Bomo kdaj živeli "normalno"?

[inkca]

Svetlana Makarovič je napisala knjigico Veveriček posebne sorte. Ko sem svojo mamo začela gledati
skozi izročilo te knjige, sem jo šele razumela. Svetlano in mamo.

[Kaj]

Odkar se spomnim sem imel psihične težave...pač mi ni dano normalno življenje...na nek način sem se sprijaznil da bo v mojem življenju prisotnost ankse in ostalega (neprijetne misli) kar sodi k shizotipski motnji...so pa svetli trenutki, ko je vse trpljenje pozabljeno...sprijazno sem se s tem da ne bom več vozil avta, da ne bom imel punce, edino kar bi rad je da si zaslužim nekaj denarja, da sem zaposlen (imam status invalida) vsaj toliko časa da se lahko invalidsko upokojim in imam neko minimalno socialno varnost.

Danes sem v slabi koži 

[ton]

Kristy, takole po literaturi bi rekel, da so tesnobne motnje lažje ozdravljive kot depresija (morda bodo psihiatri zavijali z očmi, ampak recimo, da so tesnobe akutne težave ala viroze in gripe, depresija pa kronična bolezen. Seveda je tudi kronično bolezen moč ozdraviti, razlika pa je, ne?).
Če prav razumem tole (http://www.pandemonij.net/F40F41.html), bi pri tesnobah marsikdaj že dobro podkovan splošni zdravnik lahko marsikaj obrnil v pozitivno smer in je tudi kognitivno - vedenjska terapija na tem področju bolj uspešna.

Zagotovo pa ne vem in bom tudi jaz zelo vesel, če kdo priskrbi kak bolj strokoven podatek.

[Kristy]

Hvala Ton za spletno stran...sem že pred mesecem našla in vse motnje sprintala  .

Ne vem zakaj se meni zdi panika, fobije težje ozdravljive...najbrž se zavedam kam vse se je moj strah v zvezi z dopusti razširil...to pač ni strah...ne vem...za 1 stvar...npr. za pajka....
Strah pred dopusti (ker se mi je toliko zelo neprijetnih stvari dogodilo na dopustih na morju) je lahko zajeto: strah pred vročino, soncem, tujimi kraji, oddaljenostjo od doma, od mojih, tuj "dom", neznane dišave (smradovi), da bom z nekom, ki me ne razume, da mi bo spet rekel, da sem mu uničila dopust, če bi spet prišla panika, ....in kdo ve kaj je še vse zajeto v to mojo dopustniško fobijo (če sploh je to fobija).....in se mi zdi, da premagat vse te strahove, premlet vse te situacije, odnose....to res ni mačji kašelj....

Hude depresije res nisem imela....tako, da ne morem pisati glede tega....ampak se mi zdi, da se z zdravili vseeno lažje pozdravi depresijo, naravna tiste transmitorje na normalo, .... ja no, seveda je pa najbrž tudi važno zaradi katerih dejavnikov je do depre prišlo....ker, če je prišlo zaradi tesnob,....potem smo spet tam....

Razmišljam.....

[viktorija]

vse pohvale pepiju, ki je napisal resnično ganljivo zgodbo. tvoja partnerka ima srečo, da te ima, in enako velja tudi za njo...
srečno življenje

[Anchi]

Spomnim se, da je Dernovškova povedala, da je najhitreje napredek opaziti pri panični motnji. Če je pravilno zdravljena, t.i. anticipatorna anksioznost ("bildanje" anksioznosti še preden pridemo v situacijo) izgine že po par tednih. Intenzivnost našega strahu nima nič z ozdravljivostjo motnje. Prav vsak človek s fobijami in strahovi je prepričan, da njegove so pa posebne in težje ozdravljive od vseh drugih. To spada zraven, vendar ne pomeni, da je temu resnično tako. S terapijo in, ja, delom na sebi, so anksiozne motnje zelo ozdravljive.

Ne bi se pa strinjala s primerjavo kronične vs. akutne bolezni. Anksioznost, sploh generalizirana anksioznost, je lahko zelo kronična zadeva. Ljudje lahko brez ustreznega zdravljenja do smrti trpijo za anksioznostjo. Veliko ljudi (spet, še posebno z generalizirano anksioznostjo) niti ne ve, da to kar vsakodnevno doživljajo ni "normalno" in da imajo močno okrnjeno kvaliteto življenja. Takšni pogosto zbolijo še za depresijo. In je potem cel šmorn..
Jaz sem komaj na tistem predavanju od Dernovškove ne tako dolgo nazaj, doživela "razsvetljenje", da moj primarni problem sploh ni panična motnja, ampak generalizirana anksiozna motnja. In da moram zdraviti tudi to, če ne, ne bo miru in "normalnega" življenja..

[BB]

Obstaja za zdravljenje GAD kak koristen nasvet, razen antidepresivov. Razen telesne aktivnosti ali pa kakšne druge aktivnosti še nisem našel nekaj kar bi dolgoročno pomagalo.

[martinca]

Jaz jih zaenkrat nimam toliko, vendar se mi zdi, da je vmes v mojih osmih letih borbe, bilo kar nekaj dokaj "normalnih" obdobij, ko me depresija ni veliko ovirala v življenju, skoraj nič!

Veliko ljudi v depresiji žaluje za svojimi nekdanjimi sposobnostmi in si jih želi nazaj. Moje vprašanje pa je: "Je to sploh realno pričakovati?" Dosti se jih boji za svoje sposobnosti dela in učenja. Se kdaj vrnejo v popolni meri? Se bomo kdaj lahko pohvalili, da smo uspešno premagali depresijo? Bomo celo življenje imeli neke omejitve? Bomo kdaj lahko uspešni, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju? Toliko vprašanj pa nobenih odgovorov.

Ali poznate kakšen primer popolne ozdravitve brez ponovnih epizod depresije?

Za vse pozitivne izkušnje in "poročila" o uspehih na vseh področjih bom zelo vesela. Za malo motivacije in optimizma med nami.

Jaz poznam en sam tak primer popolne ozdravitve.  Karakter ženske : sangvinik. To so zanjo rekli vsi, zato lahko tud jaz. Je družabna, komunikativna, nima strahov, ni doživljala nasilja v življenju, naglih kretenj, logično misleča, lahkotnih stikov z drugimi, ni zamerljiva, je razumevajoča, toda ni pa globlje čustvena, je večinoma nasmejana, nima strahu pred avtoritetami, je taka kot je, prijetna vsem in ne teži nikomur... vendar pa nagnjena k telesnemu izčrpanju pri delu, nase rada pozabi.

Pri tretjem porodu pa jo je prvič v življenju zvila poporodna depresija, pa tako huda, da ni en mesec nič govorila in skoraj ni jedla. Zadržali so jo v bolnici, dali so jo za 6 mesecev na Paroxat in nič več. Imela je hude odtegnitvene učinke, ker se ni držala navodil in ni postopno prenehala.
Ampak že v mesecu dni se je stanje občutno popravilo. Mislim da je blo vse skup tudi v povezavi s telesno izčrpanostjo in shujšanjem, med nosečnostjo nekako ni veliko jedla in je bila z glavo drugje. Zaradi veliko drugih skrbi med nosečnostjo je bila s padcem v porod in materinstvo nekako 'vržena v drug svet'. Čeprav je bil to tretji otrok, se je šok odrazil na pravi, tudi fizični depresiji, bolj nemoči.
 
Od tega je danes 6 let. In se ni nikoli več ponovilo. Nazadnje nekaj v zvezi s službo, neka krivica. Takrat  se ji je stemnilo pred očmi in je bila en dan čisto "aut" tako, da se niti ni nič spomnila iz tistega dne. Toda takoj drug dan je bila spet aktivna in reševala težave in se nič ni sekirala.

 Mi vsi ostali, ki smo doživeli enako, pa nismo bili "aut" kot ona, da se šoka tistega dne ne bi dobro spomnili, a smo namesto tega 14 dni skup jamrali in se sekirali in naklepali, kako bi spore rešili in bili čist zagrenjeni... Ona to ni bila niti malo  : ko se je pobrala iz šoka, je drug dan že bila ok in je razumsko razpravljala brez ene same zaskrbljenosti, češ da je treba stvari vzeti, kakršne so in iz tega nekaj potegniti, ne pa delati sranja sebi in drugim ali zgubljati živcev 

Malo sem jo opisala, na kakšni podlagi je ona ozdravela v prvo in zakaj se ni rabila nikoli več zdraviti :  oseba, ki hitro okreva in ki ima v splošnem razumski in pozitivni odnos do življenja. Mi je rekla, da če se mi zdi, da me kdo maltretira, da se naj izognem in da se človek sam odloča, kako se bo počutil in da včasih moraš narediit rez in ne pustiti do sebe, ali izbirati, kaj se te dotakne in kaj ne.  Mogoče se ji zato ne ponavlja več. Ker je pač tak sonček na splošno.  Ji želim, da tako ostane. NO, ona je edini primer ozdravitve v prvo in brez ponovitve, pri meni znano.

[Arwen]

Martinca, če imaš v mislih samo depresijo - nas je kar nekaj, ki smo ozdraveli...

[martinca]

Arwen, verjamem    Če ni endogena depra, greš skoz.

Mislim da je anksioznost veliko trši oreh. Če je ne zdraviš, ozdraviš sčasoma potom prijetnih izkušenj sam. 
Vendar ona spi v tebi in kot sem videla,  ob hudih preizkušnjah v življenju zlahka nenadno izbruhne nazaj , meni letos po 13 letih 

Če pa anksioznost zdraviš, pa se težko spraviš dol z AD . Zdravniki pravijo, da se izmenjuje z depresijo, glavni krivec je pa neravnovesje ali premalo serotonina, noradrenalina in dopamina.

Imam veliko upanje, da bo enkrat konec. Morda je depresija po panični motnji samo normalen odziv psihe, počitek, nujnost, preden se znova sestavimo. Najdemo se sami s seboj spet. Morda je praznost samo proces do čiste ozdravitve. Ne vem.

Mnogokdaj pomagajo sprotne pozitivne srečne življenjske izkušnje oz. dogodki in po moje najbolj čas. Pri meni je trajalo 3 leta, tukaj pa 5 letna kalvarija, ampak izginilo samo od sebe , zapis v sredo, 02. december 2009 ura: 08:24 in ob 8. 49 » 

 http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4137.msg134804.html#msg134804

hehehe ni večje resnice kot ta, da ljubezen in samopotrditev zdravita ! Mislm da je zmotno prepričanje, da samo na AD lažje prikličeš v življenje srečne situacije. Temule se je ozdravitev zgodila sredi agonije življenja z njegovimi uspehi.   
Mene pa nič lepega ni dočakalo, ne ljubezni ne denarja, prešlo mi je pa zaradi vsakdanjega fizičnega dela z živalmi in skrbi zanje, tud to je nekaj, ojačala sem se fizično in psihično.

[Syu]

Jaz sem se iz moje depresije naučila, da  se izogibam negativnim osebam,  negativnemu okolju, da znam reči  NE,skrbim v prvi vrsti  zase in otroka ( pa sem dala krvavo pot  v življenju čez)...

V mesecu decembru, ko so mi našli cisto na jajčniku in sem morala dati kri za markerje (rak)... in čakala izvid 2 dni...( 2 dni - občutek 2 leti)..., izvid je prišel negativen..., ko sem z mojo psiho zrla z očmi v smrt... sem rekla STOP... Sekirala se bom, ko bo prišel čas za to, in reševala probleme sproti. Zavedam se, da je čisto vsaka stvar v življenju rešljiva, če si zdrav. Tudi psiha. Pa ne bom rekla, da sem OK glede psihe, ampak pozitivno mišljenje mi veliko, veliko pomaga, in vem, da bo prišel dan, ko bom začutila tisto pravo srečo v sebi. Delam na tem.

SREČNO!

[Slavka]

Syu, zelo lepe, optimistične misli. Sem prebrala tvoje zapise, pa vem,da si res prehodila trnovo pot v svojem življenju. Si prava borka! Res je taglavno, da ne obupamo, da se poberemo, ko nas življenje pritisne k tlom, da gremo naprej....
Vse dobro ti želim 

[pepi]

Mogoče pri vsem tem še nekaj misli...

s problemi se je potrebno spopasti, ker drugače ne izginejo, temveč z vsakim dnevom postanejo večji in večji, dokler nas ne pokopljejo

bom navedel par primerov, kako je bilo pri ženi

Ko sva se spoznala, je delala kot strežnica v bolnišnici, delo je bilo naporno, v treh izmenah, podnevi, ponoči, nedelje in prazniki. Kot strežnica je bila na dnu, ker se na strežnice znašajo vsi, od zdravnikov, sester pa tudi pacientov. Ko je tudi zaradi samozavesti naredila dve šoli v štirih letih (cvetličarsko in trgovsko), je zamenjala službo in šla delati v trgovino s tepihi in tekstilom. S tem je ubila dve muhi na en mah, ker je prvič zamenjala službo, drugič pa je premagala socialno fobijo, saj še pred petimi leti si ni upala v trgovino. Ko je po treh mesecih izgubila službo (lastnik jo po novoletnih praznikih ni potreboval več), je v dveh tednih našla novo službo (vmes naredila tečaj za varnostnika vključujoč tečaj samoobrambe) in sedaj že skoraj leto dni dela kot receptorka. Tudi izguba službe v trgovini ji je koristila, saj si je precej dvignila samozavest, ker je tako hitro našla novo službo. Nova služba ji zelo paše, se je zelo spremenila, veliko bolj je samozavestna, zadovoljna in gre z veseljem v službo.

Drugi primer je strah pred višino in strah pred utesnjenim prostorom. To sva premagala le na tak način, da sva se tega pač lotila. Prvega sva premagala tako, da sva začela hoditi na Šmarno goro, ko se je tega navadila, pa sva šla na Nanos po strmi poti, kjer na enem delu moraš plezati po klinih, ko je pod teboj prepad, drugega pa tako, da sva šla v kraške jame, za začetek v Postojnsko jamo, pa Škocjanske jame in na koncu v jamo pod Predjamskim gradom, v kateri dobiš svetilko, da si sam svetiš, poleg tega je precej surova, nad teboj letajo netopirji, na koncu pa iz jame plezaš po viskoh lojtrah. 

Kar hočem reči, da strahove in probleme rešiš le, da se spoprimeš z njimi. Le je treba paziti, da vse delaš postopoma, torej začneš z malimi podvigi in stopnjuješ z večjimi, ker če takoj začneš z večjimi in ne uspeš, te lahko še bolj vrže nazaj.

lp

pepi 

[Arwen]

Uf, Pepica  to pa SO podvigi !

ok, postojnske pa ostale jame še kar grejo tud pr men, tolele pa 

koncu v jamo pod Predjamskim gradom, v kateri dobiš svetilko, da si sam svetiš, poleg tega je precej surova, nad teboj letajo netopirji, na koncu pa iz jame plezaš po viskoh lojtrah.  

   

[Syu]

Syu, zelo lepe, optimistične misli. Sem prebrala tvoje zapise, pa vem,da si res prehodila trnovo pot v svojem življenju. Si prava borka! Res je taglavno, da ne obupamo, da se poberemo, ko nas življenje pritisne k tlom, da gremo naprej....
Vse dobro ti želim 

Res se je treba pobrati, moraš se pobrati. Znati je treba tudi hude prepreke preživeti in  se postaviti na noge. Volja, volja in še enkrat volja in  pozitivne misli priklicati, in sam sebi reči: TO ZMOREM,, TO BOM UREDIL/A,  NE BOM SE DAL/A....

Hvala ti Slavka za dobre želje, enako želim tebi.


LP

[trzinka]

Uf, Pepica  to pa SO podvigi !

ok, postojnske pa ostale jame še kar grejo tud pr men, tolele pa 

koncu v jamo pod Predjamskim gradom, v kateri dobiš svetilko, da si sam svetiš, poleg tega je precej surova, nad teboj letajo netopirji, na koncu pa iz jame plezaš po viskoh lojtrah.  

   

sem bla tud jest, da se mal pohvalim, pa prov fajn je, priporočam