obupana

[nightsky27]

Hm, kaj pa vem, mislim, da imava oba napake, z obema je nekaj narobe ali pa pač ne paševa skupaj.

[zala]

Hm, kaj pa vem, mislim, da imava oba napake, z obema je nekaj narobe ali pa pač ne paševa skupaj.

OBA imata napake....In kaj zdaj??
Si ti že kaj poskusila narediti, da on ne bi čepel za računalnikom in ne bi bila vajina relacija dolgočasna? Si pomislila na to, da boš s tem človekom živela naslednjih 20 in več let??? Hudo....

LP

[nightsky27]

Na začetku sva bila kot sorodni duši, zato sem ostala z njim, tudi ko se je začel spreminjat v čudaka, ker sem naivno upala, da bo spet tisti fant, kot sem ga spoznala  Zdaj pa je prepozno. Saj ga spravim stran od računalnika včasih, včasih pa ne morem in mi reče, naj ga ne priganjam.

[Arwen]

hmmmm.. ampak človek se ne začne kar tako, z danes na jutri, spreminjat v čudaka...

[Sinuska]

sploh pa ne brez razloga.

[Janja]

Arwen, in Sinuska, jaz imam pa drugačne izkušnje. In sicer sprememba iz danes na jutri. Dobesedno. Vsi, ki smo to osebo poznali, nismo mogli verjeti svojim očem. Če so bili razlogi, ne vem, ker se je oseba zaprla in ni hotela govoriti o tem oz. je stalno ponavljala, da je točno taka kot prej. Verjetno razlogi so bili. Dejstvo pa je, da je bila sprememba tako zelo očitna, da nismo mogli verjeti. Nihče od nas, ki smo to osebo zelo dobro poznali.

[zala]

Na začetku sva bila kot sorodni duši, zato sem ostala z njim, tudi ko se je začel spreminjat v čudaka, ker sem naivno upala, da bo spet tisti fant, kot sem ga spoznala  Zdaj pa je prepozno. Saj ga spravim stran od računalnika včasih, včasih pa ne morem in mi reče, naj ga ne priganjam.

Si se vprašala, zakaj pa se je ta človek spremenil ob tebi??? Zakaj je ob tebi postal čudak...??
Mislim, da sploh ni pomembno, če se spremeni od danes na jutri ali se spreminja počasi.... bistveni so razlogi, ki do tega sploh pripeljejo (lahko je nek nenaden dogodek ali pa vsakdanji dogodki...). In če si zraven, potem lahko predvidevaš tudi za razloge....

[nightsky27]

Razlog - naveličal se me je, dolgočasim ga, sigurno. Sicer tega ne reče, a  če je raje več časa za računalnikom kot z menoj, potem je to to. Dolgočasna žena sem. Kriza....

[Dantalion]

Razlog - naveličal se me je, dolgočasim ga, sigurno. Sicer tega ne reče, a  če je raje več časa za računalnikom kot z menoj, potem je to to. Dolgočasna žena sem. Kriza....

Sedaj si navedla cel kup kontradikcij. Morda sem tudi površno bral tvojo temo, mislim pa, da sem enkrat celo pisal sem notri.
Ok, po vseh svojih strahovih in dvomih si prišla do sklepa, da si ti dolgočasna žena, on pa naveličan mož. Vse to po zgolj treh letih skupnega bivanja? Se pravi, da sta tri leta nekako "furala" skupno življenje, sedaj pa je postalo nevzdržno? Če je temu res tako, sumim, da se je nekdo od vaju v medsebojnem odnosu zelo pretvarjal, morda kar oba. Če pa se motim, še toliko bolje, ker v tem primeru najbrž ni vrag, da ne bi obstajala kakšna nit, ki bi vaju peljala ven iz tega brezna. Najprej poizkusita sama, če ne bo šlo, pa vključita tretjo osebo (kakega družinskega terapevta). Kot dve odrasli osebi se vsedita za mizo, magar vzemita vsak svoj kos papirja in si napišita vsak svojih par alinej, ki naj bi označevale vajine svetle momente. Predebatirajta, poudarjam, predebatirajta (pogovor je precej močno orodje za razčiščevanje medsebojnih nesoglasij) celotno situacijo; kaj vaju je pripeljalo skupaj, kaj vaju je medsebojno privlačilo, čemu naj bi bila ti dolgočasna in on naveličan, zakaj ni več tako, kot je bilo, kaj lahko vsak od vaju stori, da bi spet bilo tako kot prej, kaj delata drugače kot nekoč itd. Nikakor se ne skušam vživeti v enega izmed vaju, ker takšnih izkušenj nimam, si pa vsaj približno predstavljam, kako težka situacija mora biti - tako zate kot zanj. Resnično bo najbolje, da vsak od vaju odkrito vrže svoje karte na mizo - a si sploh želita skupnega bivanja? Si oba želita, da vajin zakon obstane? Konec koncev - se imata sploh še rada, obstaja med vama vsaj malo spoštovanja in zaupanja ali pač vztrajata skupaj le zaradi "papirja" (potrjene zakonske zveze)? Če kljub vsemu obstaneta na različnih bregovih, bo žal res najbolje, da prekineta to vegetiranje. Vseeno pa upam, da najdeta izhod iz te pat pozicije - bi bilo pa zelo fer do obeh, da kakršnokoli odločitev že sprejmeta, da jo sprejmeta v soglasju - brez medsebojnih obtoževanj in pretiranega kritiziranja.

Kot že nemalokrat do sedaj bom spet napisal - beri to kot dobronameren nasvet; obema želim vso srečo!

[nightsky27]

Čez dva dni imam končno termin pri psihiatru, čeprav moram rečt, da se je moj mož poboljšal v tem tednu. Videl je, da ko gre igrat igrce, grem pa jaz v drugo sobo ali grem ven tečt, k živalim ali kaj podobnega. Pa mu nisem nič rekla, se je kar zgodilo. Mi je bolje, a me strah, da me ne ljubi več, strah da me nekega dne zapusti. Strah me je, da ne čuti tega, kar jaz čutim do njega. Včasih mi reče, da me ljubi in da ga privlačim, a občutek, da to počne samo da bi izgledalo, da je med nama vse ok, me ne zapusti. Zakaj imam vedno večji strah, da bi se ohladil do mene? Da bi si našel drugo, ki ni tako dolgočasna kot jaz? Strah me je, da bi me prevaral. Zdaj hodi dvakrat na teden izredno na strojni faks in ima samo eno sošolko, ostalo so vsi moški in seveda se mora ravno on z njo družit. Mu je sms pisala zdaj ko je bil v bolniški, da imam zapiske za njega. Mogoče sem res bolano ljubosumna, ampak vem, kako je pred tremi leti mene na faksu omrežil, da je iz mene nardil svojo ženo. Pred njim sem imela polno aferic, resnega fanta pa sem varala. Potem je prišel on in zaljubila sem se kot še nikoli, se celo iz mesta preselila na deželo, spremenila vse! Bojim se, da bo tudi na sošolko tako vplival. Je zelo lep, postaven, pameten, komunikativen. On pravi, da me ne bi nikoli prevaral, a ne vem če mu lahko verjamem. Z mano je vedno slabše in komaj čakam, da grem v sredo k terapevtu. Upam, da terapija zame ne bo prišla prepozno, ko me vse te stvari, ki sem jih tukaj napisala tako mučijo.

[nightsky27]

Bila sem pri terapevtu, vzel si je celih 20 minut zame, mi rekel da imam probleme s samozavestjo, me naročič čez en mesec in me poslal domov. Spet sem sama s svojimi problemi, to je zs znoret. Denarja, da bi si privat plačala terapevta pa nimam. Kaj naj storim? Moram z nekom o tem govorit, ki se spozna na take stvari. Obstajajo kje brezplačni terapevti? Sem iz Dobrne (to je blizu Celja).

[Sinuska]

pojdi na celjsko skupino za samopomoč. 

[jesenka79]

Da se še jaz mau vtaknem: vsaka relacija postane lahko postane dologčasna. Kje je kura in kje jajce? Je bila najprej praznina, nato pa zasvojenost? Najbrž. In zasvojenost je praznino še poglobila.

Kako do več življenja, več radosti? Kako si osmisliti svoje življenje, življenje v zvezi? Kako bi si parnter osmislil življenje?
Kako bi se lahko ti odprla navzven in  zaživela bolj polno življenje? Kaj si rada počela - zaradi same sebe? S kom si se rada družila - zaradi same sebe? Počni to tudi zdaj, ne glede na strah, da te bo on zapustil. Morda mu boš bolj všeč tako živa. Morda bo tudi on začel početi kaj bolj ustvarjalnega kot pa viseti za računalnikom. Ker kdor ima življenje, ga lahko z nekom deli, kdor pa je mrtev, lahko deli le "smrt". Zasvojenost je zagotovo smrt.
Narava, povezanost z njo je lahko vir ustvarjalnosti, miru, za človeka pa so važni tudi odnosi z ljudmi. Imaš prijatelje, lahko kaj prispevaš v skupno dobro (na vasi, v sorodstvu, med prijatelji, med pomoči potrebnimi)?
Se mi zdi - vsaj moja osebna izkušnja je takšna - da je smisel življenja povezan z drugimi ljudmi, z ustvarjalnostjo, ki ni sama sebi namen in nima za cilj le dobrega počutja, zdravja, temveč neko "višje dobro".
Ko/če boš namreč našla smisel oz. motivacijo, čemu se nečesa lotiti - tudi svoje nesamozavesti, na primer - moraš imeti pred sabo jasen cilj. In da si odprta za presenečenja, ki jih prinaša življenje. Skupaj z njim ali s kom drugim.

Zadnje čase namreč veliko razmišljam o tem, saj se mi je življenje zelo spremenilo. Morala sem si osmisliti, zakaj ostati z možem, čeprav sem se zaljubila v drugega. Pa moža nisem varala - no, v fantaziji že, sicer pa ne, bi bilo škoda mene, moškega, v katerega sem se zaljubila, in moža, in otrok.
Vidim, da je edina pot, ki omogoča zadovoljstvo v dolgotrajni zvezi, delo na sebi, ljubiti sebe, biti usvtarjalna ... spoznavam sebe in se učim, imeti sebe rada. Iz svojega obilja lahko nato dam partnerju in otrokom. Osebno me zelo umirja molitev. Če nisi verna, je morda fajn sprehod v naradi, meditacija ... kar koli, da le začutiš sebe, svoje pristne potrebe in želje. To je prvi korak. Drgi je to na pravi način sporočati parnterju, se zavzeti zase. Kajti namesto tebe ne bo nihče prepoznal tvojih globinskih potreb, želja, hrepenenj, darov ... nihče ne more namesto tebe živeti tvojega življenja, to je tvoja odgovornost. Pa tudi mož mora biti dovzeten za svojo in tvojo osebnostno rast. Ko se dialog med vama razvije, lahko dajeta od tega polnega življenja tudi drugim ljudem, tudi otrokom ... morda je idealistično napisano, a v osnovi je tako, govorim pač iz svoje izkušnje.

Vsak dan pa ima svojo težo, fino je znati uživati trenutke, današnji dan ... privošči si kaj. Naj bo biti sama s sabo užitek, nato bo tudi parnter odkril, da znaš uživati, se radostiti, in bo to njemu tak užitek, da ne bo imel potrebe, iskati radosti drugje.

Srečno

[Toja]

 

če  si blizu,kar dobrna je pridi v ponedeljek na srečanje v celje- 30.11.09 ob 18h.
imeli bomo predavanje klin. psih., je brezplačno, pridruži se nam, dobrodošla!!!!
lep pozdrav Toja

[Anchi]

Nightsky, si prepričana, da je bil to psihoterapevt in ne psihiater? To kar si opisala namreč ni psihoterapija in ni vsak psihiater terapevt.

[nightsky27]

Bil je psihiater. Tako dolgo sem čakala na ta pogovor, a me je tako razočaral. Solze sem imela v očeh, pa ni opazil, hladnokrven tip, moje edino upanje...saj ni čudno, da je toliko samomorov v Sloveniji, ko pa človek ne more najt izhoda, ko mu nihče ne pomaga. Stvari, ki sem jih prej počela so izginile, prijatelji, hobiji...nič zame več nima smisla. Želim si dokončat faks, pa se ne morem niti 5 minut skoncentrirat na snov, znorela bom, želodec me peče, tesnoba me popada. Za moža sem zmešana in ljubosumna, to mi je danes rekel. Psihiater mi je rekel, da se o svojih čustvih moram z njim pogovarjat, a me on takoj nadere, da sem trčena in bolano ljubosumna. To tak boli. Komaj sem en teden zdržala brez alkohola, danes spet pijem, ker ne zdržim več bolečine. Bom enkrat prišla v to skupino za samopomoč, preden si res kaj nardim.

[bea]

nightsky
en obisk pri psihiatru ne more rešt vsh težav, je pa začetk. in gre počas, s padci pa pol tud z mejhnimi in zmerj večjimi vzponi. je težko, vem, ampak edini način je da vztrajaš, poskušaš, nč hudga če kdaj ne rata.
z možem se mata rada, samo ne znata se met več fajn skupj. mi je znano. na tvojem mestu bi poskusla z mejhnimi koraki, malenkostmi. naredit kej lepga za partnerja, kej kar zaradi občutkov manjvrednosti ali strahu pred zavrnitvijo sicer ne bi. meni je tukj zlo pomagala knjiga Depresija za telebane, in sicer poglavje o odnosih.