jst mam počas dost tega

[Slavka]

Arwen, bi znalo bit, ja....počutim se nevredno ljubezni, sama sebe se šele sedaj učim imet rada, ker me prej tega ni nihče naučil ali mi pokazal....včasih si mislim, da sem zadnja smet na svetu, kako me lahko kdo sploh občuduje in ljubi   
Tako, kot sem že stokrat prebrala na forumu....treba je najprej sebe imeti rad, se sprejemat...potem se čarobno odprejo vrata v boljše življenje, v lepši svet...no, jaz sedaj intenzivno brusim ključ, da bo pasal v ključavnico teh vrat...

[Arwen]

  Slavka, pa saj ključ že imaš  in paše v vsa ljubeča vrata  ; naj ti nekaj povem - SI vredna ljubezni! SI vredna občudovanja! in zaslužiš najboljše!

kako me lahko kdo sploh občuduje in ljubi 

ja, kako? preprosto... ZATO ker je to nekaj povsem normalnega,.. ker si tako prisrčno, ljubeče, toplo, pošteno, simpatično bitje, da te človek enostavno mora imeti rad  in skrajni čas, da to tudi sama sprevidiš  oz. da to

Tako, kot sem že stokrat prebrala na forumu....treba je najprej sebe imeti rad, se sprejemat...potem se čarobno odprejo vrata v boljše življenje, v lepši svet...

v prakso spraviš 

[himiko]

"res res res sem vesel da obstaja nekdo ki to razume...okoli mene vsi pravijo češ to ni nč tacga,vse je v glavi...mislim da nihče zares ne more vedet kakšn je to občutek dokler tega sam ne začuti.."

Veliko ljudi ne razume, je pa tudi veliko ljudi, ki razumejo - jaz sem bila presenecena, da gre za precej razsirjene obcutke, le nasa kultura v odnosu do nacina oblikovanja nasih sebstev in medijsko konstituiran svet nas je tako zelo preoblikoval, da nam ponuja le milky way ljubezenske odnose. No...  V vsakem odnosu je treba delat (seveda pod pogojem, cetud zveni to nekoliko opresivno, da gre v odnosu za medsebojno spostovanje, zaupanje, vzajemno delo dveh), filmske pravljice so pa le --- filmske pravljice... 

A pravljice si lahko delamo sami... Tiste realne... In tvoja zelja po pogovoru, verbalizacija tvojih obcutkov ze izkazuje pot v to smer - ko izgovorjamo, se zdravimo....

Morda se ti tesnoba pojavlja ravno zaradi diskrepance med fikcijo in realnostjo? Tesnoba kot obcutek, ki se pojavi v vrzeli med dvema poljema zavedanja. Ali pa kot negotovost pred blizino - tudi z blizino se moramo nauciti ziveti... Z blizino in hkrati z istocasnim oddaljevanjem...


"v teh letih sem prekinil z vrsto punc in najbolj me je strah da sem morda odgnal tisto pravo..."

Kar je bilo, je bilo. Delaj na sebi - kar to pomeni, ves ti sam - in sem prepricana, da bo prava ze prisla - prava z malim, realnim p-jem.


"na živce si že grem,ker vse po vrsti puščam na cedilu....tako egoističen izpadem,kar pa nism....ne želim si ne vem česa,da bi le biu sposoben funkcionirat v ljubezni kot vsa leta do tiste noči novembra..."

Falco, nisi egoisticen! Egoist si, ce svoje pozicije ne reflektiras. S pogovori, terapijo bo vsekakor prislo do napredka. Sicer gredo te reci - kot vse najboljse - pocasi, a bolj ko se clovek spoznava, bolj ve in zacuti, s kaksnim tipom cloveka se dopolnjuje. Sicer zveni kot supermarket, a na nek nacin je to tudi res. A kot receno, le brez obcutkov krivde, zdaj si se odlocil za terapijo, s cimer vsekakor izpricujes pogum, pripravljenost na delo in predvsem zeljo po spremembi!

Falco, pisi se , drzim pesti zate 

Himiko

[Janja]

Himiko, tole si res odlično napisala.


Slavka, še malo mojega prispevka na to temo.

Bom še jaz kot ženska kakšno rekla  Čisto te razumem Falco, čeprav so to zelo čudni občutki in jih nihče res ne more razumet, če jih ni doživel. Jaz sem v vezi s partnerjem že 15 let, zelo se razumeva, imava ljubeč odnos....vendar je mene pred časom taka tesnoba obšla, ko sem ga pogledala, če sem pomislila nanj....ufff, ni za govort. Če bi lahko, bi tisti moment spakirala kufre in šla...nekam, sama ne vem kam....Pa on sploh nič ni bil kriv, v meni pa panika....kriza. Pa imava družino, dva otroka....ne gre tako na lahko rečt...dost je, jaz grem...pa še brez pravega razloga....
No, nekako sem prebrodila to svojo krizo...mu tudi povedala moje občutke...se zjokala milijonkrat....šla na terapijo...
Sedaj sem kar kul, srečna v najinem odnosu, vendar strah pred ponovitvijo ostaja...kaj če zarad mojih "napadov" razpade moja družina...kaj, če enkrat ne bom zmogla....tega me je strah.
Torej vedi,da nimaš edini takih težav, so pa težke in zelo težko razložljive ter razumljive.
Ti želim, da prebrodiš to in začneš živeti svoje sanje 

Slavka, jaz te še kako zelo razumem. Tudi meni se je to začelo dogajati, in sicer nekaj zadnjih let. Na srečo sem jaz samska in ne znam si predstavljati, kako bi bilo, da bi imela partnerja in otroke. Najbrž bi se počutila grozno krivo zaradi takih občutkov. Jaz sem ugotovila, da potrebujem samoto in vsakršna dvojina bi me tako zelo utesnjevala. Šele sedaj lahko res razumem mojega bivšega partnerja, ko mi je razlagal, da enostavno ne more biti z mano. Zelo me je imel rad, pa vendar ni mogel več biti z mano. Takrat ga nisem razumela, razumem ga šele sedaj...

Arwen, bi znalo bit, ja....počutim se nevredno ljubezni, sama sebe se šele sedaj učim imet rada, ker me prej tega ni nihče naučil ali mi pokazal....včasih si mislim, da sem zadnja smet na svetu, kako me lahko kdo sploh občuduje in ljubi   
Tako, kot sem že stokrat prebrala na forumu....treba je najprej sebe imeti rad, se sprejemat...potem se čarobno odprejo vrata v boljše življenje, v lepši svet...no, jaz sedaj intenzivno brusim ključ, da bo pasal v ključavnico teh vrat...

Pri meni vem, da ne gre za take občutke, ker jaz sem imela v otroštvu veliko ljubezni za razliko od večine tukaj na forumu.

Slavka, objem od mene in imej se rada, ker si čudovita in si to zaslužiš!

[Slavka]

Janja, hvala ti 

[falco29]

himiko hvala!!!!

vem da je potrebno biti optimističen....pred časom sem že bil na terapiji in na cipralexu ( takrat sploh ne vem kdaj in kako je prijeu,ker sem biu pač samski in brez problemov)...in sem potem sčasoma oboje opustil saj sem se že odlično počutil,očitno prezgodaj saj se je zadeva ponovila...ampak skoraj 2 leti vmes sem že bil skoraj tisti pravi jaz ( očitno sem narediu veliko napako ker sem se kar sam odločiu kdaj prekinit,kar mi je sedaj žal...)....najtežje je to,da če nisem v zvezi, se počutim popolnoma odlično in takrat imam seveda občutek da ne potrebujem ne tablet in ne terapije....ubistvu je lih v tem ironija...kako naj vem če sem že zdrav...če nisem v vezi in se mi tudi pikica tesnobe ne pojavi...ubistvu je prav smotan občutek,ko veš da si kul,ampak zato ker si sam...kar si pa ne želiš...

če povzamem je zelo zakomplicirano,vsaj zame....mogoče imam prednost le v tem da vsaj vem kaj povzroča moje napade in tesnobo....hudo mora biti, ko to doživljaš pa ne veš kaj je povod....pri meni je zvezi...ampak sedaj se moram v to res poglobit in definirati zakaj! ( ko bi le vedel kako, verjamem da sta terapija in tablete dober začetek...ampak tokrat bo očitno trajalo dlje,očitno se tega ne reši tako hitro kot sem misliu...)

[Janja]

Falco, jaz te bo pa kar direktno vprašala: ali si ti sploh želiš biti v zvezi? 

Saj ni smisel v tem, da moramo bit vsi "poparčkani". Če si želiš biti v zvezi samo zato, ker naj bi bilo to družbeno pogojevano in bolj sprejemljivo kot samskost, ki nekoliko odstopa od povprečja, potem ne vem, če je to v redu. Če pa si dejansko želiš biti v zvezi, pa zaradi določenih zadržkov ne moreš biti, potem pa ti res svetujem, da s pomočjo psihoterapevta razčlenita vzroke za to tvoje odstopanje. Jaz si pred leti tudi nisem mogla predstavljati življenja brez partnerske zveze, sedaj pa si ne morem predstavljati življenja v partnerski zvezi. Jaz ne iščem vzrokov, ker jaz si v tem trenutku želim biti v ednini, pri tebi pa najbrž ni tako.

Lepo se imej in želim ti, da bi našel tisto, kar iščeš in si želiš!

[falco29]

janja živjo!

verjemi da si želim zveze in to še kako.Ampak tiste ki sem jo poznal pred tesnobo, z vsemi lepi stvarmi ki pašejo skupaj! ne pa skoz strah in beg...sem se pa seveda sam že res velikokrat vprašal če si jo res želim inv sakič je biu odgovor da,tko da se tega ne sprašujem več....je pa logičen ta pomislek!

na filmu tris panične motnje dr.Rebolja je lepo rečeno da nam panični napadi dajo vedet da nekaj delamo narobe...ko bi vedu kaj delam narobe.....

[Janja]

na filmu tris panične motnje dr.Rebolja je lepo rečeno da nam panični napadi dajo vedet da nekaj delamo narobe...ko bi vedu kaj delam narobe.....

A na psihoterapijo hodiš? Po vsej verjetnosti bi s psihoterapevtom lažje prišel do nekih zaključkov.

Vsekakor ti želim, da bi lahko imel partnersko zvezo brez strahov, da bi v partnerski zvezi tudi užival, in da ti ne bi bila samo v breme kot do sedaj!