Heli pozdravljena.
Všeč mi je tvoja pozitivna energija, upanje in pripravljenost na spremembe.

Ko sem te brala sem začutila, da si v zakonu osamljena.
Da mož ni partner v pravem pomenu besede...praviš živiv adrug mimo drugega.
To je hudo, težko, izčrpavajoče....ogromno NEIZREČENIH BESED je v tebi, verjetno tudi v njem...
In ko psihični napori presežejo mejo, zboli telo....(depresija, anxa..., panični napadi)
V teh letih (že bolj zrela leta) se človek sprašuje tudi o sebi, o smislu življenja..začuti da želi živeti tako kot si želi, potrebuje...zaveda se da je nekaj življenja že za njim in da ni časa v nedogled ČAKAT na čudežne spremembe.
Kot že veš, SPREMENIMO lahko le sebe.
Odkrivamo svoje vzorce odzivanja, dojemanja...jih na novo ovrednotimo, ter po potrebi spremenimo.
Morda način komunikacije ki je nekoč deloval, danes ne prinaša več željenih rezultatov.
SPREMEMBE ... pravijo so edina stalnica življenja.
Z možem bosta morala najti NOV način komunikacije, nov skupen jezik...
najti drug drugega, obuditi ljubezen, toplino, intimo v smislu partnerstva.
Tudi mali sinek bo zrasel, odšel od vaju in takrat bosta ostala le še vidva - VAJIN SVET.
Tudi zato se splača vlagat vanj že sedaj.
Vsak po svoji poti osebne rasti in tudi skupna terapija bi lahko obrodila sadove....vrnila povezanost vajino.
Anksioznost je pravzaprav blagoslov, ki nas prisili, da se zazremo resnici v oči.
Da se soočimo s seboj in svojimi pogledi na svet.
Da se naučimo imeti radi sebe, zgraditi samospoštovanje in zavedanje, da je življenje naše.
Da začnemo živetu V SKLADU S SEBOJ IN ZA SEBE!
Objem
