Živjo! Sem prvič na tem forumu, ker sem si pred kratkim sama postavila diagnozo socialna anksioznost (zaradi katere tudi ni šans, da bi šla k zdravniku - ironično
). Ampak mogoč bi mogla začet na začetku.
Stara sem 22 let, imam čudovitega fanta (skupaj sva že skoraj 6 let), študij mi laufa, imam štipendijo za nadarjene, sem kar uspešna športnica. Moja družina je, kako bi rekli, povprečna. Oče je ukazovalen in zahteven, a ljubeč, čeprav tega ne pokaže pogosto. Mama je nekoliko živčna, rada ima stvari pod kontrolo, v njej je tudi malo hipohondra. Kadar ji kaj ne gre po načrtih, hitro v vsem vidi zarote proti sebi. Pravzaprav je VSE na nek čuden in prikrit način povezano z njo.
Sestra je zelo posesivna, ukazovalna kot oče in manipulatorna kot mama. Kadar je nič ne teži, zna biti prav prijetna, le da je to na žalost zelo redko.
Ko sem bila majhna (7-14 let), sta se oče in mama veliko prepirala, večinoma zaradi finančnih težav. Zdaj vem, da je bil vzrok verjetno tudi v tem, da sta si zelo različna. Spomnim se, da sem večere večkrat prejokala na stopnicah, kjer sem prisluškovala njunim prepirom, ker sem jih preprosto MORALA slišati, ker sem se bala, da bi oče mamo udaril (neumen strah, ker je nikoli ni in je nikoli ne bi - ampak ko si majhen, tega pač ne veš... poleg tega je ta strah morda izviral iz tega, da sem bila sama dostikrat tepena in sem se zaradi tega počutila ponižano do središča Zemlje). Tudi jaz in moja sestra sva bili večkrat vzrok za prepire. Tepli sva se med sabo (jasno, saj so tudi naju tepli), mama pa je hotela težave rešiti še z dodatnim tepežem in vpitjem. Bila je pod stresom zaradi službe. Oče pa tudi. Sestra je za prepire vedno krivila mene (tudi če nisem imela prav nič zraven). Jaz sem bila vedno zelo občutljiva za krivice.
Da ne bi moja družina izpadla kot bojno polje, moram povedati, da smo imeli tudi lepe trenutke - recimo za božič, na morju poleti, na smučanju... Nikoli mi ni manjkalo nič materialnega, le malo ljubezni morda.
Pri 16ih sem se začela rezati, ker nisem imela nikakršnega nadzora nad svojim življenjem. Večino stvari, ki sem jih želela početi, nisem smela. Dnevi so se vrteli okoli tega, da sem prišla iz šole in bila doma in kaj pomagala. In potem prepiri, ko sem si zaželela kaj drugačnega, pa nisem smela. Rezala sem se zaradi ponižanosti, kadar so me udarili, pa da sem ponovno dobila kontrolo nad seboj, kadar smo se prepirali. Rezala sem se, ker sem verjela, da si tako ustvarjam orožje proti svoji mami - če bo kdaj prehudo, ji lahko pokažem, kaj počnem in potem bo tudi njo bolelo, ko bi videla, kaj mi dela (čeprav zdaj vem, da ji ne bi nikoli pokazala ali povedala). Rezala sem se, da bi manipulirala z nekaterimi prijatelji (čeprav sem v vseh teh letih za svoje težave povedala le trem ljudem, eden je moj fant). Rezala sem se, ker sem verjela, da bom zaradi tega nekaj posebnega. Rezala sem se, ker je bilo tako prijetno, ko sem lahko potem očistila in povila svoje rane in tako poskrbela zase, si izkazala ljubezen. Rezala sem se, da bi lahko nekoč, ko bi bilo prehudo, vedela, kako globoko zarezati, da bi me to pripeljelo v bolnišnico. Da bi lahko rešila sebe in svojo sestro. Ja, hotela sem rešiti tudi njo, kozo egoistično. In bi jo še danes.
S fantovo pomočjo in pomočjo nekaterih forumov sem se pred 2 letoma nehala rezati (ali je zadeva res končana, ne vem, saj ni bilo samo rezanje, poskusila sem tako rekoč vse, da me je bolelo). Veliko mi je pomagal študij v Ljubljani, kjer sem daleč stran od stresnega okolja. Za vikende hodim domov, a situacija je zdaj drugačna. Zdaj je povod za prepire moja sestra. Jaz se ne vtikam zraven, grem stran, fant me je prepričal, da mi prepirov ni treba poslušati, kadar se me nič ne tičejo. In prav ima. Prepirov se še vedno grozno bojim, kadar začutim, da se kaj pripravlja, postanem živčna. Ne maram glasnega govorjenja in vpitja. Tu imam srečo, saj je moj fant izredno tih tip človeka, govori le, ko ima res kaj za povedati, ter se nikoli ne prepira - v kali je zatrl nekatere moje poskuse, da bi se kdaj zaradi kakšne stvari res skregala (težko se kontroliram - saj veste, človek postane tak kot njegovi starši ali njihovo popolno nasprotje). Zaradi tega ga imam rada, ker vem, da se v najini družini nikoli ne bomo prepirali.
Bojim se tudi telefoniranja, pa tega, da bi se osramotila pred prijatelji. Bojim se množic, kjer se ljudje stiskajo ob tebe (npr. koncertov), pa situacij, ki se zdijo brezizhodne. Ne bojim se recimo nastopanja (kadar nastopam, imam jaz kontrolo, saj se na nastop lahko res temeljito pripravim... pri srečevanju s prijatelji pa te kontrole nimam, ker naj bi bil pogovor spontan - spontanost mi ne gre). Pred kratkim sem imela obdobje, ko sem na kavi s prijatelji vedno, ko sem kaj povedala, zardela. Na srečo je to minilo.
Rada bi se znala sproščeno javiti na telefon tudi, ko ne poznam številke, ali poklicati neznanca. Rada bi ne bila pod pritiskom, kadar sem s prijatelji. Seveda ni šans, da bi šla zaradi tega po pomoč, ker se bojim, da moje težave niso dovolj velike, da bi zaslužile obravnavo - torej jih bom morala rešiti sama. Komaj čakam, da se bova s fantom odselila čisto na svoje - neodvisnost mi pomeni vse na svetu. Moj največji dosežek do zdaj je bilo to, da sem si sama s svojim denarjem konec srednje šole kupila avto. Ta avto je moja svoboda. Mama mi zdaj ponuja, da mi da svoj avto, ker kupuje novega, pa ga nočem (čeprav je precej boljši od mojega). Ker potem to ne bi bil ČISTO moj avto, avto, ki sem si ga SAMA kupila, temveč avto, ki mi ga je mama DALA. Ja, res sem zakompleksana.
Dobra novica je, da sem vsaj približno na dobri poti, da si nekoč ustvarim mirno in čim manj stresno življenje. Odkrito povedano, rada bi samo imela mir.
