Doma sem iz velike kmetije, odkar vem zase sem delala kot žival.
To me prav razjezi, kako lahko so nekateri takšni, takšnega diktatorskega, krutega očeta in življenja si ne zasluži nihče!
Doma sta se skregala, mama je ušla iz hiše, oče pa je poslal mene kot najstarejšo hčerko naj jo grem iskat, iskala sem jo okrog hiše, na seniku povsod, ne morete si predstavljati kakšna travma je to za 10 let starega otroka, vedno sem si predstavljala da jo bom kje videla, da si je kaj naredila... Grozen občutek.
Ja, res grozno, kriza, lahko si samo mislim kako hudo ti je bilo in kaj si prestajala. Res si bila boga in obupno je to, da oče kaj takega počne taki mali deklici!
Šla sem v srednjo šolo, mama je ta čas izgubila službo in ostala doma na kmetiji, oče je kmetijo še povečal, dela je bilo ogromno in vedno smo s sestro pomagale, a oče naju je vedno zaničeval, da ni nič od naju,...itd. Karkoli smo naredile, pomagale vse je bilo ničvredno.
Tak človek ni vreden, da ga sploh kdo pogleda v oči, kaj šele, da mu pomagaš doma!
S fantom sva poskusila živeti pri meni doma pa ni šlo, saj oče ne prenese če nima vseh ljudi okrog sebe pod komando. Tako so se začeli spet prepiri. Odšla sva v najemniško stanovanje, kjer sva že 1 leto. Poleti sva se poročila in zaenkrat še živiva tu.
Edino pravilo, da živita na svojem! Bog ne daj, iti nazaj v osje gnezdo oz. v "strupeno" okolje oz. "delavsko taborišče"!
Ko imajo veliko dela greva pomagat, ampak ko oče začne spet kritizirat in zaničevat se pobereva. Potem je 2 tedna v redu, in kmalu je spet takšen kot prej. Če včasih ne utegneva prit k njim pomagat je cel hudič. Enostavno me je uzgojil na takšen način, da imam potem slabo vest in da se sekiram. Očita mi da ne mislim na mamo ki ima ogromno dela, da bo zaradi mene zbolela, da sem egoist itd... Hoče da imava midva naprej kmetijo, vendar sem mu že preden sem šla na fakulteto in preden je tako povečal kmetijo povedala da lahko samo pomagam včasih na kmetiji, vendar ni kmetija moj cilj v življenju. Problem je pa sledeč vse to sekiranje, pritisk glede kmetije in slaba vest vpliva name pa naj bo to v službi ali v odnosu z možem.
Jaz sem pa vmes, želim si da bi se dobro razumeli a ne gre. Našla sem se v temni ulici in ne najdem izhoda, vse to me mori, skozi mislim na to... Res se ne razumem več. Srečo imam da imam takšnega moža, ki vse to še prenaša, saj dostikrat zanemarim naju ko ne znam urediti teh družinski vezi, ki me tako morijo in uničujejo, da vse to vpliva že na mojo psiho. Čutim tesnobo, krivdo,...
Pritiski tega čustvenega izsiljevanja v tebi so močno vcepljeni in temu se ne zmoreš upreti, pa boš še mogla
(kot npr. zmore mož) do tega priti.
Dobro bi bilo tudi priti do spoznanja, da je borba in trud za urediti družinske odnose nesmiselna, ker te bitke ne boš nikoli dobila, pa še uničuje te.
Prenehati se boriti za reševanje družine
(splošno rečeno: reševanje kogarkoli drugega, razen sebe), se predati in sprejeti, da tega nikoli ne bo
(da bi se imeli radi oz.: oče te nikoli ne bo imel rad, pa če se še tako trudiš!).
Je pa za to spremembo v sebi potrebno veliko truda in iti skozi veliko bolečine, strahu,...
...oz. v bistvu se moraš odreči tistemu kar ti pomeni največ - želje po ljubezni v družini
(kjer si "gor rasla")kar je pa seveda zelo težko, vendar, ko to dosežeš, lahko prideš do ljubezni do sebe in posledično do ljubezni v svoji družini, ki si jo lahko ustvariš.
Potrebuješ pomoč - psihoterapijo.
Za boljše razumevanje, uvide pa lahko pomaga tudi kaj prebrati npr. knjigo Čustveno izsiljevanje, knjige od Alice Miller, od Christiana Gostečnika,...
Mož noče niti it več k njim, ker enostavno ne prenese očeta.
Edino pravilno!
Včasih se mi zdi kot da se bojim očeta.
Gotovo se ga
(imaš slabo vest in tudi on ti vzbuja slabo vest, kot mu paše).
Zate bi bilo dobro, da se ga nehaš bati
(kar moža si vzemi za zgled), da začutiš jezo nanj in ne slabo vest, kot sedaj.
