izgubljena

[Slavka]

Spet sem se odločila, da opišem mojo stisko, ki kar traja in traja. Sama ne vem, kdaj in kako se bo to uredilo. Po mamini smrti pred letom in osem mesecev sem padla v depresijo in doživljala panične napade. Po treh mesecih mučenja sem odšla do psihiatra, ki mi je predpisal zdravljenje s AD Asentra ter Helex za pomiritev. Ko so AD prijeli sem se začela počutiti bolje, vendar sem trenutno že od junija meseca spet adijo. Vsak dan se zbudim s občutkom tesnobe, s občutkom,da dneva ne bom preživela...saj poznate občutke. Prijavila sem se tudi na psihoterapijo in čakam na naslednje srečanje (dosedaj sem bila 1x). Ampak naj povem še težavo, ki me hromi in me pahne v še večji obup. Sem mamica dveh otrok in živim v urejenem partnerskem odnosu. Smo lepa in srečna družinica, se ne kregamo in partner mi po svojih močeh pomaga in podpira. Jaz pa imam težavo,da se počutim,kot, da ne spadam sem. Kar spakirala bi in odšla nekam na samo, kjer bi razčiščevala svoje težave. Včasih dobim tak preblisk, da bi najraje umrla (pa ne samomor) in me ne bi blo več. Težko opišem. Kar panika me zagrabi in to v okolju, ki mi je prijetno in je vendarle moj dom. Včasih pogledam partnerja, pa me kar spreleti, postane vroče, obide me slabost in vrtoglavica in spet je panika tukaj. Ne vem kaj se dogaja z mano!? Ali ima kdo od vas take izkušnje? Bojim se, da bom morala res oditi iz družine in zaživeti nanovo, da se bom pozdravila, ali so to le strahovi, ki me hromijo? Ker drugače se res razumemo in ne bi želela, da zaradi mojih strahov razpade ljubeča družina. Je to mogoče zaradi tega, ker sama sebi ne zaupam dovolj in imam slabo samopodobo? Ali bo to res kdaj minilo? Za kakršnokoli besedo tolažbe in nasvet vam bom hvaležna.

[GERBERA]

Ne bo potrbno oditi od družine, saj praviš da je odnos urejen in da ste drugače srečni.Tudi jaz sem mislila ko sem zbolela da je vsega kriv partner,okolica. Pa ni tako. Stiska izhaja iz nas iz naših travm ali nepredelanih občutkov iz preteklosti.Saj pri meni je tako.Tableti primejo približno po enem mesecu ali še kakšen dodaten teden.Trenutno tudi jaz doživljam stiske, saj sem noseča in ne smem jemati tablet. Dobro da imam eno izkušnjo takšne nosečnosti že za sabo, da se malo tolažim, da bo bolje da minejo ti občutki, tesnobe, strahu.Vedno mine to vem in s tem lahko zagotovo potolažim tudio tebe. Objem.

[bea]

Slavka, nekako sm se tudi jaz najdla v teh tvojih občutkih. Da ne spadam zraven tistih, ki jih mam najraje. Tud mene spreleti, da bi umrla, odšla. in isto, ne samomor. Ker me vsi ti odnosi tako bolijo in vem da  tudi js njih prizadanem, nevem s svojim obnašanjem, izpadi. najrajš bi vidla, da bi šla nekam proč in bi jh pač od daleč mela rada, oni bi se me pa spomnli take kot sm bla prej-kot sm v resnici. Ampak to tko ne gre, sigurn maš (če te lahko tikam) rada svoje domače, samo zj jim ne pustiš blizu. včash sm že tko sita usga, da se mi zdi da bi mi blo res bolš sami. ko je bla moja bolezn še bol na začetku sm tolkrat razmišljala, če bi blo bolš če bi pstila fanta. če mi je tko hudo, tud zato ker nism zalublena. takrt sm res čutila vse sorte-jezo, sovraštvo, praznino. in šele zdj se počas zavedam kuk ga mam res rada. in če bi bla takt sama ne vem kako bi. mislm da je nizka samopodoba sigurn edn od vzrokov, js velikrat kadar sm sama čutm ljubezn, kadar pa pride ta oseba zravn se pa čustva izklopjo in mi zablokira. in ostane samo ta moja lupina. Js ti svetujem, da ostaneš s svojo družino. Mislm da bi ti blo, če bi bla sama še huje, čeprav zdj morda ne čutš tko, ne čutš ničesar. sj bo

bea

[Slavka]

O, hvala obema za te besede. Ne morem verjet, da se mi to dogaja in sem res žalostna zarad tega. No, pa vidim, da je še kje kdo s takimi težavami in mi je malo lažje. Zgleda, da je res vse v moji psihi, premalo se imam rada in posledično ne zmorem ljubezni do drugih. Tudi jaz na samem čutim kako mam rada mojega partnerja in otroke, ko smo pa skupi, me pa kar obliva od tesnobe. Noro, res! Mogoče mi psihoterapija odpre srce in um, da začnem uživat v tistem kar imam! Hvala še enkrat in pozdravček!

[a*n*a]

Slavka lepo te pozdravljam.
Brskam po forumu in najdem tvoj post, bila sem  presenečena,  saj sem se v tvojem postu čist najdla.
Nikjer nisem zasledila podobnih težav, meni se ta odtujenost do moža še zmiraj pojavlja,
pa tudi jaz mislim da zato ker nimam samo sebe rada, da potem tud drugih nemoreš imeti rat.
A so sedaj ti občutki minili?
lep pozdrav vsem

[ljubica]

Slavka, zdi se mi, da na ramenih nosiš eno težko skalo.
Tisto, kar te duši, je morda tudi prekinjen proces žalovanja ali pa sploh nisi odžalovala mamine smrti?
Nekako pa nimaš časa, da bi se lahko pogovorila sama s seboj?
Morda greš za kakšen teden v kakšen morski kraj ali samo drugo okolje (če ti to tesnobnost dopušča), pa bodo na dan prišli občutki, ki se jih še nisi lotila.
Depresija sama pač zahteva, da se temeljito pogovorimo tudi sami s seboj in žal tudi ni odvisna od srečne družine, pa če ti je še tako v podporo in veselje.
Po moje rabiš regeneracijo moči in svež val čistih misli.

[Arwen]

se mi zdi, da je Slavka od septembra do danes kar precej že napredovala 

[mina]

se mi zdi, da je Slavka od septembra do danes kar precej že napredovala 

Ja, res. Naredila je velike korake in dokazala sebi, da zmore dosti več kot si je septembra predstavljala.
In gre po dobri poti naprej, kajne?

[Slavka]

Ojla punce! Arwen, hvala   Naj povem, da sem boljše. Tisti občutki so bili res najbolj intenzivni septembra. Še vedno pride kdaj kriza, ko me prime, da bi iz kože skočila, ampak je bolj kratkotrajna.
Zgleda, da je to res stvar slabe samopodobe. Potem se počutim nevredna ljubezni, nevredna bivanja. Vendar si poizkusim dokazati, da sem vredna...potem včasih spet zdrsnem in se spet pobiram.
Saj veš A*n*a, da sem tudi na skupini izpostavila ta problem, da se ne počutim koristno in sposobno. Iz tega potem vse skupaj izhaja. Mogoče bi si z begom rada dokazala, da zmorem tud sama?
Ko mi pa kakšna stvar, ki se je lotim, rata, sem pa ponosna nase in samozavest kar zacveti.
Itak je pa to tudi povezano z mojo pokojno mami...do nje sem čutila odgovornost, čutila sem, da me potrebuje in da sem na svetu z razlogom....potem pa kar naenkrat izguba in hkrati tudi postavljanje sebe na prvo mesto....  
Cela štala, v glavnem, potem pa tud občutki po svoje zdivjajo...od žalosti, do jeze, nemoči, strahu, bežanja....  
Skratka, ne dam se kar tako. Sem pa hvaležna za vas, ki me spodbujate, mi ponudite roko ob mojem padcu, me nasmejete, okregate, poslušate stokrat premlete stvari....HVALA  

[ljubica]

 

[trzinka]

Slavči, zelo si napredovala

Tudi meni je nazadnje terapevtka to povedala, pa jo čukasto pogledam. Ja, je rekla, če bi se slišala pred enim letom in sedaj, je kot dan in noč. Nekdo tretji to najbolj opazi. Seveda opažam spremembe tudi sama, ampak potrditev pa še bolj paše.

Drži se, deklica

[Slavka]

Hvala, res je to lepo slišat 

[Arnika]

Draga Slavka 
Zagotovo spadaš v to svojo družino in ZASLUŽIŠ si jo. Vredna si tega, vredna si ljubezni moža in otrok, predvsem pa vredna ljubezni do sebe. Razžalostijo me take zgodbe, v katerih zaznam boleče občutke, da oseba ne spada nikamor in da je nevredna lepega, dobrega. Dotaknejo se moje bolečine ...
Zdaj verjamem, da to NI RES. Vsak človek ima svoje mesto na zemlji, vsak človek svojo vrednost, vsak si zasluži ljubečnost ...

Objem, Slavka. In še en in še en ... 

[Suzy]

Slavči,še en objemček od mene!!!

[Slavka]

Hvala, sta me razveselili