Joj ta panika

[ROLIPOLI]

Saj sploh ne vem kje naj začnem, toliko imam za napisat.

Mislim, da sem že od rojstva en "usrane". Ko sem hodila v malo šolo, sem bila sama doma, ker me oče in mama nista imela kam dat. Babic in dedkov žal nisem imela več, starejši brat pa je že hodil v šolo. Vedela sem kdaj moram v šolo, da moram zaklenit bajto, pazit na štedilnik in da kaj ne pustim prižgano. Včasih me je bilo zelo strah, ker nismo imeli telefona da bi poklicala mamo ali očeta. Nekako pri osmih letih sem pa postala tak zajec, da sem cele noči prebedela. Sploh se nisem upala zaspat, pa še podnevi sem bila čisto paf, če je le kje kaj počilo. Mama me je peljala k zdravniku in zdravnica je rekla, da so to psihične posledice ker me je očitno takrat ko sem bila sama doma, bilo zelo strah. Vem da sem dobila ene tabletke, no po tistem je pa kar minilo.

Leta so minevala, jaz sem bila veselo, nasmejano dekle. V šoli sem bila pridna, doma tudi, imela sem veliko prijateljev. V srednji šoli sem se zaljubila v fanta s katerim sva bila tri leta. Po končani srednji šoli me je pustil, ker je spoznal drugo. Šok je bil velik, sploh ker sva bila iz istega kraja, pa tudi začela sva si že urejati kje bova živela. Potem sem bila nekaj let sama. Spoznam novega fanta (o ko ga le ne bi !!!). Najprej zgleda vse super potem pa tako psihično nasilje da vam povedat ne morem. Ljubosumje, klicanje domov, čakanje pred službo, grožnje. Ta človek me je psihično dotolkel. Po enem letu sem ga le pustila,  a sem se komaj pobrala. V času ko sem bila z njim sem študij ob delu popolnoma zanemarila. Ko sem ga le pustila sem se komaj spravila skupaj, in dokončala fax.

Že takrat so se začeli pojavljati panični napadi a ne tako hudi. Splošni zdravnik mi je dal škatlico Helexa in rekel naj ga vzamem kadar bom res nervozna.

Leto po tem sem spoznala novega fanta in si z njim ustvarila družino. Poročena sme že 10 let, imam krasnega moža, hčerko, urejen dom, materialno smo kar dobro preskrbljeni. Razumemo se, skratka lepo mi je.

A kaj to ! Moja panika je vedno hujša. Že pred dvemi leti sem bila pri psihiatrinji, ki mi je napisala Cipralex, pa tudi ne eno testiranje me je dale. Tam so ugotovili da je pri meni stalno prisotna neka anksiozna motnja, pa še panika povrhu !

Jedla sem Cipralex skoraj eno leto, pa je bilo kar boljše. Ko sem nehala pa SPET.  Potne roke, srce razbija, občutek da bom padla. Potem pa še ta občutek kaj bodo ljudje rekli, če res kam ruknem.
Ravno ta teden me je v službi taka panika zagrabila da sem mislila da bom umrla. Pa sploh nisem vedela kaj naj rečem ker sem bila čisto fertik. kaj pa vem kako bi sodelavci reagirali če bi rekla da imam panični napad. Najbrž bi rekli da sem nora.

Mož me podpira mi stoji ob strani, samo namesto mene pa ne more nič narediti kar se te panike tiče. Hodila sem na avtogeni trening, samo kaj ko moje misli potujejo povsod drugam in se ne znam sprostiti. Zdaj sem si kupila še komplet TRIS. Razmišljam tudi o kognitivni vedenjski terapiji.

Rada bi bila taka kot sem bila včasih. Vesela, polna življenja, sproščena. Tako pa sem vsa "posrana", živčna in okupirana z paniko in tem da se mi res ne bo zmešalo.

Berem in vidim da je takih kar nekaj. Vsem pa je skupni imenovalec ta, da moramo MI SAMI DELATI NA TEM DA SE TEGA ZNEBIMO. Samo KAKO ? Tempo življenja je tako hiter, da enostavno zmanjkuje časa, kar pa sploh ni prav. Morala bi si vzeti čas zase, a kaj ko vedno pucam, po hiši, urejam vrt, rože.... Ne znam se sprostit !!!!

Lep dam želim vsem, pa tudi vikend.

[Janja]

Rolipoli!

Poglej, tudi jaz se s strahovi ukvarjam praktično že celo moje življenje. Mami mi je povedala, da sem bila taka že kot majhen otočiček in tudi nobenega razloga ni bilo za te moje strahove za razliko od tebe, ki si navedla vzroke za strahove.

Jaz se bolj aktivno ukvarjam s temi strahovi šele sedaj, ker včasih o tem ni bilo nobene primerne literature in tudi interneta ni bilo. V srednji šoli sem bila pri splošni zdravnici zaradi hude diareje in njen zaključek je bil, da sem pač "živčna". To pa je bilo takrat tudi vse. Jaz sem vsa ta leta iskala tehnike sproščanja, ki bi mi pomagale, vendar meni nobena na žalost ni pomagala. Pred približno desetimi leti sem uspela (z mamino pomočjo) priti do tehnike, ki je pisana na mojo kožo, vendar je pričela delovati šele po približno enem letu rednega izvajanja. Pomembno pa je, da tehniko, ki jo izvajaš, izvajaš tudi takrat, ko imaš dobro obdobje. To je izrednega pomena, in sicer, da si lahko občutke sproščenosti prikličeš tudi takrat, ko ti ni dobro.

To, da imaš moža, ki ti stoji ob strani, je izrednega pomena.   Tudi TRIS zelo pohvalijo. Poskušaj si poiskati še kakšnega psihoterapevta, s katerim bosta detaljno predela te tvoje strahove.

Držim pesti, da ti bo uspelo. 

[Arwen]

pozdravljena, Rolipoli  ; kot Janja pravi + mogoče kaka psihoterapija?

urejam vrt, rože....

a je to kot obveza ali lahko vzameš kot sprostitev? vsaj tu pa tam koga slišim, ki pravi, da mu je vrt v veselje, da tam se pa sprosti?

[Slavka]

No to je pa skoraj moja življenska zgodba. Tudi pri meni isto, sama doma, sama skozi gozd hodila v šolo, živeli smo na samem in strah je bil moj vsakdanji spremljevalec. Pa domače razmere, mami skoz bolna, oče utapljal svoje težave v alkoholu, jaz najmlajša od petih otrok, pa sem čutila, da moram za oba skrbet. Bratje, precej let starejši od mene,  niso bili nikjer zaposleni, samo kreg in alkohol je bil. Ponoči sem prisluškovala zvokom, kdaj bo kdo prišel domov pijan in bo spet fajt. In to v letih, ko otrok rabi objem, varnost, srečo za svoj razvoj. Ni čudno, da sem padla v brezno depresije. Sicer sem si pred 13 leti ustvarila svoje življenje, se odselila,  imam partnerja, ki me razume, spodbuja, dva krasna pridna otroka, imam firmo, finančno smo preskrbljeni, nobenih skrbi, bi lahko rekla. Vendar so me temni oblaki preteklosti potisnili na tla. Po peklenskih dveh letih, sem letos začela z psihoterapijo in mogoče bom spucala svoj strah. Moram pridobiti samozavest, moram "odrasti" jaz pravim. Pri paniki mi je blo pa isto, kot tebi Rolipoli, da bom padla dol, kaj bodo rekli drugi, da me bodo odpeljali direkt na psihiatrijo, kaj bodo rekli...kaj bodo rekli...kaj bodo rekli....ma naj rečejo kar hočjo! To je moje življenje, moja borba, itak nikol ne bom vsem všeč, čeprav bi še tako rada! Vedno sem se potrjevala preko drugih, da me drugi hvalijo, da sem drugim fajn punca, da so mi "fovš" po domače povedano. To me je hranilo, ker očitno nisem doma nikoli dobila pohvale, potrditve, da sem željena, ljubljena. Ampak zdaj odkrivam, da je pomembno, da se potrjujem preko sebe, da se vzljubim, da ugotovim, da je pravzaprav fajn, da sem. Ampak dolga in ovinkasta pot je do cilja... Tudi jaz probam s sproščanjem, jogo, sprehodi, pa počas gre. Želim ti obilo pozitivnih dni!  

[ROLIPOLI]

Hvala vsem za odgovore.

Janja kakšno tehniko sproščanja pa imaš ?

Kar se tiče opravi v hiši in zunaj nje. Kaj pa vem ? Delam rada, samo vedno je prisotna neka nervoza da imam še veliko dela, pa malo časa.   :seznojim:Je pa res, da sem preveč natančna in da hočem vse imet v nulo.

[Arwen]

Je pa res, da sem preveč natančna in da hočem vse imet v nulo.

no, pa je iztočnica, kje začet, tu 

[ROLIPOLI]

Pa še to. Doma je bilo vedno prisotna beseda: "Ja kaj bodo pa ljudje rekli ?"

Moja mama je s tem strašno obsedena. Vedno moramo biti nasmejani, urejena hiša, vse tipi topi. Samo za to kaj bodo ljudje rekli !!!

[Slavka]

Mi je poznano, zato pa je tako...kaj bodo drugi rekli...nase pa pozabimo!

[ROLIPOLI]

Vedno pravim blagor ljudem, ki se znajo postavit zase in ne gledajo na to kaj rečejo drugo.

S tem ne mislim, da delaš komu slabo samo za to da je tebi dobro, ampak da se znaš postaviti zase in da stojiš za svojimi dejanji.

Tako pa se vrtim v krogu nekih prepričanj, še iz pamtiveka. Jej jej, kje so dnevi moje samozavesti.

Življenje je lahko zelo lepo, a kaj ko si ga sami zapletamo. Eni reveži so bolni, no eni pa tako panični, da ne znami iz tega.

Pa tudi če bi šla jaz razlagat svoje težave kakšni prijateljici, bi mi sigurno rekla, da kaj mi manjka in da fantaziram. Pri nas je družba še vedno taka, da te imajo takoj za "malo čez les".

Pa vem, da ima ogromno ljudi težave, samo povedat noče nihče.

[worryed]

Lep pozdrav ROLIPOLI. Jaz sicer nimam teh težav je pa takšna diagnoza postavljena mojemu partnerju. Verjamem da sploh ni lahko in je vse prej zelo neprijetno. Verjamem tudi da imaš pri teh napadih občutek kot da boš umrla, upam pa, da ko se umiriš in končno lahko ''zadihaš'' zaveš da je bil to napad panike ter da je tvoje telo drugače zdravo ter si rečeš '' no še en napad, pa kaj!!!' vem da je to težje narediti kot se sliši. Ne verjamem pa da bi prehladu, vročini, sladosti posvečala toliko misli in pozornosti, ker napadi panike niso nič drugega kot malo drugačna vrsta bolezni (tako jih pač vidijo moje oči) pa kaj če si v gruči ljudi se boš pa pač vsedla na tla in počakala da mine kaj pa koga briga. Saj pravim če bi ti pa bilo slabo ker bi kaj takšnega pojedla pa se ne bi obremenjevala kaj bodo ljudje mislili. To si TI in imaš vso pravico da svoje slabo počutje takšno ali drugačno pač prebrodiš kakor tebi najbolj ustreza brez da bi ga potem nekomu opravičevala. Pa če se le da ne posvečaj tem napadom panike tolikšne pozornosti še manj pa misli kdaj bo spet prišel, kaj če sem tam in tam, kaj bodo ljudje rekli.... Saj je še vsak minil pa naj bo kjer pač bo, tvoja družina je s tem seznanjena in mislim da se noben ne bo ustrašil, za druge te pa naj ne skrbi. Še enkrat vem da to ni tako lahko storiti kot se sliši. Pa ko se opaziš da ti misli bežijo v to  smer jih raje preusmeri v kaj lepega kot je smeh tvojih otrok, njihov glas, kako je lepo da lahko vidiš ptice, kako lepo diši po jeseni in pozitivni energiji.... Še enkrat TI si TI takšna ali drugačna še vedno si TI. 

[Arwen]

Pa še to. Doma je bilo vedno prisotna beseda: "Ja kaj bodo pa ljudje rekli ?"

Moja mama je s tem strašno obsedena. Vedno moramo biti nasmejani, urejena hiša, vse tipi topi. Samo za to kaj bodo ljudje rekli !!!

mi je tudi poznano... in veš, se da čez to it  , in jaz osebno se danes zelo veselo  na to, kaj bojo sosedje rekli

[ROLIPOLI]

Ma ko vas berem, mi je kar lažje pri srcu. Da vidim da ste še ljudje s takimi težavami.

Upam, res močno upam, da bom prešla skozi vse to. Vse je v glavi in najprej moram pospraviti ravno v njej !

[Arwen]

Vse je v glavi in najprej moram pospraviti ravno v njej !

točno tako! in kot je Martinca napisala v eni drugi temi - vse je v naši glavi in mi se odločamo, kako reagiramo... mi smo tisti, ki naj bi bili - oz. ki bi morali biti dobri predvsem do sebe in se ne trpinčit za stvari, na katere nimamo vpliva - kako na vsem svetu pa naj jaz sploh vem, kaj bo sosed rekel? po vsej verjetnosti ima precej opravka s samim sabo, in se zagotovo nima časa ukvarjat s plevelom, ki je slučajno zrastel na moji gredici.... In po drugi strani - par vaških opravljivk oz, opravljivcev bo vedno iskalo kosti za glodat, pa če se jaz po trepalnicah mečem ....

[ROLIPOLI]

Res je tako !

Me pa nekaj zanima. Pri teh paničnih napadih mene najbolj moti občutek da bom padla dol  :oin da se mi vrti.

A je kdo zaradi panike res padel dol, ali je to samo v naši glavi ?

[Arwen]

si prebrala tole?

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=599&Itemid=1

[ROLIPOLI]

Dober članek. Kar v smeh me je spravil.

[Slavka]

Isti občutek sem imela, vrtoglavica, občutek, da padem v nezavest, občutek, da se mi meša...nikol se mi pa ni NIČ zgodilo. Le občutek je bil tako močan.

[ROLIPOLI]

Ja ti občutki so naravnost GROZNI. Tako trpim, da imam občutek da me bo vsak čas konec.

Sploh pa ta občutek KDAJ BO KONEC ? Konca kar ni in in. Če se to zgodi v službi imam do WC 10 metrov, pa mislim da sploh ne bom prišla tja ker bom padla skupaj.

[trzinka]

Pa še to. Doma je bilo vedno prisotna beseda: "Ja kaj bodo pa ljudje rekli ?"

Moja mama je s tem strašno obsedena. Vedno moramo biti nasmejani, urejena hiša, vse tipi topi. Samo za to kaj bodo ljudje rekli !!!

jap, tudi pri nas. Če smo preveč na glas govorili je zapirala vrata, da nas niso sosedje slišali. Še zdaj, kadar pride k meni gleda kako imam pospravljeno in pomito, če kdo pride, pa mi zdaj dol visi . Govori kako se moram oblačit, če kaj rečem, se ustrši kaj bodo drugi rekli in si mislili, men pa spet dol visi
Sem prišla do te ugotovitve po dolgih letih , KVT mi pa zares omaga.

Isti občutek sem imela, vrtoglavica, občutek, da padem v nezavest, občutek, da se mi meša...nikol se mi pa ni NIČ zgodilo. Le občutek je bil tako močan.

jap, tudi to smo dali skoz, pa smo preživel in zdaj se ne ustrašim več, kadar me takole stisne.


Toplo ti priporočam psihoterapije

[asdf]

kako vrtoglavico imate to ?? Se prav vrti prostor okrog vas, js tut čutim neki čudnega v glavi, vender se nč ne vrti, tak zlo čuden občutek, ko da nisi 100% pri sebi, pri stvari.