pravi, da ni lačen. Ko kosti štrlijo z njega in on se vidi debel.Ko noče niti pod razno stopiti na vago, kar trgalo se ji je, če sem silila, da želim videti na vagi koliko kg ima. Grozno.
No, leto dni je trajala ta morija in seveda želja moje pupike je bil kuža. Rekla mi je, če dobi kužka, da bo jedla. Pa veste, da sem ji ga takoj vzela, čeprav smo v bloku in mama je bila in je še dandanes proti in ga velikokrat " prekolne" tudi pred hčerko. Pa rečem: Mama, ta kuža je prinesel hčerki zdravje, pa kaj ne vidiš, saj bi se lahko končalo tragično, ampak očitno ta moja mama, res nima rada sama sebe.
V glavnem moja hčerkica zaenkrat je v redu. Seveda spremljam vsako njeno doganjem od daleč in tišini. Sploh ne omenjam hrane, kalorije itd., vem, da se o tem ne sme govoriti.
Gospa Tina ampak res ne morem razumeti, da po 2 razpisih, po zdravniški dokumentaciji o invalidnosti zaradi psihe, moja psihologinja je klicala ga. Bredo Pečan......... še do dan danes se ni noben zmigal in nam rešil oz. polepaš urice dneva, ko bi bili sami mi trije kot družina in končno prenehali z dnevno stresnimi situacijami. Od kar imamo novega župana sem bila že 3 x na občini ....... čakam in čakam, ko bo počlo pa ne vem kaj bo.....
Res sem na momente zelo obupana, vendar dokler vidim še eno pot pred seboj ,bom vztrajala.
Gospa Tina obveščala vas bom o moji sitaciji in sem zelo vesela, da vem,da nekje še nekdo mi stoji ob strani, ker drugače stoji mi le zidovi.
Ga. Tina hvala.
Prosila bi vas, ali je mogoče z vami vzpostaviti stik po emailu, ali pišem kar sem?
LP
