MOJA ZGODBA

[Katarinca]

Pozdravljeni.

To spletno stran sem odkrila prek Facebooka in sem zelo srečna, da vidim da lahko nekje delim svojo zgodbo in iščem uteho.
Kje sploh začeti? Najbolje da na začetku!

Šele pred kratkim sem se začela zavedati, da me najbrž muči depresija. Veliko sem slabe volje, vsako stvar obrnem v negativnost, v vsem iščem prepire, vidim stvari, ki jih ni.

Zaradi depresije...in vsega negativnega razmišljanja, stresa se mi ob nekaterih dnevih pojavi rdečica na obrazu, ki me spravi še v večjo nejevolnost...

Izgubila sem samozavest....

3 leta nazaj sem bila vedno dobrovoljček, skoz naokoli, imela 10000 prijateljov...potem pa se je vse končalo...ne vem zakaj...ne vem kako.

2 leti nazaj sem spoznala svojega sedanjega fanta...in vse je lepo....po pol leta pa mi je začelo ''mesti''...bila sem slabe volje, nejevolna...in vse kar je zgoraj našteto.

Razmišljala sem kaj se je takrat zgodilo in sem ugotovila, da je bilo to obdobje ko sem padla prvi letnik faxa in obdobje, ko je moj takratni fant plesal z bivšo sošolko na njenem maturantskem ( to ji je obljubil še preden je spoznal mene ).Je možno, da težave izvirajo od takrat? Prosim pomagajte!! Fanta ljubim in ne želim, da trpi zaradi mene.
Ne želim ga izgubiti, vendar ne vem kako naj si pomagam, kaj naj storim. Kako naj grem naprej?

Vedno ko se počutim slabo izlivam svoje počutje na papir...vendar mi to pomaga le za kratek čas. Kako naj pridobim nazaj samozavest, veselje in srečo? V življenju mi ne manjka nič...vendar me ta depresija ( ali karkoli že je moj problem ) ubija.

[krasendan]

Živjo Katarinca,

veš, depresija ima lahko različne vzroke...tako da lahko da so jo povzročile omenjene situacije, lahko pa je kaj v podzavesti pa so ble te situacije le pika na i...
Glede na to, da ugotavljaš, da nekaj ni v redu, ker si večkrat slabe volje...potem je nekaj na tem...si pa naredila že prvi korak, ko si si priznala...

Kako fant gleda na vse to...ali ve? se o tem pogovarjata?...

Moje mnenje je zgolj laično in zanesljivo bi ti lahko povedal le strokovnjak...se pravi ali gre res za depresijo itd...

To da pišeš je dobro, le piši naprej...ker boš tako dobila mogoče kakšen vzorec, da vidiš v kakšnih točno situacijah postaneš slabe volje...itd...potem to lažje nadziraš...

Jap nisi sama, precej nas je takih, ki imamo podobne občutke kot ti...ampak ti povem, da tisti dobrovoljček je sigurno še nekje v tebi, sam zbezat ga je potrebno spet na plano...

piši nam še...

pozdravček

[Katarinca]

Hvala Krasendan, za hiter odgovor.

Trenutno prebiram teme na forumu, da vidim...kje je pomoč.

Fant ve...se pogovarjava o tem, veva da je treba to rešiti, a ne vem kako? Priznam, da me je strah poiskati strokovno pomoč...ne upam! SRAM ME JE.

Stalno imam v mislih, da me bo zapustil...vedno ko ga katera pozdravim...vidim v njej tekmico. Vem to je ljubosumje.
Doma se počutim utesnjeno...počutim se izrinjeno iz družine.
Občutek imam, da najdem srečo v naravi, v pospravljanju...občasno v kkšnih lepotnih tretmajih:)
Želim si iti na svoje, saj imam občutek da me doma utesnujejo in da rabim svoj prostor.
Učiti se ne morem, ker mi vsi stalno skačejo po glavi in zato izgubim motivacijo, sem slabe volje in posledično vse to prenašam na fanta, ki mi želi le dobro.

Vsak začetek je težak, kajne?

[krasendan]

Uh ja Katarinca...začeek je težek...sam ti gre kar dobr;) si že začela...

Zdej pa takle...k si mal več povedala kako pa kaj...prvo kot prvo, bi ti jst predlagala, da se poskušaš čimprej odcepit od familije...pretuhtaj vse možne načine kkako lahko to narediš...jz sm bla brez keša itd...ampak ni variante, da se vrnem nazaj domov...gre nekako...raje imam mir, lasten mir...pa tut če sam špagete jem ves mesec;)...šele ko sem šla od doma, se je začelo meni izboljševati...in bilo je lažje reševati probleme...

glede ljubosumnosti...hmm...ali pa si mogoče odvisna od odnosa...veš dosti nas je takih, ki nas sekira ali nas bodo zapustili, ali bomo ostali sami itd...

kako pa kej tvoje življenje? prijatelji, žurke, inp...narediš kaj brez njega?...ker je pomembno imeti svoje življenje...

in še ena stvar...da si obiskala strokovnjaka...kdo pa rabi to vedet?...moja familija ni vedla en let...pol je naključno zvedla...sej ti ni potrebno nikomur povedat...
Hmm...pa tko no...tle ni nič sramotnega...jst sm bla prou presenečena nad odzivi "zdravih" ljudi...

dones ti povem to...da bo še vse okej...da imaš težave, ampak jih lahko rešiš!!! in kaj češ lepšga, kot podporo ljubljene osebe!

ti sam pogumno naprej...!!!

[Katarinca]

Odvisna sem od odnosa...in to sem spoznala šele ob tvojem postu.

Imam prijatelje...vendar se bolj malo vidimo zaradi dela, faxa...itd. B
rez njega naredim bolj malo... Če se ne vidiva en dan se mi že sesuva svet in razmišljam o najslabših možnih variantah....misliš, da problem tiči v tem...Tiči, kajne?...

Sedaj sem se odločila, da grem zjutraj v knjižnico po nekaj literature o tem, da bolje spoznam to bolezen in da vidim, kaj lahko sama storim za to. Upam, da mi bo ta forum v pomoč, vedno bi rada nekomu zaupala, pa ne vem komu lahko.

Zmorem....

Hvala ti:)

[krasendan]

Hej...

ni za kaj...

mogoče pa res tiči...

veš ena naša članica je precej pisala o tem...ko boš lahko si preberi njene prispevke...je pa pod lildevil...

ti nam kar piši...nam lahko zaupaš....

[moljka]

Hm, jaz sem imela tudi na začetku zveze impulze ljubosumnosti.. pa nisem še ful dolgo s svojim fantom.. Ampak sem potem videla, da je to posledica moje nesigurnosti vase - tako sem na drugih puncah (pa saj jih ni bilo veliko, ker sem hitro prešla to fazo) videla vse dobro, na sebi pa vse slabo. Potem sem pa začela vlagati vase, večkrat sem se pohvalila, večkrat sem opazila, če me je kdo drug pohvalil, ko sem kaj dobrega naredila, sem si rekla, da je lahko srečen, da ima tako punco    , itd.

Drugače pa mi je všeč, da si se lotila reševanja te situacije  

[Katarinca]

Hvala moljka in krasendan....

Sedaj se lotevam branja teh forumov od lildevil o odvisnosti od odnosa in upam, da mi bo pomagalo.

@Moljka: Jaz sem začela pred kratkim vlagati vase(ne vem če je to to ): Ker imam probleme s kožo sem si kupila kremice, pudrčke-malo dražje ampak jaz se po tem svojem tretmaju s kremicami in tem počutim odlično, všeč mi je ko nekdo opazi kako sem urejena...in to mi godi.

Punci se javim, samo da preštudiram vse to...

Hvala vama

[moljka]

Ma super  Kar tako naprej 

[Slavka]

Katarinca, ko sam sebe pocrkljaš na kakršenkoli način se ti to pozna na počutju...lahko so to kremice, lahko je dobra knjiga, film, klepet s prijateljico, sprehod...nekaj kar te osrečuje in sprošča. Jaz se imam po tem raje, sem bolj zadovoljna s sabo in posledično so z mano bolj zadovoljni drugi (partner)...
Začela si z reševanjem težav, če boš rabila strokovno pomoč, pa se tega ne rabiš sramovat, temveč jo poišči...
Želim ti vse dobro 

[Katarinca]

@Slavka: Hvala, tudi sama imam občutek da se po tem počutim mnogo bolje, to mi je v veselje, ko se pogledam v ogledalo, se mi zdi da sem druga oseba. Želim vztrajati pri tem, sam ko pride nek trenutek spet vse zapustim. Nisem dovolj vztrajna, vem da se ne morem spremeniti čez noč...ampak če ni hitro učinka pri neki stvari vse skupaj opustim, čeprav ne bi smela.

@Moljka: Hvala ti, tvoji posti so mi v spodbudo:)

[Mali Mai]

Sam ravnokar berem knjigo Dr. Sanje Rozman - Sanje o rdečem oblaku. Kaj naj rečem, knjiga govori o zasvojenostih z odnosi, bolj podrobno govori o njeni sami izkušnji, in če se ti le da, ti svetujem da jo vsekakor prebereš.

Glede ljubezni s fantom pa nebi bila slaba izbira niti Chapmanova "Pet jezikov ljubezni". Svetujem, da jo prebere tudi fant, morda vama pomaga.


Pa le veselo naprej!

[Katarinca]

@Mali Mai: Danes bom šla po to knjigo Rozmanove, ker sem že po kar nekaj forumih prebrala, da je dobra Ne boš verjel, sam Chapmanovo knjigo pa imam doma ...

Delno se kaže napredek, že 2 dni nisem videla fanta ampak se počutim odlično posvetila sem se sebi....pospravljam...sesam...preurejam sobo...ko to vse končam pa se bom spravila še nazaj k učenju ...

VEM DA MI BO USPELO

 

[Arwen]

VEM DA MI BO USPELO

  v to pa ni dvoma, Katarinca 

[Carrie]

Draga Katarinca,

že to, da si se začela zavedati, da moraš in si želiš nekaj na sebi spremeniti, je ogromno  . Vzemi si čas zase, najdi stvari, ki TEBE osrečujejo, razvajaj se, uživaj... Daj sebe, svoje želje, svoje potrebe na prvo mesto. Ugotoviti moraš, da zmoreš živeti tudi sama s seboj in da ti je kljub temu lepo... In kmalu boš spoznala, da je znati in biti v stiku sam s seboj najlepše darilo življenja...

Seveda ti bo uspelo! A komu ni?   

Vse dobro! 

[Katarinca]

@Carrie:
Hvala ti za spodbudne besede...tudi zame je velik korak, da sem si priznala, da sem depresivna. Sedaj pa sem spoznala še da sem odvisna od odnosa.
Vendar me on isto osrečuje, ob njem se počutim veselo, polno življenja ( razen kakšnih mojih izpadov )....

Začela bom spet živeti svoje življenje....vendar to ne pomeni, da se bom oddaljila od njega....hočem ga obdržati ker je edini ki me razume...in me sprejema takšno kakršna sem in mi skuša pomagati.

 

[Carrie]

( razen kakšnih mojih izpadov )....

Moj (zdaj že bivši) je imel dosti mojih izpadov... Ni zdržal več, izgubil je sebe, zato sva se razšla... ampak ne jemljem več tega kot nekaj groznega, ampak kot darilo, da ponovno odkrijem, najdem sebe... In prav dobro mi gre...

Če te tvoj partner razume in te sprejema takšno kot si in ti skuša pomagati, je to zlata vredno...

 

[Toja]

katarinca!

Brala sem tvojo zgodbo, ki me je spomnila na svoje začetke,
bila sem popolnoma prestrašena, ker sploh nisem vedela, kaj se to z mano dogaja? Jaz sem takrat že bila poročena in imela 2 hčerki. Vsi so mi stali ob strani.
Še danes nisem čisto OK, pa vendar je stvar šla na bolje. Pri tebi me je zmotila
ena stvar "sram me je". Ne sme te biti sram, da si poiščeš strokovno pomoč, jaz sem si jo takoj, čeprav je trajalo nekaj časa, da sem tudi povedala, da obiskujem psihiatra. Ne sme te biti sram , saj te tudi ni, če moraš k kakšnemu drugemu zdravniku. Psihiater je tudi samo zdravnik!!!
Vidim, da napreduješ, želim ti veliko uspeha in da vztrajaš!

[Katarinca]

@Toja:

Jaz pa sem stara 21let...in je to zame nekaj popolnoma novega, neznanega. Je sreča, da je na internetu toliko stvari, ki jih lahko odkriješ.
Meni ob strani stoji fant, staršem ne želim zaupati, ker ne bi razumeli.
Vem, da je psihiater le zdravnik, ampak strah v meni ostaja. Glede na to, da sem zbrala pogum in zaupala svojemu fantu in Vam na forumu, mislim, da bo slej ko prej prišel tudi čas ko bom to lahko zaupala zdravniku in sčasoma vsem.

Hvala za vzpodbudne besede in lep pozdrav

 

[Katarinca]

Pozdravljeni,

odločila sem se, da si poišče strokovno pomoč. A to moram iti k svojemu splošnemu zdravniku po napotnico? In potem k psihiatru? Kako zgleda to srečanje s psihiatrom, kako poteka?

Prosim za odgovore:)