Tole sem že prebirala in spoznala dejstvo, da res nisem za nikamor. Pri 25 me je Zavod za zaposlovanje vprašal, če bi šla za vojakinjo, plača je bila mala, ampak to bi bila ziher služba, če bi ubogala. Bala sem se, da bi me to pomožačilo in nisem se strinjala s tem, da bi nekje v eni hosti vsi name kričali in vedela sem, da bi se bala pokanja in treskanja (takrat sem se šele izkopala iz panične motnje).
Kakorkoli že, na koncu smo ugotovili, da mi manjkajo 3 cm.
Sem presenečena, tako sklepam, da vojaki v bistvu anksioznosti ne smejo poznati, tudi policisti ne. Previdnost še ne pomeni stalne opreznosti, ki bi prešla v anksioznost.
