Tunel brez izhoda

[Tanc]

Ko mi je najtežje, se zaprem in se umaknem... žal, taka sem. Vem, da ni prav in vem, da ni ok.

[Arwen]

... žal, taka sem.

nak, to nisi ti, to je tvoj obrambni mehanizem....

[mina]

Ko mi je najtežje, se zaprem in se umaknem... žal, taka sem. Vem, da ni prav in vem, da ni ok.

To je najslabša izbira. Obenem pa najlažja. Težje je narediti nekaj, kar nam ni "všeč". Vendar je to bolje. Zato - zlezi iz lupine in začni se spreminjati!

[Aslan]

Ko mi je najtežje, se zaprem in se umaknem... žal, taka sem. Vem, da ni prav in vem, da ni ok.

Zakaj se umakneš Tanc?
In veliko je že to spoznanje, da veš da ni Ok to!
To je že polovica narejenega...

[Amelie]

Tanc, priznam, da sem bila nekaj časa kar malo jezna nate, češ toliko in toliko strani spodbude na forumu, toliko ljudi, ki te podpirajo, ti pa nič. Ampak v bistvu bi se lahko oz. sem se jezila sama nase, ker sem jaz ista. Čeprav razmere niso tako hude kot pri tebi (se tolažim) in se do neke mere "borim" že več kot pol leta, pa globalno ni nobenega velikega premika, spremembe.

Te razumem. Objem.

[Tanc]

Včasih je težko, včasih nosimo v sebi tudi kaj, kar ne želimo ali moremo povedat. Takrat je trpljenje hudo in težko.

Hvala vsem za vašo podporo.

[Toja]

Pozdravljena!

Tvoja zgodba je žalostna, vendar ti si močna in boš premagala vse težave.
Svetujem ti, da najdeš strokovnjaka, ki ti bo pri  tem pomagal,
moraš mu povedati vse, kar te teži in ne drži v sebi stvari, kot praviš, da jih ne moreš in ne želiš povedati. Povej vse, boš videla, takoj ti bo lažje in začela boš
lahko živeti dosti lažja in močna.
To ti povem iz lastnih izkušenj. Dokler pa držiš nekaj v sebi,pa zelo boli!

 

[moonica]

Včasih je težko, včasih nosimo v sebi tudi kaj, kar ne želimo ali moremo povedat. Takrat je trpljenje hudo in težko.

Seveda, takrat je človek sam s tem česar ne upa povedati nikomur in se zna zaplesti v začaran krog ... se samo vrti okoli tega in ne naredi koraka v smeri proti 'izhodu', niti verjame ne, da izhod je ... Zna bit zelo pozitivno že to, da sploh si takrat v družbi, kjer se ljudje med sabo odkrito pogovarjajo (lahko v kakšni terapevtski skupini, lahko samo ti in terapevt, lahko celo neka povsem druga oseba, skupina ljudi, ki tako deluje) ... se začne potem v človeku počasi nekaj premikat, ko posluša druge, ko malo bolj konkretno vidi kaj se s kom dogaja, kako razmišlja ... pa sam ne rabi sploh govori o svojem problemu, če ne čuti da bi ... Je pa res, da je za vse treba nardit korak sam ... tud tisti dobesedni korak, se obut, oblečt in stopit čez prag. Ne, ni lahko, to ve večina tu gor ... ampak se da ... Okorajži se, Tanc!

[jazzjazz20]

moonica, ti res lahko poveš...saj veš koliko krat sem te razjezila, ker sem te probala usmeriti v drugačno razmišljanje in reagiranje in na koncu veš, da si morala res spremeniti to, da ti je bilo bolje, kajne?

koliko krat si bila huda name... a?
(pa se imava čisto radi)

tanc je sedaj v takih fazah, kot si bila ti večkrat...

upira se z vsem spremembi, a ravno spremeba bi pomenila korak na bolje...ampak...dokler tega koraka ne narediš, ne verjameš, da je res tako...

tanc...pridi na skupino, no...bo lažje...sedaj imamo tudi psihoterapevtko, ki nas vodi

[Tanc]

Hvala ti jazzjazz20, za vse tvoje besede. Nikakor ne gredo mimo mene... Ja, rabim spremembo, to vem, ampak jaz moram vse predelati, vse prestati...da jo lahko naredim. Ne znam prav opisat kar čutim. Delam na tem... verjemi mi.

[Aslan]

Tanc veliko je že da ozavestimo kaj se nam dogaja...zakaj...
Da najdemo vzorc vedenja...
Da prepoznamo sprožilce, ki v nas sprožijo emocionalno nevihto...

Jest mislim, da si na pravi poti...
Sej veš..psihoterapija pa ta proces pospeši in ga strokovno vodi...

[jazzjazz20]

ampak jaz moram vse predelati, vse prestati...da jo lahko naredim.

prepusti se malo toku...drugim...ne imej čisto vsega pod kontrolo...daj

[Tanc]

Težko se sprostim...zelo.

[Aslan]

Za začetek delaj doma VAJE iz progresivnega mišičnega sproščanja.
Da se naučiš prepoznat kdaj je telo u krču in kdaj sproščeno.
Pomagaj si tudi z pozornostjo na dihanje.
S tem že samo na telesni ravni zmanjšaš tesnobo.

[Tanc]

Delam marsikaj, dva dni je bolje, potem pa spet po starem ali slabše... Neprestano mislim samo na službo, kaj sem naredila ok in kaj ne... noro.

[jazzjazz20]

čisto nam je jasno, da stalno misliš na službo...in tebi ni jasno, da ravno nanjo ne smeš misliti

[Tanc]

Jasno mi je, ampak ne znam misliti na drugo.

[moljka]

Kaj pa če poskušaš obratno: da probaš čim bolj razmišljati o službi in si ob tem zamisliti najbolj bizarne situacije, ki se lahko pripetijo ("joj, zjutraj nisem slovnično pravilno pozdravila, kaj pa zdaj?!"). Poskusi čim bolj spotencirati svoje strahove, mogoče se boš sama sebi nasmejala in ti bo lažje 

Drži se

[trzinka]

Tanc,

jaz sem ga pa ta teden nekaj "usračkala" v službi in sem bila v petek vsa živčna, pa še v soboto dopoldne.
Potem sem pa dobro razmislila, ker me je to tako morilo in sem ugotovila, da več kot službe ne morem izgubiti, kar sem pa prepričana, da je ne bom, ker res pridno in dobro opravljam svoje delo.
Ne splača se za nekaj sekirati kar je bilo in zaradi nečesa, kar ne veš, če se bo zgodilo.
Saj te razumem, tudi jaz ne morem iz svoje kože, ampak glej. Toliko časa že razžiraš svoje živce, da bi res že morala nekaj storiti v tej smeri.
Daj zberi že ta pogum in nekaj ukreni. Zdaj sem že pozabila za nazaj, ali hodiš na kakšne terapije? Meni zelo pomagajo in sem res napredovala. Veliko več si sedaj upam, kot recimo pred letom dni. Tudi v službi se zase potegnem.
Veš kako so me gledali parkrat sodelavci. Pa so me hoteli sprovocirat, pa zezat, češ kaj se grem, ker sem bila prej vedno prijazna, vedno sem kimala in storila veliko dela, ki ga niso hoteli sami narediti.
Ne, potegnila sem se zase in dosegla, da so se začeli malo bolj spoštljivo do mene obnašati in da se z menoj ni dobro igrati tako kot si oni želijo.
Zdaj se počutim res močno in sprejeto. Saj se tudi skregamo, potem je pa naslednji dan spet mir in delo gre nemoteno naprej.

Drži se in se poženi naprej

[Janja]

Tanc, jaz pa verjamem, da si ti sposobna narediti korake naprej, najprej majhne, kasneje malo večje. Želim ti pogum in ugoden razplet!