Moj boj, moja želja po ozdravitvi

[zala]

Kdo bi vedel, zakaj se večina nas ukvarja samo z negativnimi mislimi? Na prihodnost gledamo črno, smo najslabši, ne znamo ali nočemo se pogovarjati, z občutki krivde za kajvemkaj.... in še in še! In glavno vprašanje, na katerega iščemo odgovor je: zakaj hudiča se tako trpinčimo?? Kaj res ne znamo preprosto živeti in kot je rekla Slavka: uživati v majhnih stvareh in tiste podoživljati do neskončnosti?? In v koliko stvari se pravzaprav moramo prisiliti, da se počutimo bolje....
Kaj je pravzaprav "normalno" življenje?? Tega tudi jaz že kar nekaj časa ne vem...v želji za "starim življenjem" pozabljam na prihodnost.... in pride tak čas kot zdaj, da preprosto ne veš, kaj hočeš, kakšno je tvoje poslanstvo. Pa ni problem v tem, da te nihče nima rad, da ne znaš komunicirati, da nimaš prijateljev, da se počutiš nepotrebno, nesposobno... Sama imam vse to!! Pa kljub temu...
Preveč razmišljamo... v napačne smeri....
Sanje so verjetno odraz naših misli podnevi.. pozavest...velikokrat seveda ob takem razmišljanju samo neprijetne, če ne celo grozljive. Sama se kar naprej borim z neko vodo, ki se je na smrt bojim tudi v življenju...ne prepisuj jim večjega pomena, kot morda le produkcijo tega o čemer razmišljamo. Kaj vem...

Ja, ostali bomo prijatelji, seveda... jasno!! Pisali in brali se bomo, pa čeprav bomo bluzili o vsem mogočem in "neumnosti"...nikar samo ne beri foruma.. tudi napiši kaj.. čisto vseeno kaj, tudi trenutne vzgibe, razmišljanja, počutje.

Vse dobro!
 

[Arwen]

Ta teden sem imel sanje, strašne sanje, v njih je nastopal moj oče, kateri me je zmerjal, me imel za nesposobneža, cmero, boječlivca, za vse samo svojega sina ne...zakaj? kaj so te sanje pomenile?....

so bile to le sanje, ali je v njih kanček resnice?

[rocco]

Zdravo soimenjak!:)

In, kako gre? Tudi mene zadnje čase mučijo kar "žive" sanje, tako da se potem ob 3.00 zjutraj zbudim čisto prešvican in se sprašujem, če je že čas za v službo...

Takole ko berem vse te misli mi je kar toplo pri srcu... Spoznanje, da veliko ljudi trpi s podobnimi težavami, je zelo veliko vredno...

Mogoče poskusi tudi malo prilagodit svoj pogled na celotno težavo - ali nas ne spreminja naša "bolezen" v bolj poslušno, dovzetno, prijazno, sočutno, skratka boljšo osebo? Ki opazi podrobnosti in ji ni vseeno za druge? Za sebe vem, da ko imam res tiste tesnobne dni, sem veliko bolj miren in gledam na potrebe drugih, ki sem jih toliko let zanemarjal...

In ali ni ta strah le neke vrste opomin, da smo pozabili tudi nase in da je življenje veliko več kot le denar, služba in kajenje trave s kolegi? P.S. ne obsojam te, govorim le iz lastnih izkušenj...

[Slavka]

Rocco  !

[roky87]

Pozdravljeni prijatelji,

kako ste? Jaz sem...hm...fino!  Sem na obisku pri starših, pogovarjam se z njima, smejem se z njima, seveda se tudi malo potožim tu pa tam....in kaj je najlepše? Vidim, da me razumeta. Ali pa sta samo prekleto dobra igralca  Kakšen je bil kaj ta teden? Bili so slabi časi, polni slabih misli, polni obupov, polni žalosti, polni samokritike, polni pesimizma...in bili so dobri časi, polni lepih trenutkov, polni tolažbe, polni veselja, polni optimizma.  :)Dober del tega tedna je tudi bil prvi obisk nove psihoterapevtke Vesne Jančar o kateri sem na forumu že govoril. Na prvem srečanju sem bil prijetno presenečen. Gospodična Vesna...ali je gospa?? Ne vem...ne me držat za besedo je zelo prijetna. Videl sem, da me posluša, tudi vprašala me je veliko stvari, kar se recimo pri Latiniju ni zgodilo....tako, da sem se odločil, da se naslednji teden vračam in upam na najboljše  In prvi obisk je bil celo brezplačen. Naslednji teden imam tudi psihiatra, tako, da bom dobil novo porcijo tablet...naslednji teden imam tudi celi teden nočno...hjoj...to mi pa ni všeč...spet bo malo tresenja in potnih rok ....ampak vem, da bom tudi to preživel.  U joj...skoraj sem pozabil...kaj se bo pa zgodilo jutri?  Z očetom grema gledat avteka, ki bo mogoče celo moj, če bo vse po sreči. In čemu bo služil?....ja meni  ...ne, v prvi vrsti mislim.... Ja premagovanju enega izmed mojih večjih strahov...strahu pred vožnjo Ujoj malo v škrpcih...ampak treba se bo soočit prej ali slej.

No to bi bilo za danes vse. Se javim še kaj.

Lepo se imejte, pišite kaj.

Hvala vam za prejšnje odgovore. Aja Arwen:

Ta teden sem imel sanje, strašne sanje, v njih je nastopal moj oče, kateri me je zmerjal, me imel za nesposobneža, cmero, boječlivca, za vse samo svojega sina ne...zakaj? kaj so te sanje pomenile?....

so bile to le sanje, ali je v njih kanček resnice?

Arwen ne vem, jaz sem skorajda prepričan, da je v tem zares malo malo malo, skorajda nič resnice. Ampak nikoli ne veš. No kakorkoli že, rekel mi nikoli ni tega....mogoče, se mi občasno zazdi, da si tako misli...ampak nič za to...naj me sprejme takega kot sem, z boleznijo in vsem kar spada zraven, a je tako?...Če pa bo kdaj v jezi ali biločem, karkoli izrečenega, pa tudi jaz nebom tiho in se smilil samemu sebi...bom tudi to preživel 

Pišemo si.

LP

Roky

[zala]

Lepo si opisal svoje ups and downe..... in imam občutek, da jih kar nekako "normalno" jemlješ.
Zdi se mi kljub temu, da so bili tudi downi precej več optimizma v tvojem pisanju!! Tako te čutim jaz.
Nočne, potne roke... ja.. se zgodi... poznam to.. sma sem pred leti bruhala na službeni poti na nek sestanek, kjer so bili sami univerzitetno izobraženi intelektualci, jaz pa vodja sestanka in takrat še z srednjo šolo!!! Počutla sem se tako nizkotno in nedoraslo vsem tem šolanim dušam!! (pač kompleks premalo izobraženosti takrat) Kriza... Pa sem jih tako povozla, da sem šla domov polna sama sebe....
Ne končajo se vse stvari tako, kot črno pričakujemo, in prav je tako. Tudi tebi se bo končalo ok....
No, zdaj boš dobil še avteka, pa se boš tudi tukaj "ajnfaral".... vesela sem zate.
Vsekakor se javi še kaj.

Vse dobro!!

[roky87]

Zala nimam drugega, kot jih normalno jemat...predolgo je trajalo to smiljenje samemu sebi, predolgo je trajalo vse to trpljenje, zato je sedaj čas, da se začnem postavljat na noge in počasi, ampak z vztrajnostjo začet normalno živet...sprijaznil sem se s svojim problem, vzel sem ga kot del sebe, vzel sem ga kot učitelja, sprejel sem ga v svoje življenje in kako sem ga sprejel, ga bom tudi odslovil...vzelo bo čas, trud, denar, povzročalo skrbi, ampak verjamem, da se bo splačalo in bo nekoč vse vredu  Ne morem si prestavljati, da bi moral tako živeti, kot sem do zdaj celo življenje, celo življenje s vsemi temi strahovi, z vsemi temi skrbmi, z vsemi temi samokrivdami, z vsemi temi negativnimi mislimi, z vso to zadržanjo, praktično brez občutka veselja, brez vidnega nasmeška, brez vsakršne navdušenosti, brez vsakršnega interesa, cilja, vizije, ambicije...ne gre in nočem, da tako gre naprej, nočem stati na mrtvi točki...seveda bodo padci, ki bodo boleli, ampak bilo jih je že veliko in po čistu vsakem sem preživel in bom tudi po vsakem naslednjem...vzel ga bom kot lekcijo, katero je potrebno dodatno predelati tukaj in zdaj in ko bo predelana, to ne bo več padec, ampak vzpon...vzponi so pa tisto česar si najbolj želim v tem trenutku. Podporo imam, prijatelje s prijaznimi besedami tudi imam (VAS), voljo za ozdravitev imam, srečo in zadovoljstvo si želim, torej imam izpolnjene vse pogoje, ki so potrebni za začetek poti k boljšemu življenju... 

Zmorem, torej bom!!! 

Hvala vam!

Še naprej bom sporočal svoje spodrsljaje in svoje dosežke....

In ne morem povedat, kako sem navdušen, po drugi strani pa tudi zelo anksiozen, sedaj ko vem, da bo me, ko pridem čez 14 dni ponovno k staršem, na dvorišču čakal moj Twingec...po eni strani komaj čakam, da se po dolgih mesecih straha pred vožnjo končno zapeljem, po drugi strani pa bi bilo boljše, da ga takrat na dvorišču nebi bilo, kar pa bi vsekakor bilo zelo slabo...ampak me je vseeno strah  ....

Ampak zmorem, torej bom, kot sem že povedal !!!

Se pišemo 

[Slavka]

Roky  super te je brat! 

[zala]

In ne morem povedat, kako sem navdušen, po drugi strani pa tudi zelo anksiozen, sedaj ko vem, da bo me, ko pridem čez 14 dni ponovno k staršem, na dvorišču čakal moj Twingec...po eni strani komaj čakam, da se po dolgih mesecih straha pred vožnjo končno zapeljem, po drugi strani pa bi bilo boljše, da ga takrat na dvorišču nebi bilo, kar pa bi vsekakor bilo zelo slabo...ampak me je vseeno strah  ....

Ampak zmorem, torej bom, kot sem že povedal !!!

Wauuuuu... super si... preberi se sam še enkrat!! Sploh ne veš, kako krasno je brat take besede.
In ko se boš prvič zapeljal z dvorišča boš imel potne roke, držal se boš trdo, kot les, morda ti bo celo po hrbtu teklo.... Po nekaj 10 km bo že bolje, po nekaj 100 pa sploh OK.
Mater, pol pa nas povabiš na probno vožnjo in kavo....
Lepo bodi, drži se!!

Vse dobro!!

[roky87]

Lep zgodnji jutranji pozdrav,

sem v službi, nočna, kar je nekaj, kar vzbuja tesnobo pri meni...poskušam preganjati negativne misli...poslušam glasbo, gledam televizijo, brskam po spletu, berem forum, grem na kavico, cigaret,...preganjajo me misli, misli o najslabših scenarijih, ki se mi lahko zgodijo...sploh ne znam razbrat misli, sploh ne znam povedati, kakšne so te misli, je le en skupek misli, ki mi ustvarja pritisk v glavi, zmedo v glavi, povzroča slabo razpoloženje, vzbuja anksioznost, pogloblja depresijo...zakaj se te misli ne nehajo, zakaj kljub temu, da nočem, da se pojavljajo, vseeno pridejo...imajo mogoče še večje veselje, še večjo voljo, še večji interes se potikati po moji glavi? Zakaj? Kdaj bo konec? Je pred mano prepad? Hodim po poti, ki vodi v prepad? Hočem se mu izogniti, kje je torej tista pot? Kje je potrebno zaviti? Je ta prepad zavarovan?...Vsekakor je, vsekakor obstaja druga pot, samo odločit se je potrebno...grem naprej po tej poti ali tukaj zavijem?....torej, kaj bom naredil?...Nočem pasti v brezno. Bil sem že tam in je temno. Izhod se zdi neznansko daleč, praktično nedosegljiv. Zakaj nedosegljiv? Zakaj tako daleč? Morda, zato ker se bojim? Morda zato, ker slišim glas v ozadju, ki mi govori, da je pot predolga, morda zato, ker mi glas brez prestanka govori, da je lahko samo tako in nič drugače...morda zato ker mu verjamem? Morda zato, ker si ne privoščim sreče?...Ne vem...morda res...ampak...česa se bojim?...Sreče? Veselja? Zadovoljstva? Morda ljubezni?...Nikakor!...Tega si želim!...Ampak jaz temu glasu več ne verjamem...on ne govori resnice...ljudje so prehodili tisoče kilometrov, brez prestanka, brez obračanja nazaj, vedeli so, da cilj mora biti dosežen, pot ni bila predolga, pa četudi, je pred njimi še tisoč kilometrov, pa četudi bo potrebno preplezati še en hrib, prečkati še eno reko, biti še en dan brez hrane, preživeti še en dan s samo kapljico vode....in so hodili...na drugem koncu, je bil viden konec poti...in ko so prispeli, je bilo veselje neznansko veliko, srečo je bilo čutiti še daleč naokrog, vsi so bili neizmerno zadovoljni...pot je bila dolga, ampak imela je konec, pa čeprav zelo daleč, ampak pot ni bila predolga...torej, zakaj ne začnem hodit? Ker se bojim, da nebo konca? Ampak vsaka pot se nekje začne, torej se mora nekje končati. Kaj pa če hodim v krogu? Potem ne bo konca...Začetek lahko označim in bom vedel, če sem tukaj že šel mimo, če sem spet na začetku...Začnem hoditi...začetek je težak, ampak hodim...in bom hodil...kljub temu, da ne želim bolečine, kljub temu, da nimam moči za plezanje, kljub temu, da ne želim biti moker zaradi prečkanja reke...en vzpon, drugi vzpon, prvi padec, prečkanje reke...zelo neprijetno...naj se ustavim? Me preganja misel na to, da bo naslednji vzpon še težji? Da bo naslednja reka še bolj globoka, še bolj divja, še bolj široka?...Vsekakor me skrbi, ampak hodim, ker si želim priti na konec, želim videti, kaj je na koncu, želim občutiti veselje! Kaj pa če je krog? Kaj bo potem? Spet bom na začetku in ne vem, če bom imel dovolj moči za ponoven začetek, ne vem če bom uspel zaviti na drugo pot...Kako naj vem? Saj še nisem bil na koncu...Saj še nisem prepričan, da hodim v krogu...torej bom hodil...in hodil...dokler ne pridem do konca...dokler se ne prepričam, da hodim v krogu...sedaj sem tukaj, doživel sem padec...sedaj se pobiram. Hudo je. Ampak se pobiram. Kaj če mi nebo uspelo se pobrati? Tega nebom vedel, če ne poskusim. In, če se poberem spet hodim naprej. Tako, grem...hočem priti do cilja. Naveličan sem biti na enem mestu. Grem...

 

Roky

[zala]

Vedno se poberemo, le da ko ležiš, poti ne vidiš. Ko pa malce manj boli zbereš toliko moči, da poklekneš in pogledaš kam boš stopil. In vidiš pot.....vzameš tisto, ki ti je najbližja....
No, po pismu dilem si prav gotovo že v malce drugačnem razpoloženju. In kako sta se spoprijateljila s tvojim twingom?? Se še samo opazujeta od daleč ali sta si stisnila roke in si zaupata???
Pazi nase in javi se!

Vse dobro!

[roky87]

Pozdravljeni,

Kako ste? Upam, da vsi dobro. Evo v petek se je pričel moj dopust, v soboto sem se prvič srečal z mojim Twingecom...Vas zanima kak se je zadeva razpletla. Sprva navdušenje, potem sem pomislil, da ga je potrebno tudi pelat...kaj se je zgodilo potem...potne roke, razbijanje srca, čudne misli...vsedem se v avto, ga pobožam po volanu (dobesedno), vzamem ključ, ga vtaknem v mesto kamor spada, obrnem in Twingo vžge....joj, joj, joj, joj, prejoj kaj pa zdaj? Treba je šaltat v prvo...aha to je gas, to je bremza, aha to pa kuplonga...okej...šaltam, vsi domači me gledajo, gas, počasi spuščam kuplongo (kuplonga = sklopka  ), avto se začne premikat, srce razbija, roke se potijo, v glavi pritisk, bremza (bremza = zavora  ), Twingo se ustavi, zdaj pa rikverc, ujoj, gor - levo - naprej, ok, mam ga v rikvercu, sedaj pa počasi nazaj, in se premika, počasi, počasi, počasi, bremza!!!!, huh, vse OK. Ugasnem, nasmešek, odprem vrata, od botre se zasliši "Daj mi roko." (želela je potipat če mam potno hihi - imel sem jo). Huh olajšanje, čestitke, prvih nekaj metrov je za mano....Čutim zadovoljstvo, čutim veselje, navdušenje, ampak še vedno anksiozen....spet se vsedem v avto...moj črni Twingec...se peljem že 30m več, po celem dvorišču, do izvoza na glavno cesto, ujoj ustavi, rikverc, črta nazaj na dvorišče, OK pomiri se,....huh...malo naprej, malo nazaj, luči, dolge, kratke, čmigavec (čmigavec = smerni kazalec), OK, sigurno nisem sposoben šaltat v drugo, anksioznost, ujoj....se vozim po dvorišču naprej in nazaj, pride foter in njegove besede me naredijo še bolj anksioznega, skoraj paničnega "Kaj zdaj boš šel na cesto?", sledijo moje besede: "Pa nisem še pripravljen!" in on se vsede k meni v avto in mirno reče: "Greva zdaj.". Ujoj ostanem brez besed in premagam strah, seveda srce utripa ko zmotano, roke potne, misli švigajo, in šaltam v prvo, počasi speljem in se peljem proti glavni cesti, ujoj tukaj sem, čmigavec, pogledam levo, desno, še enkrat levo, desno in še kar nisem prepričan, če je fraj, (zakaj ta občutek nesigurnosti, če sem pa videl, da je fraj - kaj to se vam tudi dogaja oz. se vam je?), speljem, joj na cesti sem, šaltam v drugo, vroči mi je, trd sem, glava naravnana strogo na cesto, nasproti prihaja avto, ujoj, kaj naj naredim?...peljem, foter pravi naj se ne bojim, njegove besede jemljem resno, srečanje z nasprotno vozečim uspešno, peljem, šaltam v tretjo, fotru rečem "Malo mi je vroče veš!", on v šali odgovori "To pa zato ker maš verjetno gretje do konca naštimano!"  , a v avtu še zaenkrat ko v ledenici, on sedi v bundi, jaz bi slekel še pulover  . OK peljem in peljem, ojoj zavijat bo treba, čmigavec, nasproti ni nobenega, odzadaj tudi ne (ja v špegle tudi gledam  ), in v strahu zavijem, nekaj se obotavljam, foter reče "V takih primerih moraš biti hiter, čimprej spucaj križišče, ne se obtavljat", za naprej vzamem njegove besede resno, ojoj sedaj pa ozka cesta, kaj če kdo pride nasproti, kaj če se zaletim, kaj če nebom pravilno odreagiral? To so vprašanja, ki so se mi rajala po glavi, ampak peljem, nasproti pripelje domačin, kavboj na cesti, pripelje čisto po moji strani, brez večjega strahu odreagiram trezno, umaknem se skrajno desno, in glej ga zlomka, tudi on odreagira, ko me zagleda (prijatelj ja, na cesti si in ne sam!), srečanje uspešno, cilj dosežen, čas za cigaret in pomirjanje...peljem domov, ko prispem, sem srečen, zadovoljen, pohvalim se, uspelo mi je, niti ni tako hudo...in sedaj želja po vožnji...fotru je zmanjkalo cigaret, greva v bližnje mesto na pumpo, pravi "Kam greva? V malo bolj zapleteno mesto ali manj?",...pravim jaz "Meni je vseeno, lahko greva v večje!" in greva...novi izziv, nove misli, joj bom znal tam peljat, kaj če se zaletim, kaj če se zmedem, kaj če nebom pozoren, kaj če bom obstal s paničnim napadom na križišču?...spet vprašanja...ignoriram jih in peljem...ujoj prvo križišče pred mesto, vzpodbudne besede očeta, uspešno, drugo križišče, ustavim, čakam, speljem, uspešno, krožni promet, fraj, peljem, uspešno, pumpa, na dovoznem pasu ustavim, počakam, da se križišče sprazno, aha on ima prednost, sedaj sem pa jaz, speljem, juhej cilj dosežen...ne morem verjet...brez paničnega napada, brez večjih problemov...ponosen na sebe  ....peljem še domov, seveda izberem drugo pot, želim izzive....uspešno pripeljem...vse je uspelo...ne morem verjet, uspešen, poln zadovoljstva dan...Drugi dan vožnja z botro (botra = moja podporna oseba, v času bolezni), malce jo je strah, ne ve če se bi peljala, ampak se pelje...greva do strica...uspešno...po drugi poti nazaj...uspešno dosežen cilj.  Sedaj pa je čas, da se peljem sam, občutki mešani, anksiozen, strah velik, ampak peljem, samska tura uspešna...naslednji dan, že dobim naloge od matere, pojdi tja in kupi to, pojdi tja in kupi to....ne vem, če bom zmogel...ampak grem...uspešno....ko vse opravim, se odločim, da še grem v mesto natankat...anksiozen, ampak grem...uspešno...in zdi se mi celo, da je po mestu lažje peljat....sem na meji sproščenost - nesproščeno (katera je že zelo na koncu z močmi), vozim, peljem, vožnja me veseli...ujoj, samo v MB it z avtom...pa kaj si nor...saj nebom zmogel...ampak bom šel, seveda bom, pa bo kaj bo...s problemi se bom soočal na poti...oja bo šlo, mora it...in tako se nekako moj spis konča 

Sem na dobri poti, bomo videli kako bo naprej...avtoceste, večja mesta, dvopasovni krožni, večji promet...strah me je...ampak bom moral in bom...naj pride panični napad, mu že pokažem, kdo je tukaj gazda...naj pride strah...bom kot Chuck Norris...strah se bo ustrašil mene! Po drugi strani, pa spet kontra misli: "Kaj se zaj tu delaš močnega, če pa veš, da te take stvari vržejo s tira!!!" To je že res, ampak se ne dam, počasi, ampak res počasi, bom jaz te misli metal iz tira, ampak one se nebodo vračale, ker bom tir odstrano, naredil zaporo, brez možnosti odstranitve ....tako pač je zdaj, ampak ne more biti vedno 

Se strinjate z mano?

Hvala sotrpini, da berete moje kozlarije, ampak mi je v veselje jih pisat!

Vse dobro! 

LP

[trzinka]

Roky
Jaz tako vsakič, ko se usedem za volan, čmigavec in tako naprej. Pa kar gre že kakšnih 22 let , čeprav z ankso.

[Anka]

 Sem nova na forumu in sem skoraj brez besed ob iskrenosti ki jo vidim na forumu. Hvala vsem za trud, ki ga iskreno delite! 

[roky87]

Pozdravljeni sotrpini in sotrpinke ob tem ljubezni polnem večeru!

Rad bi vam zaželel, da današnji preostanek večera preživite v bližini svojih najdražjih, jim podarite topel objem in kakšno lepo iskrenosti polno besedo, kar ljubljenim pomeni največ!

Lep pozdrav in se še pišemo kaj!

Roky

[Kiwi]

Pozdravljeni sotrpini,

na tem forumu sem se registriral pred parimi dnevi, torej sem dokaj nov, ki piše tukaj, s tem, da pa sem ga brat začel že pred parimi leti. Pred tem postom oz. temo sem že objavil 3 ali 4 vprašanja, ampak, danes sem se odločil, da napišem mojo zgodbo oz. boj z depresijo in anksioznostjo - paničnimi motnjami. Evo pravkar sem se stuširal, skuhal in spil kavo ter skadil cigaret, sedaj pa moram svojo zgodbo spravit na ta forum, ker moram z nekom deliti svoje muke in trpljenje, ki ga ta bolezen oz. bolezni lahko povzročita.

Torej pred nastankom vseh teh tegob, sem bil čisto običajen otrok, sicer že od malih nog zelo občutljiv, zelo ranljiv, zelo konflikten, sošolci in kolegi iz zgodnega otroštva so mi rekli tudi, da sem zelo živčna oseba, kar pa je dokazovalo to, da sem se zelo hitro razburil, tudi če me je kdo vprašal karkoli čisto običajnega, takrat sem bil tudi zelo sramežljiv, še posebej pri nasprotnem spolu in še bi lahko našteval. V času osnovne šole sem bil priden oz. sem imel dobre učne uspehe, tam nekje do 4. razreda, nato sem začel najprej zelo popuščati z mojimi učnimi dosežki, v 6. razredu začel tudi kaditi cigarete, ob zaključku osnovne šole je bil moj uspeh komaj zadosten, da sem osnovno šolo končal. Nato sem se vpisal v srednjo šolo, kjer so se moji problemi z boleznijo tudi začeli, ampak do tega še pridemo. No ko sem začel obiskovati srednjo šolo, sem tudi začel stanovati v enem izmed dijaških domov v MB-ju, spoznal nove prijatelje, spoznal novo okolje, v bistvu je to za mene pomenilo nov začetek, vse se mi je zdelo bombastično, nekaj neverjetnega, vse dogodke, ki so se mi zgodili pred tem pa sem potlačil v podzavest. V srednji šoli sem se želel pokazati oz. dokazati kot "frajer", zato sem z novimi kolegi seveda tudi sledil in bil udeležen novih dogodkov, ki pa v večini niso bili lepi oz. zgledni. Začel sem kaditi travo, piti alkohol, posledično tudi zaradi tega večkrat povzročil nevšečnosti, začel obiskovati, tako imenovane "rave party-je" in spet zaradi tega posledično konzumiral droge (občutno manj kot drugi kolegi) in še več alkohola, šprical pouk, zajebaval profesorje...ampak vseeno kljub vsemu temu imel v šoli zelo dobre ocene, ker sem znal ločiti učenje in zabavo, ampak kar hočem povedati je to, da sem vse te slabe stvari začel početi oz. počel zato, da bi svojim vrstnikom dokazal, da sem res "frajer", da nisem manj vreden od njih, da se v vsem lahko kosam z njimi, da upam vse, kar upajo oni , ampak v srcu sem vedel, da to nisem jaz, ampak sem to spet skrival v podzavest in si dopovedoval nasprotno, na skrivaj sem si želel, da bi bil priden, da bi bil enak tistim pridnim fantom ali kakor smo jih mi "frajerji" takrat imenovali "piflarji", kljub temu vsemu pa sem se še vedno počutil manjvreden od celotne družbe. Prvi letnik srednje šole sem končal dosti boljše, kot vsi moji novi kolegi, ampak na to spet nisem bil ponosen, ker nikoli v življenju in še zdaj ne cenim svojih uspehov, se nikoli za nič ne pohvalim, v glavnem samega sebe delam zelo majhnega v svetu, počutil se sem in se še vedno počutim manjvrednega od vseh. No, da nadaljujem oz. končno preidem na začetek moje bolezni, še danes se spomnim, da sem moj prvi panični napad doživel na šolskem dvorišču, s kolegi smo malo pred tem skadili joint in se nato smejali, zabavali, nakar me je preletel zelo strašen občutek, srce mi je začelo razbijati, začel sem se tresti, potiti, vse okoli sebe sem videl kot grožnjo, zato sem kar naenkrat zapustil druščino in se zavlekel v sobo, ter muke trpel še več ur, drugi napad je bil prav tako pod vplivom trave in sicer na avtobusu, takoj, ko sem vstopil, sem moral izstopiti, ker so se tisti občutki in simptomi ponovili in sem nato seveda bil še kar nekaj časa paničen....za te napade sem sprva krivil travo, to pa zato, ker so mi pozneje kolegi povedali, da je šlo za tako imenovani "bed". S kajenjem trave sem nato prenehal, ker sem mislil, da to pač ni zame in tega ne bom počel. Nato je prišel dan, še zdaj se spomnim, da je bila to ura geografije, profesorica je vneto razlagala snov, sedel sem v zadnji vrsti, kot se to za frajerje spodobi, nakar mi je postalo vroče, srce mi je začelo razbijati, roke sem dobil zelo potne, začel sem se tresti, v glavi sem imel samo misel na to, da bom umrl, želel sem zbežati iz razreda, ampak tega nisem storil, nato se je panika počasi začela umirjati, ampak še celi dan mi ni dalo miru, kaj se je zgodilo z mano, vedel sem, da nisem bil zadet od trave, bil sem popolnoma trezen ampak se mi je zgodil podoben oz. še močnejši občutek/dogodek, kot tista dva, ko sem bil zadet in s tem dnem so se moji pravi problemi, moje pravo trpljenje šele začeli, zato bom tukaj naredil tudi odstavek.

MOJI PRAVI ZAČETKI PEKLA 

Kot sem že zgoraj zapisal, sem prvi panični napad doživel enega izmed šolskih dni, v šolski klopi, v paniki, v strahu, v mukah...Nato sledijo dnevi, ko so na dan prihajali novi simptomi, začelo me je tiščati v prsih, občutek je bil, kot, da mi kdo sedi na prsih, kot, da kdo močno pritiska nanje, kot, da nekaj sili iz mene, tega občutka takrat nisem znal opredeliti, kategorizirati. V šolo sem nato hodil z velikim strahom, srce mi je vedno razbijalo, slišal sem vsak sleherni utrip, imel vedno potne roke, v glavi sem čutil vrtoglavico, zdelo se mi je, da bom "padel dol", vedno me je tiščalo na malo potrebo, kasneje še na veliko potrebo, v vsakem odmoru sem bil na stranišču, nisem vedel kaj se dogaja z mano, mislil sem da imam hudo bolezen, vsak dan sem mislil, da bom umrl, ker sem kadil oz. še vedno kadim, sem mislil, da imam pljučnega raka, hodil k osebni zdravnici, tožil o mojih "fizičnih simptomih", prosil za takšne in drugačne napotnice, opravil slikanje pljuč, vse vredu, s tem je tudi občutek stiskanja prsi izginil, ampak so se začeli pojavljati novi simptomi in to samo zato, ker sem pri starših, kamor sem se čez vikende vračal našel knjigo o zdravstvu z opisi vseh bolezni, ki jih ta svet premore. Seveda sem začel brskati, kaj se dogaja z mano, bral o boleznih in o vseh boleznih oz. simptomih, ki so za te bolezni značilni, podoživljal tudi sam, nakar sem naletel na bolezen, ki jo vsi dobro oz. še predobro poznamo, tako imenovano ANKSIOZNOST. V tem opisu sem sebe popolnoma našel, zato sem tudi ta list v knjigi iztrgal in ga shranil. Moram še povedati, da imam v okolju, kjer živim že od začetka srednje šole, osebo na katero se lahko popolnoma zanesem in to je moja botra oz. teta, katera mi zna stati ob strani v dobrih in slabih časih, katera je tudi prva in takrat edina opažala, da z mano nekaj ni vredu, da zgubljam voljo do življenja, pogovori med nama takrat niso bili več tako veseli in odkriti, kot so bili pred tem. Tudi na zunanjem izgledu se je videla sprememba na meni, vedno sem bil bled in nekako žalostnega pogleda, z mene je dobesedno bilo treba vleči odgovore oz. besede, pa še to sta bili ena ali dve besedi, večkrat sem tudi povzdignil glas....ta oseba je tudi bila prva, ki me je vprašala, kaj se z mano dogaja in seveda je bil moj odgovor, da je vse vredu. Nato je sledil dogodek, ki mi je takrat verjetno rešil življenje, saj sem imel že resne pomisleke o samomoru (trpel tudi za depresijo) in sicer, ta list, ki sem ga iztrgal iz zdravniške knjige sem imel tisti dan spravljen v zadnjem žepu kavbojk, bil sem na obisku pri teti, tam sem tudi prespal zato sem te kavbojke odložil na mesto kamor niso spadale in jih je teta vzela, da bi jih pospravila, nakar je po naključju oz. namensko pogledala po žepih in ta list našla in seveda šok, hkrati pa tudi začetek mojega zdravljenja. Sledil je dolg pogovor, z moje strani tudi solze, seveda je ta problem tudi bilo potrebno predstaviti mojim staršem, kar pa je bil velik problem, ker starši tega niso razumeli in še danes ne razumejo popolnoma. Vse kar sem takrat potreboval je bila popolna podpora nekoga, česar pri starših nisem mogel in niti nisem hotel zahtevati (in še bi se dalo debatirati). Podporo sem takrat dobil ravno od te osebe, ki je za mojo bolezen izvedela prva, ona je bila tudi ta, katera je staršem nekako razložila, da gre za bolezen in ne za domišljanje in da zadeva nebo rešena, samo zaradi tega, ker bosta mama in oče rekla tako....Ona je bila ta, ki mi je prva poiskala psihologa, kateri me je kasneje napotil k psihiatru, zaradi AD-jev, katere sem tudi nato par mesecev jemal, k psihiatru nato še nekajkrat šel, občutil izboljšanje in vse skupaj upostil in se nato kakšni 2 leti dokaj dobro počutil, ampak še zdaleč ne odlično, vedno sem si samo dopovedoval, da me bodo vsi imeli za popolnega norca, če bom hodil k psihiatru, da tega ne smem nikomur več povedat, da s tem moram živeti do konca življenja, dokler do izpred 2 mesecev nazaj ni ponovno popolnoma poknilo.

Začel sem ponovno dobivati čedalje večje simptome paničnih napadov, spet slabo razpoloženje, vsak dan brez volje, brez ciljev, zelo velika živčnost, zdiranje nad drugimi, brez interesa za družbo, zadnji dva meseca me spremljajo ponovno samo strahovi oz. fobije....sedaj se mi je dodatno pojavila še fobija pred vožnjo, o čemer sem več napisal tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.msg121850.html#msg121850

Posledično se zaradi tega pojavljajo še strahovi pred izgubo službe, ker lahko kdaj koli pride do tega, da bom moral na intervencijo, popolnoma sam in tudi na daljšo relacijo....in ne vem će bom to zmogel (zaposlen sem 6 mesecev in sem se intervenciji do sedaj še vedno izognil, prav tako vožnji z avtomobilom, ampak to nebo šlo vedno tako), moji stalni spremljevaleki sta tudi socialna fobija in depresija (katera se je zadnji 2 leti kazala v nizki intenzivnosti), zato je moje življenje ponovno v razsutju in sem popolnoma na tleh. Seveda sedaj nisem čakal in sem vzstopil v stik s psihiatrom, prvi samoplačniški pregled opravil pred dvema dnevoma, sedaj sem ponovno na AD-jih in sicer na Cipralex 10mg in sem tudi v aktivnem iskanju psihoterapevta, katerega bom prav tako obiskal samoplačniško, če nebo druge možnosti, pa četudi dam za njega zadnji denar....hočem se enkrat in za vselej rešiti teh muk, tega trpljenja, tega pekla, ki ga doživlja večina uporabnikov tega foruma, vejetno me tudi vsi na tem forumu popolnoma razumete, zato sem se tudi obrnil na vas, ker mislim, da mi boste v dobro podporo.

Kasneje bom verjetno napisal še kaj več, sedaj sem popolnoma izčrpan in brez idej za nadaljevanje, poleg tega pa po tipkovnici tolčem že slabe 3 ure ko to pišem, ker vedno nekaj brišem pa ponovno pišem in tako naprej....

Vsak, ki je prebral mojo zgodbo, katera še zdaleč ni cela, to bi verjetno lahko samo opredelil kot uvod v svoji knjigi življenja, mu lahko rečem samo hvala, vsekakor pa bom vesel vsakršnega komentarja, vzpodbdne besede, nasveta itd...

Sotrpini hvala!

LP

Rok 

Rok,

tudi lost_in_time in drugi, ki ste se zelo mladi in se obenem tako zelo zavedate, kaj se dogaja v vas in okoli vas! Kaj lahko še več pričakujemo od mladih, ki se tako zavedajo in artikulirano opisujejo dogajanje v lastni psihi. Večina pripadnikov moje generacije ni bila in še zdaj ni tega sposobna!

Ampak prav to je pomembno in odrešilno: da se zavedaš. Da znaš povedat. Pa magari na forumu, če ne moreš nikjer drugje! Da se zavedaš in znaš opisat, kaj vse lahko doleti življenje enega navadnega človeka.

Res vam želim, tebi Rok in drugim tvoje generacije, ki ste sposobni dotakniti se teh argumentov, vse dobro, in vem, da tako tudi bo!


srečno, stric kivi

[dragica]

roky, zdej sem prebrala vse za nazaj.....ej, fant, vse čestitke, kaj čem rečt drugega....resno..... v smeh si me spravil z opisovanjem svoje vožnje, veš....ker jaz sem začela vozt po 21 letih, odkar mam izpit...samo poleg mene v avtu hčerki sedita, pa se režita, ko mati kolovrati po cesti..pa bomo zmogli,  ni vrag...pa čeprav švicamo pri -10 stopinj

[roky87]

Lepo pozdravljeni po zelo, zelo, zeloooooo dolgem času!!! 

Še živim, še diham, še se trudim in se tudi še vedno bom...

Kako ste? 

No da se spet malo razpišem o sebi...Vsi mi pravijo, da sem v teh treh mesecih naredil veliko napredka...ampak ne vem zakaj jaz tega ne jemljem tako...iščem popolnost? Hočem sebe spreminjati prehitro? Trudim se, da bi bil ponosen na sebe, da se bi kdaj pa kdaj pohvalil, da bi malo zameglil vso to samokritiko, samozaničevanje...saj mi uspeva, ampak še se vpleta zelo veliko starih miselnih vzorcev, ampak se trudim iti čez njih...težko je, ampak vztrajam...imam zelo veliko volje, katera mi občasno upade, ampak se kaj hitro spet povrne...hvala bogu imam ljudi, osebe, ki vztrajajo z mano in resnično sem jim hvaležen in jim tudi vedno bom...stojijo mi ob strani, opažajo spremembe, pohvalijo me, poskušajo mi pomagati po najboljših močeh...cenim to in to bom cenil vedno!

Kaj se je dogajalo oz. kaj se dogaja z mano?

Obiskujem psihoterapije pri psihoterapevtki Vesni Jančar...gospa posluša, pomaga, svetuje in glavni del prepušča meni...torej spreminjanje samega sebe, spreminjanje miselnih vzorcev, spreminjanje celotnega dojemanja sveta okoli mene...pravi mi, da so moji dosežki za tako kratek čas zelo dobri, zelo uspešni...in ti dosežki so: sproščena vožnja avta, vsakdanji nasmešek, zelo veliko druženja z ljudmi, odkriti pogovori z bližnjimi, spreminjanje mišljenja oz. zatiranje starih miselnih vzorcev z vsiljevanjem novih, kar pa je tudi najtežji del...in mi zaenkrat uspeva v manjši meri, ampak mi uspeva, saj to je pomembno ane? Še vprašanje za tiste, ki imate za sabo ali se soočate z psihoterapijami...kako ste vi dojemali ali dojemate spremembe? Je tudi za vas tako težko kot za mene? Moram povedati, da mi delo na sebi oz. na spreminjanju vedenja in mišljenja požere popolnoma vso energijo...in ni mi žal, verjamem v izboljšave, verjamem v to, da bo boljše, čeprav se pogosto ne počutim tako...ampak vsaj velikokrat čutim veselje, zadovoljstvo, imam dober občutek, se veselim dneva, ki je pred mano, se veselim druženja z bližnjimi, se veselim druženja s prijatelji...blokade so še vedno prisotne, ampak jih počasi premagujem, odpravljam, čeprav se mi včasih zdi pretežko, preveč naporno, preveč brez smisla...ampak se streznim in si rečem, da je vztrajnost lepa čednost, da brez tega nebo napredka, da brez truda nebo rezultatov in tako nadaljujem... 
Poskušam odpraviti občutek majnvrednosti, občutek majhnosti, občutek izoliranosti...uspeva, ampak zelo počasi...ampak mislim, da to tako poteka...počasi, počasi, počasi, ampak uspešno na dolgi rok...naj kdo potrdi?
Občasno grem na psihoterapije z težkim srcem, ker se mi zdijo naporne, ker tam potekajo odkriti pogovori, pogovori o samem sebi, o svojih občutkih, o svoji jezi, o svojem veselju, o svojih hibah...o svoji preteklosti, o svoji podzavesti, katera pa se upira...večkrat dobim vprašanje, kako si se pa ti počutil ob tem ali kako se pa ti počutiš ob tem, kakšne misli so se ti ali se ti prepletajo...ampak jih ne znam razbrat, ne znam opisat, ne znam opredelit, ampak so vseeno takšne, da povzročajo slab občutek, slabo voljo, itd...ampak spet, se trudim...in se bom trudil in pričakujem pozitivne rezultate in srčno upam, da bo do njih prihajalo... 

S čem se trenutno najbolj obremenjujem? Prva stvar je prihodnost, kako bo, kaj bo, s kom bo, ali bo, ali nebo....itd. Zelo se obremenjujem tudi s tem, da sem samski, da nisem sposoben najti punce, ker se jo bojim povabit na zmenek, ker se bojim narediti prvi korak, ker ne vem kako se naj tega lotim, ker sem enostavno izgubljen...se obremenjujem kaj si bo mislila o meni, kaj če tega in tistega nebom izpeljal perfektno, kaj če tega nebom naredil prav, kaj če bom rekel kaj narobe, itd. Rok v življenju ni nič popolno! Si poskušam dopovedati in da nič nebo narobe, če bom rekel kaj napačnega, če bom naredil kaj narobe, če se ona v nekem trenutku nebo počutila vredu...in kot me je že psihoterapevtka vprašala: Rok a je pomembno tudi tvoje počutje v družbi nje? A je pomembno tudi to, da si ti zadovoljen z njo ali je pomembno samo to kako se počuti ona? Pozabljaš na sebe, si zelo kritičen do sebe, mi je dejala...in do kakšne ugotovitve sem prišel jaz? Da je temu res tako, vedno se obremenjujem s tem, kaj si bodo drugi mislili, kaj bi drugim pasalo, s čim bodo drugi zadovoljni in spet, drugi, drugi, drugi....zapostavljam samega sebe, uničujem samega sebe...in to je res, kakršno je bilo moje spoznanje. To moram spremeniti, začeti moram imeti samega sebe rad, dvignit svojo samozavest, dvignit samega sebe....Delam na tem in delal bom na tem....Saj to sem jaz! Najbolj pomembna oseba za mene! Jaz sem tisti, ki se moram spoštovat, se pohvalit, biti zadovoljen sam s sabo, doživljat svet takšen kot ga hočem, srečen in zadovoljen. To je moj CILJ in BO DOSEŽEN! In kaj drugi mislite na to? Mislite, da si obetam preveč? Da to ni mogoče? Da bom celo življenje črnogled, pesimističen, nezadovoljen, sam in nesrečen? 

Kaj mi je v pomoč pri vsem tem? CIPRALEX 20mg na dan še cca leto dni, obiski pri psihiatru še samo po potrebi oz. za recepte...kar je glede na moje stanje odločil sam psihiater...Povedal mi je, da v meni vidi veliko optimizma, veliko volje...Sem mu verjel? Ne vem...potem je že tako... 

Evo to bi bilo z moje strani zaenkrat vse, vesel bom vsakega odgovora, mnenja, nasveta, predloga...

Bodite lepo, uživajte, ne obupajte. Bodite z mano!

Lep pozdrav do naslednjič!

Roky

 

[Slavka]

Roky, super si napredoval  Ogromno napredka je čutiti iz tvojega zapisa in tudi optimizem, ki ga premoreš veliko  Svetujem ti, da se držiš zastavjene poti, se počasi spreminjaš in uživaš v sadovih svojega dela 
Srečno še naprej 

[dman]

Roky, ko sem prebral tvoj zapis, sem se resno vprašal, da nisem slučajno jaz to napisal 

Ok, šalo na stran, ampak dejstvo je, da imam jaz identične probleme, razen tega pa sem tudi sam zdj trenutno v zlo (podobnem) optimističnem obdobju, začenjam počasi novo obdobje osebnostne rasti in zavedanja v smislu psihoterapije. Problemi niso rešeni. Upam, da se rešujejo. Počasi. Upanje pa ostaja. 

Zelo lepo prebrat, kako napreduješ. Velik uspeha še naprej in pogumno v boj!