Anksioznost in služba

[Sara]

 Pozdravljeni!

 Mi lahko morda kdo iz prve roke zaupa to vožnjo slaloma? V sebi čutiš neki "okvaro", nisi 100% vase, v svoje sposobnosti, težave s koncentracijo. Službene dolžnosti od tebe terjajo polno prisebnost, popolno koncentracijo. Zadaj imaš ustrezno izobrazbo. A kaj ko ne zmoreš opravljati svojega dela. Sam sebi ne moreš verjet, da se ti dogaja kaj takega. Sebi ne moreš ubežati. Muči te. Poskusiš z bilobili, sprostitvijo,... Ni efekta. Zadaj mora nekaj biti porušeno.

 Kako funkcionirate v službi?

Hvala vsakemu za branje in morebiten nasvet!!!

[korpi]

Pozdravljena!

Vse to, kar si napisala sem občutil sam na svoji koži (pomanjkanje koncentracije, izguba zaupanja vase, občutek nesposobnosti). Vedi, da nisi edina s takimi problemi. Jaz sem zadevo zadrževal tako dolgo, da sem imel resne težave tako v službi, kot v zasebnem življenju ter z zdravjem. Meni je dosti pomagal odkrit pogovor s šefom - sva našla rešitev. Obrnil sem se tudi na strokovno pomoč psihoterapevtke.

Drži se!
LP

[Slavka]

Moja izkušnja je pa taka: ko sem zbolela za depresijo in doživela napade tesnobe,dobesedno čez noč, ker mi je umrla mama, najprej sploh nisem vedela kaj se dogaja z mano. Hodila sem v službo, kot robot delala, vendar vase sploh nisem bla prepričana. Občutek sem imela, da bom pozabila kam kaj poknjižiti (delam v računovodstvu), nisem imela koncentracije, že ob 11.00 dopoldne sem bla izžeta. Sreča v nesreči je bila ta, da je podjetje v katerem delam moje. Vendar ker sva zaposlena le midva z možem in imava veliko dela, si nisem mogla privoščiti bolniške, ker so najine stranke od naju pričakovale opravljene storitve kot vedno. Strankam nisem razlagala mojih težav in mislim, da nihče tudi ni vedel za moje počutje. Sama sem bila pa grozno nesigurna vase. Poskusila sem vse mogoče, da bi preživela teh osem ur. Med delom sem si dala v ušesa slušalke in poslušala glasbo, ki me je pomirjala, potem sem si v drugi pisarni omislila ležalnik, da sem malo "odležala" najhujše počutje (posebno, ko sem uvajala AD-je in sem bla čisto brez moči in energije), vendar čisto nisem mogla odklopiti službe. Nisem verjela, da bom še kdaj delala tako "dobro" kot prej, čeprav mi je mož govoril, da nisem pri delu nič drugačna, nič manj strokovna kot prej in tudi naredila sem vse v roku. Samo ta moj občutek me je ubijal! Komaj sem čakala vikend, da sem lahko malo spočila možgane. Mene so mučile tudi vrtoglavice, pa omotičnost, pa motnje vida, zdelo se mi je, kot da sem totalno zadeta, da bom kar skupi zlezla al se bom pa zabrisala skoz okno ven, da končam to agonijo, ki sem jo prestajala. Grozno je, ko nisi več siguren vase in ne zmoreš tistega, kar si prej npr. dnevno počel 10 let. No, zdaj sem v fazi, ko lažje delam, imam bolj bistro glavo in je o.k. ter upam, da tako tudi ostane. Pomagali so Ad-ji, pa psihoterapija, verjetno pa tudi razumevajoče okolje v katerem bijem to mojo bitko. Tudi zate Sara držim pesti, da se ti stanje izboljša in verjamem, da se ti bo! 

[Sara]

 Draga Slavka!

 Hvala za zgodbo, ki ima srečen konec.

 Pri meni se je ravno še bolj kontra odvilo. Saj ne vem a naj razlagam celo zgodbo. Dolga je.

 Pred 4 leti sem že pri svojem delu opazila vročico ob bolj zahtevnem delu. Napadla me je panika, delo nisem opravila dovolj dobro. Kmalu sem zanosila. šla na porodniško. Po porodniški, sem izgubila delo, zaposlena sem bila za ndč. Bil je šok. Pristala sem na zavodu. Iskala službo, vmes domača kalvarija s financami, borba za vsak €. Imam družino, dva otroka, živimo v hiši, ki jo še moramo urediti. To me muči. Rada bi dokončalka stvari, prispevala zraven a nekako mi ne znese.  Potem sem si našla službo za vmes, dokler ne najdem v svoji branži. Delala sem tri mesece in uspel mi je met v službo iz mojega poklica a res po vezah. To je še hujše, verjemite. Nekdo zastavi besedo zate, ti pa pogrneš. Mučno. Delala sem skoraj dve leti. Nadomeščala sem porodniško. Zaradi mojih težav pri delu, sem bila večkrat nezbrana, stvari niseem ipravila v roku. Strah me je bilo vprašat nadrejenega, ali pa nisem dovolj jasno razložila. Izmikala sem se komunikaciji nadrejenih. Potrebovala sem dodatna navodila. Težko sem preživljala tudi večere doma. V skrbi da bo kmalu jutro ko bo zopet treba se soočit z problemi. Popoldne nisem bila kaj prida efektivna, dajale so me skrbi. Najboljš mi je blo ko sem spala da nisem nič mislila na to. Res sem še v sanjah kaj podoživljala.
 Dobila sem ponudbo za novo službo (znanka). Zagrabila sem. Počutla sem se srečno da uidem stari sliki, jo nadomestim z novo in začnem znova. A glej prekmalu se je pokazalo zopet. Pri delu mi je zopet ponagajala koncventracija, nervoza, sregledala sem stvari. V življenju sem se počutila da vse delam na pol, nimam urejenega doma, otroci veliko sami, ne vem kje je kaj,.....

 Ob nekaj bedastih napak pri delu smo imeli z nadrejenimi pogovor. Ne morem reči da so bili slabi. A pri svojem delu, niso mogli sprejeti osebo s takimi težavami. Pogovor je bil odprt. Verjetno sem povedala preveč o sebi. Tako sem tudi to službo za dč. izgubila. Omenila sem prošnjo za krajši delavnik. Ni bilo sprejemljivo zaradi narave dela. Tako sem ostala spet samaaaaaaaaa...

 Šla sem že do psihologinje, psihiatra (mirzaten),...Ali moram do psihoteravevta da poskušamo pridi iz dna? Obiskujem skupino. Ne vem ali bom lahko kdaj delala svoje delo dobro. Lahko se trudim. Vem da sem pregledovla stvari za sabo. Nisem opazla napake a čez čas se je pokazala da so bile in to brezvezne. To me mori zelo.

 Stiska me zaradi mojega preživetja družine. Kako bom dajala zgled otrokom.

 Sedaj res delam doma stvarim, brišem izostanek  od prej. Vesela sem, ko uredim kake črne točke, ki prej niso prišle na vrsto. Paše mi mir, brez tempa. Dopoldne sem ok. Proti večeru mi pa že zmanjka energije.

 Vem, da delujem lena in brezvoljna. Vem da ni normalno a kako si naj pomagam. Trudim se korak po koraku. A vse to me je stalo že preveč.

  Slavka, v lastni službi je to možno. Kdo me bo gledal tako? Moram se uredit! Kako?

 ma čisto preveč sem napisala a dala sem iz sebe. Srčno si želim da pridem iz tega blata,...
       

[Arwen]

Sara, nič nisi preveč napiala 

..Ali moram do psihoteravevta da poskušamo pridi iz dna?       

poskusi 

[Slavka]

Sara  ,! Ko to prebiram vidim, kako sem lahko res SREČNA, da sem sama svoj šef. Čeprav mi v tistih hudih časih ni blo to v nevem kakšno tolažbo. Sedaj, ko malo bolj trezno gledam na vse skupi, ne vem kako bi jaz funkcionirala v službi, če si ne bi sama določala ritma dela. Že tako mi je blo za umret hudo. Ogromno sem razmišljala o tem, da bi pustila to službo, da bi mož zaposlil drugo delavko, jaz bi pa doma čepela al bi šla pa v tečaj za kakšno maserko al pa frizerko in bi delala čisto kaj druzga. Mene so te številke ubijale. Tud moj psihiater je rekel, da je med ljudmi s psihičnimi težavami veliko računovodij, ker smo naravnani tako, da mora vse "štimati", balansirati, ko pa pride do neke porušitve rutine, je pa problem. Isto se je zgodilo meni... umrla je mami, jaz sem se sesula in nisem sploh več znala živet. Pa še dobre tri mesece sploh nisem vedla, kaj se dogaja z mano. Sara, veš, nisem prepričana, da jemoja zgodba s srečnim koncem. Se je zgodilo, da sem bla že čist super, pa hop in spet na tleh, na začetku nočne more. Držim pesti zate, da najdeš službo v kateri boš uživala in izrazila svoje sposobnosti!  

[pipi :D]

Hojla Sara!

Naj ti povem jaz svojo zgodbo, ko sem pred petimi leti prvič doživela dno sem mislila da ne bom nikoli več normalna. V bolniški sem bila skoraj dva meseca diagnoza depresivno anksiozna motnja. Opravljala sem popolnoma nezahtevno delo (delo na normo), čeprav imam sredješolsko izobrazbo in še študiram.
Potem sem prišla nekako k sebi z psihoterapijo in antidepresivi, ko sem se počutila dovolj dobro sem prenehala jemati zdravila( napaka morala bi jih še jemati vsaj pol leta). Čez eno leto se je stvar ponovila.In zopet od začetka, sicer ni bilo tako hudo kot prvič a bolniško sem morala.V času okrevanja se mi je v službi odprla možnost napredovanja(končno po 13 letih) kljub bolezni sem sprejela napredovanje. Delo je postalo bolj zahtevno, kar je meni ustrezalo saj so bili moji možgani zaposleni in mi misli niso uhajale. Pri tem delu je pomembna natančnost, imam veliko opravka s številkami.
Na tem mestu delam že tretje leto in letos je prvič da sem zopet v bolniški zaradi svoje bolezni, sicer samo 4 ure, ker zaradi slabega spanja postanem v službi strašno utrujena.
V treh treh letih mi je uspevalo delo opravljati 100% je pa res da imam podporo kolektiva in kadar sem v slabi koži mi priskočijo na pomoč, če je potrebno. Moram pa reč da zaenkrat še nisem izgubila vere vase kar se službe tiče. Ko je moje počutje slabše si naredim seznam, kaj mora v tistem dnevu biti opravljeno in kaj lahko počaka dan ali dva.Ko se počutje izboljša pa opravim zaostale stvari , pa še te si razdelim po prioriteti.
Upam da ti je moja zgodba kaj pomagala.Sedaj je na prvem mesu to da najprej spraviš v red sebe s pomočjo strokovnjaka. Potem pa počasi naprej.

lep dan ti želim


pipi

[Sara]

 Ali je še kdo, ki je zaradi podobnih težav, prešel na drugo vrsto dela? Bil morda premeščen? Odpuščen upam da ne! 

 Težko mi je, ker sploh ne vem za kakšna dela sem sposobna, to mi je zelo mučno.  Kako se suvereno predstavit nekomu, če veš da sam vase nisi 100%?

[ROLIPOLI]

Sara živjo !

Tudi jaz se borim z anksiopznostjo in paniko že nekaj let in vem, da ni lahko. Delam v računovodstvu in moram biti zbrana, da kaj ne "zamočim".

Pridejo dnevi, ko mi je težko in komaj delam. A se moram spraviti k sebi, ker to da bežiš v bolniško ni rešitev. Če je res tako hudo, da se ne da delat, potem že, drugače pa ne.

Jaz v službi svojih težav ne razlagam. Ne vem, kako bi jih sprejeli, mislim pa da ne prav dobro. Mislim, da me iz službe ne bi vrgli, samo kaj pa vem kako bi reagirali.

Pač moramo naprej, ker to je življenje. Imamo samo eno samo in skozenj moramo po svojih naboljših močeh. Vsi mi bi dali ne vem kaj, da bi bili taki kot smo bili včasih (sproščeni in mirni) a kaj ko ne moreš prav veliko.

Pošiljam ti en lep pozdrav in drži se !

[Slavka]

Rolipoli  ! Tudi jaz sem takega mnenja. Jaz sem skoz govorila: zakaj ne morem bit taka, kot sem bla prej? Jokala sem, bla jezna nase, na službo, na partnerja...hotla sem bit taka kot prej, pa pika. Ampak po letu in pol sem ugotovila, da taka, kot sem bila ne bom nikdar več. Smrt mame me je spremenila, srečanje z mojo paniko me je spremenilo, drugačna sem in ko sem to dejstvo sprejela, sem se nekako pomirila. Sara, ti se kar suvereno predstavi delodajalcu, tvoj občutek je, da nisi 100%, drugače gotovo vse opraviš tako kot je treba. Napake pa delamo vsi, tudi moj mož, ki je vzor zbranosti in natančnosti ga kdaj "posračka". Pa ni konec sveta zato, popraviš, pa greš naprej. Le pogumno! 

[ROLIPOLI]

Točno tako je kot si napisala Slavka. Jaz sem tudi bila jezna nase in pridejo dnevi ko sem še jezna nase in bi se najraje kar ugriznila. Vedno to vprašanje:"Zakaj se mo je to zgodilo ?"

Včasih si mislim, da sem en nesposobnež. Pa saj nimam toliko dela ! Kaj pa tisti ki imajo več otrok, pa 100 dejavnosti, pa ful zahtevne službe. Jaz nimam tako zahtevne službe, imam eno hčerko ki je že v šoli, tudi dejavnosti nima toliko da bi jo cele popoldneve pravažala. Res imamo hišo, vrt, pa je dela kar veliko če hočeš da je vsaj kolikor toliko. Ampak hej saj jih imajo tudi drugi. Moja kolegica ima 4 otroke, hodi v službo, ima hišo, vrt, pa še za očeta skrbi ki je sam. Pa je taka, da se samo smeji. Jaz pa...

Ampak kaj čmo ? Sem kar sem in imeti se moramo radi taki kot smo. Pa ni lahko, sploh ne. Pa saj veste kaj pravijo: Vsak človek nosi svoj križ.