Socialna fobija

[Leah]

Živijo

Pišem vam prvič, čeprav sem že dolgo prijavljena. Stara sem 17 let in imam velike probleme s samopodobo. Najverjetneje imam socialno fobijo oz. kar prepričana sem, da jo imam. Zadeva me ovira popolnoma vsak dan, skorajda vsako sekundo. Ko se zbudim, me je strah novega dneva. Strah me je tega, da moram med ljudi. Že sama hoja proti šoli me zelo izčrpa. Ne znam hoditi, ne znam se premikati. Še lase si težko odmaknem z očmi. Ne vem, kaj naj počnem z rokami, ne vem, kaj z nogami. Ne vem kam naj gledam. Vidim ljudi, ki me gledajo in sem prepričana, da je nekaj narobe. Imam kaj na obrazu? Ali pa je kaj narobe z mojo hojo? Verjetno oboje. Celo pot se sprašujem, kaj je narobe z mano. In potem se začnem približevati šoli … Postane me še posebej strah, saj je ob vhodu vedno veliko ljudi. Kot da nisem že dovolj prepotena, se začnem potiti še bolj. Seveda sem prepričana, da je zadeva ZELO opazna, da sem rdeča in popolnoma mokra. Hoditi seveda ne znam, zato iščem nekaj, s čimer bi se zamotila. Iz žepa prestavim ključe v torbo, tako da jih v tistih nekaj metrih pred vhodom jemljem iz torbe. Seveda so moji gibi okorni, trzajo mi roke, vrat. No, itd. itd.
Ne bom opisovala celotnega dneva, samo za primer podajam prvo uro mojega običajnega dneva. O raznih govornih nastopih ne bom zgubljala besed, zadeva je namreč precej očitna. Kamorkoli grem se izogibam ljudi oz. se že prvotno skušam izogniti temu, da bi kamorkoli šla. Ja, doma je najlepše. Ali pač ne? Ko pridem domov me je strah naslednjega dne. Naslednjega dne, tedna, meseca, leta. Strah me je skoraj VSAKE interakcije s človeškimi bitij. Ne upam si poklicati kamorkoli, ker me je strah tega, da me bo nekdo na drugi strani ocenjeval moj glas, vsako mojo besedo. Če me v trgovini kaj zanima, seveda ne vprašam. Raje zadeve pač ne kupim. Profesorjev ne sprašujem ničesar, če ni res res RES nujno. No, pa saj ne sprašujem ničesar - nikogar. Profesorjev, natakarjev, prodajalcev, sosedov, sošolcev, kuharic … Nikogar. S človekom se težko pogovarjam, če že, se vseskozi praskam po čelu ali pa počnem kaj, kar bi kakorkoli čas, ko gledam človeka v oči.
In posledica celotne zadeve je, kot sem že omenila, neprestan strah. Strah me je prihodnosti – tega, da se moje življenje ne bo premaknilo. No, v zadnjih treh letih se vsekakor ni … Ne morem se sprostiti, niti za sekundo. Če pa pride do kakšnega redkega trenutka veselja, ko pomislim, da vse le ni tako črno, se že naslednji trenutek zavem, da v bistvu je. In ja, udarec je hud.
Zdi se mi, da sem popolnoma ničvredna. Življenje vseh bi normalno teklo naprej, tudi, če bi na Zemlji bivalo eno nepotrebno bitje manj. Ja, rada bi preprosto uživala življenje in se ne ozirala na druge. Všečen predlog. V mislih si lahko predstavljam, kako grem med ljudi in počnem, kar hočem, brez, da bi se ozirala nanje. V mislih zadeva poteka gladko … Tu imam narejen načrt, kako bi moje življenje potekalo, če bi imela pogum. Ko pa stopim iz hiše, stopim na realna tla. Vse se sesuje v prah.
Potrebujem občutek, da sem koristna. Pa ne zato, da bo moje življenje bolj „polno“. Ahh, kje. Ta občutek potrebujem zato, da upravičim svoj obstoj. Da najdem vsaj en razlog, zaradi katerega lahko rečem "jah no, vsaj tokrat imajo nekaj koristi od mene".
Ja, poskusila sem že z „izpostavljanjem“, vendar ne zdržim. Aprila sem že delala načrte, kako bom letos začela z raznimi hobiji, se vpisala na tečaj ruščine … Še en mojih propadlih načrtov. Upala sem namreč na Zoisovo štipendijo, to je bil tak daljši „mogoče pa vse le ni tako črno“ trenutek. Ki pa je seveda minil. In tako je bil tudi udarec hujši. Prepričana, da jo bom dobila (mislila sem namreč, da potrebujem povprečje 4'1, imam ga pa 4'5) sem vsak dan začela s tolažbo, da bom naslednje leto lahko vpisala abonma v Drami, da si bom lahko ustvarila zajetno knjižno zbirko, da bom lahko se vpisala na ruščino itd. In neko sredo kar naenkrat na forumu preberem, da „ni šans“, da jo dobiš s 4'5. Okej … Poskušala sem s „pozitivnim mišljenjem“, češ, da če sem do sedaj živela brez nje, zakaj ne bi mogla še naprej. In že sem dobila odgovor, da zadeva ni pravična – kako ima lahko v razredu 6 ljudi Zoisovo, 3 v razredu pa smo bile odlične. In od teh treh ima 1 štipendijo. In odgovor na ta odgovor: „Kaj v življenju pa je pravično?“ In tako naprej se ta notranji monolog vleče v neskončnost.
Nima veze. Zašla sem …
No, bom kar končala. Vse ste že slišali in verjetno vam ne bo v veselje enake zgodbe brati že stotič.
Jah, ne vem zakaj sploh pišem. Nisem prepričana kaj sploh sprašujem. Ničesar, verjetno. Prosim za nasvet.
Torej, opravičujem se za zmeden in neurejen post ter vam želim lep dan (oz. lahko noč).

[crtus]

Zdravo, Leah!

Kot se sama zavedaš, tvoja težava ni enostavna. Si kdaj svoje težave zaupala osebnem zdravniku? Ta ti bo najbrž priporočal psihoterapijo in/ali psihiatra. Si že kdaj bila pri psihiatru/terapeevtu?
Vem, da se ti zdi brezupno, ampak rešitev obstaja, samo dovoli si, da ti pomagajo.

Kar se tiče Zoisovih štipendij, pa vsi vemo, da je sistem postavljen krivično in ne spodbuja k uspehu. Vsaj tako je bilo pri nas (starih štipendistih), zdaj sem slišal, da imate malo drugače.

[Slavka]

Živjo Leah! Berem tvoje besede in občutim tvojo stisko. Tudi jaz sem se bala jutra in novega dne. Komaj sej odprla oči, že mi je postalo slabo in najraje bi spala cel dan. Vendar sem se mogla soočit z dnevom in se odpravit novim obveznostim naproti. Imam dva otroka in službo in nisem imela izbire. Tudi jaz sem se (se še) počutila nepotrebno, mislila sem-svet se bo vrtel tudi brez mene naprej. Ja, to je že res, vendar mnogim ljudem pomenim veliko, pomenim cel svet in gotovo oni niso mnenja, da je vseeno, če sem ali pa me ni. Tudi jaz sem imela težavo z obiskom trgovine, sestanka, kakšne prireditve (prej teh težav nisem imela), vendar sem trmasto vztrajala in se nisem dala ustrahovati. Bilo je (je še) težko in najraje bi vrgla puško v koruzo, ampak sem ugotovila, da s tem ne rešiš ničesar. Sedaj se učim (pri 37 letih) živeti. Učim se imeti se rada, biti sama sebi zadostna in se ne ozirati kaj drugi mislijo o meni, saj je nemogoče biti vsem všeč. To je težko učenje, posebno, ker spreminjam zakoreninjene vzorce ampak z drobnimi koraki mi bo uspelo. Tudi ti se začni ceniti, ker si unikatna, enkratna in neponovljiva oseba, ravno taka kot si. Verjemi, da ni nihče popoln in ne rabiš misliti, da te ljudje gledajo in ocenjujejo, ker je to le tvoj občutek. Vsak je lep, poseben, enkraten! Vsekakor ti pa ne bo škodil obisk pri strokovnjaku, psihiatru (lahko za začetek tudi pri osebnem zdravniku), ki ti bo pomagal. Tudi jaz sem poiskala strokovno pomoč, ko sama nisem zmogla več naprej. Sicer pa pogumno Leah, vsa lepota življenja je še pred tabo in vse majhne srečice se ti bodo odkrivale, ko jih boš pripravljena videti. Pa še en verz:
Je sreča, je žalost,
je veselje in trpljenje.
Za vse to je prelepa beseda,
ki reče se ji ŽIVLJENJE!
Objem 

[Arwen]

Pozdravljena, Leah  ; imaš mogoče v kom od domačih oporo? Starši vedo za tvoje težave? Si se kdaj zaupala kaki strokovni osebi?

Objem 

[Leah]

Ne, domači ne pomagajo. Z očetom komajda spregovoriva, sestri imata že sami dovolj problemov, materi pa sem o moji težavi že govorila, a je ne jemlje resno. Govori, da je to normalno in da je vsakogar kdaj strah.
O obisku strokovnjaka sem že razmišljala, vendar me je strah prvega koraka. Naj kar pristopim k zdravnici in ji začnem razlagati o čem?? O tem, kako sem živčna? Naj prosim za pomoč, češ, "strah me je ljudi", medtem ko ogromno drugih nujno potrebuje zdravnika zaradi raznoraznih resnejših zdravstvenih problemov.
Zanima me, kako je sicer s psihiatri. Predvidevam, da je zadeva plačljiva, zanima pa me, kako približno to izgleda (število obiskov ...) in kolikšne so cene?


Hvala

[Janja]

Leah! 

Kot je evidentno, se soočaš z zelo hudo obliko strahu. Poznam. Zadeva ni nevarna, je pa precej nadležna, ker ti precej poruši življenje in tudi samo kvaliteto življenja. Najprej bi ti svetovala, da se poskusiš vprašati, od kje ta strah izvira. Če boš našla odgovor, boš mogoče lažje reševala problem. Zagotavljam pa ti, da boš problem lahko reševala tudi, če ne boš odkrila vzroka tvojih težav.

Svetovala bi ti tudi kakšno dobro literaturo za dvig samopodobe in redno vsakodnevno sproščanje. Obliko sproščanja prepuščam tebi, svetujem pa ti, da se tega redno držiš in to delaš vsakodnevno brez izpuščanja. Sproščanje moraš delati tudi takrat, ko se boš dobro počutila in strahov ne bo. Ta rutina naj ti pride v kri, da boš lahko ta občutek sproščenosti priklicala tudi takrat, ko te bo zajel strah pred ljudmi ali določenimi situacijami. Zavedati pa se moraš, da moraš ogromno vaditi, saj rezultati ne bodo prišli čez noč, vendar prišli bodo. Jaz ti sicer želim, da bi se ti izboljšalo na čim hitrejši način, vendar ne smeš biti razočarana, če rezultati ne bodo hitri.

Poleg vsega naštetega pa bi ti svetovala še strokovno pomoč Tako boš lažje šla čez vse to in strokovnjak te bo tudi lažje vodil in ti svetoval. Delati pa boš morala sama.

Ja, poskusila sem že z „izpostavljanjem“, vendar ne zdržim.

Izpostavljanja so seveda izrednega pomena, vendar bi ti jaz svetovala, da z izpostavljanji prični postopoma in mogoče na začetku v manjši meri. Ne postavljaj si previsokih ciljev, vendar se raje osredotoči na bolj majhne, ker jih boš lažje uresničila in zadovoljstvo bo potem toliko večje. Ne bodi preveč stroga do sebe in za vsako uspešno izpostavljanje se pohvali. Če pa ti kdaj ne bo uspelo, pa tudi ne smeš biti razočarana, boš pa naslednjič poskusila znova.

Držim pesti zate in oglasi se še kaj! 


Janja

[Arwen]

Janja, lepo napisano 

Leah, temu, kar imaš ti, se pravi socialna fobija in na podlagi napisanega sklepam, da tudi precej težav, ki izvirajo iz družinskega okolja. Verjemi, da nas je ogromno, ki smo imeli oz. imajo to fobijo, tako da bi  zdravnica morala razumet

Naj kar pristopim k zdravnici in ji začnem razlagati o čem?? O tem, kako sem živčna? Naj prosim za pomoč, češ, "strah me je ljudi",

točno tako naredi; kar se pa tiče ostalih z "večjimi težavami" - veš, vsakega težave so velike in pomembne, ker so to tvoje/moje/naše težave in vso pravico imaš do ustrezne pomoči. Kar se pa psihoterapije tiče - vprašaj zdravnico, mogoče koga priporoči; kaj pa na šoli, je kaka strokovna oseba, na katero bi se lahko obrnila?

[Betka]

Pozdravljena Leah,
kot prvo naj rečem, da se znaš zelo lepo pisno izražati. Pišeš zanimivo, urejeno in jasno. Vse pohvale.

Vem, kako mučno se počutiš, ker se sama soočam s podobnimi težavami. Na srečo sem se nekaterih strahov že znebila. Gotovo bi ti zelo pomagala strokovna pomoč, saj vsak v taki situaciji potrebuje oporo, da pogleda preko sebe, da se pogleda bolj realno in z distance. Če ne veš, kako začeti in ti je misel na to, da bi poiskala pomoč grozna, pomeni, da jo še bolj potrebuješ. Isto je bilo z mano. Ne skrbi, kaj boš rekla, karkoli boš, bo prav. Psihologi in psihiatri so vajeni vsega.

Resnično ti želim, da bi ti uspelo!

[osiris]

lep pozdrav Leah!

Zanimivo je, da bolj kot berem forume, bolj ugotavljam, da se socialne fobije najpogosteje pojavljajo pri zelo intelegentnih ljudeh. Najbrž je to zato, ker smo toliko bolj perfekcionistični in se obremenjujemo z vsako malenkostjo. Je imel Goethe prav: "Tisti, ki živijo tjavdan kot otroci, so najbolj srečni" Ali je bil Lorca. Pa saj ni važno...

Povsem te razumem. Ko sem prebiral tvoj post se mi je zdelo kot bi ga sam napisal. Star sem 19 let in imam povsem enake težave. Na kratko povedano strah me je "živeti". Izogibam se vsaki situaciji, ki bi mojo anksiozno motnjo lahko dodatno "podžgala".

Moj nasvet je, da čimprej poiščeš strokovno pomoč in čeprav se sliši hudo, so najboljši začetek AD-ji.

Samo toliko, da veš, nisi sama in mnogo nas je takih, ki imamo iste težave kakor ti. Stari in mladi.

Ostani močna.

[BlueSun]

Zanimivo je, da bolj kot berem forume, bolj ugotavljam, da se socialne fobije najpogosteje pojavljajo pri zelo intelegentnih ljudeh.

---

Povsem te razumem. Ko sem prebiral tvoj post se mi je zdelo kot bi ga sam napisal.

Bolj se ne bi mogel strinjati. Tudi sam razmišlajm, da bi pustil študij in se začel ukvarjati s pridelavo hrane za svoje potrebe, kakšen € bi že še kje zaslužil za sproti. Ne bi imel veliko, bi pa bil SREČEN. In mislim da to največ šteje.
Čeprav, sam moram še kakšen čas počakati, ker vsak začetek je težek - aja, začel se mi je faks, preselitev v mesto, daleč od družine. Izgubljen v svetu idealov.

[alexx]

Dovoli si malo časa BlueSun. Začetek je. In vse je novo. In...saj boš vsak vikend lahko doma. Že od petka...včasih še prej. In ko boš doštudiral, so vedno možnosti. Pa saj bo še veliko takih, ki jim je sedaj hudo. Našli se boste na faksu.

Samo ne hiti. Kmečko življenje ni idealno za preživeti v teh časih. In tako boš moral živeti doooooooolgo.


P.S. Te pa razumem, če prav obožujem mesta (sploh staro Ljubljano).

[Hope]

Živjo Leah še iz moje strani 
Tudi meni se zdi tvoj post lepo napisan, res imaš smisel za pisno izražanje.
Ko sem brala, kaj si zapisala, sem se zelo našla v tem - sicer sem se že nekaterih strahov znebila in menim, da sem na dobri poti, pa vendar...prav začutla sem, kako se počutiš.
Tudi mene je strah življenja, želim si večino stvari, ki jih uživajo vrstniki pa me vedno znova zajame strah. Rada bi bila bolj samostojna, se vozila z avtom, hodila po zabavah pa vedno znova zablokiram. Ampak dobro - če primerjam, da pred dvema mesecema nisem upala niti na ulico, sem zdaj veliko boljša.
Želim ti vse dobro, boš videla, da se bo vse uredilo 
Pa oglasi se še kaj.
Evo, eno rožico za pogum   

[mmm]

Živijo Leah!

tudi sama doživljam čisto enake občutke kot si napisala. To je groza in ne najdem niti sama več izhoda. Rada bi se soočila s temi stvarmi pa si ne upam! Zadnje čase postaja vse skupaj še huje, kot si sama napisala, da se potiš-jaz se že če moram stopit v trgovino in me je strah naročit tudi kruh in vtipkat številko bančne kartice. Hočem iz tega pa nevem kje naj najdem pogum da bi se odpravla k strokovnjaku.
odpiši kaj in lahko se skupaj odločiva za kak korak, če sva obe v isti godlji bo mogoče lažje če se zadeve lotiva s skupnimi močmi?

[Lost]

Meni je pomagalo vsaj na zacetku tale avdio serija  http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,2180.0.html ni vam treba vsaj na zacetku nikamor, zadeve na zacetku resujete iz domačega
naslonjača. Kasneje pa iz osebnih izkušenj predlagam psihoterapijo. 

[roky87]

Leah, tudi jaz moram povedati, da sem se v tvoji zgodbi zelo našel...imam podobne težave in tudi za te težave, za to bolezen sem prepričan, da jo bom premagal in se je rešil, prav tako kot ti, verjemi. Do sedaj nisva prave pomoči poiskala, ne jaz in ne ti, sedaj sva se odločila, da na tem področju (na področju - imeti sebe rad) ukrepava in s podporo drugih (tudi teh na tem forumu), predvsem pa z delom na sebi, na spoznavanju samega sebe, na spoštovanju samega sebe tudi to PREMAGAVA! Tako, da ti svetujem, da poiščeš kakšno strokovno pomoč, v primeru, da nimaš opore pri tem v družini se lahko kadarkoli obrneš na nas, tukaj na forumu, predvsem pa bodi vztrajna in ne obupaj pri premagovanju ovir, ker kot sama veš in sama misliš, da slabše ne more biti, torej lahko gre vse samo na boljše. 

Aslan še imaš ti te kasete oz. mp3 datoteke za delit?

[amarina]

Leah pozdravljena,

ko berem tvoj post se spomnim svojih najstniških težav. Tudi jaz sem se grebla za ocene in uspeh postavljala pred vse drugo. To ni dobro, ker preveč trpiš. Če nimaš Zoizove štipendije, kaj potem, pač zasluži kako drugače, če ti starši ne morejo dati denarja. Važno je kako se znajdeš celostno v življenju, ne koliko si pridna in ubogljiva.  napisala si cel kup težav in stanj , ki se prepletajo in ti ne vidiš rešitve kako priti do boljše samopodobe, kako sploh uživati v svoji mladosti. Ne vem kaj naj ti rečem, kajti sama se tako kot sem se v srednji sekirala zaradi štipendije, sedaj sekiram zaradi službe in projektov in pomembnosti takih in drugačnih...ampak na koncu je vse samo v glavi, mi smo tisti komplikatorji ki si delamo stvari težke in ovire nemogoče velike. Pojdi na pogovor k psihologinji, one ponavadi poslušajo in je občutek boljši, ko veš da je nekomu vsaj toliko mar, da te sliši.
lp am

[*Lily*]

Pozdravljena Leah!

Tvoje težave s samopodobo niso na naših straneh prav nič novega. Upala bi si trditi, da je vsak drugi na tem forumu šel čez isti problem. Jaz si zadnja dva meseca pred zdravljenjem sploh nisem upala iti iz dnevne sobe, kaj šele iz hiše. Sedaj pa spet letam naokoli kot svoboden ptiček. Večina se jih v takšnih primerih odloči za strokovno pomoč. Tudi jaz sem se. Zdravljenje je bilo uspešno. Zato tudi tebi predlagam, da se odločiš za to možnost.

Glede tega, da misliš, da te vsi takooooo zelo kritično opazujejo, ko hodiš po ulici... Mislim, da to ni res in nekje globoko v sebi tudi ti veš, da je to le tvoj občutek. Svet in ljudje v njem v zadnjem desetletju drvimo po tej naši zemljici s tako hudim tempom, da velikokrat nimamo časa pogledati niti sebe kaj šele koga drugega. Ampak, če že misliš, da si nepopolna, si naslednjič, ko boš hodila po ulici naredi drugačen načrt. Ne misli kako kritično drugi opazujejo tebe ampak si zadaj cilj, da boš ta dan ti kritično opazovala druge. Ne boš verjela, da nihče ni popoln: nekdo bo zaradi tega, ker ga boš pogledala močno zardel, drugi se bo prav neumno nasmejal, pri tretjem boš opazila, da hodi na "x", pri četrtem, da hodi na "o", pri kakšni ženski boš opazila, da nima pojma o hoji v visokih petah, pri kakšni boš opazila tisto zoprno črto na obrazu, ki ločuje njeno naravno polt od polti, ki je na debelo namazana s pudrom, pri komu boš opazila, da škili, pri drugemu spet, da se na javnih mestih in pred vsemi praska tam kjer naj se ne bi... Opazila boš toliko nepopolnosti, da se boš na koncu poti sama sebi zdela skoraj popolna. Ampak vsi, prav vsi ti nepopolni ljudje so vredni, da tlačijo tla našega preljubega planeta. Le zakaj ne bi bila tega vredna tudi ti?

Glede Zoisove štipendije pa... Verjetno bi ti veliko pomenilo, če bi jo imela, pa vendar... je to v tem trenutku povsem postranska zadeva. Morda bi se sama sebi zdela vredna več, če bi imela to štipendijo. Ampak, roko na srce, vsak se izobražuje zato, da bo prej ali slej dobil dobro zaposlitev in da bo sposoben samostojnosti. In verjemi, Zoisova štipendija ima s tem presneto malo zveze. Uči se in imej dober uspeh zaradi sebe, zaradi svoje prihodnosti in ne zaradi neke posebne štipendije. Ljudje, ki te imajo radi, bodo pogledali v tvoje oči, pogledali bodo v tvoje srce, nihče ne bo vprašal ali imaš Zoisovo štipendijo ali ne. Mi tu te imamo radi takšno kot si. In Zois nima pri tem absolutno nič.

LP. Lily.

[ThePuss]

mislm da potrebuješ samo nekoga ob katerim se lahko sprostiš, se lahko pogovarjaš vse, da te sprejme navadno, in te nasmeje, te pomirja, in da se res nasmejiš. z veseljem te poslušam in delim svoje misli s tabo. piši mi kaj na mail. morda samo oj, živjo... lahko greva kdaj na pijačo. tudi sama sem imela iste probleme in mislm da vse kar rabiš je malo zabave in sprostitve ob človeku ki te pomiri pa k te spodbudi da se ti mau utrga mogoče, karkoli.... 

[chelle]

živjo leah,
tut sama mam sf, inse  trenutno ubadam z natanko istimi problemi, tut sama mam 17 let. usako jutro grem mu šolo in ne prenesem da tm stojijo ludje in kadijo, ne maram zjjutri te gužve in sploh, js sm zdj ostala sama u razredu, k je ena frendica se prepisala na drugo šolo, in se nimam z nikomer več za družt. in sm ves cajt sama, sicer sm se zdj tega že navadla, ampak mam tiste dneve k bi se prou ubit šla. sama nč ne sprašujm profesorjev, razn če res ni nujn, tut u trgovini ne niti u gostilnah. tok si želim spoznaavat nove ludi, sam k me je tega tok strah. sploh pa bi rada spoznala že kšnga fanta, sam me je tut tok strah pogovarjanja s kerimkoli fantom, od 12 pa do kšnih 50, itak s tujci se sploh ne morm, in zdi se mi k da se ne znam izražat, tut k eseje pišemo, js kr neki, sploh ni bistva ampak besede, tko kt tut tuki.
u glaunm, če hočš se lahko kj kontaktirava,
lepo se mei
čau

[Anka]

 
Živjo,

sem bila precej podobna pri 17tih in še malo prej in si takrat nikoli ne bi mislila, da se bo to spremenilo. Pa se je.
Koliko mislite, da je socialna fobija stvar posameznika in koliko je tudi posledica našega medsebojno odtujenega življenja,..
 če primerjam pripovedi mojih staršev o srednji šoli in moje izkušnje, so bili v tistih prejšnjih časih dvesto procentno bolj sproščeni, tovariški in pošteni med seboj, tako dijaki med seboj kot odnosi profesorji-dijaki.

Glede Zoisove so najpomembnejši izredni dosežki, ki so tudi poanta Zoisove in test sposobnosti. V srednji šoli je to baje najlažje dosečt z raziskovalno nalogo.

Se mi je zdel zanimiv en komentar prej, nekoga, ki bi najraje pustil študij in začel kmetovat. Mislim da je lahko iskanje enostavnega, preprostega življenja eno vodilo, ki te počasi potegne ven iz strahu. Pa za to ni treba pustit študija. Ali pa tudi, če ne gre drugače.