Moj boj, moja želja po ozdravitvi

[roky87]

nedostopna jutri je moj DAN D v službi in me je tako strah, da bom dol padel počasi...ampak po drugi strani se zamislim, tudi to bo šlo mimo, v glavi imam ustvarjen najbolj črni scenarij kakršen bi bil jutri možen, tako, da slabše kot tako ne more biti, v najhujšem primeru sem v petek lahko nezaposlen...ampak pustimo se presenetiti 

Hvala nedostopna za podporo in drži pesti za jutri. Sem pa tudi sam zelo vesel, da imam to osebo ki me podpira...

evo rožico dam 

[Arwen]

torej - to je danes? dan D namreč? držim pesti! 

[alexx]

Držala bom pest...iz vsega srca. Vse bo dobro.

[Slavka]

Roky, me zanima kako si uredil s šefom? Držali smo ti pesti, zato upam, da se je vse dobro izteklo. Daj, sporoči nam,saj veš, da smo babe "firbčne" 

[Janja]

Se strinjam s Slavko.   Roky, tudi jaz sem mislila nate. Upam, da je pomagalo.

[roky87]

Lep pozdrav,

povedal sem šefu in tudi enemu "višjemu" sodelavcu ter sodelavcu, ki mu najbolj zaupam...in moram rečt, odziv je bil presenetljivo dober, ko sem začel govorit, da sem poiskal psihitra je bil najprej nasmeh, ko pa sem začel razlagat o mojih problemih, pa so se nasmejani obrazi spremenili v zaskrbljene, resne obraze...razumevanje in podporo sem dobil takoj, sodelavca kateri dva živita relativno blizu firme sta ponudila pomoč pri intervencijah...res ne morem verjet, da to ljudje, ki teh težav nimajo - resnično razumejo....

Upam, da bo enkrat vse dobro...resnično hvala, da ste držali pesti, izgleda, da je pomagalo 

[Arwen]

 bravo me veseli zate 

[trzinka]

  :clap:čestitam, strah vnaprej je bil nepotreben, kajne?

[Slavka]

  bravo Rok, tako se dela    ! Saj sem imela občutek, da te bodo razumeli! Al tud  ti ne moreš vedeti kakšne probleme imajo drugi, mogoče ravno tako kot ti skrivajo tegobe. V glavnem se je pa vse dobro izteklo in vidiš, da s(m)o ljudje v bistvu dobri..lepo je to slišat! Zdaj pa v nove zmage! 

[nedostopna!!]

Omg,kr kurjo kozo sem dobla  Sama nisem pricakvala taga odziva in sm res FUL vesela,da so tak lepo to sprejeli in da bos ti od zdej naprej v sluzbi bolj sproscen  ful dobr!!!

[Janja]

Bravo Roky  , sem vesela zate.

[lost_in_time]

Lep pozdrav,

povedal sem šefu in tudi enemu "višjemu" sodelavcu ter sodelavcu, ki mu najbolj zaupam...in moram rečt, odziv je bil presenetljivo dober, ko sem začel govorit, da sem poiskal psihitra je bil najprej nasmeh, ko pa sem začel razlagat o mojih problemih, pa so se nasmejani obrazi spremenili v zaskrbljene, resne obraze...razumevanje in podporo sem dobil takoj, sodelavca kateri dva živita relativno blizu firme sta ponudila pomoč pri intervencijah...res ne morem verjet, da to ljudje, ki teh težav nimajo - resnično razumejo....

 

[NATIKA]

 
 Sedaj sem tole vse prebrala tudi jaz se vidim tukaj v tvoji zgodbi,Roky verjemi ,da bo boljše,ampak vsaka stvar rabi svoj čas-jaz sem mislila kaj mi je,da bom kar umrla ....Tudi meni je tale forum zelo pomagal, čeprav več berem kot pišem ,
                                 LE TAKO NAPREj !!!   lp N

[roky87]

Pozdravljeni,

Kako ste? No prejšnje dni sem ta forum bol bral kot kaj drugo, ker sem imel polno glavo čudnih misli, poleg tega pa še berem knjigo Depresija za telebane, prebral pa sem tudi Kako smo lahko srečni in zadovoljni...ampak vaj se aktivno na žalost še nisem lotil, ker enostavno ne najdem energije poleg obveznih dnevnih dejavnosti, kot so služba, šola,...seveda tudi boji z negativnimi mislimi, strahovi itd...Imam dogovorjen tudi termin pri psihoterapevtki Vesni Jančar (če jo mogoče kdo pozna?) 18.11.2009, seveda samoplačniško in upam, da se bo dobro izšlo oz. da mi bo znala nudit kakšno pomoč....jemljem tudi antidepresive, ampak lahko rečem, da še ne delujejo...ampak glavno je da se v moji glavi, čedalje bolj širi misel, da bom vse skupaj premagal in bom tudi jaz nekoč vstal z nasmehom in pozitivnim pogledom na prihodnost 

Evo za vas 

LP

[trzinka]

vesela sem, da ti gre na bolje

[zala]

Sem danes prebrala kar vse nazaj, ker prej nisem.
Rok, kaj se sploh zavedaš, kako super si??? A veš, kako težko je sebi, kaj šele drugim priznati, da imaš težave sam s sabo??? To je velik korak. In vedi nekaj: zelo veliko ljudi je tam zunaj, ki si tega preprosto ne upajo priznati! Vsak drugi ima že neke težave, res pa je, da jih eni bolje, drugi pa pač malo težje prenašamo.
Samo 1x se mi je zgodilo nekaj takega kot tebi: napad panike.... ne želim ga doživeti več nikoli. Če mi bo uspelo ali ne, ne vem... je pa občudovanja vredno kako sploh toliko teh napadov preneseš. In to mi govori nekaj: da si veliko bolj močan, kot sam misliš.
Res pa se moraš otresti črnih misli in negativizma, to ubija!
Sama sem poskusila takole: ko sem se zalotila na neki pesimistični misli sem si rekla: punca, zdaj pa skušaj to isto stvar gledati iz DRUGAČNE luči. Koliko različnih gledišč bom našla??? Tudi če včasih nisem našla nobenega drugega gledanja kot negativno, sem preusmerila misli vsaj s tem, da sem razmišljala o tem, KAKO NAJ RAZMIŠLJAM DRUGAČE; v iskanju možnosti. In sem se kljub negativnim mislim bolje počutila... Ne poznam nobenih strokovnih tehnik, saj bom tudi sama prvič obiskala psihoterapevta in upam, da mi bo dal kakšne konkretne napotke.
Hej, fant.... tukaj je veliko takih, ki smo si podobni v težavah. A ni to super, da se najdemo???
Vse dobro!
 

[martinca]

Rok, kaj se sploh zavedaš, kako super si??? A veš, kako težko je sebi, kaj šele drugim priznati, da imaš težave sam s sabo??? To je velik korak. In vedi nekaj: zelo veliko ljudi je tam zunaj, ki si tega preprosto ne upajo priznati!

Enako si mislim tud sama o tebi, Rok, že odkar sem videla tak naslov, npr sama v rosnih 20 - ih letih si  kljub velikemu trpljenju zaradi panične motnje niti pod razno nisem bila zmogla priznat, da sem bolna   Šele danes lahko to priznam.

Vendar pa sem svoje trpljenje takrat prikrivala tudi zaradi popolnega nerazumevanja bližnjih oseb, saj takrat leta 1997 še ni bilo pogovorov o tem in najbližja, nekoč v otroštvu zaupanja vredna oseba mi je rekla celo, da si svojo muko groze sredi  ničesar samo domišljam in da bi me bilo morda samo treba politi z mrzlo vodo   Iz strahu pred izgubo zadnjega nadzora sem vse zadržala zase in tiho trpela 3 leta v občasnih hudih napadih, vsa  nema, otrpla sredi panične motnje, dušeča, bela kot stena, da bi se kamen razklal, kakšno nepotrebno trpljenje....
Pa bi bila potrebovala samo mesec ali 2 Cipralexa ali visoko dozo Apaurina in nekaj hositalizacije in kaj je to takega ??  Ne morem verjeti, da sem to sama brodila skozi močvaro čisto brez zdravil in nisem imela zaščitnice ne zaščitnika. Šele danes si priznam, da je to bolezen, da se to lahko zdravi in ozdravi, toda meni je blo pomembneje pred drugimi ohraniti neko namišljeno dostojanstvo ali kaj.
Pozdravljam tvoj način, kako sprejemaš težavo in da jo takoj rešuješ, z najlepšimi željami.

[zala]

No, kako kaj, fant? Kaj dogaja??? Oglasi se kaj, pogrešamo te že  .....

 Vse dobro!!

[roky87]

Lep pozdrav sotrpini, kak smo kaj?...če mene vprašate, zdaj dobro, čez 2 minuti že slabo...celi teden sem počasi bral ta forum, ampak nisem imel besed za pisanje...kot se mi dogaja tudi z ljudmi v resničnem svetu...ne vem niti kaj se naj pogovarjam s cimrom...če mi že kaj pade na pamet, rajši ne rečem, ker mi pade v ospredje, da bom izpadel čuden, če bom to ali to rekel...ta teden sem tudi opazoval malo samega sebe in ugotovil, da nikjer in z nikomer nisem sproščen, pa tudi če je to oseba, ki jo poznam že od malih nog...kot sem že rekel, posledično tudi nimam besed za pogovor in sem v večini tiho...ne pokličem niti staršev, ker ne vem kaj se naj pogovarjam, kaj naj rečem itd...to me razžira, ubija in še marsikaj drugega...ne upam, ne morem, ne zmorem peljati avta, ne zmorem ogovoriti dekleta, na prihodnost gledam črno, vedno mislim na najslabše, vedno hočem popolnost, bojim se zavrnitve, počutim se krivega, majnvrednega, ne zaupam ljudem, bojim se izdaje, bojim se posmehovanja, bojim se ponižanosti, počutim se, da si ne zaslužim sreče, da so vse slabe stvari namenjene meni, da nebo nikoli boljše....želim, da mine, želim srečo, želim ljubezen, želim "normalno" življenje...želim živeti dan in ne prihodnosti, še najmanj pa preteklosti...

Ta teden sem imel sanje, strašne sanje, v njih je nastopal moj oče, kateri me je zmerjal, me imel za nesposobneža, cmero, boječlivca, za vse samo svojega sina ne...zakaj? kaj so te sanje pomenile?....ko sem se zbudil sem jokal....zelo jokal...zavedno jokal...ko sem pomislil na sanje in na dogajanje v sanjah, sem jokal še bolj...prvič, po zelo dolgem času...in vem, da so te sanje nekaj pomenile...so nakazovale moj strah?...so bile iz moje podzavesti?...so bile posledica zdravil?...ne vem, samo sprašujem se...

Ostanite prijatelji, napišite kaj...

 

Hvala

LP

[Slavka]

Rok, počasi bo boljše, verjemi. Jaz se že skoraj dve leti ubadam z občutki, ki si jih opisal, enkrat bolj, drugič manj uspešno. Pride dan, ko sem čisto obupana, sploh ne verjamem v izboljšanje, pa potem se zberem, brcnem v rit in si rečem: zdaj pa dost! Mejdun, fajn baba sem, nič mi ne manjka, zdrava sem, zdrave otroke imam, partnerja, ki me razume, podpira...kaj bi še rada.  Pa se res potem skuliram in vidim srečo v malih stvareh, uživam v malenkostih, se crkljam tako kot meni paše. Res nas preteklost duši in prihodnost straši, danes pa nam polzi iz rok. Vzemimo si današnji dan, ker nam pripada!
Rok, vse se bo uredilo.  Počasi, zaupaj si in bodi pozitiven. Mogoče so tvoje sanje odraz tvojega strahu, strahu, da te drugi ne bi razumeli, ne razumeli tvojih težav, stisk...ne vem, morda so odraz tvojega strahu do sebe...kako se boš spopadel s paniko? Tudi mene včasih sanje tako pretresejo, da imam cel dan pokvarjen. Vendar, kot je rekla moja pokojna mami, sanje so polna rit spanje  ! Ne obremenjujva se preveč z njimi, zmenjeno?
Pozdravček in napiši še kaj, morda ti bo lažje!